39. člen ZMed-A

ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.

Čeprav gre po ZMed za izjemen primer dovoljene revizije brez predhodne dopustitve, mora stranka izluščiti pomembno pravno vprašanje. Izjemen preskok dopustitvene faze je v skladu z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda lahko utemeljen le z nujnostjo hitrega postopka, ko gre za uveljavljanje pravice do popravka, nikakor pa s tem, da bi stranke lahko - drugače kot v vseh ostalih revizijskih postopkih - obremenjevale Vrhovno sodišče z razlogovalno razpršenimi, za javni interes (enako varstvo pravic ter razvoj živečega prava) nepomembnimi revizijskimi navedbami.

V dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa. Objava kot celota je usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi. Velika spremljajoča fotografija, čeprav ne prikazuje tožnika, dopolnjuje, ponazarja, simbolizira in krepi sporočilno moč članka. Ko je tako, tehtanje med težo očitkov tožniku, podkrepljeno z osrednjostjo te tematike in dejstvom, da tožnik nastopa kot glavni protagonist v celotni zgodbi, pokaže, da dolžina popravka kljub temu, da nominalno presega število besed v novinarkinem besedilu, ni nesorazmerna. To še toliko bolj, ko temu dodamo preostale grafične učinke, ki poudarjajo, krepijo in ponazarjajo novinarkine očitke tožnikovi kandidaturi in bodejo v oči.

Izhodišče, da je treba zahtevani popravek obravnavati v razmerju do celotnega objavljenega prispevka, je zmotno. To bi držalo le, če bi prispevek posegal v sfero le enega posameznika oziroma če bi celoten prispevek posegal v materialnopravno sfero tožnika. Pa ni bilo tako, kot sta v isti sapi sodišči ugotovili že sami. Informacija o tožniku, ki je bila vpeta kot stavek, celo kot polstavek v neko širše besedilo s slikovnim prikazom, zgolj zaradi svoje skoposti v primerjavi s celotnim besedilom ne more izgubiti pomembnosti, od katere bi bila odvisna tožnikova pravica do popravka. Nasprotno stališče bi pomenilo, da posamezna beseda oziroma krajša besedna zveza nikdar ne more imeti take teže, da bi bilo v zvezi z njo mogoče zahtevati objavo popravka. Tako stališče bi bilo nevzdržno ter v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi zahtevami. Zlasti to velja za besede, ki niso enopomenske ter jim javnost (lahko) pripisuje različno vsebino, kar velja tudi za besedo "proticepilec".

V postopkih za objavo popravka je vse od uveljavitve ZMed revizija dovoljena vedno, ne glede na opredeljeno vrednost predmeta.

V postopkih za objavo popravka po ZMed revizija ostaja dovoljena tudi po uveljavitvi novele ZPP-E.

Položaj, v katerem rok za vložitev revizije na podlagi določb ZMed ni neposredno urejen, se v bistvenem ujema s položajem, ki je neposredno urejen s prvim odstavkom 367.b členom ZPP (rok za vložitev predloga za dopustitev revizije), saj gre pri obeh primerih za to, da stranka razpolaga s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo želi izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom; to pa je hkrati tudi cilj, h kateremu sta usmerjeni vlogi iz primerjanih položajev (dovoljena revizija in predlog za dopustitev revizije). Položaja se torej razlikujeta zlasti v tem, da je vloga iz prvega položaja (predlog za dopustitev revizije) pogoj (seveda nujni, ne pa tudi zadostni) za vložitev pisanja iz slednjega položaja (revizije). Ta razlika ni bistvena in ne onemogoča analogne uporabe prvega odstavka 367.b člena ZPP.

Kljub siceršnji ukinitvi dovoljene revizije v civilnih sporih, je v postopku odločanja o objavi popravka to pravno sredstvo ostalo.

Ker opustitev vročanja pritožbe tožencu v odgovor temelji na protiustavni in s strani Ustavnega sodišča razveljavljeni zakonski ureditvi (drugi odstavek 39. člena Zakona o medijih, Odločba Ustavnega sodišča U-I-196/17), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V njem bo morala biti tožencu pritožba vročena v odgovor oziroma mu biti omogočena pravica do izjave.

Sodišči nižjih stopnje sta s sprejeto odločitvijo sledili ustaljeni sodni praksi in našli pravo ravnovesje med ustavnimi pravicami, ki so v koliziji. Vrhovno sodišče nima pomislekov v ustavno skladnost določbe prvega odstavka 27. člena ZMed in njene razlage, kot se je razvila v sodni praksi. Razlaga, za katero se zavzema revident (glede možnosti izpuščanja posameznih stavkov iz besedila popravka s strani sodišča) trči tudi ob načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku.

V postopkih za objavo popravka po ZMed revizija ostaja dovoljena tudi po uveljavitvi novele ZPP-E.

Ker je v sporih zaradi objave popravka oziroma odgovora revizija vedno dovoljena, je dopuščena revizija izključena.

Zahtevani popravek ne zadosti kriterijem, ki morajo biti – skladno z določbami ZMed – podani za ugoditev zahtevku. Popravek, kot ga zahteva tožnik, vsebuje zgolj nekatere poudarke, ki pa po svoji sporočilni moči ne ustrezajo standardu vsebinskega zanikanja navedb v prispevku ter ne prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi tožnik izpodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem prispevku.

V postopku za objavo popravka zamudne sodbe ni mogoče izdati, saj je ZMed ne predvideva. V tovrstnih pravdah odgovorni urednik medija ni tožen kot navadna fizična oseba, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika, je dopustna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika. Presojati je treba tudi kraj vročanja sodnih pisanj; vročanje se opravi na delovnem mestu oziroma sedežu uredništva oziroma na naslovu, ki je vpisan v razvid medijev, ne pa na njegovem zasebnem naslovu.

Ker je v sporih zaradi objave popravka oziroma odgovora revizija vedno dovoljena, je dopuščena revizija izključena.

Pravica do odgovora je namreč sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika ob pogoju iz 26. člena ZMed. Objava odgovora ob izostanku odklonilnih razlogov je zato sestavni del medijske svobode.

Upoštevajoč drugi odstavek 28. člena ZMed, v skladu s katerim mora biti popravek objavljen v prvi, le če prispe prepozno, pa v drugi izdaji oziroma oddaji medija po prejemu popravka, je bila tožba, ki bi jo moral tožnik vložiti najkasneje do 23.1.2005, vložil pa jo je šele 22.3.2005, vložena po poteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 33. člena ZMed.

ZMed v 1. odstavku 26. člena določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim je bila prizadeta njegova pravica. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik aktivno legitimiran v tej pravdi, pravilna. Glede na to, da se v njem še naprej zatrjuje, da gre za anonimko, ob čemer je iz navedb avtorice odgovora očitno, da avtorji obvestila že prej niso bili neznani, ima zato tožnik upravičen interes, da zahteva od tožene stranke objavo popravka v obsegu, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.