VSRS Sklep I Up 19/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 352-19/2019-53 z dne 19. 5. 2022 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana z izpodbijanim sklepom odločila, da se v zemljiški knjigi v korist razlastitvene upravičenke Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), vpiše zaznamba razlastitvenega postopka na tam navedenih nepremičninah (oziroma njihovih delih) k. o. ..., vseh v lasti razlastitvenega zavezanca (tožnika) in da brez soglasja razlastitvene upravičenke do konca razlastitvenega postopka ni dopusten promet s temi nepremičninami ali njihovo bistveno spreminjanje. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe zoper navedeno odločitev sprejelo na podlagi stališča, da tako kot sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka, tudi izpodbijanemu sklepu ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena oziroma učinka, izpodbijani sklep toženke pa tudi ne pomeni zaključka odločanja o zadevi in torej ni dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ter ne uživa samostojnega sodnega varstva, poleg tega pa ne gre niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep toženke predstavlja zgolj procesni sklep po 200. členu ZUreP-2, saj ta po vsebini presega zakonski okvir sklepa iz 200. člena ZUreP-2 in predstavlja odločbo v smislu 2. člena ZUS-1, za katero bi bilo pritožniku treba priznati pravico do pravnega sredstva. Opozarja, da razlastitveni postopek zoper njega ni bil uveden, izpodbijani sklep toženke, ki zajema vpis zaznambe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi pri nepremičninah v njegovi lasti, kot tudi prepoved prometa z nepremičninami ali njihovo bistveno spreminjanje (razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja), dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, pa posega v njegov pravni položaj, še zlasti njegova lastninsko pravna upravičenja.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila, stranka z interesom MOL pa Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pritožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka stranke z interesom MOL.

5Pritožnik je z dopolnitvama pritožbe z dne 22. 2. 2023 in 21. 3. 2023 Vrhovno sodišče seznanil z odločitvijo zemljiškoknjižnega sodišča,¹ da vpis zaznambe razlastitvenega postopka na podlagi izpodbijanega sklepa toženke ni dovoljen.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika.

8Predmet upravnega spora je odločitev toženke, da se v zemljiški knjigi vpiše zaznamba razlastitvenega postopka na pritožnikovih nepremičninah (oziroma njihovih delih), kot tudi prepoved prometa s temi nepremičninami oziroma njihovega bistvenega spreminjanja (razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja) dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan. Iz vsebine izreka izpodbijanega sklepa torej ne izhaja, da je bilo z njim odločeno o uvedbi razlastitvenega postopka, temveč o zaznambi tega postopka in o prepovedi razpolaganja s tam navedenimi nepremičninami. To pomeni, da stališča sodišča prve stopnje o procesni naravi izpodbijanega sklepa temeljijo na napačnem izhodišču o pravni naravi tega akta. Razlogi za izdajo izpodbijanega sklepa, ki jih navaja sodišče prve stopnje (zagotovitev ustrezne podlage za ponoven vpis zaznambe zaradi, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, neutemeljenega izbrisa predhodne zaznambe razlastitvenega postopka), pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne morejo utemeljiti želene procesne narave tega akta.

9Zaznamba je vrsta zemljiškoknjižnega vpisa, s katerim se v zemljiško knjigo vpisujejo pravna dejstva (tretji odstavek 27. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). ZZK-1 ureja več vrst zaznamb, vsaka pa ima učinke, ki se odražajo v pravnem položaju imetnika stvarne pravice, na katero se zaznamba nanaša. Taki so tudi učinki zaznambe razlastitvenega postopka, kot jih določa 112. člen ZZK-1, saj vplivajo na lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnin, na katera se zaznamba nanaša. Enako seveda velja za odločitev o prepovedi razpolaganja z nepremičnino. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičninami torej nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan. Stališče Upravnega sodišča, da je izpodbijana odločitev upravnega organa zgolj procesne narave, je torej napačno.

10Kljub temu je odločitev o zavrženju tožbe pravilna. To pa zato, ker je pritožnica tožbo vložila zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ne da bi pred tem izčrpala pravna sredstva, ki jih ima v upravnem postopku, oziroma preden je o pritožbi zoper ta sklep odločil pritožbeni organ.

11Pritožnik je namreč v tožbi sam navedel,² da je zoper izpodbijani sklep toženke kljub drugačnemu pravnemu pouku vložil pritožbo in predlog za izrek izpodbijanega sklepa toženke za ničnega, tožbo v upravnem sporu pa je vložil iz previdnosti in jo bo umaknil, če bo njegova pritožba v upravnem postopku navkljub danemu pravnemu pouku obravnavana vsebinsko ali če bo ugodeno njegovemu predlogu za izrek sklepa za ničnega. Enako v odgovoru na pritožbo navaja tudi stranka z interesom.

12Tak procesni položaj, ko ni bilo odločeno o pritožbi zoper izpodbijano odločitev upravnega organa prve stopnje, namreč pomeni, da upravni akt ni postal dokončen. Zaradi tega tudi ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj dokončni akt,³ ki bi ga bilo glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v času vložitve te tožbe še ni bil izdan. Ker je ta tožba preuranjena, je pravilna pravna podlaga za njeno zavrženje 2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ne 4. točka, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče.

13Na drugačno odločitev ne morejo vplivati kasnejše odločitve upravnih organov o omenjeni pritožnikovi pritožbi, lahko pa vplivajo na izpolnjevanje procesnih predpostavk za vložitev nove tožbe.

14Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16Po prvem odstavku 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker stranka z interesom z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Sklep Okrajnega sodišča v Kočevju Sdn 815/2022 (Dn 104284/2022) z dne 30. 1. 2023 in sklep Višjega sodišča v Kopru CDn 42/2023 z dne 15. 3. 2023.
² Točka 1.4. tožbe.
³ Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZUS-1 je dokončen upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.