102. člen ZDoh-2

Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.

Revizija se dopusti glede vprašanja: V katero vrsto (kategorijo, naravo) dohodka po ZDoh-2 spada variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od poslovnih rezultatov družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi in kdaj ter kako je po ZDoh-2 obdavčen tak variabilni del kupnine?

Za ugotovitev davčnega izogibanja morata biti v skladu z uveljavljeno sodno prakso in stališči Vrhovnega sodišča, podana tako objektivni kot subjektivni element zlorabe, kar pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Davčni organ ostane v pogledu objektivnega elementa z navedbami v obrazložitvi zgolj pri povzemanju podatkov, ki jih je pridobil v postopku DIN, to je od zapisnika NPU, kazenske ovadbe s strani tožnika, do podatkov, ki jih je pridobil v postopku mednarodne izmenjave glede družbe D., ipd., pri tem pa ne pojasni v zadostni meri pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je šlo po vsebini le za en korak oziroma en posel prodaje delnic s strani tožnika (in drugih fizičnih oseb) družbi C. in ne za dva posla, kot zatrjuje tožnik, in s tem za nedovoljen zaobid davčnih predpisov glede obdavčitve dobička iz kapitala. V pogledu subjektivnega elementa zlorabe pa davčni organ ne pojasni zaključka, da posel prodaje družbi D. ni imel nobenega poslovnega namena in da ni sledil nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju. Z ozirom na to, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, ki jo je davčni organ upošteval pri določitvi vrednost

Iz določbe 102. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je trenutek odsvojitve kapitala opredeljen različno za različne pravne situacije. Prenehanje gospodarske družbe ali zmanjšanje osnovnega kapitala v družbi z vidika odsvojitve kapitala je vezano na datum sklepa organa o prenehanju oz. sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala in ne na datum pravnomočnosti sklepa sodišča. V primeru stečajnega postopka z vidika določbe 102. člena ZDoh-2 velja kot trenutek odsvojitve kapitala datum pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere se stečajni postopek zaključi. Šele po izvedenem stečajnem postopku bo ugotovljeno, kakšna je dejanska vrednost družbe oziroma vrednost poslovnega deleža družbenika v družbi in ali bo sploh prišlo do izplačila družbenikov iz ugotovljene stečajne mase. Tudi določba 94. člena ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje z vidika izplačila lastniškega deleža, ali bo do izplačila družbeniku iz naslova imetništva poslovnega deleža sploh tudi dejansko prišlo in višina izplačila, je v primeru stečaja družbe ugotovljena šele po koncu stečajnega postopka in ne ob uvedbi stečajnega postopka.

Zaključek davčnega organa, da je za odmero davka od dobička iz kapitala merodajen pravni posel in ne kupnina, ki jo prejme, in da ekonomsko lastništvo prodajalca v takšnem primeru ni nujen pogoj za obdavčitev, pri čemer pa je upošteval za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 99. členu ZDoh-2 pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje, pomeni, da je obdavčil tožnika po dveh pravnih podlagah, torej po 102. členu ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDav-2, čemer tožnik utemeljeno nasprotuje. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, katere vrednost je davčni organ vzel kot osnovo za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 102. členu ZDoh-2, bi za takšno obdavčitev moral izkazati obstoj zlorabe na davčnem področju, za katerega pa morata biti po že povedanem podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element. Za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja je bistveno, da so pravni posli sklenjeni z namenom, da se prepreči doseg cilja davčnega predpisa in pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ki pa se mora tudi uresničiti. Zgolj pričakovanja niso dovolj za opredelitev davčne koristi. Ugotovitev, da je prišlo do zlorabe predpisa in da je bila pridoblje

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 sodišče ob upoštevanju izhodišč, sprejetih v sodni praksi, pojasnjuje, da mora presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.

Iz razlage 102. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da na obdavčitev odsvojitve kapitala ne vpliva dejstvo, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, če je ta posledica dogovora med strankama in ne izrecnih zakonskih zahtev. To pomeni, da se tudi tedaj za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve (pogojne) pogodbe.

Davčni organ je pravilno pri svoji odmeri izhajal iz tržnih vrednosti primerljivih nepremičnin v času pridobitve in sam ugotovil tržno vrednost predmetnih nepremičnin v času pridobitve.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine. Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine. Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz

V primeru prenehanja gospodarske družbe, gre z davčnega vidika za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2, zato sodišče tezo, da prenehanje družbe ne predstavlja prenosa poslovnega deleža, v obravnavani zadevi kot neutemeljeno zavrača. Tožnici res ob izbrisu družbe ni bilo direktno izvršeno plačilo poslovnega deleža v denarju, temveč je ta delež izkazan v aktivi bilance stanja, kar pomeni, da ji je bil denar posredno izplačan (v obliki posojila, ki ga ni vrnila).

Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri trenutek je pomemben za določitev časa odsvojitve kapitala po 102. členu ZDoh-2, ko je izpolnitev obveznosti pogojena z izdajo pozitivne odločbe upravnega organa (npr. AVK) – je to sklenitev (podpis) prodajne pogodbe ali njeno učinkovanje (nastanek obveznosti izpolnitve), kadar se ta dva trenutka razlikujeta.

Po Pogodbi je bila kupnina dogovorjena na določljiv način. Pogodbene stranke so s Pogodbo določile izhodišče glede kupnine (4 mio EUR), glede na stanje v družbi A. na dogovorjen presečni datum pa je bilo dogovorjeno, da se znesek kupnine lahko na način, ki so ga pogodbene stranke določile s Pogodbo, zviša ali zniža. Takšne pogodbe klavzule so pri transakcijah s poslovnimi deleži, ki dejansko predstavljajo celoto kapitala gospodarske družbe, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, običajne, saj kupec s tem postane imetnik deležev, ki ga upravičujejo do popolne upravljavske avtonomije v družbi, slednja pa predstavlja „živ organizem“ oz. delujočo pravno osebo, v kateri se stanje tekoče spreminja, kupčeva obveznost pa je posledično logično odvisna od stanja v družbi na dogovorjen presečni datum. Kljub temu, da se je točen znesek kupnine izračunaval naknadno, pa je bil mehanizem za izračun dogovorjen že s Pogodbo (s čimer je bila kupnina torej že tedaj dogovorjena na določljiv način), in torej Pogodba predstavlja Podlago za odsvojitev poslovnih deležev in za plačilo kupnine.

Izročilna in darilna pogodba za primer smrti kot celota (torej tudi glede revidentkinega prenosa poslovnega deleža v gospodarski družbi na sina) je bila sklenjena pod pogojem, da revidentka pridobi zakonsko zahtevano soglasje po ZON in ZKZ za razpolaganje z nepremičninami. Šele z izpolnitvijo odložnega pogoja – s pridobitvijo soglasja – je bilo jasno, da je pogodba veljavna pravna podlaga za odsvojitev kapitala v smislu nastanka medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank (prenosa pravic iz kapitala na drugega in pridobitve dohodka), ne pa datum sklenitve pogodbe. Brez zakonsko zahtevanega soglasja ne bi veljalo niti razpolaganje s poslovnim deležem in tako tudi ne vzpostavljalo podlage za dohodek ter ustvarjalo pravnih posledic za zavezanca na dohodninskem področju. V primerih, kot je obravnavani, se za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2 šteje čas nastanka dokončnosti soglasja upravnega organa, čas nastanka njegove pravnomočnosti pa, če zakon tako določa. Za davčno obravnavo ni bistveno, ali glede na določbo drugega odstavka 59. člena OZ izpolnitev odložnega pogoja ustvarja učinke za nazaj (torej od datuma sklenitve pogodbe), ali le za naprej.

Odgovor na dopuščeno vprašanja, ali se za odsvojitev premoženja po 102. členu ZDoh-2 lahko šteje pravnomočnost soglasja (upravne odločbe), ki je zakonski pogoj za veljavnost pogodbe je (upoštevaje, da lahko začne stranka izvajati pravico iz odločbe z njeno dokončnostjo, če zakon ne določa drugače - prvi odstavek 224. člena ZUP), da se v primerih, kot je obravnavani, za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2 šteje čas nastanka dokončnosti soglasja upravnega organa, čas nastanka njegove pravnomočnosti pa, če zakon tako določa. Nerazumna je razlaga, da mora odsvojitev kapitala šteti za izvedeno, čeprav obstaja taka pravna negotovost glede učinkovanja pogodbe kot v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče drugače kot Upravno sodišče tudi sodi, da je za davčno obravnavo nebistveno, ali glede na določbo drugega odstavka 59. člena OZ izpolnitev odložnega pogoja ustvarja učinke za nazaj (torej od datuma sklenitve pogodbe), ali le za naprej. Pomembno je, kdaj je bilo pridobljeno soglasje upravnega organa.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Kadar predlagatelj svojega pravnega položaja, tudi če bi z (dopuščeno) revizijo uspel, ne more (več) izboljšati, pravni interes za revizijo ni podan.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se za odsvojitev premoženja po 102. členu ZDoh-2 lahko šteje pravnomočnost soglasja (upravne odločbe), ki je zakonski pogoj za veljavnost pogodbe?

Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe.

V pogledu obnove oziroma v pogledu ugotavljanja, ali gre za nova dejstva in dokaze, je relevantna vrednost kapitala ob odsvojitvi, kakršna je bila ob izdaji odmerne odločbe. Pri čemer se po določbah 99. člena ZDoh-2 za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, za čas odsvojitve pa se v skladu s 102. členom istega zakona šteje datum sklenitve pogodbe, kar je bilo z ozirom na sklenjeno prodajno pogodbo oboje pravilno upoštevano pri izdaji odmerne odločbe, to je dne 20. 12. 2013. Aneksa št. 1 in št. 2, sta bila po nespornih podatkih upravnih spisov sklenjena v letu 2014, kar pomeni da nista mogla biti uporabljena v odmernem postopku, in da torej nista nov dokaz sama po sebi. Obenem pa, tudi ne izkazujeta takšnih novih dejstev, ki bi bila lahko upoštevana že ob izdaji odmerne odločbe, saj se stranki v obeh aneksih sklicujeta na spremenjene okoliščine, ki so nastale v letu 2013. Sklicujeta se torej na okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, takšnih okoliščin pa z ozirom na določbe ZDoh-2, po katerih se pri odmeri dohodnine od dobička upošteva vrednost kapitala, kakršna je bila ob odsvojitvi, ni mogoče upošteva

V upravnem sporu ločeno obravnavanje upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, lahko privede do rezultata, da bi sodišče zaradi procesnih omejitev upravnega spora oziroma upravnega postopka kršilo temeljna načela (npr. načeli res iudicata, ne bis in idem) oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (pravica do učinkovitega sodnega varstva; 23. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi s 25. členom). Pravilna uporaba določbe 102. člena ZDoh-2 (v povezavi z ZNVP) zahteva, da se za čas odsvojitve šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je fizična oseba odsvojila kapital, torej razpolagalnega posla, ki vsebuje nalog za prenos vrednostnega papirja na novega imetnika. Čeprav družba pred vpisom v sodni register nima pravne sposobnosti lahko pridobi premoženje, ki predstavlja njen ustanovitveni kapital. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga določbe 88. člena ZDavP-2 v povezavi z 274. členom ZUP, da mora biti kršitev materialnega prava očitna. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče odpraviti odločbe po

V predmetni zadevi je sporno, ali davčni organ pravilno in zakonito ni upošteval izgube pri odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki jo je tožnik uveljavljal v zvezi z delnicami I., F. in hibridnimi obveznicami H. Davčne posledice se v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih zakonska norma, ki se nanaša na odmero davka od dobička iz kapitala določa za obdavčitev. Okoliščine posameznih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve takšnih transakcij, pa niso opredeljene. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Okoliščine na strani davčnih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve transakcij v ZDoh-2 niso navedene in tako ne morejo biti davčno upoštevane.