UPRS Sodba I U 531/2021-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-55/2019-22(01321-01) z dne 20. 12. 2019 se opravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku od davčne osnove 1.519.197,57 EUR odmerila dohodnino od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2016 v znesku 375.986,21 EUR, z rokom plačila 30 dni, na prehodni davčni podračun, kot je naveden; po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka). Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka III izreka). Dne 5. 11. 2019 sta bila izdana sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti DT 0610-55/2019-17 za predznambo zastavne pravice na nepremičnini z oznako ID ... in sklep DT 0610-55/18 za prepoved razpolaganja z vrednostnimi papirji z ISIN kodo ... in ... (točka IV izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka V izreka).

2Davčni organ je opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN), katerega predmet je odmera dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik 25. 10. 2019, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval, kar je razvidno na straneh 13 do 19 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na straneh 2 do 11 obrazložitve opisuje okoliščine v zvezi s pridobitvijo in odtujitvijo delnic X. IN Y.

3Davčni organ je na podlagi zbranih informacij in dokazov ugotovil, da so fizične osebe A. A., B. B., C. C. in dodatno tudi D. D. delnice z oznako X. in Y. prodale končnemu kupcu E. Limited, ..., Ciper (v nadaljevanju E.) in da je bila prodaja formalno izpeljana v dveh korakih in sicer prvo prodaja delnic X. in Y. od navedenih fizičnih oseb na ciprsko družbo F. Holdings (v nadaljevanju F.) (pogodbi SPA 1 in SPA 2) in nato prodaja istih delnic iz družbe F. na družbo E. (pogodba SPA 3), pri čemer je slednja po sklenjeni pogodbi o prodaji delnic zanje plačala veliko več (11.997.678,40 EUR) kot je znašala dogovorjena cena med prodajalci - fizičnimi osebami in družbo F. (3.852.000,00 EUR). Po ugotovitvah davčnega organa je bila izvedena prodaja z vmesnim členom, z namenom prihranka pri davku, dejansko pa je po vsebini šlo za sklenitev enega posla, to je prodaja delnic fizičnih oseb končnemu kupcu, kar dokazujejo okoliščine, kot jih navaja na straneh 11 in 12 obrazložitve: kratko obdobje med obema prodajama (26. 9. 2016, 10. 11. 2016); prodajalci so ves čas vedeli, da prodajajo delnice končnemu kupcu E., saj so vseskozi sodelovali pri pogajanjih o pogojih prodaje, kar so potrdili na sestanku z davčnim organom; po prodaji delnic družbi F. 10. 11. 2016 so podpisali poroštveno pogodbo in postali solidarni poroki za vse obveznosti družbe F. pri prodaji delnic družbi E., kar dokazuje, da se posel ni zaključil s prodajo družbi F., pač pa s prodajo družbi E.; vloga družbe F. je brez ekonomske vsebine, saj je bila za izvedbo prodaje nepotrebna, saj kupec E. oziroma njen lastnik G. ni pogojeval nakupa delnic z ustanovitvijo družbe, kamor naj se bi skoncentriralo lastništvo vseh delnic namenjenih prodaji, kar izhaja iz Poročila NPU in da je interes za ustanovitev družbe na Cipru izkazan pri prodajalcih delnic, zaradi medsebojnih nesoglasij. Ob ustanovitvi družbe F. so bili prodajalci prepričani, da so v skladu z dogovorom z H. H., ekonomski lastniki družbe, za direktorja pa so zaradi spora med njimi pooblastili H. H., in so kot dejanski lastniki po elektronski pošti tudi prejeli obvestilo o nakazilu prvega obroka kupnine; prodajalci so po sklenitvi prodajne pogodbe SPA 3 za prodajo delnic družbe F. kupcu E. želeli ostati skriti lastniki družbe F., kar izhaja iz elektronskega sporočila z dne 17. 11. 2016; pretežni del kupnine, ki so jo prodajalci delnic prejeli od družbe F. je bil namenjen poplačilu njihovih dolgov, ki izvirajo iz leta 2012, ko so pridobili delnice X. s konverzijo terjatev, pri čemer nakupa terjatev niso plačali in je bil dejansko plačan šele ob prodaji delnic. Prejem preostalega dela kupnine so prodajalci pričakovali od prodaje delnic družbe F. kupcu E.; prodajalci delnic se čutijo oškodovane, kar dokazuje podana kazenska ovadba, saj menijo, da jim pripada še kupnina od prodaje delnic iz F. kupcu E., ki pa je niso prejeli, ker je bila s prejeto kupnino poravnana dogovorjena provizija posrednika pri prodaji H. H.; prodajna vrednost delnic je po SPA 1 in SPA 2 znašala skupno 3.852.000,00 EUR, po SPA 3 pa je bila ta vrednost višja in je znašala 11.997.678,40 EUR, kar kaže na bistveno razliko v višini prodajne vrednosti delnic.

4Davčni organ ugotavlja, da je tožnik s poslom preko vmesnega člena - družbe F. sicer sklenil legitimen posel prodaje vrednostnih papirjev, vendar je pri tem zasledoval cilj, ki se odraža zgolj v doseganju davčnih koristi plačati čim manj davka od dobička pri prodaji vrednostnih papirjev, s čemer pa so izpolnjeni znaki iz četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zato je za namen odmere davka od dobička od prodaje vrednostnih papirjev upošteval prodajo delnic X. in Y. neposredno končnemu kupcu, družbi F., prodaje vmesnemu členu družbi F. pa ni upošteval. Ugotovitev prodajne vrednosti delnic in izračun davka je razviden na straneh 20 do 21 obrazložitve. Navaja člene 92 do 94, 97, 98, 99, 101, 102 in 132 Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je za leto 2016 ugotovil osnovo za odmero dohodnine od dobička iz kapitala, ki ob upoštevanju normiranih stroškov, povezanih s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala, v višini 1 % nabavne in prodajne vrednosti kapitala, znaša 1.519.197,57 EUR (preglednica 6), izračun davka je razvidne v preglednici 7. Navaja še 66. člen, 96. člen, 79. člen, 87. člen in 143. člen ZDavP-2.

5Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge.

6Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Davčni organ je spregledal, da se je kupnina po SPA 3 nanašala na združeno podjetje I. in J., d. o. o. V času med SPA 1 in SPA 3 je družba F. tudi prevzemala slabe terjatve od J., d. o. o. do tretjih oseb v višini 3 mio EUR. S tem se je družba, ki je bila končno prodana kupcu E. razbremenila slabih terjatev. Posledično znesek 3 mio EUR iz kupnine po SPA 3 pripada družbi F. in ne tožniku ali B. B. ter A. A. To je eden izmed bistvenih razlikovalnih elementov med določeno kupnino po SPA 1 in SPA 3. Podjetje I. (sedaj združena z družbo J., d. o. o.) je bilo v trenutku prodaje po SPA 3 v bistveno boljšem finančnem stanju kot v času prodaje po SPA 1. Njeno finančno saniranje je bil tudi eden izmed razlogov ustanovitve družbe F. Družba E. je za prevzeto družbo I. dejansko plačala za 3 mio EUR nižji znesek, kot ga ugotavlja davčni organ, saj je ta denar nakazala neposredno za stroške finančne sanacije prevzete družbe, ki je sedaj v njeni lasti. Rezultat takšnega poslovanja je enak, kot če bi družba E. družbi F. (kot prodajalcu) nakazala zgolj 5.457.678,40 EUR. Preostali znesek 3 mio EUR je šel za kritje nastalih stroškov družbe F. Ker je davčni organ kot prodajno ceno, relevantno za izračun davčne osnove, štel znesek 8.457.678,40 EUR, je zmotno ugotovil dejansko stanje. Namen družbe F. je bil vseskozi upravljanje s procesom prodaje delnic podjetja I., maksimizacija pogojev prodaje ter odprava morebitnih rizikov. Družba F. je upravljala s terjatvami prevzemne družbe in skrbela, da bi se v garancijskem obdobju izpolnjevalo zahtevane pogoje iz sklenjene SPA. Družbi F. so pri izvrševanju nalog nastajali poslovni stroški, kot jih navaja, ki pričajo o resnični poslovno - ekonomski funkciji te družbe, ki so bili pokriti iz prejete (višje) kupnine po SPA 3. SPA 1 je bila le del celotne transakcije in poglaviten element, da se je lahko združeno družbo I. in J., d. o. o. pripravilo na končno prodajo. Tožnik ne more razbrati, zakaj davčni organ meni, da mu ni uspelo izkazati ekonomskih razlogov za ustanovitev družbe F. Samo tisti, ki je pravno in ekonomsko obvladoval družbo F., je imel tudi vpliv (in bil prejemnik) koristi iz drugega posla.

7Kot zmotno uporabo materialnega prava navaja nedoseženo ekonomsko korist. Potencialna obdavčitev tožnika temelji na uporabi 102. člena ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, ki ju ni mogoče združiti v neko skupno določbo. Posel prodaje delnic se je resnično zgodil tako, da so bile delnice sprva prodane družbi F. po SPA 1 in nato družbi E. po SPA 3. Postopek prenosa imetništva delnic od tožnika (ter B. B. in A. A.) na družbo F. in nato na družbo E. se je zaključil s SPA 3. Tožnik se strinja, da je ob uporabi 102. člena ZDoh-2 v trenutku sklenitve SPA 3 nastal obdavčljivi dogodek in da morebitna kasnejša (ne)izplačila kupnine niso pravno relevantna. Vendar je v zvezi s tožnikom nastal obdavčljivi dogodek ob sklenitvi SPA 1. Davčni organ je napačno presodil, kdo je davčni zavezanec. V primeru, da se davčna obveznost od prodaje po SPA 3 naloži tožniku, mora davčni organ uporabiti izključno četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Tožnik nesporno ni bil ne pravni in ne ekonomski lastnik družbe F., ko je sklenila SPA 3 z družbo E., niti ni bil upravičen do prejema kupnine. Z vsem navedenim se davčni organ strinja. Davčni organ je v ugotovitvenem postopku ugotovil okoliščine, ki so resnično nakazovale, da je bil tožnik (ob B. B. in A. A.) predviden kot končni prejemnik kupnine iz SPA 3. Vendar se to ni uresničilo, kar v primeru davčne zlorabe ni nerelevantno in se v tem delu davčni organ tudi ne more sklicevati na ureditev iz 102. člena ZDoh-2. Tožnik je lahko nosilec davčne obveznosti iz naslova prodaje vrednostnih papirjev po SPA 3 le v primeru, da je na podlagi dejanskih okoliščin mogoče zaključiti, da je bil prav on njihov prodajalec. Ker je formalno delnice I., d. d. prodajala družba F., je treba ugotoviti dejanske okoliščine, ki bi narekovale ugotovitev, da je bil resnični ekonomski ali pravni lastnik družbe F. tožnik. Davčni organ je ugotovil nasprotno, da tožnik ni bil v času prodaje delnic (sklenitve SPA 3) ne ekonomski in ne pravni lastnik družbe F. Ugotovljene dejanske okoliščine v DIN tega ne podpirajo. Tožnik v času sklenitve SPA 3 (v resnici pa niti kadarkoli prej ali kasneje) ni v nobenem delu obvladoval družbe F., ki je bila formalni prodajalec spornih delnic. Mogoče je to celo želel, vendar se to ni uresničilo.

8Davčna zloraba je nedoločen pravni pojem, davčni organ mora posledično jasno obrazložiti, zakaj v konkretnem primeru ne sledi navzven izraženi pogodbeni volji strank ter posledično naloži obdavčitev po gospodarsko-ekonomskem bistvu posla (pri tem delna uporaba obeh - kot pri obdavčitvi D. D. - ni mogoča).

9Navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 189/2013 in X Ips 26/2018. Po ustaljeni sodni praksi se sankcionira davčne konstrukcije in sheme, ki nimajo nobenega drugega gospodarskega cilja, razen pridobitve davčne ugodnosti, če je pridobitev te davčne ugodnosti v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Za uporabo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 je glede na sodno prakso bistven pogoj, da je bila ustvarjena realna davčna korist in da je prejemnik te davčne koristi prav davčni zavezanec, kateremu se davčna zloraba očita. V obravnavanem primeru ta pri tožniku ni bila ustvarjena. Kupnina, ki jo je družba E. plačala, je bila nakazana na račun družbe F. in je tožnik ni nikoli prejel. Tožnik družbe F. ne obvladuje, kar je ugotovil tudi davčni organ. V takšnem primeru določbe o davčni zlorabi ni mogoče uporabiti, saj manjka realizirana ekonomska korist. Obdavčitev davčnih zavezancev za »hoteno« ali »poskušano« davčno korist, ni mogoča.

10H. H. je ekonomski lastnik družbe F. V trenutku podpisa SPA 3 tožnik ni bil več lastnik prodanih delnic ne podpisnik pogodbe (SPA 3) ne ekonomski lastnik družbe F. ne upravičeni prejemnik ekonomskih koristi, doseženih s prodajo iz posla SPA 3. Navedbe, da je obdavčljivi dogodek za tožnika nastal s podpisom SPA 3 so zato napačne. Ekonomske koristi pri navedeni prodaji je lahko realizirala le družba F. (ali H. H. kot njen pravni in ekonomski lastnik). To ne more biti sporno. Davčni organ priznava, da je bila kupnina (zmanjšana za poplačilo dolgov ciljne družbe v višini 3.000.000,00 EUR ter jamstev v višini 3.540.000,00 EUR) v višini 5.457.678,40 EUR nakazana na račun družbe F. Davčni organ ne zatrjuje, da je tožnik iz naslova kupnine v poslu SPA 3 prejel kakršnokoli ekonomsko korist.

11Tožnik ne razume smisla navedb davčnega organa, da vodi kazenski in civilni postopek zoper H. H., saj se čuti oškodovanega. Tožnik zaradi kaznivih ravnanj slednjega v trenutku prodaje delnic ni bil ekonomski lastnik družbe F., posledično posla ni več obvladoval, prav tako si iz njega ne more obetati nikakršnih ekonomskih koristi. Ni zakonito, da je davčni organ naložil v plačilo davek od (za tožnika) neobstoječega dohodka. Glede D. D. opozarja na nedoslednost davčnega organa pri uporabi materialnega prava, ki ga je davčni organ izpustil v tem delu, kar pojasni.

12Pojasnjuje ekonomski smisel ustanovitve družbe F.: da je bilo v času postopka prodaje delnic svetovano, da se na strani prodajalcev vse delnice združi na eni pravni osebi, da se izbere isto pravno in finančno okolje, kot ga je imel izbranega potencialni prevzemnik družbe I., d. d., ki je družba s sedežem na Cipru (prevzemnik je bil tuj finančni sklad, ki je poznal ciprsko pravno okolje, slovenskega pa ne); da bi družba F. upravljala s procesom prodaje delnic in maksimizirala pogoje prodaje ter minimizirala rizike, upravljala s terjatvami in skrbela, da se v garancijskem obdobju izpolnjujejo pogoji iz SPA 3. Drugi pogoj prevzemnika je bil, da se družbi I. in K. pred prodajo združita (pripojita) in da se pri prodajalcu skoncentrirajo tudi nekatere terjatve družbe tarče (I. oz. K.), ki jih je nato poplačal v okviru nakupa delnic I. oz. K. To ne bi bilo uresničljivo, če bi bili prodajalci posamezne fizične osebe, poleg tožnika še B. B. in A. A. ter pri SPA 2 še dodatno tudi D. D. Predmet prodaje po SPA 3 je bila združena družba I. z družbo J., d. o. o., kar davčni organ zanemarja. Pogoji plačila kupnine v poslu med tožnikom (in drugimi prodajalci) in družbe F. kot kupcem so bistveno različni od pogojev plačila kupnine v poslu med družbo F. in finančnim skladom E. V trenutku sklepanja prvega posla (26. 9. 2016) še ni bilo gotovo, da bo do prodaje finančnemu skladu sploh prišlo (pogajanja so bila v teku, s strani kupca zahtevani pogoji so se izpolnjevali šele kasneje, itd.), niti kakšni bodo pogoji prodaje. Končna cena v poslu med družbama F. in E. še danes ni natančno znana, saj so bili s strani kupca vloženi zahtevki za zmanjšanje (povračilo) kupnine v višini skoraj celotne kupnine. Davčni organ je navedel, da je tožnik vse navedene ekonomske cilje izkazal, posledično je avtomatično odpadel subjektivni element zlorabe.

13Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede višine prejete kupnine in s tem davčna osnova, saj je davčni organ ugotovil, da je družba E. nakazala znesek 3.000.000,00 EUR neposredno na račun prevzete družbe I., d. d. kot poplačilo terjatev te družbe, s tem pa je bila dejansko izvedena dokapitalizacija prevzete družbe. Ta znesek torej nesporno ni bil nikoli nakazan na račun družbe F. Davčni organ bi moral davčno osnovo v tem znesku zmanjšati. Znesek za nakazilo je ugotovljen v višini 5.457.678,40 EUR, ki ga je družba F. tudi prejela. V vsakem primeru je potencialni znesek, ki naj bi ga tožnik (in B. B. ter A. A.) prejeli kot kupnino iz prodaje lahko zgolj 5.457.678,40 EUR. To je kupnina, katere prejem bi ob ekonomskem lastništvu družbe F. lahko pričakovali. Družba E. je za prevzeto družbo dejansko plačala za 3.000.000,00 EUR nižji znesek, saj je ta denar nakazala neposredno družbi, ki je sedaj v njeni lasti. Rezultat takšnega poslovanja je enak kot če bi družba E. družbi F. nakazala zgolj 5.457.678,40 EUR, nato pa bi takoj po prevzemu poravnala še dolgove prevzete družbe. To je maksimalni znesek davčne ugodnosti, ki bi se lahko pripisal tožniku (in ostalima dvema prodajalcema iz prvega posla), kolikor bi bila davčna zloraba dejansko ugotovljena, čemur tožnik nasprotuje. Davčni organ bi pri ugotavljanju davčne ugodnosti moral ugotavljati tudi stroške, ki so družbi F. nastali v zvezi z izvedbo posla SPA 3.

14Davčni organ na navedbe tožnika, da so za ustanovitev družbe F. obstajali tehtni ekonomski razlogi, odgovori z obrazložitvijo, da so bili vsi predstavljeni cilji resnično dosežni, vendar pa kupec delnic, družba E. ni zahtevala, da se ta družba ustanovi. Obrazložitev ne zadošča merilom iz 22. člena Ustave RS. Gre za bistveno kršitev pravil postopka. Očita tudi kršitev 25. člena Ustave RS ter poseg v pravico do enakega obravnavanja. Tožnik je obdavčen v celoti na neobstoječ dohodek. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi, tako da ugotovi neutemeljenost naložitve davčne obveznosti in da se tožniku vrnejo vsi zneski, plačani po izpodbijani odločbi, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povračilo priglašenih stroškov postopka.

15Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je davčni organ zavezan k ugotavljanju dejstev skladno z načelom materialne resnice. Ugodnejša obdavčitev ne more biti edini cilj pri sklepanju pravnih poslov. V konkretnem primeru vse okoliščine v zvezi s prodajo delnic preko družbe, ki je bila v ta namen ustanovljena na Cipru, kažejo na neobstoj pravega poslovnega interesa za takšno odločitev, ampak predvsem na davčni interes zmanjšanja davčne obveznosti, kar predstavlja zlorabo predpisov pri sklepanju obravnavanega pravnega posla, zato je pravilna odločitev v zvezi z obdavčitvijo fizičnih oseb. Toženka je svoje ugotovitve sprejela na podlagi vrste ugotovljenih okoliščin in zbranih dokazov, zato so tožbene navedbe glede nepopolno ugotovljenega dekanskega stanja neupravičene. Tožnik v tožbi navaja trditve, ki so bile predmet obravnave v predhodno vodenih davčnih postopkih, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

16Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka:

17V zadevi je sporna pravna podlaga za obdavčitev tožnika, ugotovljena davčna osnova za odmero dohodnine od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2016 ter vrednost stroškov, ki se vštevajo v vrednost kapitala ob odsvojitvi, saj je glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi davčni organ upošteval pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje, to je pogodbo med družbama F. in E. (SPA 3), kjer je dogovorjena višja vrednost, kot je bila dogovorjena po pogodbah SPA 1 in SPA 2, ki jo obravnava kot realizirano davčno korist, čemur tožnik nasprotuje.

18V obravnavani zadevi davčni organ navaja za pravno podlago za obdavčitev določbe ZDoh-2 (členi 92 do 94, 97, 98, 99, 101 in 102).

19Dobiček iz kapitala je dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala (92. člen ZDoh-2). Med drugim se po 93. členu ZDoh-2 za kapital štejejo vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja in investicijski kuponi. Za odsvojitev kapitala se 94. členu ZDoh-2 šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, kot je med drugim zlasti prodaja kapitala. Po 97. členu ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Kadar je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi pozitivna, je davčna osnova razlika, zmanjšana za normirane stroške, povezane s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala. Normirani stroški, povezani s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala, se priznajo največ v višini, ki ne sme preseči nižjega od: 1. seštevka 1 % od nabavne vrednosti kapitala in 1 % od vrednosti kapitala ob odsvojitvi, ali 2. pozitivne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (prvi odstavek). V vrednost kapitala ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni v 98. členu ZDoh-2. Za nabavno vrednost kapitala se po tem členu šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili.

20Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se po 99. členu ZDoh-2 med drugim šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi (prvi odstavek). Vrednost kapitala ob odsvojitvi se zmanjša za stroške kot so navedeni v drugem odstavku tega člena. Po 101. členu ZDoh-2 se za čas pridobitve kapitala med drugim šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla. Po 102. členu ZDoh-2 se za čas odsvojitve kapitala med drugim šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital.

21Kot pravno podlago za obdavčitev davčni organ navedaja tudi četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali zlorabo predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.

22Tožnik meni, da ni davčni zavezanec za odmerjeni davek, saj trdi da ni obvladoval družbe F. in da v času prodaje spornih delnic (sklenitev SPA 3) ni bil ne ekonomski, ne pravni lastnik družbe F. in da ni prejel ekonomske koristi, ustvarjene pri prodaji delnic v poslu med družbama F. in končnim kupcem E. po pogodbi SPA 3. Posledično nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je dosegel dobiček pri prodaji delnic na tej podlagi in da je zanj nastal obdavčljiv dogodek. Po stališču tožbe je tožnik lahko nosilec obveznosti iz prodaje vrednostni papirjev po SPA 3 le v primeru, da je na podlagi dejanskih okoliščin mogoče zaključiti, da je bil njihov prodajalec, kar v postopku ni ugotovljeno, saj iz ugotovitev davčnega organa ne izhaja, da je v času sklenitve pogodbe SPA 3 v kakšnem delu obvladoval družbo F., kar ni sporno. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je kupnina, ki jo je družba E. plačala za nakup delnic, bila nakazana na račun družbe F., in da ni nikoli prišla do tožnika. To tudi ni sporno. Gre za kupnino (zmanjšano za poplačilo dolgov ciljne družbe v višini 3 mio. EUR ter jamstev v višini 3.540.000,00 EUR) v višini 5.457.678,40 EUR, ki je nakazana na račun družbe F., kar ni sporno.

23Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 sodišče ob upoštevanju izhodišč, sprejetih v sodni praksi,¹ pojasnjuje, da mora presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.²

24V obravnavanem primeru davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja okoliščine v zvezi s pridobitvijo in odtujitvijo delnic X. in Y. (strani 2 do 6), opisuje promet z delnicami X. in Y. (strani 6 do 8), opisuje podatke, pridobljene s strani finančnega organa iz Cipra o družbi F., navaja naznanilo kaznivega dejanja goljufije s strani tožnika (in drugih oseb) proti H. H. in drugim, podatke iz poročila NPU glede preiskave (strani 8 do 11). Ugotovitve davčnega organa na podlagi zbranih informacij so, da so fizične osebe, med njimi tudi tožnik, delnice X. in Y. prodale končnemu kupcu E. v dveh korakih in sicer prvi korak prodaja na ciprsko družbo F. in v drugem koraku prodaja na družbo E., ki je plačala zanje veliko več. Zaključi, da je izvedena prodaja z vmesnim členom z namenom prihranka pri davku, dejansko po vsebini pa da je šlo za sklenitev enega posla. Pri tem navaja okoliščine: kratko časovno obdobje obeh prodaj 26. 9. 2016 in 10. 11. 2016; prodajalci so vedeli, da prodajajo delnice končnemu kupcu E. (sodelovali so pri pogajanjih); podpisali so poroštveno pogodbo 10. 11. 2016, s katero so postali solidarni poroki za vse obveznosti družbe F. pri prodaji delnic družbi E.; vloga družbe F. je brez ekonomske vsebine, ker končni kupec ni pogojeval nakupa delnic z ustanovitvijo družbe, kamor naj bi se skoncentriralo lastništvo vseh delnic; ob nakupu družbe F. so bili prodajalci (med njimi tožnik) prepričani, da so v skladu z dogovorom H. H. ekonomski lastniki družbe; po prodaji delnic so želeli ostati skriti lastniki družbe F.; pretežni del kupnine od družbe F. je bil namenjen poplačilu njihovih dolgov iz leta 2012, prejem preostalega dela kupnine so pričakovali od prodaje delnic med družbama F. in E.; prodajalci (tudi tožnik) se čutijo oškodovane, saj menijo, da jim pripada še kupnina od slednje; prodajna vrednost po SPA 1 in SPA 2 je znašala 3.852.000,00 EUR, po SPA 3 pa 11.997678,40 EUR (bistvena razlika v višini prodajne vrednosti delnic (strani 11 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz navedenega davčni organ zaključi, da je tožnik preko vmesnega člena družbe F. sicer sklenil dovoljen posel, vendar je zasledoval cilj, ki se odraža v doseganju davčnih koristi plačati čim manj davka od dobička pri prodaji vrednostnih papirjev.

25Za obstoj zlorabe na davčnem področju pa morata biti podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element, kar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Davčni organ ostane zgolj pri naštevanju podatkov, ki jih je pridobil v postopku, od zapisnika NPU, kazenske ovadbe tožnika (in drugih fizičnih oseb), podatkov, ki jih je pridobil v postopku mednarodne izmenjave podatkov glede ciprske družbe F. ipd., pri čemer pa ne pojasni pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo zaključek, je šlo po vsebini (le) za en korak (posel) prodaje delnic s strani tožnika (in drugih fizičnih oseb) družbi E. in ne dveh (prvi posel SPA 1 in SPA 2 in drugi SPA 3) in s tem za nedovoljen zaobid davčnih predpisov (določb ZDoh-2) glede obdavčitve dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev, v konkretnem primeru v višini, kot je navedena, in od davčne osnove, kot jo navaja, na pravni podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, čemur tožnik utemeljeno nasprotuje.

26Glede subjektivnega elementa davčni organ ne pojasni zaključka, da posel prodaje družbi F. ni imel nobenega poslovnega namena in da gre za sklepanje posla oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, čemur tožnik tudi nasprotuje. Tudi po presoji sodišča zgolj sklicevanje, da končni kupec ni pogojeval nakupa delnic z ustanovitvijo družbe, kamor bi se skoncentriralo lastništvo vseh delnic, namenjenih prodaji oz. da bi morali prodajalci lastništvo delnic K., d. d. prenesti na družbo na Ciper, ne zadošča, saj je tožnik v postopku pojasnjeval tudi druge okoliščine, s katerimi je objektivno utemeljeval poslovni razlog za ekonomsko vsebino za ustanovitev družbe F.,³ ki so se po navedbah tožnika tudi uresničili, glede česar pa se davčni organ ni izrekel, zato v tem delu izpodbijane odločitve tudi ni mogoče preizkusiti.

27Tožnik utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali zaključek, da je tožnik obvladoval družbo F., kateri je bila tudi nesporno izplačana kupnina po SPA 3 (in ne tožniku). Iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhajajo niti ekonomski niti pravni elementi, ki bi kazali na tožnikovo obvladovanje navedene družbe, ni razvidno niti posredno lastniško obvladovanje družbe F. Nasprotno, davčni organ med drugim okoliščino, da tožnik oz. prodajalci niso bili ekonomski lastniku družbe F., ne šteje kot relevantno dejstvo (npr. na strani 16 obrazložitve), ker da so bili posli dogovorjeni tako, da je bila davčna korist dosežena že ob sklenitvi poslov in ne kadarkoli kasneje do končne realizacije in naj bi razliko v nižji pogodbeni vrednosti prodajalci realizirali že takrat, ko so napovedali odtujitev vrednostnih papirjev. Pri tem se sklicuje na pravila ZDoh-2 glede obdavčitve dobička iz kapitala pri odsvojitvi vrednostnih papirjev. Zaključek davčnega organa, da je za odmero davka od dobička iz kapitala merodajen pravni posel, in ne kupnina, ki jo prejme, in da ekonomsko lastništvo prodajalca v takšnem primeru ni nujen pogoj za obdavčitev, pri čemer pa je upošteval vrednost kapitala ob odsvojitvi po 99. členu ZDoh-2 pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje (to je pogodba med družbama F. in E. oz. SPA 3), pomeni, da je obdavčil tožnika po dveh pravnih podlagah, torej po 102. členu ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDav-2, čemer tožnik tudi utemeljeno nasprotuje. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, katere vrednost je davčni organ vzel kot osnovo za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 102. členu ZDoh-2, bi, kot pravilno navaja tudi tožnik, za takšno obdavčitev moral izkazati obstoj zlorabe na davčnem področju, za katerega pa morata biti po že povedanem podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element, med drugimi tudi npr. vprašanje obvladovanja družbe F., na kar utemeljeno opozarja tožnik. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, kar so bili, to ni sporno, da cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen oziroma da objektivno za posamezen pravni posel ali skup pravnih poslov ni mogoče najti razumnega poslovnega cilja. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti davčno ugodnost.⁴ Navedeno v obravnavanem primeru ne izhaja.

28Za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja je bistveno, da so pravni posli sklenjeni z namenom, da se prepreči doseg cilja davčnega predpisa in pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ki pa se mora tudi uresničiti. Tudi sodišče se strinja s tožnikom, da zgolj pričakovanja niso dovolj za opredelitev davčne koristi. Takšna pričakovanja, ki so po navedbah tožnika izkazana, vendar pa niso realizirana, saj ni sporno, da je kupnino po SPA 3 prejela družba F. Tako je sporno tudi ali je tožnik sploh dosegel davčno korist, kar tožnik tudi izpodbija, ko navaja, da iz pogodbe SPA 3 ni prejel nobene davčne koristi oziroma ni mogel pričakovati prenosa doseženih ekonomskih koristi iz družbe F. na tožnika (oziroma na druge prodajalce)⁵. Davčni organ v svoji obrazložitvi navaja „pričakovanja prodajalcev“ pri sklepanju poslov /../ in da „zgolj zato, ker realizacija poslov ni sledila dogovorjeni vsebini in pričakovanemu učinku, ni mogoče pritrditi tožniku, da v konkretnem primeru davčna korist ni nastala.“, čemur tožnik utemeljeno nasprotuje. Tudi po presoji sodišča namen in pričakovanja prodajalcev v trenutku sklenitve prodajne pogodbe, ki se ne realizirajo tako, kot so bili dogovorjeni, vpliva na davčno obravnavo. Ugotovitev, da je prišlo do zlorabe predpisa in da je bila pridobljena davčna ugodnost neupravičena, kot rečeno, mora temeljiti na nadaljnjih objektivnih okoliščinah,⁶ ki morajo biti pojasnjene na način, da jih je mogoče preizkusiti, iz njih pa mora nedvomno izhajati tudi pridobitev neupravičene davčne koristi, ki pa v obravnavni zadevi ni pojasnjena. Glede neupravičene ekonomska korist, tudi davčni organ navaja, da tožnik ni realiziral (še) nobene koristi iz posla SPA 3, kar tožnik tudi utemeljeno izpodbija, ko navaja, da tožniku ni izkazan prejem ekonomske koristi od prodaje delnic po SPA 3 ter s tem realizirana neupravičena davčno korist, ki se mu očita.

29Po povedanem je materialno pravo napačno uporabljeno (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2) in je posledično tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za obdavčitev dobička, doseženega z odsvojitvijo kapitala po pravilih ZDoh-2 pa glede na dejansko stanje ni pravne podlage. Glede na povedano, je izpodbijana odločba nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Davčni organ je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka. Glede na povedano tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije, kar je tožnik primarno predlagal (65. člen ZUS-1).

30Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

31Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-l glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Prim. npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 1021/2021-11 z dne 22. 2. 2022 in I U 450/2020-9 z dne 25. 1. 2022.
² Prim. sodno prakso Vrhovnega sodišča RS X Ips 61/2021 z dne 15. 12. 2021 in X Ips 35/2021 z dne 15. 2. 2022.
³ S katerimi je pojasnjeval namen prodaje samih delnic v poenostavitvi procesa, doseganja ugodnejših pogojev prodaje, nevtralizacijo nesoglasij itd.
⁴ Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 96/2017 z dne 31. 1. 2017.
⁵ Tožnik utemeljuje razliko med kupnino po SPA 1 in SPA 3 z razlogi, da je bila družba I. (sedaj združena z družbo J., d. o. o.) v trenutku prodaje po SPA 3 v bistveno boljšem finančnem stanju, kot v času prodaje po SPA 1, da je njeno finančno saniranje bil eden izmed razlogov ustanovitve družbe F. in da je družba E. za prevzeto družbo I. dejansko plačala za 3 mio EUR nižji znesek, kot ga ugotavlja davčni organ, saj je ta denar nakazala neposredno za stroške finančne sanacije prevzete družbe, ki je sedaj v njeni lasti.
⁶ Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 61/2021 z dne 15. 12. 2021.