122. člen DZ

Predlog se zavrne.

Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.

Ne glede na to, ali so nasprotni udeleženci zanesljivo ali nezanesljivo vedeli, da ima pokojni še eno hčer, rok za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva ne more biti daljši ali celo neomejen. Pravice do izvora ni mogoče uveljavljati časovno neomejeno.

Predlog se zavrne.

Prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga na ugotovitev očetovstva je lahko začel teči šele z dnem uveljavitve DZ, ki je takšen rok ponovno uvedel, t.j. z dnem 15. 4. 2019, vmesnem času, t.j. od začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, t.j. od dne 5. 11. 2008, pa do dneva uveljavitve DZ 15. 4. 2019, pravica za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva zakonsko ni bila časovno omejena. Prekluzivni (subjektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva iz 122. člena DZ se je v tem konkretnem primeru iztekel dne ... 4. 2024, ko je poteklo 5 let od uveljavitve DZ, saj je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga, t.j. da naj bi bil njegov oče sedaj pokojni A. A., izvedel že davno pred uveljavitvijo DZ, ki je (ponovno) uvedel časovno omejitev vlaganja zahtevkov otrok na ugotovitev očetovstva. Ker je predlog vložil šele 14. 6. 2024, ga je vložil prepozno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pravilna.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Kot začetek teka rokov iz 122. in 123. člena Družinskega zakonika (DZ) je potrebno upoštevati 15. 4. 2019, ko je bil uveljavljen DZ, ki je ta zakonski prekluzivni rok v pravni red Republike Slovenije zopet uvedel.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok

izpodbijanje očetovstva

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da predlagatelj nima pravnega interesa za predlog, v katerem predlaga, da se ugotovi, da je drugi nasprotni udeleženec njegov oče, ker je predlagatelj star več kot štirideset let z lastnim družinskim življenjem. Predlagateljeva pravica do ugotavljanja očetovstva je omejena le s subjektivnim rokom, enako pa velja tudi za izpodbijanje očetovstva. Ker je drugi nasprotni udeleženec dolžnostno ravnanje iz sklepa prostovoljno izpolnil, niso več izpolnjene predpostavke za denarno kaznovanje, zato se pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje glede vsebinskih razlogov iz pritožbe, s katerimi drugi nasprotni udeleženec izpodbija zakonitost sklepa, s tem, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s katerimi je drugi nasprotni udeleženec dokazoval, da je predlagatelj vložil predlog prepozno.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne more pomeniti časovno neomejene pravice vložiti tožbo, saj načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled. Brez kakršenkoli časovne omejitve bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) tudi neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi to pravico uveljavljale kasneje. Pravilna je odločitev, da tudi za tožnika velja 5 letni subjektivni rok, to je rok 5 let, odkar je izvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe. Te okoliščine pa so tiste, ki dajejo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.

Osrednje vprašanje te pravde je ravno navedeno vprašanje, in sicer ali je bolj v korist otroka, da obdrži pravnega očeta (nasprotnega udeleženca) ali da izve za svoj izvor. Prvostopno sodišče pa ni opravilo prave presoje, kaj je bolj v korist otroka - da obdrži domnevnega pravnega očeta in s tem ohrani obstoječe razmerje z očetom ali da izve za svoj izvor.