112. člen ZZK-1

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Odločba o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičninami nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan. Stališče Upravnega sodišča, da je izpodbijana odločitev upravnega organa zgolj procesne narave, je torej napačno. Ker še ni bilo odločeno o pritožbi zoper izpodbijano odločitev upravnega organa prve stopnje, to pomeni, da upravni akt ni postal dokončen. Zaradi tega ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj dokončni akt, ki bi ga bilo glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v času vložitve te tožbe še ni bil izdan.

ZJC-B ureja postopek razlastitve nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta in v šestem odstavku izrecno določa, da razlastitveni upravičenec na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, lastninsko pravico pridobi z dokončnostjo odločbe o razlastitvi. Takšna listina je skladno z določbami ZZK-1 primerna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist pritožnice in nasprotna udeleženca zmotno menita drugače.

Vknjižba lastninske pravice (39. člen ZZK-1) in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (81. člen ZZK-1) sta dva različna vpisa, saj imata različne posledice.

1. Sodišče je vknjižbo lastninske pravice na predlagatelja ter izbris zaznambe izvršbe in vknjižene zastavne pravice na predmetnih nepremičninah dovolilo na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, skladno z določbo prvega in drugega odstavka 89. člena ZZK-1. Ker ima zaznamba izvršbe skladno z določbo četrtega odstavka 87. člena ZZK-1 tudi za posledico, da takšen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu učinkuje proti zemljiškoknjižnemu lastniku in proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, ko začne učinkovati zaznamba izvršbe, pa se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da predmetni sklep o izročitvi ne more učinkovati proti pritožniku D.Š., ker naj bi pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini parc. št. 207/4 k.o. V. v komasacijskem postopku dne 7.2.2007. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil sklep o izvršbi I 2 z dne 5.2.2007, v zvezi s sklepom I 2 z dne 3.9.1999 pri predmetni nepremičnini zaznamovan z učinkom z dne 13.2.2007, medtem ko je D.Š. lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobil z vpisom v zemljiško knjigo z dne 29.5.2009. 2. Pri predmetnih nepremičninah j

V obravnavani zadevi gre za vknjižbo služnosti v javno korist, ki je bila ustanovljena na podlagi odločbe UE ob uporabi določbe 110. člena ZUreP, ki v sedmem odstavku določa, da se glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi. Potrebno je uporabiti določbo 112. člena ZZK-1. Ta v petem odstavku določa, da zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloči o vknjižbi lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca na podlagi pravnomočne odločbe o razlastitvi; v šestem odstavku določa, da če je bila odločba o razlastitvi izdana v nujnem razlastitvenem postopku in če je razlastitveni organ odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve, zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloči o vknjižbi lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca na podlagi take odločbe. Da bi torej sodišče prve stopnje na podlagi nepravnomočne odločbe UE smelo opraviti izpodbijano vknjižbo služnostne pravice, bi moralo iz navedene odločbe izhajati, da je UE odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve. V izreku odločbe UE bi tako moralo biti navedeno, da pri

Odločba upravnega organa je bila izdana v nujnem razlastitvenem postopku, zato pravnomočnost odločbe o razlastitvi ni pogoj za vknjižbo lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca.

Zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka se opravi na podlagi dokončne odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka.

Za vpis zaznambe razlastitve ni potrebno, da je odločba upravnega organa pravnomočna.

Vknjižba lastninske pravice na podlagi odločbe o razlastitvi se opravi uradoma.