VSL Sodba I Cpg 77/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je postopek delno ustavilo glede tožbenega zahtevka za plačilo 492,73 EUR (sklep iz I. točke izreka prvostopenjske odločbe). Razsodilo je, da obstaja tožničina terjatev, da ji toženka plača 9799,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetih zneskov, ki ustrezajo utemeljeno iztoževanemu plačilu (najstarejših šest) računov oziroma delov (zadnjih treh) računov, na podlagi katerih je bila tožnica ta spor sprožila kot izvršbo na podlagi verodostojne listine (II. točka izreka). Na nasprotni strani je ugotovilo, da ne obstaja toženkina terjatev, da ji tožnica plača 6282,96 EUR z enakimi obrestmi od zneskov, ki naj bi predstavljali toženkino preplačilo tožničinih računov in uporabnino – s čimer se je toženka zoperstavljala tožbi z ugovorom zaradi pobotanja (III. točka izreka). Toženko je zato obsodilo na plačilo terjatve iz II. točke izreka (IV. točka izreka), zavrnilo pa je le tožbeni zahtevek za plačilo 102,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zapadlosti treh najpozneje izdanih tožničinih računov v delih, za katere je presodilo, da tožnica plačila ni iztoževala utemeljeno (V. točka izreka). O pravdnih stroških je odločilo, kot dopušča druga poved četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tj. po temelju, tako da mora toženka tožnici povrniti pravdne stroške, razen tistih, ki so povezani z delnim umikom tožbe, v tem delu pa gre toženki pravica do povrnitve stroškov v tožničino breme (VI. točka izreka).

2Toženka se pritožuje zoper ves zanjo neugodni del, tj. zoper sodbo pod II., III., IV. in VI. točko izreka.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je razsodilo, kot je bilo povzeto, izhajajoč iz naslednjih ugotovitev in stališč. Pravdni stranki sta 15. 11. 2013 sklenili Dogovor o sodelovanju in delitvi čistega ostanka dohodkov iz opravljanja storitev na objektu L. (Dogovor). Oddajali sta apartmaje turistom. Tožnica je organizirala in vodila ter upravljala oddajanje apartmajev na L., med drugim tudi treh, ki jih je imela v najemu toženka s pravico, da jih daje v podnajem. V tem sporu tožnica iztožuje plačilo svojih storitev in toženkinega deleža obratovalnih stroškov za obdobje januar 2018–avgust 2019.

Toženka je z dopisom z dne 24. 3. 2014 tožnici sporočila, da z 31. 3. 2014 odstopa od Dogovora, a sta pravdni stranki še naprej ustaljeno poslovali bistveno enako, dokler ni toženka z dopisom z dne 14. 1. 2019, naslovljenim Odpoved poslovnega sodelovanja in ponudba za novo obliko sodelovanja, dotedanjega dogovora o poslovnem sodelovanju odpovedala z 31. 1. 2019.

Glede na to, za izpodbijano sodbo glavno časovno ločnico je sodišče toženkino obveznost plačila v obdobju (od januarja 2018) do konca januarja 2019 presojalo po Dogovoru in v njem dogovorjenem toženkinem deležu delitve obratovalnih stroškov 11,63 % (tega je tožnica pozneje znižala na 11 %, s čimer je toženka konkludentno soglašala) ter tožbenim zahtevkom za to obdobje v celoti ugodilo. Za obdobje od konca januarja 2019 (do avgusta 2019) pa je tožbene zahtevke presojalo ob upoštevanju toženkinega solastniškega deleža na skupnih delih stavbe, kot je bil določen v postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki se je pod N 94/2016 vodil pred Okrajnim sodiščem v Radovljici in do pravnomočnega zaključka katerega je bilo sodišče prve stopnje sklenilo prekiniti ta gospodarski spor. Po tem je razločevalo toženkin delež 9,42 % na splošnih skupnih delih (po njem je presojalo stroške skupne elektrike, komunalnih storitev ter čiščenja okolice) in 9,97 % na posebnih skupnih delih (tega je uporabilo za stroške telekomunikacijskih storitev in zavarovanja objekta, namenjenih samo uporabnikom turističnih apartmajev, ne pa tudi frizerskemu salonu v stavbi in apartmaju A. A.). Zahtevkom za to obdobje je ugodilo za skupno 207,10 EUR z obrestmi, zavrnilo pa jih je za skupno 102,86 EUR z obrestmi, kot je že bilo povzeto.

Ugovor zaradi pobotanja je sestavljal zahtevek za vrnitev toženkinih domnevnih preplačil v obdobju april 2014–januar 2019. Glede na že pojasnjene razloge je sodišče zaključilo, da preplačil ni bilo, saj so bila toženkina plačila skladna z (ves ta čas veljavnim oziroma v veljavi praktično ohranjenim) Dogovorom. Drugi del ugovora se je nanašal na nemožnost uporabe skupnih prostorov. Sodišče je ocenilo, da toženki uporabnina ne pripada, kajti zanjo ne zadostuje samo prekomerna uporaba preostalih solastnikov, temveč je nujno, da ti preprečujejo solastnikovemu deležu sorazmerno uporabo stvari, toženka pa tožnice po ugotovitvah s prve stopnje ni (zaman) pozivala, da ji dopusti takšno souporabo.

6Pritožnica najprej piše o tem, da je na poziv sodišča na naroku 3. 3. 2021, naj pojasni, kako kletne terase in atriji vplivajo na delitev obratovalnih stroškov, to storila s sedmo pripravljalno vlogo in s sklicevanjem na svojo četrto pripravljalno vlogo, čemur naj tožnica ne bi bila nasprotovala in naj bi šlo zato za nesporna dejstva, sodišče pa naj tega v izpodbijani sodbi ne bi bilo upoštevalo, temveč se je oprlo samo na deleže etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe, kot izhajajo iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici N 94/2016. Kolikor pritožnica s tem po smislu uveljavlja, da je bila prikrajšana za možnost obravnavanja pred sodiščem (kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je (ne glede na svoja morebitna predhodna drugačna izhodišča) v izpodbijani sodbi kot materialnopravno odločilne štelo deleže po sklepu o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1, s čimer je jasno pokazalo, da navedena dilema z atriji in terasami zanj ni bila (več) pravno odločilna.

Ravno tako ni podana izrecno zatrjevana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je ta kršitev podana, samo kadar so odsotna dejstva odločilna po materialnem pravu, ki ga je treba uporabiti po presoji sodišča, ne pa stranke. Z drugimi besedami, sodišče ne stori nikakršne procesne kršitve, če se z ničimer izrecno ne opredeli do trditev in dokazov o tistih dejstvih, ki z njegovega materialnopravnega izhodišča niso odločilna, odločilna pa so s stališča drugega materialnega prava, za uporabo katerega se zavzema stranka (zato med drugim niti ni pomembno, ali so bila zgoraj navedena dejstva neprerekana in zato nesporna).

7Lahko pa gre v takšnih primerih za drugo napako sojenja, in sicer napačno uporabo materialnega prava. Glede tega ima pritožnica deloma prav. Za obdobje po januarju 2019, ko zanesljivo ni več veljal pravni režim na podlagi Dogovora, je bilo za delitev obratovalnih stroškov treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o etažni lastnini (v stavbi na L. je nesporno obstajala dejanska etažna lastnina oziroma navidezna solastnina kot njena podvrsta). Prvostopenjsko sodišče je pravilno izhajalo iz tega, da so obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem (zadevno relevantni del 115. člena SPZ). Vendar se ti deleži ravnajo po pravilu, ki ga ni upoštevalo, in sicer po tistem iz 106. člena SPZ, da se solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine.

Sodišče v Radovljici, na presojo katerega se je zaneslo sodišče prve stopnje, je moralo izhajati iz domneve iz šestega odstavka 23. člena ZVEtL-1, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Razmerje uporabnih vrednosti ni nujno enako razmerju površin. Še več, četudi je velikost toženkinega solastniškega deleža res predhodno vprašanje v razmerju do utemeljenosti tožbenih zahtevkov po višini za obdobje po razpadu režima na temeljih Dogovora (tj. za čas po januarju 2019), si enake trdnosti, kot jo ima pred očmi prvi odstavek 13. člena ZPP za situacije, da se eno sodišče brez nadaljnjega opre na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja pred drugim sodiščem, v tej zadevi ni bilo mogoče obetati od določitve solastniških deležev pred sodiščem v Radovljici. Razlog je posebna določba prvega odstavka 35. člena ZVEtL-1: „Po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu lahko udeleženci in druge osebe svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.“ Odločitev v postopku N 94/2016 tako ni postala materialno pravnomočna.

8Očitek napačne uporabe materialnega prava torej drži, odločilno je razmerje uporabnih vrednosti dela in celote in ne razmerje površin; res je tudi to, da je posledica te napake nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (neznano je ostalo prvo od pravkar navedenih razmerij glede toženkinih treh apartmajev) in neutemeljena neizvedba dokaza z izvedencem, kar pritožnica oboje graja.

9Poti pritožnice in pritožbenega sodišča pa se od tu naprej razideta. Treba je namreč upoštevati, da je bilo na podlagi opisanih napak tožnici prisojeno nevelikih 114,01, 72,44 in 20,65 EUR. S tem v zvezi je pomembno, da je pravdni postopek med drugim zasnovan tako, da upošteva množico različnih ciljev, ki so si včasih lahko nasprotujoči (na primer hitrost rešitve spora na eni in brezhibna ugotovitev dejstev na drugi strani), in temu prilagaja različna sredstva, da bi se v čim večji meri uresničili, vendar ne nujno vedno v celoti in za vsako ceno.

Kljub temu, da razmerje površin posameznega dela nasproti vsem posameznim delom ni identično razmerju uporabnih vrednosti obojih delov, pa je prvo najpogosteje dober približek za drugo, obenem pa je prvo lažje ugotoviti kot drugo (površine se samo izmerijo in ostanejo skozi čas nespremenjene). To je tudi razlog za izpodbojno domnevo iz že povzetega šestega odstavka 23. člena ZVEtL-1.

Pravila pritožbenega sojenja ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju načeloma narekujejo razveljavitev sodbe, vendar še pred tem dajejo prednost odpravi napak, če je ta na pritožbeni stopnji možna (prim. zadnjo poved prvega odstavka 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče bi v okoliščinah te zadeve pritrdilo prvostopenjskemu, če bi bilo to svojo odločitev, da ob poznani površini posameznih delov ne ugotavlja še njihove uporabne vrednosti, temveč s prve sklepa na drugo, in da zato s tem v zvezi ne postavlja izvedenca, oprlo na prvi odstavek 216. člena ZPP, ki za primer, da stranki pripada denarni znesek, katerega višina bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, pooblašča sodišče, da o višini odloči po prostem preudarku. Nesorazmerno bi namreč v okoliščinah te zadeve bilo za nagrado in stroške izvedenca porabiti nekajkrat več, kot pa je zasledovani cilj, tj. popolna pravilnost odločitve, komu pripada navedenih dobrih 207 EUR. Razveljavitev sodbe bi poleg tega pomenila odložitev rešitve spora v prihodnost in dodatne stroške ponovljenega sojenja. Da ne bi šlo za sorazmerno porabo sredstev za dosego razmeroma malo pomembnega (in negotovega) cilja, pokaže tudi primerjava s pravili o sporu majhne vrednosti. Za spor namreč, katerega sporni predmet je lahko tudi za cel velikostni red večji, kot je navedenih dvesto sedem evrov (dva ali štiri tisoč evrov, gl. prvi odstavek 443. in prvi odstavek 495. člena ZPP), pravila, v katerih je že sam zakonodajalec umeril nasprotujoče si zahteve hitrosti in pravilnosti sojenja ob upoštevanju tipično nevelikega pomena spora, izključujejo pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejstev (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP). V tej zadevi je nadalje treba upoštevati, da je že po pritožničinem mnenju sicer pravšnje merilo uporabne vrednosti v zadevni stavbi ravno površina, ki pa da ji ni bila prišteta tudi površina kletnih teras in lož atrijev; to bi po pritožničinem mnenju namesto deleža, ki ga je zanjo uporabilo sodišče prve stopnje (9,42 % za splošne in 9,97 % za posebne skupne dele), dalo domnevno pravi delež (8,58 %). Vendar je po naravi stvari jasno, da kvadratni meter kletne terase in lože v atriju ne more biti enakovreden kvadratnemu metru apartmaja, tako da niti upoštevanje pritožničinega pristopa ne obeta nujno precizne ugotovitve pravno odločilne uporabne vrednosti. In končno, v zadevnem primeru se ne določa enkrat za vselej pravega toženkinega deleža na skupnih delih stavbe, temveč je ta delež vprašanje, katerega rešitev učinkuje samo v tem sporu (prim. drugi odstavek 14. člena ZPP). Zato nima takšnega pomena, ali je pravilen eden ali drugi odstotek, saj je to zgolj v funkciji presoje, ali tožnici res pripada v toženkino breme še tistih 207,10 EUR. Za doseganje preciznosti te ugotovitve razpoložljiva sredstva (izvedba dokaza z izvedencem na pritožbeni obravnavi ali v novem sojenju) niso sorazmerna. Skratka, če bi bilo sodišče prve stopnje v že izvedenem ali če bi v ponovljenem sojenju oprlo svojo odločitev na prvi odstavek 216. člen ZPP, bi pritožbeno sodišče to potrdilo. To pa pomeni, da lahko odpravi zaznane napake (napačno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in neizvedbo dokaza), tako da samo izkoristi pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in na tej podlagi potrdi prvostopenjsko presojo.

10Nadalje se pritožnica tudi v zvezi z obdobjem od vključno aprila 2014 (po njenem sporočilu tožnici z dne 24. 3. 2014, da z 31. 3. 2014 odstopa od Dogovora) do vključno januarja 2019 zavzema za uporabo ključa delitve obratovalnih stroškov, kot ga je zase izračunala na podlagi uporabne vrednosti površin svojih apartmajev (8,58 %). Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da sta pravdni stranki tudi po prvem toženkinem odstopu od Dogovora še vrsto let poslovali bistveno in ustaljeno enako, s čimer sta Dogovor podaljšali za nedoločen čas. Podlaga in višina za toženkina plačila v tem obdobju tako ni bil SPZ, temveč pogodba (gl. 15.–30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Da sodišče ni ugotavljalo skupnega namena o trajanju pogodbenega razmerja v smislu drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je zgrešen pritožbeni očitek. Drugi odstavek se uporablja za razlago objektivno nejasnih pogodbenih določil, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku (povzetem v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotovilo obstoj (jasnega) soglasja (ki je bilo z dolgoletno ustaljeno poslovno prakso strank potrjeno konkludentno, tj. tako, da se iz ravnanja zanesljivo sklepa na vsebino pravnoposlovne volje; prim. prvi odstavek 18. člena OZ). Smiselno isto velja za očitek neuporabe 83. člena OZ – določba je namenjena premagovanju nejasnosti, ki pa v tem primeru ni bila ugotovljena.

11Pritožnica ne more izpodbiti določb Dogovora, v katerih je nedvoumno določeno (zato niti v tem primeru ne prideta v poštev pravkar navedeni določili OZ za interpretaciji nejasnih dogovorov), da je bil delež financiranja lastnika apartmajev, ki jih je imela v najemu in jih je dajala v podnajem turistom, 11,63 %, s pritožbenimi navedbami, da je bil glede tega deleža njen direktor v zmoti (ali celo prevaran). Takšne napake volje se namreč lahko uveljavijo samo z izpodbojno tožbo (94. člen in prvi odstavek 65. člena OZ), ki je toženka ni vložila. V bistvenem ne drži niti pritožbeni očitek, da tožnica in sodišče prve stopnje nista pojasnili, na kakšnih merilih je izračunan pritožničin delež plačila stroškov 11,63 % oziroma naknadno znižani delež 11 %. Sodišče prve stopnje je namreč najprej povzelo tožničine trditve, da je toženki do konca januarja 2019 zaračunavala stroške glede na zasedenost njenih apartmajev (stroške čiščenja, recepcije in komunalnih storitev) in glede na delež financiranja investicije (stroške skupne elektrike, zavarovanja in Telemacha), kot ta delež izrecno izhaja iz Dogovora, ter da je bil ta delež naknadno znižan na 11 % (10. točka obrazložitve). V nadaljevanju pa je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dejansko skozi leta v bistvenem držali takšnega načina in da je bil ta konkludentno dogovorjen. In ker temelji ta odstotek na ugotovljenem soglasju, za ta spor niti ni odločilno, natanko kako je bil izračunan.

Nenazadnje pritožnica drugje v pritožbi (na 8. strani) praktično že sama daje odgovor, ki naj bi ga pogrešala v prvostopenjski sodbi, ko pravi, da je privolila v delež 11 %, vendar le začasno. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno uporabilo ta odstotek, pritožnica pa ni konkretno prikazala, kaj naj bi bilo sodišče pri tem naredilo narobe bodisi pri ugotavljanju dejstev bodisi pri uporabi procesnega prava (nič od tega pritožbeno sodišče ne raziskuje samo in je trditveno breme, da tovrstne napake sojenja uveljavi, v celoti pritožnikovo; gl. drugi odstavek 350. člena ZPP), da ni ugotovilo tudi zatrjevanega dogovora o začasnosti navedenega deleža.

12Prvostopenjsko sodišče naj bi bilo nadalje prezrlo toženkine navedbe, da so se na sestanku pred sklenitvijo Dogovora dejanski etažni lastniki dogovorili, da bo vsak pridobil ponudbo za sporazumno vzpostavitev etažne lastnine (v prav(n)em pomenu besede), a da so nato toženkino ponudbo ignorirali. Pritožbeno sodišče pa iz tega dela pritožbe ni moglo razbrati, kako naj bi to dejstvo, četudi je morda resnično, lahko vplivalo na zaključke izpodbijane sodbe. V tem delu pritožbe (na prehodu s 5. na 6. stran) so pritožbeni razlogi pomešani in nejasni.

13Pritožnica ne more uspeti niti z očitki, da je sodišče prve stopnje enotno obravnavalo obdobje od vključno aprila 2014 do vključno januarja 2019, medtem ko naj bi bila ona v njem razločevala še čas pred pomladjo 2017 in čas po tem. S tem v zvezi je opozorila na dva dobropisa, izdana za računa 1-1-734 in 1-1-738, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh dobropisov ni prezrlo, pač pa je njun pomen pojasnilo s tem, da odražata dogovor strank za čiščenje toženkinih apartmajev po ceni 7,5 EUR na odhod (kot je razumeti, gostov iz apartmaja), ki sta ga dosegli po tem, ko je toženka nasprotovala zvišani tožničini ceni 10 EUR na odhod v navedenih dveh računih. Prvostopenjsko sodišče je še pojasnilo, da ta izolirani dogovor ni pomenil odstopa od siceršnje ustaljene poslovne prakse pravdnih strank (gl. 25. in 48.–50. točko njegove obrazložitve). Ravno tako ni prezrlo toženkinih trditev o zmanjšanem obsegu dela recepcije, le ugotovilo ni nobenega dejanskega ali dogovorjenega zmanjšanja (gl. 21.–26. točko obrazložitve). Parcialno pritožničino citiranje izpovedb zakonitih zastopnikov temeljite prvostopenjske dokazne ocene ni zamajalo (že iz pritožbenega citata izpovedbe tožničinega direktorja izhaja njegov pridržek: „Če se ne motim …,“ sodišče pa je prepričljivo pojasnilo, da je dejansko zamešal znižanje stroškov čiščenja in recepcije, gl. 25. točko obrazložitve).

Tudi na tem mestu so pritožbeni razlogi pomešani. Pritožbeno sodišče v zvezi s pravkar povedanim ni ugotovilo napačno ugotovljenega dejanskega stanja niti napačno uporabljenega materialnega prava. In samo zato, ker se pritožnica ne strinja s prvostopenjsko sodbo, ne pomeni, da ta „sploh nima razlogov“ in da se je zato ne da preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča je ravno nasprotno res (in to potrjuje ta obrazložitev).

14Glede zavarovanja celotnega objekta ni odločilno, da pritožnica v polici ni bila izrecno navedena, saj je sodišče ugotovilo, da se je zavarovanje nanašalo tudi nanjo in da bi bila v primeru nastanka zavarovalnega primera upravičena do zavarovalnine (gl. 36. in 37. točko obrazložitve). Da naj ji tožnica ne bi bila omogočila vpogleda v zavarovalno polico ter da naj bi bila zato prepričana, da njeni apartmaji niso zavarovani, in naj ne bi mogla vinkulirati zavarovalne police za kredit, ni odločilno za obveznost plačila njenega deleža. Če bi bila zaradi zatrjevanih okoliščin kaj oškodovana, bi ji morda pripadala odškodnina, ki pa je ne zahteva.

15Pritožnica ne oporeka utemeljeno niti prisoji zakonskih zamudnih obresti. Že na prvi stopnji je bilo pravilno pojasnjeno, da je spornost računov po višini ni odvezalo, da bi jih bila v neutemeljeno neplačanih delih morala plačati že ob njihovi zapadlosti (prvi ali drugi odstavek 299. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 378. člena OZ).

16Glede ugovora zaradi pobotanja zaradi zatrjevanega, vendar neobstoječega preplačila veljajo smiselno že podani razlogi in pritožba v tem delu ni utemeljena.

17Pritožba glede ugovora zaradi pobotanja z uporabnino ravno tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedbe pritožničinega direktorja, ki jo v pritožbi citira, saj se je do nje opredelilo v 66. in 67. točki obrazložitve, in to s stališča pravilno uporabljenega materialnega prava (sodišče se je utemeljeno sklicevalo na revizijski sodbi II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015), po katerem pri upravičenosti do uporabnine pravno ni odločilno, ali so skupni prostori samo zasedeni, pač pa je treba, da je eden od solastnikov druge zaman pozival, da mu omogočijo sorazmerno uporabo prostorov – ti so mu jo torej morali preprečiti. Teh pravno relevantnih okoliščin pritožnica ni zatrjevala niti v pritožbi (na prehodu s konca 8. na 9. stran). Le na 10. strani pritožbe je navajala, da je v točki 7 svoje druge pripravljalne vloge trdila, da ji je tožnica kljub pozivanju onemogočala souporabo skupnih prostorov. Vendar pa pritožbeno sodišče po preučitvi tiste vloge ugotavlja, da je toženka tam parafrazirala kot preprečitev souporabe v tisti vlogi tudi citirano vsebino svojega dopisa tožnici z dne 23. 2. 2019 (B 31), iz katerega pa v resnici ne izhaja pozivanje k omogočenju uporabe, temveč opisovanje zasedenosti nekaterih skupnih prostorov, kot je to sodišče prve stopnje pravilno okarakteriziralo, ko je v 66. točki obrazložitve zapisalo: „Tožena stranka je predložila dopise, ki jih je poslala tožeči stranki, s katerimi jo poziva na plačilo uporabnine zaradi zatrjevane nemožnosti uporabe skupnih prostorov (priloge B28, B31 in B33). Iz teh dopisov niti iz trditev tožene stranke pa ne izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki uporabo preprečevala ali da je tožena stranka tožečo stranko pozivala na dopustitev porabe teh prostorov, ta pa ji tega ne bi omogočila.“ Pritožnica nadalje ne napada prvostopenjske ugotovitve, da ni zatrjevala, da je tožnico na izročitev ključev skupnih prostorov sploh pozivala. Ker iz tega naslova pritožnici uporabnina ni šla, sodišče prve stopnje ni naredilo nobene napake, da v zvezi z njeno višino ni postavljalo izvedenca. Ker dokazi služijo potrjevanju predhodno konkretno zatrjevanih dejstev (gl. prvi odstavek 7. člena ZPP) in ker toženka že slednjega (trditvenega) bremena ni zmogla, ji je sodišče s tem, ko je to razložilo, tudi v zadostni meri pojasnilo, da vsebina dokazov v tem delu ne more biti pomembna. Zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisnika o prevzemu ključev ter ogledu in ugotovitvi skupnih prostorov z dne 31. 5. 2021 (ti dokazili ob pomanjkljivih trditvah nista pomembni). Opredelilo se je do tega s tem, da je pokazalo na nezadostnost že toženkinih trditev.

18Razen v delu, v katerem je izpodbijano sodbo dopolnilo z uporabo prostega preudarka po prvem odstavku 216. člena ZPP (kar je storilo na podlagi prve alineje 358. člena ZPP v zvezi z zadnjo povedjo prvega odstavka 355. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo ne zatrjevanih pritožbenih razlogov ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

19Odločitev o pritožbenih stroških je posledica neuspeha s pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).