45. člen ZNP-1

Sodišče je izpodbijani sklep izdalo in ga nasprotni udeleženki vročilo prej, preden se je nasprotni udeleženki iztekel rok za pripombe nanj. Zato je bila prikrajšana za možnost, da se izjavi o pomembnem procesnem gradivu in s tem vpliva na odločitev sodišča. Oseba, o katere postavitvi pod skrbništvo odloča sodišče, je subjekt postopka. To pomeni, da mora sodišče priznati in upoštevati njena ravnanja v postopku, ne oziraje se na to, ali zaradi težav v razsojanju morda ni procesno sposobna v pomenu splošnega civilnega procesnega prava. Enako velja, če teh dejanj ne opravi neposredno sama, temveč po odvetniku - spet ne glede na to, ali je sposobna razumeti pomen pooblastitve odvetnika. S tem ko je sodišče sklenilo, da osebo v postopku postavitve pod skrbništvo zastopa začasni skrbnik kot procesni pomočnik, ni poseglo v njeno pravico, da jo (še naprej) zastopa tudi pooblaščena odvetnica. Ni nemogoče, da sodišče osebi, ki sicer ima odvetnika, izjemoma postavi še procesnega pomočnika.

Kadar si konkurirata načelo otrokove koristi in pravica starša do družinskega življenja (torej do stikov z otrokom in uresničevanja starševske skrbi), ima načeloma prednost otrokova korist kot tisti najvišji cilj, ki ga morajo, čeprav na škodo lastnih pravic, zasledovati tudi starši, pri čemer je treba ob tehtanju dveh ustavnih pravic vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Dekleti sta želeli, da se ju sliši in da lahko povesta svoje mnenje ter svoje občutke, kar je skladno z načelom, da je otrok subjekt postopka in da mu je treba vedno omogočiti, da se sliši njegov glas. Odločanje o pravicah in koristih otrok ni in ne sme biti namenjeno sankcioniranju starša, ki ni ravnal prav. Strokovna mnenja CSD so sodišču le v pomoč, sodišče pa jih ni dolžno upoštevati; odločiti mora upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in koristi otroka, pri čemer pridobitev izvedenskega mnenja, strokovnega mnenja ali druge "strokovne podlage" CSD ni obvezna.

Glede na podano kolizijo interesov je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je B. B. in mld. A. A. napotilo na pravdo. Najprej bi moralo zavarovati interese mld. A. A., katere zakonita zastopnica je zakonita dedinja, B. B., in sicer tako, da bi mld. A. A. postavilo skrbnika, ki bi v postopku zastopal njene interese.

V postopkih, v katerih se odloča o pravnem položaju otroka, njegove pravice in koristi praviloma zastopajo njegovi starši kot njegovi zakoniti zastopniki. Če starši za otroka ne skrbijo, ga sodišče postavi pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika, ki postane otrokov zakoniti zastopnik (257. člen DZ). Če obstaja utemeljen dvom, da starši oziroma skrbnik zaradi lastnih interesov svoje naloge ne bo opravil v korist otroka oziroma če so si njihove koristi v navzkrižju, sodišče otroku postavi kolizijskega skrbnika (269. člen DZ, peti odstavek 45. člena ZNP-1). S tem se omeji pravica staršev oziroma skrbnika, da zastopa otroka. Nalogo zastopanja otroka dobi kolizijski skrbnik, ki samostojno in nepristransko ugotavlja in zastopa otrokovo korist.

Sodišče prve stopnje bi moralo pred izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi 26. člena ZNP-1 omogočiti pritožnici, da se kot materialna udeleženka izjavi o umiku predloga prve predlagateljice glede zvišanja preživnine za pritožnico in ji dati možnost, da predlaga nadaljevanje postopka v zvezi s tem predlogom. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi na podlagi drugega in tretjega odstavka 45. člena ZNP-1 omogočiti pritožnici, da kot udeleženka samostojno opravlja procesna dejanja. Ker je pritožnica med postopkom postala polnoletna, bi jo sodišče prve stopnje moralo vabiti na narok, na katerem je prvo predlagateljica v celoti umaknila predlog in ji (vsaj) na ta način dati možnost, da se izjavi glede nadaljevanja postopka v zvezi s predlogom prve predlagateljice za zvišanje preživnine in da se opredeli glede nasprotnega predloga.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok

B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za nezgodo sina in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile, da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov. V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sli

Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica. Odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti. Starši so si dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi mater

Sodišče otroku imenuje kolizijskega skrbnika, če je ustrezno varovanje njegovih koristi in polno uresničenje njegove pravice biti slišan, v okoliščinah konkretnega primera glede na ravnanja staršev (zakonitih zastopnikov otroka), ki so v navzkrižju z interesi otroka, vprašljivo. Če imata oba starša ustrezne starševske kapacitete, je po mnenju stroke v največjo korist otroka, da zanj skrbita in ga vzgajata oba, saj je to dobro za zdrav razvoj. Interes A. A., ki bi moral biti zasledovan v tem postopku, je torej vzpostavitev ustreznega odnosa z obema staršema. Dejanja toženke, ki bi v tem postopku kot zakonita zastopnica morala zastopati hčerkine interese, pa kažejo, da si ne prizadeva za to. Hčerke ne vzpodbuja, da bi ponovno vzpostavila stike, ki jih je imela z očetom, na sodno določene stike je ne pripravi ustrezno in predlogi ter ugovori, ki jih podaja v tem postopku, niso usmerjeni v vzpostavitev samostojnih stikov s tožnikom. V postopku ne zastopa prvenstveno hčerkinih, pač pa svoje interese. Tožnik hčerke, glede na to, da stikov z njo nima, dejansko ne more zastopati. Zato je za zagotovitev njene pravice biti slišana v postopku nujno takoj postaviti kolizijskega skrbni

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za izredno kompleksno družinsko situacijo, kjer so si koristi staršev v navzkrižju, prav tako pa so si v nasprotju interesi otrok in njunih staršev. Postavitev kolizijskih skrbnic je zato, zaradi varovanja koristi otrok v postopku ureditve stikov med njimi, utemeljena.

Prvostopno sodišče je že na podlagi takšnega postopanja predlagateljice v skladu z določbo drugega odstavka 45. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in 271. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) pravilno razrešilo postavljeno skrbnico za posebni primer.

Ali si interesi zakonitega zastopnika in otroka nasprotujejo, se presoja glede na okoliščine konkretnega primera.

Popolna ukinitev stika predstavlja skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otrok ni mogoče zavarovati z milejšim ukrepom. ESČP poudarja, da je polje presoje nacionalnih oblasti glede pravice do stikov med starši in otroci zelo ozko. Stiki pod nadzorom se med drugim izvajajo tudi takrat, kadar družinske povezanosti med osebami, med katerimi se izvajajo, ni, ali pa je bila ta dlje časa prekinjena in je zato potreben določen čas za vzpostavitev pristnega odnosa. V konkretnem primeru je bila povezanost med A. A. in očetom dlje časa prekinjena, zato so bili nadzorovani stiki uvedeni predvsem zaradi psihološke podpore, nudene s strani strokovno usposobljene osebe vsem udeležencem postopka, s ciljem, da se ponovno omogoči odnos med otrokom in očetom. Država ima v primerih, ki se nanašajo na pravice do stikov z enim od staršev, načeloma obveznost, da sprejme ukrepe za ponovno združitev staršev z njihovimi otroki in da takšna srečanja omogoči, če to narekuje otrokova korist.

Oče se moti, da so lahko potrebe, za katere sodišče oceni, da morajo biti pokrite, le v korelaciji s kvantitativnim povečanjem dohodkov zavezanca. Za tako stališče ni nikjer podlage.

Sodišče mora otroku, ki je dopolnil 15. let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, kot udeležencu postopka omogočiti, da samostojno opravlja procesna dejanja.