VSRS Sodba II Ips 1/2023

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka:

1Tožnik je od toženca, odgovornega urednika časnika ..., zahteval objavo popravka obvestila, ki je bilo v tem časniku objavljeno dne 3. 2. 2022 z naslovom »[Stranka A.] bi več vpliva tudi v Banki Slovenije«. Bistvena sporočilnost članka je v tem, da je tožnik kot kandidat za viceguvernerja Banke Slovenije političen kader stranke A., brez predhodnih bančnih izkušenj in kompetenc ter z več bremeni iz preteklosti.

2Zahtevana vsebina popravka se je glasila:

»Gospa B. B. je v svojem zapisu o meni, ne da bi prej preverila dejstva, navedla neresnice. Predvsem pa me je v članku na neprimeren način diskriminirala in me blatila. Predsednik Republike Slovenije je v Uradnem listu RS ... objavil poziv za zbiranje predlogov kandidatov za mesto viceguvernerja. Pravica prof. dr. C. C., ki je velik poznavalec področja monetarne politike in centralnega bančništva, je bila vložiti mojo kandidaturo. Moja pravica pa je bila h kandidaturi dati soglasje. S prof. C. C. naju veže predvsem sodelovanje pri predmetu Empirične finance na podiplomskem študiju Kvantitativnih financ in zavarovalništva Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je prof. C. C. eden od nosilcev predmeta, sam pa kot vabljen predavatelj predavam področje modelov krivulj donosnosti in ne nenavadno kadrovanje v SID Banki, kot to napačno zapiše B. B.

Odločno zanikam neresnične navedbe B. B., da me je pri kandidaturi za viceguvernerja Banke Slovenije karkoli iz preteklosti bremenilo. Moja vloga pri javni ponudbi delnic NKBM leta 2007 je bila svetovalna na isti način kot je bila pri javni ponudbi delnic NLB leta 2019. Svetovalno vlogo pri javni ponudbi delnic NKBM leta 2007 sta imeli tudi ameriška investicijska banka CITI in japonska investicijska banka NOMURA, ki tudi danes v svetu uživata velik ugled in to dejavnost uspešno izvajata, kar negira trditve B. B. V nasprotju s trditvami B. B. poudarjam, da je bila moja vloga pri sanaciji bank leta 2013 povezana izključno in samo z izvajanjem financiranja za potrebe izvrševanja proračuna oziroma javnofinančnega primanjkljaja, glavnic, ki so zapadle in za potrebe dokapitalizacije bank. Prav ničesar nimam z določitvijo potrebne višine dokapitalizacije in z izbrisom podrejenega dolga. Nobene vloge nisem imel niti pri določitvi bančne aktive, ki se je iz poslovnih bank prenašala na DUTB, kot to napačno zapiše B. B.

Gospa B. B. je neresnico zapisala tudi, ko pravi, da nimam nobenih konkretnih bančnih izkušenj. Deseto leto sem član Nadzornega sveta SID Banke, katerega naloga je nadzor poslovanja, potrditev ključnih strateških dokumentov in skladno s statutom banke največjih in najbolj zahtevnih poslov, kar so konkretne bančne izkušnje v najvišjem upravljalnem organu banke. Za Mednarodni denarni sklad sem štiri leta kot ekspert deloval na tujih centralnih bankah. Deseto leto vodim Direktorat za zakladništvo, ki za državni proračun izvaja funkcijo financiranja. Dejstvo, da sem to funkcijo opravljal pod petimi vladami Republike Slovenije in v odličnem sodelovanju s petimi ministri za finance, trditve B. B., da sem kader [stranke A.] samo po sebi negira. Ker me B. B. v članku predstavi kot strokovno neprimernega in političnega kandidata naj poudarim, da je Direktorat za zakladništvo pod mojim vodenjem v letu 2017 za inovativne pristope pri upravljanju z dolgom prejel nagrado »Sovereign Risk Manager of the Year 2017«, ki jo londonska revija Risk Magazine vsako leto podeli eni državni zakladnici na svetu. Aktivno upravljanje z dolgom je bilo namreč pomembno z vidika izdatkov proračuna za obresti, ki so se med leti 2014 in 2022 znižali iz 1.084 na 678 milijonov evrov oziroma iz 3,2 % BDP na 1,3 % BDP. Bonitetne agencije v svojih poročilih poudarjajo dosežke na področju upravljanja z dolgom. Glavni razlog za zadnji dvig bonitetne ocene s strani agencije Moody's je učinkovito upravljanje z državnim dolgom, kar je v nasprotju s trditvami B. B. Diplome sem pridobil na vodilnih svetovnih univerzah vključno z Univerzo v Oxfordu, kjer sem pridobil magisterij iz matematičnih financ, kar trditev B. B., da sem politični kader [stranke A.] postavi na trhle temelje.

Navedbe gospe B. B. o postopku izbora članov uprave SID Banke so prav tako neresnične. Postopek izbora nove uprave je potekla transparentno, korektno in strokovno. Razlika glede na postopek iz leta 2016 je v tem, da je takrat za predsednika uprave SID Banke kandidiral samo en kandidat; tokrat pa je bilo prijavljenih veliko število odličnih kandidatov. Člani nadzornega sveta SID Banke smo odločitev o novi upravi sprejeli soglasno.

B. B. zapiše neresnico, ko trdi, da me bremeni tožba zaradi diskriminacije v postopku izbora nove uprave SID Banke. Nekdanji predsednik uprave družbe je v času trajanja svojega mandata zoper banko, ki jo je vodil, vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo 128.345,55 EUR zaradi neimenovanja v zaporedni četrti mandat. Delovno in socialno sodišče je po preučitvi odgovora na tožbo družbe v celoti ugodilo ugovoru banke o stvarni nepristojnosti in zadevo odstopilo v reševanje Gospodarskemu oddelku okrožnega sodišča v Ljubljani. Slednje je 17. 1. 2022 ugotovilo, da niso izpolnjene vse zakonske procesne predpostavke za obravnavo tožbe, zato se je postopek ustavil.

D. D.«

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Izjave spornega članka, s katerimi so bile prizadete tožnikove pravice ali interes, je strnilo v tri sklope: 1.) da je tožnik kot kandidat za viceguvernerja Banke Slovenije kader [stranke A.]; 2.) da tožnik nima konkretnih izkušenj v bančništvu; 3.) da je tožnik za viceguvernerja kandidiral s podporo ekonomista C. C. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da popravek v večinskem delu pomeni vsebinsko zanikanje in bistveno dopolnjevanje izpostavljenih delov članka, vendar je podan odklonitveni razlog v zvezi s prvimi petimi stavki zgoraj navedenega popravka. Glede prvih dveh stavkov je presodilo, da gre izključno za vrednostno oceno o delu novinarke, ki v popravek ne sodi, navezujoč na naslednje tri stavke pa je ocenilo, da ne gre za navedbe, ki navedb spornega besedila ne zanikajo ali bistveno dopolnjujejo. Iz tega razloga je zaključilo, da teh pet stavkov predstavlja jeziček na tehtnici v prid odločitvi, da je potrebno zahtevek za objavo tega popravka zaradi odklonitvenega razloga po 2. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih ( v nadaljevanju ZMed)¹ zavrniti.

4Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter tožencu v roku 15 dni naložilo objavo popravka objavljenega obvestila v časniku ... Sodišču prve stopnje je pritrdilo v tem, da uvodni del popravka sam po sebi res ne pomeni (izključno) vsebinskega zanikanja in bistvenega dopolnjevanja izpostavljenih delov spornega članka, vendar je ocenilo, da ta ni pretiran ter da prispeva k razumljivosti in smiselnosti popravka, je pa tudi v njegovem kontekstu. Po presoji pritožbenega sodišča tako odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni podan. V nadaljevanju je ob tehtanju pravic v koliziji izpostavilo, da je sodišče prve stopnje pripisalo prevelik pomen prvim petim stavkom besedila zahtevanega popravka, pri čemer je potrdilo, da se lahko popravek objavi samo v celoti in mora biti kot celota ustrezen. Takšnega je pritožbeno sodišče glede na njegovo vsebino tudi ocenilo. Poudarilo je, da gre za odziv na obsežen novinarski prispevek, ki je opremljen z veliko fotografijo, pri čemer se prvih pet stavkov v bistvenem navezuje na trditve v članku o tožnikovi povezavi s prof. dr. C. C. in da gre za odziv tako v ožjem kot v širšem smislu.

Navedbe strank v revizijskem postopku:

5Toženec v reviziji najprej graja zmotno uporabo materialnega prava glede aktivne legitimacije za podajo popravka po 26. členu ZMed. Zatrjuje, da se mora popravek nanašati zgolj na tožnika in le na navedbe iz članka, ki zadevajo njega. Zato nima aktivne legitimacije zahtevati objavo popravka na navedbe, ki zadevajo tretje osebe (C. C., ameriško investicijsko banko CITI, japonsko banko NOMURA in Direktorat za zakladništvo). V nadaljevanju navaja, da je v obravnavani zadevi popravek 3,5 - krat (oziroma 350 %) daljši od dela članka, ki se nanaša na tožnika, zaradi česar je podan odklonilni razlog za objavo popravka po šesti alineji drugega odstavka 31. člena ZMed. Sodišče druge stopnje zato ni pravilno upoštevalo stališča sodne prakse, po kateri pravice do popravka ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija, saj prizadeta oseba ne more povedati »karkoli ji leži na duši« (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 224/2018). Prav tako ni ustrezen zelo obširen, gostobeseden popravek, ki ustvarja vtis nove objave. Revident v reviziji tudi zatrjuje, da je pritožbeno sodišče napačno upoštevalo »relativno veliko« fotografijo, na kateri pa tožnika sploh ni, saj sta na njej le E. E. in F. F., guverner Banke Slovenije. Ta fotografija je le simbolična in je zgolj ilustracija besedila Zato ne more biti opravičilo za dodatno širjenje članka. Izpodbijana odločitev je tako v nasprotju s sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 864/2007 in št. II Ips 190/2002). Toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava tudi glede razlage načela sorazmernosti. V koliziji ustavnih pravic je pritožbeno sodišče pripisalo premajhno težo kršitvam določb ZMed, ko je presodilo, da morebitna odvečnost stavka ali dveh ne sme vplivati na končno odločitev. Taka odločitev je brez pravne podlage, pomeni kršitev določb ZMed in arbitrarno odstopa od ustaljene sodne prakse. Po mnenju revidenta je podana zmotna uporaba materialnega prava tudi glede drugih odklonilnih razlogov. Pritožbenemu sodišču očita tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da toženec ni navedel nobenega primera navedbe popravka, s katerimi naj bi se tožnik odzval na navedbe članka, ki se ne bi niti posredno nanašale nanj. Omemba tretjih oseb v popravku je bila nujno potrebna, saj se je tožnik na ta način odzival na navedbe, ki so z njihovo omembo prizadele tudi njegove pravice oziroma interes. Trditev toženca, da se na tožnika nanaša zgolj 221 besed je napačna, saj je potrebno upoštevati celoten vtis, ki ga članek ustvari pri povprečnemu bralcu, zato je za primerjavo relevantna celotna vsebina članka. Kot del besedila pa je mogoče šteti tudi fotografijo, ki poudarja eno od bistvenih sporočil članka, to pa je, da je tožnik brez strokovnih kompetenc ter da kandidira zaradi strankarskih povezav. Končno se tožnik v odgovoru odziva tudi na grajane procesne kršitve toženca.

Dejanski okvir spora:

7Časopis ..., katerega odgovorni urednik je toženec, je 3. 2. 2022 na drugi strani objavil članek z velikim naslovom: »[Stranka A.] bi več vpliva tudi v Banki Slovenije. V podnaslovu sporoča: Viceguverner Bodo poslanci jutri podprli kader [stranke A.], brez bančnih izkušenj, a z bremeni več zgodb iz preteklosti?«

8V poudarjenem uvodnem delu članek sporoča, da gre pri tožnikovi kandidaturi za viceguvernerja Banke Slovenije »za še eno v nizu kadrovskih izbir, tesno povezanih s stranko A.«, da je »žena kandidata G. G. dolgoletna tesna sodelavka E. E.« ter da »[v] Banki Slovenije D. D. ne bi bil edini kader največje koalicijske stranke«.

9Samo besedilo članka je mogoče strniti v tri sklope. Prvič, da je tožnik »dolgoleten kader E. E. stranke«, da »njegova potrditev za viceguvernerja Banke Slovenije pomeni krepitev vpliva te stranke v centralni banki«; drugič, da tožnik »konkretnih izkušenj v bančništvu nima«, da pa je »imel 'svetovalno vlogo' ob privatizaciji Nove KBM«, z dodatnimi pojasnili, da je bilo »ob sanaciji bank leta 2013 več kot sto tisoč ljudi razlaščenih, ostali so brez delnic Nove KBM oziroma brez premoženja«, da je bil tožnik »ob sanaciji […] član medresorske komisije, ki je odločala, katere bančne terjatve bodo prenesene na DUTB, ter da so bila »[p]o nekaterih ocenah merila za prenos teh terjatev v določenih primerih precej nejasna«; tretjič, da je tožnik za viceguvernerja »kandidiral s podporo ekonomista C. C., ki se je sam v preteklosti neuspešno poskušal prebiti do plačilne liste v Banki Slovenije, znan pa je tudi kot precej podjetniško naravnan profesor ljubljanske ekonomske fakultete«, da »C. C. in D. D. zdaj veže sodelovanje v nadzornem svetu SID banke, v kateri je postopek izbire novega vodstva potekal precej nenavadno«, da tožnika »bremenijo očitki iz tožbe, v kateri mu je očitana diskriminacija pri postopkih imenovanja novega vodstva SID banke« ter da so bile »[n]apovedane tudi kazenske ovadbe zaradi suma neenakopravne obravnave kandidatov in odkritja, da so k nekaterim kandidatom iz nadzornega sveta potovali tajni dokumenti banke«.

10Članek je opremljen z nesorazmerno veliko fotografijo rokovanja takratnega predsednika Vlade z guvernerjem Banke Slovenije. Spremljajo ga tudi poudarjeni izvlečki, ki se glasijo: »[Stranka A.] bi se v Banki Slovenije še okrepila«, »Kandidata za viceguvernerja bremenijo zgodbe iz preteklosti«, »S predlagateljem njegove kandidature ga veže tudi sporno imenovanje nove uprave SID banke«, ter »D. D. in njegovega predlagatelja C. C. veže tudi zgodba nenavadnega imenovanja novega vodstva SID banke«.

Uvodno pojasnilo:

11V sporih za varstvo pravice do objave popravka je dovoljena neposredna revizija, torej revizija brez predhodne dopustitve (tretji odstavek 39. člena ZMed). Vendar to ne pomeni, da bi revident v reviziji lahko uveljavljal karkoli, kar je znotraj povsem abstraktno opredeljenih revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP (bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotna uporaba materialnega prava). Prva naloga revidenta je zato, da iz revizijske kritike izlušči pomembna pravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve, in ki Vrhovnemu sodišču omogočajo izpolnjevanje njegove ustavne vloge tvorca sodniškega prava (zagotavljanje pravne varnosti, predvsem predvidljivosti prava, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse - 367.a člen ZPP). V nasprotnem primeru vsebinskega odgovora Vrhovnega sodišča, ki bi bil v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP), ne more biti.²

12Revident je tej zahtevi sledil in v reviziji izpostavil naslednja vprašanja, za katera meni, da so pomembna z vidika oblikovanja in razvoja sodniškega prava:

‒ Ali popravek lahko vsebuje navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe?

‒ Ali popravek izpolnjuje zahtevo, da ni nesorazmerno dolg, četudi je 3,5 krat (oziroma 350 %) daljši od dela članka, na katerega se nanaša in tudi od celotnega članka?

‒ Ali se pri presoji dolžine celotnega članka upošteva tudi fotografijo, ki je ilustracija članka, pri čemer na tej fotografiji ni prikazana prizadeta oseba (tožnik)?

‒ Ali je popravek skladen z določbami ZMed, tudi če je iz njega razvidno, da manjši del popravka ne predstavlja niti zanikanja, niti bistvenega dopolnjevanja?

13Glede prvih treh vprašanj revizijsko sodišče pritrjuje revidentovemu stališču o njihovi pomembnosti za pravno varnost, enotno razlago in uporabo prava ter za razvoj sodniškega prava. Tega pa ni mogoče reči za četrto vprašanje. Ne samo, da je v določeni meri že zajeto v drugem vprašanju. Je tudi v nasprotju z zahtevo po jasni in konkretizirani artikulaciji pravnega problema ter ni sorazmerno s pravno upoštevnostjo in pomembnostjo odgovora nanj.³ Odgovor na to vprašanje bi bil bolj dejanske kot pravne narave. Ukvarjal bi se namreč s presojo, koliko je za razumevanje konkretnega prikaza nasprotnih dejstev pomembna njihova umestitev v kontekst nekaterih drugih nespornih spremljajočih dejstev in življenjskih dogodkov, ki so sicer tudi (postranski) predmet spornega novinarskega besedila. Ker odgovor na četrto vprašanje ne bi presegal pomena konkretne zadeve, ne izpolnjuje zahtev iz 367.a člena ZPP.

14Revizijsko sodišče se je zato ukvarjalo le s prvimi tremi vprašanji. Z njimi so začrtane meje revizijske presoje ter obravnave revizijskih navedb. To pomeni, da revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste revizijske očitke, ki ta vprašanja presegajo. Z revizijsko kritiko, ki se nanaša na bistvene kršitve postopka in na obstoj še drugih odklonilnih razlogov po ZMed, poleg teh, ki jih izpostavljajo omenjena tri revizijska vprašanja (npr., da je popravek žaljiv do novinarke B. B.), ter da v posameznih manjših delih popravek ne zanika objavljenih navedb, niti jih v bistvenem ne dopolni, ker da v teh delih »že ponavlja, kar je objavljeno« v članku, »oziroma se ne nanaša na nobeno izmed objavljenih navedb niti ne na bistveno sporočilno vrednost članka« (npr., da je predsednik Republike Slovenije oktobra 2021 objavil poziv za zbiranje predlogov kandidatov za mesto viceguvernerja, da je predlog za kandidaturo podal C. C. itd.), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Posledično revident na te navedbe ne bo dobil odgovora.

Izhodišča presoje:

O navedbah v popravku, ki se nanašajo na tretje osebe:

15Pravica do objave popravka je pravica, ki v pri vrsti varuje posameznikov interes, ki bi bil lahko prizadet zaradi netočnega medijskega prikazovanja dejstev, ki zadevajo njega osebno.⁴ Nosilec te pravice s popravkom varuje svoje osebnostne pravice (čast, ugled, dobro ime, dostojanstvo, zasebnost).⁵ Ker je torej pravica do objave popravka namenjena le varovanju posameznikove pravice ali interesa – in ne tudi varovanju pravic in interesov koga drugega, ima aktivno legitimacijo za zahtevek le prizadeti posameznik.

16To pa ne pomeni, da s popravkom medijskega obvestila ne bi bilo mogoče zajeti tudi tretjih oseb, ki so v (spornem) obvestilu nastopale kot (domnevno) prizadete osebe skupaj s tožnikom, ki po ZMed uveljavlja pravico do popravka. Bistveno je, da „tožnik s tem vzpostavlja dialog z življenjskim dogodkom (dogajanjem), kakor je opisan v izvornem besedilu“.⁶ Kadar je kontekst v medijih predstavljenih trditev, na katere se odziva tožnik, tak, da so vanj vključene tudi tretje osebe, zaradi česar je pravico do popravka mogoče polno uresničiti le s tožnikovim odzivom tudi na trditve o tretji osebi, je mogoče v popravek vključiti tudi tretje osebe.

O obsegu popravka:

17Pravica do objave popravka omogoča omejitev oziroma posege v avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, da svobodno odločajo o vsebinskem konceptu oziroma o programski shemi medija ter načinu in obliki objave posameznih prispevkov. Hkrati pravica do popravka posega v pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave).⁷ Ker pravica do popravka ne pomeni pravice do dostopa do medija,⁸ zahtevani popravek ne sme biti nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša (šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Z drugimi besedami, popravek mora tvoriti enakovredno zvezo z medijsko objavo, na katero se odziva – tako po teži in pomenu posega v tožnikove pravice ali interese, kot po učinku, ki naj ga ima na prejemnika informacije, ter končno po obsegu. Ker je smisel popravka spoštovanje maksime audiatur et altera pars, je treba s popravkom uravnotežiti dolžine obeh prispevkov. Popravek mora biti tako po vsebini kot po obsegu enakovreden prispevku, ki ga je izzval. Pri tem pa razlaga standarda sorazmernosti popravka ne sme biti ozka in omejena le na »presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka«, saj »[ž]e sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed kaže, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine«.⁹ Zato bo že po naravi stvari popravek, ki se obrazloženo odziva na pavšalne trditve v novinarskem besedilu, po številu besed in stavkov obsežnejši in daljši od izvornega besedila. Pri razlagi standarda sorazmernosti popravka tudi ni mogoče prezreti naslova članka, podnaslovov ter komentarjev in poudarkov v izvlečkih besedila.¹⁰

Pomen fotografije:

18Sestavni del novinarskega prispevka je lahko tudi fotografija. Vloga fotografij v medijskih objavah je nesporna. Ne samo, da bistveno prispevajo h krepitvi prepričevalne moči medijskega besedila. Tudi same kot take pripovedujejo svojo zgodbo. Kadar so premišljeno vključene v časopisni članek, pritegnejo bralčevo pozornost, dodajo ali ponazorijo kontekst ter usmerijo razumevanje novinarskega sporočila. V svetu medijev lahko fotografije ustvarijo ali prekinejo tok zgodbe, marsikdaj še preden se je ta sploh začela. Znano je namreč, da se na slike in fotografije bralec odzove bistveno prej kot na besedilo. In za ustvarjanje odločilnega prvega vtisa, ki nato preko apercepcije usmerja bralčevo pozornost, razumevanje in interpretacijo članka (znano je, da prvi vtis ključno vpliva na kasnejše dojemanje in razumevanje opaženega), so zato ključne prav fotografije.

19Fotografija igra zato upoštevno vlogo tudi pri presoji sorazmernosti popravka. V medijih, kot so časopis, revija ali spletni portal, je treba pri napolnjevanju vsebine pravnega standarda »sorazmernost popravka« na določen način upoštevati tudi prostor, ki ga zaseda fotografija – pod pogojem, da »jo je treba šteti za relevantni del obvestila«.¹¹ VS RS je tako že pred več kot dvajsetimi leti izreklo, da »je pri presoji sorazmernosti popravka [fotografiji] načelno mogoče pripisati določen pomen v primeru, ko je bilo prav zaradi fotografije besedilo obvestila lahko krajše, kakor bi bilo brez fotografije, torej predvsem v primeru, ko sama fotografija nosi sporočilo (simbolno […] ali drugačno)«, ker da »[t]udi v svetu medijev včasih velja stara modrost, da je slika zgovornejša kot tisoč besed«.¹² Pomembno je torej, ali fotografija prinaša bralcem sporočilo, ki gre onkraj samega besedila članka,¹³ ali torej pove še kaj več, kaj dodatnega, članek nadgradi, ali s posebno vpadljivostjo okrepi njegovo sporočilno moč.

Presoja konkretnega primera:

O aktivni legitimaciji tožnika:

20Revident napada odločitev pritožbenega sodišča z argumentom, da se popravek v več delih nanaša na druge osebe (na C. C., ameriško investicijsko banko CITJ, japonsko investicijsko banko NOMURA in na Direktorat za zakladništvo), glede katerih pa tožnik nima aktivne legitimacije.

21Drži, da lahko prizadeti objavo popravka zahteva zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Sodna praksa je glede tega enotna.¹⁴ Vendar to ne pomeni, da v popravku medijskega obvestila ne bi bilo mogoče omeniti tretjih oseb, ki so v (spornem) obvestilu nastopale kot (domnevno) prizadete osebe skupaj s tožnikom, ki uveljavlja pravico do popravka. Tudi o tem se je sodna praksa že izrekla. Tako je VS RS v sodbi št. II Ips 234/2018 navedlo, da je »mogoče in dopustno«, da v popravku nastopajo tudi tretje osebe, »če tožnik s tem vzpostavlja dialog z življenjskim dogodkom (dogajanjem), kakor je opisan v izvornem obvestilu in s takšnim izvrševanjem pravice do popravka ne uresničuje hkrati kakšnega izmed odklonitvenih razlogov po 31. členu ZMed«.¹⁵

22V obravnavanem primeru je tožnik v popravku mestoma navedel tudi druge osebe, med njimi prof. dr. C. C., ameriško investicijsko banko CITJ, japonsko investicijsko banko NOMURA in Direktorat za zakladništvo. Vendar s sklicevanjem na te osebe ni nastopal v njihovem imenu in s ciljem varovati njihov ugled in dobro ime. Čeprav bi ob branju popravka na prvi pogled in brez upoštevanja konteksta morda pri kom nastal vtis, da si tožnik prizadeva zavarovati interese teh oseb, bi bil to le privid. Tožnikov zapis, da je prof. dr. C. C. »velik poznavalec področja monetarne politike in centralnega bančništva« in da ga z njim »veže predvsem sodelovanje pri predmetu Empirične finance na podiplomskem študiju Kvantitativnih financ in zavarovalništva Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je prof. C. C. eden od nosilcev predmeta«, in kjer tožnik »kot vabljen predavatelj predava[…] predvsem področje modelov krivulj donosnosti«, se nanaša na novinarkine trditve, da je tožnik »kandidiral s podporo ekonomista C. C., ki se je sam v preteklosti neuspešno poskušal prebiti do plačilne liste v Banki Slovenije«, ter da je »znan[…] tudi kot precej podjetniško naravnan profesor ljubljanske ekonomske fakultete«. S trditvami o prof. dr. C. C., je tako tožnik le vzpostavljal dialog z življenjskim dogodkom, kot je opisan v novinarkinem besedilu. Novinarka si je namreč prizadevala omajati verodostojnost tožnikove kandidature tudi z vzbujanjem pomislekov v integriteto prof. dr. C. C., s čigar podporo je tožnik kandidiral za mesto viceguvernerja. S tem, ko je tožnik stopil v bran svojem predlagatelju, je v resnici varoval svoje interese in svoj ugled. Varovanje interesov predlagatelja tožnikove kandidature je zato le sredstvo varovanja tožnikovih lastnih pravic in interesov ter tako zgolj stranski produkt le-tega, nikakor pa ne končni cilj popravka. Ta ostaja varovanje tožnikovih interesov, njegovega ugleda in dobrega imena.

23Podobno velja za tožnikovo omenjanje ameriške investicijske banke CITJ, japonske investicijske banke NOMURA in Direktorata za zakladništvo. Ameriška in japonska banka sta bili navedeni kot odgovor na novinarkine očitke, da tožnika bremeni več zgodb iz preteklosti, Direktorat za zakladništvo pa v kontekstu očitka, da je brez (konkretnih) bančnih izkušenj.

24Tožnikova omemba ameriške investicijske banke CITJ in japonske investicijske banke NAKAMURA je povezana s novinarkinimi poskusi povezovanja tožnikove svetovalne vloge ob privatizaciji Nove KBM ter z izbrisom podrejenih obveznic in delnic. Tožnik se je pred novinarkinimi očitki branil z navedbo, da sta imeli pri tem svetovalno vlogo tudi obe omenjeni banki, »ki […] v svetu uživata velik ugled in to dejavnost uspešno izvajata«. Banki sta torej omenjeni v dialogu o tožnikovi sporni vlogi pri privatizaciji NKBM in sanaciji bank, katerih vlogo pri tem je tožnik postavil ob bok svoji. Njegov zapis, da gre za banki z velikim ugledom in uspešnim opravljanjem vloge svetovanja v podobnih primerih, ostaja zato v mejah dialoga o vprašanjih, ki zadevajo tožnikov poklicni ugled in njegovo primernost za mesto viceguvernerja Banke Slovenije (v nadaljevanju BS).

25Enako velja za omembo Direktorata za zakladništvo. Novinarka je zapisala, da je tožnik »brez bančnih izkušenj« (v podnaslovu članka) ter da »konkretnih izkušenj v bančništvu nima« (ožje besedilo članka). V okviru dialoga o tožnikovih referencah in delovnih izkušnjah, potrebnih za opravljanje funkcije, na katero je kandidiral, je zato izpostavil uspešno vodenje Direktorata za zakladništvo, ki je »pod [njegovim] vodenjem v letu 2017 za inovativne pristope pri upravljanju z dolgom prejel nagrado 'Sovereign Risk Manager of the Year 2017', ki jo londonska revija Risk Magazine vsako leto podeli eni državni zakladnici na svetu«. Omemba Direktorata za zakladništvo je bila zato izključno v funkciji tožnikove obrambe pred novinarkinimi očitki, da je brez potrebnih izkušenj. S tem je varoval svoj interes in svoj poklicni ugled. Tudi tu je morebitna korist za Direktorat za zakladništvo kvečjemu stranski produkt popravka, nikakor pa ne njegov cilj.

26Revidentovi očitki, da je tožnik s popravkom presegel namen pravice, zaradi katerega je dana (prvi odstavek 26. člena ZMed), so torej neutemeljeni. Odgovor na prvo revizijsko vprašanje je zato pozitiven: V dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa.

O dolžini popravka in o pomenu fotografije pri tem:

27Revident napada oceno pritožbenega sodišča glede sorazmernosti dolžine popravka, pri tem pa izpostavlja predvsem njegov količinski obseg (število besed) ter ga primerja z izvornim besedilom. Meni, da se pri presoji sorazmernosti popravka ne sme upoštevati fotografija, saj da zaradi nje novinarsko besedilo ni nič krajše, razen tega pa da na njej sploh ni tožnika.

28Popravek je res količinsko daljši od izvornega članka. Vendar je treba pri iskanju sorazmernosti med izvornim člankom in odzivom nanj upoštevati tudi vsebinska merila. Najprej, kaj je sploh tema, o kateri teče beseda in kaj je torišče spora – v novinarskem besedilu in v tožnikovem odzivu, natančneje, s katerimi trditvami in stališči je bilo prizadeto tožnikovo dobro ime in njegov interes, dalje, kako intenziven je ta poseg, kolikšen uredniški poudarek je bil dan članku, kako pomembna za novinarsko besedilo in za njegovo sporočilo so trditve in stališča, na katera se tožnik odziva s popravkom – so ta le vzporedna, obstranska, ilustrativna, ali pa so ključna, temeljna ter, ali pomenijo nosilno sporočilo novinarjeve medijske objave. Upoštevno vlogo pri tem vrednotenju igra tudi grafična oprema članka – ne samo fotografija, temveč tudi naslov, podnaslov, morebitni poudarki in izvlečki.

29Celoten članek je namenjen tožniku kot kandidatu za viceguvernerja BS ter problematiziranju njegove kandidature. To izhaja tako iz velikega in poudarjenega naslova, kot iz podnaslova, odebeljenega uvodnega dela, kot iz izvlečkov ter končno iz nesorazmerno velike fotografije. Napisan je tendenciozno, z očitnim namenom očrniti njegovo kandidaturo ter jo prikazati kot primer klientelizma in političnega kadrovanja na funkcije, kjer bi morala veljati stroga merila strokovnosti, meritornosti in poklicne integritete. Novinarkini očitki tožniku kot »glavnemu protagonistu« časopisnega članka so resni in hudi ter pomenijo resen poseg v njegov poklicni ugled – tako glede strokovnih referenc kot glede poklicne in osebne integritete. Te okoliščine dajejo njegovi pravici do popravka posebno težo tudi pri iskanju prave mere (količinskega sorazmerja) med izvornim člankom in popravkom.

30Nadaljnja pomembna okoliščina na tehtnici iskanja sorazmernosti je grafična oprema članka. Njegovo vpadljivost krepijo velik naslov, nesorazmerno velika fotografija, podnaslov in izvlečki iz teksta. Vsebinsko sporočilo vseh teh prvin je usmerjeno zoper tožnika in njegove strokovne kompetence ter poklicno in osebno integriteto. Za nameček so nekateri očitki, med drugim, da je brez konkretnih izkušenj v bančništvu, povsem pavšalni. Obrazložen, z dejstvi in argumenti podprt odziv na njih je zato že po naravi stvari nujno daljši od novinarkinih očitkov.

31Sporočilno usmeritev članka krepi razmeroma velika in vpadljiva fotografija, ki prikazuje rokovanje predsednika [stranke A.], takratnega predsednika vlade, ki v očeh povprečnega slovenskega bralca simbolizira politiko, z guvernerjem BS. Čeprav članek omenja F. F. samo enkrat in še to marginalno, saj je v celoti posvečen tožnikovi kandidaturi, dobi bralec preko velikega naslova »[Stranka A.] bi več vpliva tudi v Banki Slovenije«, podnaslova »Viceguverner Bodo poslanci jutri podprli kader [stranke A.], brez bančnih izkušenj, a z bremenom več zgodb iz preteklosti?«, in besedilu članka nesorazmerno velike fotografije vtis, da gre pri tožnikovi kandidaturi v resnici »za še eno v nizu kadrovskih izbir, tesno povezanih s stranko A.«.

32Fotografija je tu v funkciji celotnega članka. Pomeni vizualno ponazoritev problematičnosti tožnikove kandidature in krepitev vtisa o nadaljnjem podrejanju BS takratni vladni stranki.¹⁶ Po tem, ko novinarka niza očitke, da gre za poskus takratne vladne stranke »nastaviti še najmanj enega svojega človeka«, da bi pomenila potrditev tožnika za funkcijo viceguvernerja BS »krepitev vpliva te stranke v centralni banki«, se nadaljevanje članka izteče v trditve o tožnikovi strokovni nekompetentnosti in neprimernosti za funkcijo viceguvernerja, ter konča z očitki, da »D. D. bremenijo očitki iz tožbe, v kateri mu je očitana diskriminacija pri postopkih imenovanja novega vodstva SID banke«, in da so bile »napovedane […] tudi kazenske ovadbe zaradi suma neenakopravne obravnave kandidatov ter odkritja, da so k nekaterim kandidatom iz nadzornega sveta potovali tajni dokumenti banke.«

33Sporočilo, ki ga prinaša bralcu članek kot celota, torej ne samo novinarsko besedilo kot tako, temveč tudi naslov, podnaslov, izvlečki, njihova velikost in poudarki, skupaj z nazorno fotografijo, ki preko rokovanja takratnega predsednika vlade in stranke A. z guvernerjem BS simbolizira vpliv politike na BS ter podrejanje te institucije politiki takratne največje vladne stranke, je tak, kakršna sta naslov članka: »[Stranka A.] bi več vpliva tudi v Banki Slovenije« in podnaslov: »Viceguverner Bodo poslanci jutri podprli kader [stranke A.], brez bančnih izkušenj, a z bremeni več zgodb iz preteklosti?«. Zato je treba članek presojati celovito, kot celokupnost vseh njegovih prvin, od katerih vsaka zase in na svoj način, tako tekstualno kot vizualno komunicirajo z bralcem ter mu skupaj, kot celota sporočajo, da je tožnik izrazito neprimeren kandidat za viceguvernerja BS, da gre za politično kadrovanje človeka s pomanjkljivimi strokovnimi kompetencami in vprašljivo integriteto, a z »bremenom več zgodb iz preteklosti«. Vse to (naslov, podnaslov, izvlečki, poudarki in velika fotografija) daje celotnemu članku ne samo dodatne prostorske dimenzije, temveč tudi dodatno krepi njegovo sporočilno in prepričevalno moč.

34Zato popravek, četudi po številu znakov (besed) presega samo ožje besedilo članka, ni nesorazmerno daljši od celotnega obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje. Objava kot celota je namreč usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi. Velika spremljajoča fotografija, čeprav ne prikazuje tožnika, dopolnjuje, ponazarja, simbolizira in krepi sporočilno moč članka.

35Ko je tako, tehtanje med težo očitkov tožniku, podkrepljeno z osrednjostjo te tematike in dejstvom, da tožnik nastopa kot glavni protagonist v celotni zgodbi, pokaže, da dolžina popravka kljub temu, da nominalno presega število besed v novinarkinem besedilu, ni nesorazmerna. To še toliko bolj, ko temu dodamo grafične učinke, ki poudarjajo, krepijo in ponazarjajo novinarkine očitke tožnikovi kandidaturi in bodejo v oči. Odgovor na revidentove očitke, da je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, je zato negativen.

Odločitev o reviziji:

36Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških:

37Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožniku povrniti stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je tožniku priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 300 točk in materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 6 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša nagrada 183,60 EUR, skupaj z DDV 223,99 EUR. Navedeni znesek mora toženec povrniti tožniku v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

Sestava senata in glasovanje:

38Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Uradni list Republike Slovenije št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo.
² Gl. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) v zadevah št. II Ips 4/2023 z dne 1. 2. 2023, II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022, II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020, II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2022, II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019.
³ Gl. odločitve VS RS v zadevah št. II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019 in II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020 in II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020, tč. 18.
⁴ Prim. 40. člen Ustave Republike Slovenije, ki daje to pravico posamezniku, katerega pravica ali interes sta prizadeta. Enako prvi odstavek 26. člena ZMed.
⁵ Prim. sodbo VS RS št. II Ips 89/2018 z dne 28. 6. 2018, tč. 10: »Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed). To izhaja že iz besedila 40. člena Ustave RS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti objavo popravka zahteva zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji.« Gl tudi sodbo št. II Ips 227/2015 z dne 5. 11. 2015, tč. 6, kjer je med drugim rečeno: »Osnovni pogoj za uresničitev pravice je torej prizadetost posameznikovega interesa ali pravice.« Podobno tudi sodba št. II Ips 538/2009 z dne 22.10.2009, tč. 7.
⁶ Gl. sodbo VS RS št. II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, tč. 10.
⁷ Gl. sodbo VS RS št. II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020, tč. 11; Gl. P. Farmany, komentar k 40. členu Ustave, v M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Ljubljana 2019, r. št. 8.
⁸ Prav tam. Prim. sodbo VS št. II Ips 538/2009 z dne 22. 10. 2009, tč. 7.
⁹ Gl. sodbo VS RS št. II Ips 237/2015 z dne 19. 11. 2015, tč. 11. Prim. tudi sodbo II Ips 864/2007 z dne 29. 11. 2007, kjer VS RS v nastavkih presoje pove, »da določila 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka.« Nato nadaljuje: »Že sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, po katerem s popravkom ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu, kaže, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine. Pri presoji in razumevanju pravnega standarda nesorazmernosti je torej treba upoštevati konkreten primer glede vsebine obvestila in vsebine zahtevanega popravka.«
¹⁰ Gl. sodbo in sklep VS RS št. II Ips 237/2015 z dne 19. 11. 2015, tč. 12.
¹¹ Gl. sodbo VS RS št. II Ips 190/2002 z dne 16.05.2002; v tem smislu tudi sodba št. II Ips 864/2007 z dne 29. 11. 2007.
¹² Prav tam.
¹³ Gl. sodbo in sklep VS RS št. II Ips 237/2015, tč. 12.
¹⁴ Gl. sodno prakso VS RS, ki je navedena v opombi št. 5. Revident se v tej zvezi sklicuje tudi na sodno prakso višjih sodišč, ki pa tu ne igra bistvene vloge. VS RS je namreč najvišje sodišče v državi in v skladu s tem ima tudi zadnjo besedo glede razlage zakonskega prava (127. člen Ustave).
¹⁵ Gl. sodbo VS RS št. II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, tč. 10.
¹⁶ V tem se obravnavani primer razlikuje od sodbe VS RS št. II Ips 864/2007 z dne 29. 11. 2007, na katero se sklicuje revident. V zadevi št. II Ips 864/20007 je šlo, drugače kot v obravnavanem primeru, za odziv na televizijski prispevek in, spet drugače kot v obravnavanem primeru, »le za spremljevalno sliko in glasbo, ki sama po sebi nista imela posebnega sporočilnega namena«.