VSC Sodba in sklep Cp 103/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdita sklep (odločitev v točki I. izreka) in sodba (odločitev v točkah III. in IV. izreka) sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka (točka I. izreka) in zaradi delnega umika tožbe pravdni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na prenehanje nadaljnjih gradbenih del na parc. št. 274/3 k.o. ... (točka II. izreka). Pod točko III. izreka je s sodbo razsodilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, in sicer, da je tožena stranka dolžna porušiti in odstraniti novo zgrajeno garažo dimenzij 3 x 6 metrov na vzhodni strani hiše Vanganel 2, zazidan prostor dimenzij 2,5 x 12 metrov nad obstoječo teraso na južni strani te hiše, betonske stopnice ob garaži, balkonsko okno na vzhodni fasadi hiše nad garažo, teraso na jugu hiše - tlakovano dvorišče dimenzij 5 x 12 metrov, betonski zid na južni strani hiše ob meji s parcelo 273 k. o ... in montažno lopo na zelenici na vzhodni strani hiše, vse na parceli 274/3 k. o. ..., ter vzpostaviti prvotno stanje, kakršno je bilo pred gradnjo in pred postavitvijo montažne lope, na mestu, kjer je bila stara garaža, pa poravnati zemljišče z nivojem preostalega dvorišča, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Pod točko IV. izreka je o stroškovni posledici odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, potrebne za pravdo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uvodoma navaja, da odločbo izpodbija v I., II. in IV. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga spremembo izpodbijane odločbe, podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev v ponovno odločanje, vključno s stroškovno posledico, ki naj bremeni tožečo stranko.

V zvezi z odločitvijo pod točko I. izreka uveljavlja kršitev postopka po 14. točki 1. odst. 339. čl. ZPP, ker je izrek v nasprotju z dejstvi v spisu ter z obrazložitvijo. Sodišče je namreč zavzelo stališče, da je sicer nastalo predhodno vprašanje, katerega pa lahko reši samo in ga ugotovi znotraj samega postopka, ob čemer sama delitev solastnine ne bi vplivala na samo zakonitost posegov, kar ne drži, saj se tožbeni zahtevek nanaša na vznemirjanje lastninske pravice, zaradi česar ni odločilno dejstvo, ali je nepremičnina, na kateri se pravica vznemirja ali ne, zakonito zgrajena, temveč dejstvo, kdo je lastnik omenjenega objekta in ali je podal soglasje za izvedbo del na objektu. Sodišče nadalje samo navaja, da naj bi obstajal dogovor o razdelitvi solastnine, pri čemer v postopku ni moglo ugotoviti, kako naj se deli solastnina med tožečo in toženo stranko, saj je takim vprašanjem namenjen specifičen nepravdni postopek razdelitve solastnine, ki jasno določa, da sodišče v postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja ali prenehanje premoženjske skupnosti odloči, če med solastniki ali skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi. V pravdnem postopku ni mogoče reševati vprašanja razdelitve solastnine, zato je zagrešena bistvena kršitev postopka po 3. točki 1. odst. 339. čl. ZPP, ker je sodišče dejansko odločalo o zahtevku, ki ne spada v njegovo pristojnost, ko je v postopku vznemirjanja lastninske pravice odločalo, kako naj se deli solastnina med strankami postopka. V kolikor bi o teh vprašanjih odločalo v naslovnem postopku, bi za to moralo skladno s 243. čl. ZPP angažirati izvedenca, saj samo ne poseduje strokovnega znanja za to področje, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev postopka, še posebej ob dejstvu, da sodišče jasno zavzame stališče, da dogovor o delitvi solastnine ni bil sklenjen. Stališče o neprekinitvi postopka na zahtevo toženih strank je tako popolnoma zgrešeno, s čimer je tudi ugotovljeno napačno dejansko stanje.

Sodišče je z izrekom v III. točki zagrešilo kršitev postopka po 14. točki 1. odst. 339. čl. ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B. B. in postavitvijo izvedenca gradbenih del, ki ju je predlagala tožena stranka, grajano tudi na naroku dne 23. 8. 2021, pri čemer sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Ker sodišče ni izvedlo dokazovanja, ki obsega vsa dejstva, pomembna za odločitev, je napačno uporabilo materialno pravo, saj je delovalo v nasprotju s 213. čl. ZPP. Tožena stranka je trdila in dokazovala, da so bila izvedena dela nujna zaradi vdiranja vode v druge prostore skozi luknjo v prostoru, kjer naj bi se izvedlo vznemirjanje lastninske pravice, sodišče pa je napačno sprejelo drugačen zaključek, pri čemer je popolnoma spregledalo navedbe toženih strank, da so bila dela izvedena zaradi drenaže. Nujna vzdrževalna dela predstavljajo dela, ki omogočajo ohranitev substance stvari, pri čemer sodna praska kot nujna vzdrževalna dela šteje dela, ki niso predvidena v načrtu vzdrževanja in s katerimi bi bilo nerazumno odlašati, ker bi njihova neizvedba pomenila znatno poslabšanje pogojev bivanja za vse ali nekatere posamezne ali skupne dele večstanovanjske stavbe ali bi zaradi njihove neizvedbe lahko nastala večja škoda na posameznih ali skupnih delih stanovanjske stavbe oziroma tretjim osebam (VSL sodba I Cp 4549/2010). Vprašanje drenaže ter dejstva, da se v prostoru nabira voda in vlaga, ki onemogoča normalno bivanje, zadostuje kvalifikaciji nujnih vzdrževalnih del. Sodišče ni moglo ugotoviti pravilnega dejanskega stanja, ker ni postavilo izvedenca, s katerim bi ugotovilo, ali je bila škoda na objektu tako velika ter nevarnost tako nujna, da je bilo potrebno izvesti nujno vzdrževalna dela. Srž problema je bila notranjost stavbe, ter ne zunanji izgled, kot to zmotno navaja sodišče. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, zaradi česar je posledično sprejelo tudi napačno končno odločitev. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do dejstva, zakaj ne pokloni vere izpovedim priče A. A. in prvotoženke o slabem stanju hiše, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je kršen 22. čl. Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic. Tožeča stranka je za potrebe postopka prirejala svoje navedbe glede soglasja za izvedena dela, pri čemer je njeno pričanje v nasprotju samo s seboj in popolnoma neverodostojno, sodišče pa ji je kljub temu poklonilo vero, s čimer pa je ugotovilo napačno dejansko stanje. V nasprotju z imenovanim sta priči A. A. ter prvotoženka jasno izpovedali o danem soglasju; njihove izpovedi so verodostojne in skladne. Odločitev sodišča je zato v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je zagrešena bistvena kršitev postopka po 12. točki prvega odstavka 339. člena ZPP.¹

Tožena stranka izpodbija tudi na napačni podlagi temelječo stroškovno odločitev sodišča v IV. točki izreka, ker je ta posledica odločitve o zahtevku, ki temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in se ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Pritožba je nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju, za razliko od sklepa sodišča, ki je pravilen in v 3. točki obrazložitve tudi brezhibno obrazložen; sodišče je izrecno ugotovilo, da tožena stranka dogovora o delitvi solastnine ni dokazala. Navedbe o prekoračitvi pristojnosti pri sami delitvi solastnine niso razumljive. Tožena stranka zoper točko III. izreka pritožbe izrecno ni vložila, čeprav v drugem delu navaja, da v celoti prereka navedbe sodišča o točki III. izreka sodbe, zato tožeča stranka, ki šteje, da zoper točko III. izreka pritožba ni bila vložena, na sicer očitno neutemeljene navedbe v pritožbi ne odgovarja, še posebej, ker je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo pavšalno očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev sodišča v točki IV. izreka o stroških postopka.

4Pritožba zoper sklep in sodbo ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje² preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje le tožena stranka in uvodoma navaja, da odločbo izpodbija v I., II., in IV. točki izreka. Zato je le v izpodbijanem delu odločba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa. Pri tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da tudi za pritožbo, kot za vse vloge v pravdnem postopku, po ustaljeni sodni praksi velja, da za presojo ni pomemben naslov (vloge), temveč njena vsebina. Zato šteje, da ob vsebinskem grajanju odločitve, ki se nanaša na meritorno odločitev o tožbenem zahtevku, in ki je predmet odločitve pod točko III. izreka, medtem ko vsebina pritožbe v ničemer ne izpodbija sprejete odločitve delne ustavitve postopka zaradi delnega umika, vsebovane pod točko II. izreka, uvodoma navedeni zapis, da se sodba izpodbija (med drugim) v II. točki izreka, predstavlja očitno pomoto, saj tožena stranka očitno izpodbija odločitev pod točko III. izreka, ki je zato del pritožbenega preizkusa.³

O pritožbenem preizkusu procesne odločitve:

6Sodišče prve stopnje je v razlogih v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložilo razloge za zavrnitev predloga tožene stranke za prekinitev postopka. Pritožbeno sodišče se strinja, da niso podani razlogi za prekinitev postopka, ki se po prvi točki prvega odstavka 206. čl. ZPP, na katerega se pravilno sklicuje prvostopno sodišče, odredi, če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Vprašanje o obstoju po toženi stranki zatrjevanega dogovora o delitvi solastnine dejansko predstavlja predhodno vprašanje.⁴ Vendar pa ga pravdno sodišče, po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in skrbne dokazne presoje, opravljene v skladu s čl. 8 ZPP, pravilno štelo, da ta ni bil sklenjen, pri čemer ne drži pritožbena graja o navedbi sodišča, da naj bi ta obstajal, ni vsebinsko reševalo v smislu razdelitve nepremičnine (in torej ni bilo nikakršne potrebe po določitvi izvedenca), ki v času posegov, v zvezi s katerimi se presoja vznemirjanje, ni bila izključna lastnina katere od pravdnih strank. Zato ne držita očitka, da bi pravdno sodišče odločalo o zahtevku, ki ne sodi v njegovo pristojnost, in da je izrek v nasprotju z razlogi v sklepu oz. da si ti med sabo nasprotujejo; očitani bistveni kršitvi postopka po 3. in 14. točki 1. odst. 339. čl. ZPP nista podani. Prvostopno sodišče je povsem na mestu kot razlog proti prekinitvi postopka, v katerem je predmet zahtevka res zatrjevano vznemirjanje, vendar solastninske pravice,⁵ navedlo tudi, da četudi bi toženki po končanem nepravdnem postopku (ki se vodi pod opr. št. N 68/2021 in torej še ni končan), postali izključni lastnici parc. št. 274/3, slednje ne bi moglo vplivati na upravičenost izvedbe njunih preteklih gradbenih posegov iz obdobja (2017), ko je bil tožnik še solastnik nepremičnine.

7Pritožbeni razlogi se tako v tem delu odločitve izkažejo za neutemeljene, ob čemer sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena in člen 365 ZPP). Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

O pritožbenem preizkusu odločitve o glavni stvari:

8Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja priče B. B. in določitve izvedenca gradbene stroke, kar je v drugem odstavku točke 6 obrazložitve tudi ustrezno obrazložilo. Pravilno je uporabljeno sodnikovo pooblastilo glede izvedbe dokazov iz 2. odstavka 213. člena ZPP⁶, saj pravica stranke do izvedbe dokazov, ki jih predlaga, ni neomejena; prvostopno sodišče je razumno ocenilo, da oba dokaza, predlagana zaradi trditev o nujnosti del oz. posegov, za odločitev v sporu nista potrebna, zato je njuno izvedbo zavrnilo, s čimer je spoštovano tudi načelo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožnice na zagrešeno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč, opirajoč se na pravilno materialno podlago iz 67. člena SPZ, ob presoji, da izvedeni gradbeni posegi v zunanjosti hiše⁷ presegajo redno upravljanje nepremičnine,⁸ in ne predstavljajo poslov rednega upravljanja, kar je edino pravno pomembna razlika v obravnavanem primeru, pravilno štelo, da ugotavljanje nujnosti poslov, ki predstavljajo posle rednega upravljanja, in ki jih je sicer zatrjevala tožena stranka, ni pravno pomembno⁹ (zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev VSL I Cp 4549/2010 z dne 9. 3. 2011, ki obravnava nujne posle rednega upravljanja). Tožena stranka s pritožbeno grajo, da je v postopku nujnost del zatrjevala z navedbami, da so bila izvedena dela nujna zaradi vdiranja vode v druge prostore skozi luknjo v prostoru, kjer naj bi se izvedlo vznemirjanje lastninske pravice, na kar je sodišče tudi obširno odgovarjalo v točkah 17 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, kot tudi z izpostavljanjem problema drenaže vode in vlage, ki je po pritožbenih trditvah onemogočala normalno bivanje, ter zatrjevano slabega stanja hiše in garaže, tako ne more uspešno uveljavljati kršitve postopka po 14. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP.

9Sodbo, ki vsebuje vsa pravno pomembna dejstva za odločitev, je mogoče preizkusiti, saj vsebuje celovito dokazno oceno, sprejeto na podlagi popolnega in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, na kar je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Predvsem je prvostopno sodišče izpovedi zaslišanih presojalo v skladu z uporabljeno materialnopravno podlago,¹⁰ kar je bistveni okvir presoje, ob čemer gre ne glede na navedeno izpostaviti, da bi šele skrajni primer neopredeljevanja do pravno pomembnih dejstev lahko vodil do kršitve jamstev, ki jih zagotavlja Ustava RS v 22. členu z zagotavljanjem enakega varstva pravic, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Glede pritožbeno izpostavljene neverodostojnosti tožnikove izpovedi glede neobstoja soglasja v primerjavi z zatrjevano verodostojnostjo in skladnostjo drugačnih izpovedi prič A. A. in C. C. ter prvotožene o tem, pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodba ne temelji le na tožnikovi izpovedi.¹¹ Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP, in jo je prvostopno sodišče sprejelo po izvedenem dokaznem postopku. V njem je celovito in konsistentno ocenilo najprej vsak dokaz posebej in nato vse izvedene dokaze skupaj, pri čemer je pravilno upoštevalo vse za odločitev pravno pomembne okoliščine, ki so povezane s presojo ne le posegov v nepremičnine zaradi opredelitve poslov rednega upravljanja oz. poslov, ki takšen nivo presegajo, temveč tudi s presojo potrebnega obstoja soglasja v slednjem primeru, nakar je dokazne zaključke sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Tudi uveljavljana bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP zaradi pritožnikovega nestrinjanja z dokazno oceno ne more biti podana. Z zatrjevanjem nasprotja med odločitvijo sodišča in listinami v spisu¹² pritožnik namreč ne more uspešno uveljavljati tega pritožbenega razloga, ki glede na zakonsko dikcijo temelji na nasprotovanju odločilnih dejstev iz razlogov sodbe z vsebino samih listin.

10Obrazložena stroškovna odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne pravdne stroške, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (izrek pod točko IV), ki je pritožba vsebinsko ne izpodbija, razen s trditvijo, da je glede na napačno odločitev o glavni stvari napačna tudi odločitev o povrnitvi stroškov, glede na uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti, pravilno temelji čl. 154/1 ZPP.

11Ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni bilo zaslediti kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP), zaradi česar je bilo pritožbo tožene stranke zaradi neutemeljenosti v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ob tem pritožbeno sodišče v zvezi z opredelitvijo drugotožene stranke v uvodu odločbe¹³ izpostavlja člen 328 ZPP, po katerem je mogoče kadarkoli popraviti med drugim tudi napake v imenih, glede na to, da gre za očitno pisno napako, čeprav pritožba tega ne uveljavlja.

O stroških pritožbenega postopka:

13Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato mora svoje pritožbene stroške na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sama. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo odvetniške stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk (točka 1 tar. št. 22 Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife – OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR predstavlja 225,00 EUR, k temu je prišteti še priglašene materialne stroške v višini 2%, kar znaša 4,50 EUR (člen 11/3 OT), skupaj torej 229,50 EUR, kar z 22 % DDV (člen 2/2 OT) znaša 279,99 EUR. Ta znesek mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila¹⁴.

-----------------------------------------------

¹ Verjetno prav 15. točki drugega odstavka člena 339 ZPP, glede na vsebino očitka.

² V obravnavanem primeru pristojno za odločanje na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 4/2023 z dne 22. 2. 2023.

³ Za razliko od odločitve pod točko II. izreka, ki ni predmet pritožbenega preizkusa.

⁴ Člen 13 ZPP.

⁵ Kar priznava tudi pritožba, ko navaja, da je (med drugim) pravno odločilno dejstvo lastništvo objekta (člen 100 v zvezi s čl. 99 Stvarnopravnega zakonika - SPZ nudi materialnopravno podlago za medsebojno varstvo solastnikom oziroma za varstvo drug proti drugemu).

⁶ V povezavi z dokazno oceno izvedenih dokazov (8. člen ZPP).

⁷ Posegi v notranjosti niso bili del tožbenega zahtevka, zato je neupoštevna pritožbena navedba, da je bila srž problema notranjost stavbe.

⁸ Podrobno o tem v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

⁹ Ne gre namreč za odločanje o takšnem nujnem poslu rednega upravljanja po 4. odstavku 67. člena SPZ, torej v okviru nepravdnega postopka.

¹⁰ To je v obsegu, pravno pomembnem za razsojo.

¹¹ Glej točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.

¹² Oz. po pritožbenem zatrjevanju zapisniki o izvedenih dokazih.

¹³ Kot Rozalije Kariš namesto prav Rozalije Krmac.

¹⁴ Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006.