VSRS Sodba IV Ips 4/2023

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Prekrškovni organ Policijske postaje Izola je dne 13. 5. 2020 zoper storilca A. A. izdal plačilni nalog št. 0000120338220 zaradi storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1) in prvem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), in mu izrekel globo v višini 304,32 EUR. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo ZSV 245/2020 z dne 16. 5. 2022 zavrnilo zahtevo storilčeve zagovornice za sodno varstvo, Višje sodišče v Kopru pa s sodbo PRp 537/2022 z dne 24. 8. 2022 zavrnilo pritožbo storilčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsi pristojni organi so storilcu naložili plačilo stroškov postopka.

2Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno sodbo v zvezi s plačilnim nalogom vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 55. člena, druge in tretje alineje 62. člena ter 4. alineje prvega odstavka 62.a člena Zakona o prekrških (ZP-1), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (URS) ter prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi nižjih sodišč ter plačilni nalog razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročilo v odgovor storilcu in njegovi zagovornici, odvetnici Mirjani Kranjevič iz Odvetniške pisarne Mirjana Kranjevič iz Ljubljane. Slednja se je pridružila navedbam vrhovne državne tožilke.

B-1.

4Za odločitev o zahtevi so pomembna naslednja, v dosedanji (ustavno)sodni praksi ustaljena izhodišča:

– v postopku o prekršku, četudi gre za hitri postopek, morajo biti storilcu zagotovljena minimalna procesna jamstva poštenega sojenja – fair trial (29. in 22. člen URS v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP);¹

– storilec ima pravico, da se mu zagotovijo možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen URS) ter s tem povezano učinkovito izvrševanje pravice do izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve (22. člen URS);²

– zato mora prekrškovni organ storilcu, ko ga ustno obvesti o prekršku in njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1), omogočiti, da izjavo o prekršku poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi, ali da v istem roku ali že podano izjavo dopolni;³

– storilec je tudi v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do ustne obravnave,⁴ pri čemer bo izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov ali drugih obremenilnih prič, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih obremenilnih izjav;⁵ v tovrstnih primerih bo mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa samo, če se je kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpovedal;⁶

– storilcu se z zaslišanjem omogoča uresničevanje pravice do (osebne, materialne) obrambe glede očitanega prekrška, zato ga je treba pred izdajo sodbe o prekršku praviloma zaslišati o tistem, česar je obdolžen (prvi odstavek 69. člena ZP-1), ne glede na to, ali storilec izrecno predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov;⁷

– opustitev storilčevega zaslišanja pred izdajo sodbe bo v primerih, ko niso podane izjeme iz drugega odstavka 69. člena ZP-1 oziroma prvega odstavka 129.a člena ZP-1, privedla do bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.⁸

B-2.

5V predmetni zadevi se storilcu očita storitev prekrška, ker naj kritičnega dne ob vstopu v ladjedelnico Izola ne bi ravnal v skladu z ukrepi varnostnice, saj naj bi vstopil v varovano območje ter na poziv varnostnice ne želel izročiti dokumenta, v nadaljevanju pa naj bi se do varnostnice nedostojno vedel. Storilcu je bil neposredno po kršitvi na kraju prekrška izdan plačilni nalog na podlagi 57. člena ZP-1. Iz predmetnega plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec v skladu s 55. členom ZP-1 pred izdajo naloga med drugim poučen, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti, če se bo izjavil pa mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Prekrškovni organ je torej storilca poučil ter mu omogočil podajo izjave v skladu z dikcijo zakonskih določb. Posledično prekrškovnemu organu ni mogoče očitati kršitev, ki bi narekovale razveljavitev plačilnega naloga, kot predlaga vrhovna državna tožilka.

6Vrhovna državna tožilka pa utemeljeno graja postopanje nižjih sodišč, ko pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo storilcu, v nasprotju z zgoraj povzeto ustaljeno sodno prakso, nista zagotovili minimalnih procesnih jamstev. Storilec je namreč po svoji zagovornici zoper predmetni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zanikal storitev očitanih mu prekrškov in navedel dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim historičnim dogodkom. Prvostopenjsko sodišče teh navedb ni upoštevalo, saj je zaključilo, da so zaobsežene s prekluzijo po drugem odstavku 55. člena ZP-1, ker dotičnih dejstev storilec ni navajal že v izjavi pred izdajo plačilnega naloga. Posledično je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin v spisu in zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je takšnemu stališču pritrdilo.

7Glede na navedeno je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1. Nižji sodišči bi morali namreč pri odločanju o tem, ali je storilec s svojimi izvajanji v zahtevi za sodno varstvo prekludiran, torej ali je že izčrpal svojo pravico do izjave, najprej po uradni dolžnosti preizkusiti (4. alineja prvega odstavka 62.a člena ZP-1), ali je bila storilcu dana učinkovita možnost, da se izjavi o prekršku, torej ali mu je bila zagotovljena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe. Vrhovna državna tožilka opozarja na dejstvo, da storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1.⁹ Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo, čeprav je v zahtevi za sodno varstvo navajal dejstva in dokaze, s katerimi je skušal omajati verodostojnost izjave obremenilne priče – varnostnice, na kateri izključno temeljijo zoper njega usmerjeni očitki. V skladu z že povzetimi izhodišči sodne prakse bi lahko prvostopenjsko sodišče dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.

C.

8V skladu s pojasnjenim je Vrhovno sodišče zaključilo, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku iz 155. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Tako med drugim odločba USRS Up-847/14 z dne 20. 4. 2017 in sodbe VSRS IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015, IV Ips 20/2016 z dne 2. 6. 2016, IV Ips 64/2016 z dne 17. 1. 2017, IV Ips 29/2018 z dne 18. 9. 2018, s tam citirano prakso USRS in EKČP.
² Odločba USRS Up-497/14 z dne 24. 11. 2016.
³ Sodbi VSRS IV Ips 10/2022 z dne 15. 3. 2022, tč. 6 in IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017, tč. 8 – 10; tako tudi Čas P. in Orel N. v: Zakon o prekrških s komentarjem, Čas P., et al., GV Založba, Ljubljana 2018, str. 321-322.
⁴ Tako denimo odločbi USRS Up-187/13 in Up- 718/13, obe z dne 7. 10. 2015.
⁵ Sodbe VSRS IV Ips 26/2016 z dne 14. 7. 2016, IV Ips 30/2014 z dne 22. 5. 2014, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, idr.
⁶ Ibid.
⁷ Prim. sodbe VSRS IV Ips 44/2012 z dne 19. 7. 2012, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013 in IV Ips 65/2016 z dne 13. 4. 2017.
⁸ Ibid.
⁹ Tako tudi sodba VSRS IV Ips 22/2021 z dne 21. 9. 2021, tč. 12.