VSM Sodba II Kp 35458/2012

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo IV K 35458/2012 z dne 6. 6. 2022 po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za poskus storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem in tretjem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice, bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanega B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 373. člena ZKP, 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter 1. točki 372. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu senatu v novo sojenje.

3Na pritožbo so podali odgovor zagovorniki obdolženca, odvetniki iz odvetniške pisarne, ki sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Sodišče druge stopnje je o seji pritožbenega senata obvestilo obdolženega A. A. in njegove zagovornike, kot so to slednji zahtevali v odgovoru na pritožbo, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi Okrožno državno tožilstvo. Seje so se udeležili vsi obveščeni.

5Pritožba ni utemeljena.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po prepričanju okrožne državne tožilke podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih iz listin, večine elektronskih sporočil, dokazov iz prikritih preiskovalnih ukrepov, in sicer dokazih, ki so bili pridobljeni po 4. 7. 2012, ko je oškodovanec podal kazensko ovadbo. Tako se sodišče prve stopnje, kljub temu, da je na glavni obravnavi izvedlo te dokaze, do njih ni opredelilo, bili pa so zbrani v okviru predkazenskega postopka na podlagi zasega v hišni preiskavi ali na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov in bi se torej moralo, saj ti dokazi nasprotujejo dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7Zatrjevana kršitev ni podana. Uvodoma je izpostaviti, da se obdolžencu očita poskus storitve kaznivega dejanja izsiljevanja, ki je časovno opredeljen v obdobju od 31. 5. 2012 do 4. 7. 2012. S slednjim datumom je torej zamejeno ravnanje obdolženca, ko je oškodovanec skupaj z C. C. in odvetnikom Č. Č. dejanje, vključno s samoovadbo, naznanil tožilstvu. Gre torej za datum, ki sovpada z izrečenimi grožnjami, ki pa niso bile uspešne, saj pri oškodovancu niso vzbudile s strani obdolženca (in D. D.) želenega ravnanja. Ker je predmet očitka poskus kaznivega dejanja, ni odveč opozoriti še, da je poskus podan, ko storilec z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist začne groziti, v dokončano kaznivo dejanje pa se sprevrže, ko nastane premoženjska škoda. Tako je kaznivo dejanje izsiljevanja dokončano, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja izvrši zahtevano ravnanje.¹ Navedeno je pomembno, saj čas in ravnanje obdolženca v času odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (od 4. 7. 2012 do 12. 7. 2012) ni pod obtožbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dokazne ocene dokazov, izvirajočih izven časovnega obdobja, ki ga zajema obtožnica in uveljavljana kršitev ni podana, medtem ko se je do vseh preostalih relevantnih dokazov ustrezno opredelilo. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da se do pritožbeno izpostavljenih dokazov utemeljeno ni opredeljevalo, zlasti, ker se ti nanašajo na pogovore ter sámo navidezno izročitev oziroma prejem denarja, torej na dokončano kaznivo dejanje in ne na poskus kaznivega dejanja, kot je predmet očitka v obravnavani zadevi. Z ugotavljanjem dejstev v okviru dokazne ocene namreč ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v izreku obtožbe. Po navedenem se tudi sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino prisluhov telefonskih pogovorov, kakor tudi na druge dokaze, izvirajoče izven obdobja pod obtožbo, ni opredeljevalo.

8Glede zaključka izpodbijane sodbe v zvezi s sestankom 21. 6. 2012 v X, pa okrožna državna tožilka sodišču prve stopnje očita, da je ta v nasprotju z izpovedbo C. C. in da sploh ni jasno, kaj je v zvezi s tem sodišče ugotovilo oziroma zaključilo. Kljub nakazanem uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, okrožna državna tožilka v tej zvezi graja dejanske zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, kar je predmet drugega in samostojnega pritožbenega razloga. V nadaljevanju namreč pojasnjuje, da je treba sestanka dne 31. 5. 2012 in 21. 6. 2012 razlagati povezano, saj se je zahteva za plačilo 15.000,00 EUR nanašala na grožnjo o objavi nepravilnosti pri dokumentih, saj bi se s temi sredstvi tudi plačal „vir“, ki je te dokumente priskrbel, poleg tega pa je obdolženec opozarjal, da zadeve pri odvetnikih tečejo prepočasi, kar je vezano na poslovno sodelovanje, ki ga je zahteval in je šlo za konkretno denarno zahtevo brez podlage in resen časovni pritisk, ki ga je preko C. C. na B. B. izvrševal obdolženec. Očitana kršitev torej ni podana.

9Okrožna državna tožilka v uvodu pritožbe sicer izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar je pri presoji obstoja navedenega pritožbenega razloga ugotoviti, da ga uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje namreč očita, da je zmotno zaključilo, da ni izkazana resnost grožnje, saj pri oškodovancu ni povzročila nobene odločitve, da bo pogodbo sklepal in ni imel pogodbene volje za sklepanje pogodbe. Takšno vprašanje, torej resnost grožnje v konkretnem primeru, je dejansko vprašanje. Zato uveljavljanje kršitve kazenskega zakona na opisan način ni mogoče, saj sodišče krši kazenski zakon le takrat, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

10S preostalimi navedbami okrožna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jim pritožba pripisuje drugačen pomen) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da mu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka ne morejo omajati.

11Ob obširnem povzemanju izpovedbe priče C. C., ki jo je podal tako tekom preiskave, kot tudi zaslišan na glavni obravnavi, okrožna državna tožilka izraža prepričanje, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da niti C. C. ni potrdil zahtev obdolženca in D. D. na sestanku dne 31. 5. 2012 glede poslovnega sodelovanja v zameno za neobjavo dokumentov, v nasprotju s celostno izpovedbo C. C., ki je bil večkrat zaslišan in je vseskozi izpovedoval enako. Pri tem meni, da se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo do vseh izpovedb priče C. C., ki jih je podal v različnih fazah postopka, in sicer, da se je objavi oziroma temu, da bi zadeva prišla v javnost, možno izogniti z ustreznim poslovnim sodelovanjem.

12S povzetim ni mogoče soglašati. Uvodoma je poudariti, da je treba razloge izpodbijane sodbe brati in razumeti kot celoto, tako je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje povzelo in na več mestih tehtno dokazno ocenilo izpovedbo priče C. C., zato okrožni državni tožilki v njenih nasprotnih navedbah ni mogoče pritrditi. Ob podrobnih razlogih izpodbijane sodbe zato ne gre prezreti, da je priča C. C. izpovedal, da je na sestanku dne 31. 5. 2012 sam razbral, da zahtevata (obdolženec in D. D.) poslovni dogovor z Y, da ne bi prišlo do razkritja računov, kar tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pomeni, da je šlo zgolj za pričino sklepanje, ne pa izrecno zahtevo obdolženca za poslovno sodelovanje, kot poskuša v to prepričati okrožna državna tožilka. Prav tako je glede vloge posameznega udeleženca pojasnil, da je bil D. D. tisti, ki je račune predočal, medtem ko mu je obdolženec le pritrjeval in ni ničesar konkretno zahteval oziroma nikoli ni eksplicitno rekel, da bo dokumente objavil. To pomeni, da zahteva (grožnja) sploh ni bila izrečena s strani obdolženca. Priča C. C. je namreč povedal, da je o objavi (le) domneval, ker je iz govora D. D. razbral grožnje z objavo, ker pa je bil obdolženec zraven, je domneval, da je bilo to mnenje obeh. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno verjelo obdolžencu, ki je v zagovoru pojasnil, da si je na tem sestanku, glede na naravo novinarskega poklica, hotel le ustvariti vtis in preveriti podrobnosti v zvezi z računi. Tako tudi ni mogoče prezreti, da je priča C. C. izpovedal, da je na tem sestanku sam povedal obdolžencu in D. D., da je z računi vse v redu oziroma, kar nenazadnje potrjuje zagovor obdolženca, da četudi bi hotel koga izsiljevati, ga s pojasnilom, da dokumenti niso problematični in da imajo zadaj kritje, ne bi mogel, saj ne bi imel sredstva za izsiljevanje. Prav tako je priča C. C. na zadnjem naroku za glavno obravnavo, po izrecnem predočenju in branju vseh njegovih izpovedb, ki jih v pritožbi izpostavlja tudi okrožna državna tožilka, pojasnil, da na prvem sestanku (tj. dne 31. 5. 2012) ni imel občutka, da mislijo te dokumente tako objaviti. Takšna izpovedba še dodatno utrjuje dvom v samo vsebino pogovorov oziroma morebitnih zahtev, ki naj bi jih obdolženec (skupaj z ločeno obravnavanim D. D.) v zameno za neobjavo računov, izrekel priči C. C. in ki naj bi jih slednji kot nekakšen posrednik sporočil oškodovancu. Ob tem je izpostaviti še, da je oškodovanec med drugim pojasnil, da mu C. C. ni konkretno povedal, katera oseba je na sestankih govorila (torej obdolženec ali D. D.). Navedeno pomeni, da je dogajanje na sestanku 31. 5. 2012 (pa tudi kasneje 21. 6. 2012 v X) izključno temelječe na lastni percepciji priče C. C., ki nima opore v drugih trdnih dokazih. Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje pa okrožna državna tožilka ne more povzročiti z navedbami, da je obdolženec že 26. 5. 2012 klical C. C. in mu predočil, da razpolaga s fiktivnimi računi ter se sam dogovoril za sestanek za dne 31. 5. 2012 in 21. 6. 2012. Takšna navedba namreč v celoti sploh ni točna, saj je priča C. C. izpovedal, da je bil on tisti, ki je po posvetu z odvetnikom predlagal sestanek za dne 31. 5. 2012, da bi pogledali za katere račune naj bi šlo. Prav tako ne gre prezreti prepričljivega zagovora obdolženca, da mu je D. D. v redakcijo prinesel račune, ki naj ne bi imeli kritja. Iz razloga, da bi obdolženec preveril podrobnosti in si ustvaril vtis o njihovi verodostojnosti, kot je to treba pri opravljanju novinarskega poklica, je poklical C. C. in mu predstavil te račune. Ker mu slednji ni vedel povedati ničesar, razen da računi niso sporni v nobenem primeru, saj imajo kritje v sklepih uprave in skupščine obeh lastnikov, sta se dogovorila, da bo C. C. podrobnosti preveril in da se kasneje dobijo osebno. Zagovor obdolženca v tem delu je potrdil tudi priča C. C. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje zato okrožna državna tožilka ne more omajati niti s polemiziranjem o telefonski korespondenci med D. D. in obdolžencem v relevantnem obdobju, ki nenazadnje za obdolženca ne predstavlja ničesar obremenilnega. Ob tem tudi ni odveč opozoriti še na izpovedbo oškodovanca, ki je pojasnil, da obdolženec neposredno od njega nikoli ni zahteval oglaševanja ali denarja v zameno za neobjavo dokumentov, da pa to izhaja iz izpovedbe pričevanja C. C. in Č. Č. Kar pa ne drži, saj je priča Č. Č. izrecno povedal, da mu obdolženec nikoli ni ničesar rekel oziroma grozil z objavo dokumentov, medtem ko je priča C. C. (kot že pojasnjeno) o izrecno postavljenih zahtevah obremenil le D. D., ne pa tudi obdolženca, ki je po njegovih izpovedbah le prikimaval. Zato okrožna državna tožilka ob sklicevanju na obdolženčeve klice priče C. C. ter potek dogajanja 31. 5. 2012 in 21. 6. 2012 ne more prepričati v nasprotno, saj je navsezadnje v prvi vrsti treba upoštevati očitek obtožbe, ki je zapisan v dvojini, torej, da sta obdolženec in D. D. C. C. dejala, da imata obremenilne dokumente in zahtevala poslovno sodelovanje. Po navedenem tako tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni dokazano, da je obdolženec (skupaj s D. D.) na sestanku z C. C. dne 31. 5. 2012 v zameno za neobjavo računov zahteval poslovno sodelovanje ter izrekel besede o drugih obremenilnih dokumentih, kot je to predmet očitka v obravnavani zadevi, kar naj bi predstavljalo bistveno okoliščino za nadaljnji razplet postopanja vseh udeležencev.

13Okrožna državna tožilka se nadalje ne strinja niti z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazana resnost grožnje, saj pri oškodovancu ni povzročila nobene odločitve, da bo pogodbo sklepal in ni imel niti kančka pogodbene volje za sklepanje pogodbe. Svoje prepričanje okrožna državna tožilka utemeljuje z navedbami, da je oškodovanec B. B. večkrat poudaril in izpovedoval, da nikoli ni imel namena z obdolžencem skleniti pogodbo, ter da je šlo le za fiktivno pogajanje z namenom kupovanja časa zaradi odločitve, ali bo podal samoovadbo ali ne, in o tem, kako dokazati, da gre za izsiljevanje. Ravno to, da je oškodovanec kasneje podal samoovadbo, pa pomeni, da je zahteve vzel resno. Tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je grožnja resna zgolj v primeru, da pri prisiljenemu povzroči ravnanje v skladu z zahtevo, če pa ne razvije pogodbene volje in ne sklene pogodbe, pa zaradi tega grožnja ni resna. Ob tem je obdolženec novinar, zato je njegova grožnja, da bodo nepravilnosti v zvezi z računi prišle v javnost, resna in primerna, ki bi tudi lahko bila uresničena, pri čemer je tako bistveno, da grožnja vpliva na oškodovančevo ravnanje, kar v obravnavanem primeru tudi je. Oškodovanec B. B. je namreč povedal, da je zahteve obdolženca vzel resno, zato je tudi pooblastil odvetniško pisarno, da je obdolženca poslušala, nato pa je pripravljala akte in dajala vtis resnih pogajanj, zaradi stopnjevanja zahtev obdolženca, ko je poslovnim zahtevam dodal še zunajsistemsko rešitev, naslovljeno osebno in neposredno na „generala“ B. B., pa se je oškodovanec odločil in podal kazensko ovadbo ter samoovadbo, ki je brez zahtev obdolženca zagotovo ne bi. Grožnja novinarja z objavo nepravilnosti pri poslovanju, pa bi slehernega in vsakega človeka pripravila do tega, da bi lahko kaj storil v škodo svojega ali tujega premoženja. Tako sta torej obdolženec in D. D. zasledovala cilj pridobiti finančna sredstva od oškodovanca, kar je razvidno iz izpovedbe C. C. in posnetih telefonskih pogovorov med D. D. in obdolžencem.

14Tudi v povzetem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah 126-130 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo podrobne in tehtne razloge o tem, zakaj meni, da ni izkazana resnost grožnje, kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema. Ob tem je le še dodati, da že iz pritožbene obrazložitve izhaja, da okrožna državna tožilka resnost grožnje ne veže na sklenitev pogodbe (kot je to predmet obtožbenega očitka), temveč na podajo samoovadbe s strani oškodovanca, ki v opisu dejanja ni navedena kot prepovedana posledica, katero naj bi si obdolženec prizadeval uresničiti oziroma kot obdolženčevo ciljno ravnanje. Prav tako ni odveč opozoriti, da mora biti grožnja tudi sicer po vsebini in načinu izraza resna. Intenzivnost teh groženj pa mora biti takšna, da prisili oškodovanca k storitvi ali opustitvi, ki pomeni oškodovanje svojega ali tujega premoženja.² In četudi bi zahteva po poslovnem sodelovanju v zameno za neobjavo dokumentov bila podana (pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje s strani obdolženca ni bila), ta v konkretni situaciji ni predstavljala resne grožnje, prav tako pa obstaja dvom, da bi pri oškodovancu oziroma katerikoli drugi povprečni osebi povzročila odločitev v skladu z zahtevami obdolženca. Ne gre namreč prezreti, da je priča C. C. izpovedal, da so v začetku (torej na prvem sestanku dne 31. 5. 2012) račune, ki so predmet očitka, šteli kot verodostojne, ter da tudi oškodovanec v tem ni videl večjih problemov, temveč je šele kasneje začutil, da bi to lahko bil problem za Y. Nenazadnje pa je tudi oškodovanec (in priča Č. Č.) ves čas izpovedoval, da nikoli ni imel namena skleniti pogodbe, ter da je ves čas šlo za fiktivna pogajanja, pri čemer se tudi v zvezi s presojo dojemanja grožnje oškodovanca nedvomno postavi vprašanje njene resnosti. Zlasti, ker objava dokumentov za oškodovanca očitno ni in ne bi predstavljala neugodnih in škodljivih posledic. Oškodovanec je namreč na izrecno vprašanje, kakšne bi bile posledice javne objave zanj odgovoril, da to težko reče, da pa odvisno, kako bi bile interpretirane, ter da je tudi po sodnem epilogu ostal v družbi Y. V tej zvezi pa se tako pojavi dvom v škodovanje časti ali dobrega imena oškodovanca, kar je med drugim tudi zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Zgolj zato, ker se je oškodovanec počutil psihično neugodno, kar je navsezadnje lahko logična posledica njegovega razmišljanja o samoovadbi in „kupovanja časa“ za samoprijavo (o čemer sta izpovedala tako oškodovanec kot tudi priča Č. Č.), pa to ne napolnjuje zakonskega znaka resne grožnje. Ob tem ni odveč opozoriti, da za kaznivo dejanje izsiljevanja ne gre, če storilec zagrožene posledice ne pogojuje z oškodovančevim ravnanjem, temveč jo zgolj napove. Prav tako je bistveno, da grožnja vpliva na oškodovančevo ravnanje (torej, da oškodovanec oceni, da je zanj bolje, da se podredi storilčevi zahtevi, kakor pa tvega nastanek zagrožene posledice).³ Tako pa se kot neuspešen izkaže pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se obdolžencu očita poskus storitve kaznivega dejanja, saj da objektivno resna grožnja pri oškodovancu ni dosegla želenega namena, saj ni sklenil pogodbe, temveč je raje podal kazensko ovadbo. V luči navedenega pa okrožna državna tožilka pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne more omajati z navedbami, da je šlo za nepravilnosti, katerih objava bi zagotovo imela negativne posledice, saj o morebitnem obstoju kakršnihkoli negativnih posledic nenazadnje niti oškodovanec ni znal pojasniti. Uspešna zato ne more biti niti s trditvami, da je oškodovanec preko odvetniške družbe sodeloval v pogajanjih, saj bi s takojšnjo zavrnitvijo predloga tvegal objavo nepravilnosti, hkrati pa je pridobival na času, da se je odločil, kako bo zadevo rešil in podal kazensko ovadbo. Takšne navedbe so namreč glede na celoten potek obravnavane zadeve nelogične. Na eni strani ne gre prezreti, da sta sprva tako oškodovanec, kot tudi priča C. C. povedala, da v začetku zadevni računi niso bili sporni in niso predstavljali kakršnihkoli težav, temveč zgolj računovodsko napako. O tem, da gre za določene nepravilnosti se je namreč ugotovilo šele kasneje. Na drugi strani pa je oškodovanec pojasnil, da se je že po prvem sestanku v Z dne 31. 5. 2012 pojavil sum izsiljevanja, po sestanku v X dne 21. 6. 2012, pa so bili o tem prepričani in so zadevo predali državnemu tožilcu. V kolikor bi resna grožnja s strani oškodovanca bila prepoznana že na prvem sestanku (ko računi po prvotni izpovedbi oškodovanca še sploh niso predstavljali nobenih težav), je nesmiselno, da bi se oškodovanec po odvetniški družbi fiktivno pogajal za sklenitev pogodbe z obdolžencem še skoraj cel mesec preden je podal samoovadbo in kazensko ovadbo.

15Neutemeljene so navedbe okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo o nedokazanosti očitka, da naj bi obdolženec in D. D. dosegla, da je C. C. po sestanku dne 31. 5. 2012 o grožnjah glede objave nepravilnosti v predočenih računih in s tem povezanimi zahtevami obvestil oškodovanca. V prvi vrsti že zato, ker že sam očitek o grožnji, podani s strani obdolženca, ni izkazan, kot že obrazloženo. Kot drugo, pa je sodišče prve stopnje v točki 79 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, da je imel C. C. glede klica obdolženca, sestanek z oškodovancem že pred 31. 5. 2012. In četudi je C. C. tudi po sestanku dne 31. 5. 2012 imel morebiti kontakt z oškodovancem, to ne spremeni dejstva nedokazanosti groženj z objavo, saj takšen zaključek sodišča prve stopnje ni v toliki meri bistven, da bi nasproten sklep rezultiral v drugačni in drugi odločitvi. Glede na to, da oškodovanec nikoli ni imel neposrednega kontakta z obdolžencem, je bistveno izpostaviti še komunikacijo med oškodovancem in Č. Č., ki naj bi oškodovanca prav tako o vsem obveščal. Oškodovanec je namreč pojasnil, da je bil obveščen s strani Č. Č., da je obdolženec že na prvem sestanku v odvetniški pisarni (to je 12. 6. 2012) predlagal tri različne opcije, in sicer: oglaševanje oziroma sklenitev pogodbe o oglaševanju v vrednosti 360.000,00 EUR; Y odkup terjatve v višini 160.000,00 EUR in plačilo razlike v pogodbi o oglaševanju ter tretjo možnost, to je zunajsistemsko rešitev, za katero so sami smatrali, da gre za gotovino. Takšna izpovedba pa ustvarja dodaten dvom o relevantnosti in natančnosti obveščanja oškodovanca, saj nenazadnje že iz izreka izpodbijane sodbe, kakor tudi izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je o možnosti „rešitve zunaj sistema“ bilo govora šele 28. 6. 2012, ko je Č. Č. spremenil že dogovorjeno pogodbo. Neprepričljivost oškodovančeve izpovedbe utrjuje še njegovo pojasnilo, da sta mu C. C. in Č. Č. povedala, kaj jima je obdolženec povedal in na kakšen način se lahko zadeva reši (torej podpis pogodbe v zameno za neobjavo računov), saj je na drugi strani priča Č. Č. (pa tudi priča E. E., ki je bil v odvetniški pisarni navzoč) vseskozi zatrjeval, da obdolženec pred njim nikoli ni govoril o kakršnihkoli računih oziroma o objavi le-teh.

16Po prepričanju okrožne državne tožilke je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec ni samoiniciativno nadaljeval z zahtevami po sklepanju pogodbe o poslovnem sodelovanju v odvetniški pisarni, pač pa je bil tja napoten s sporočitvijo kontakta in z razlogom. Ob tem poudarja, da sta tako odvetnik Č. Č., kot tudi oškodovani B. B. izpovedala, da je oškodovanec dal pooblastilo Č. Č., da obdolženca posluša, kaj želi, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, ampak se je v tem delu oprlo na navedbo Č. Č. v kazenski ovadbi z dne 6. 7. 2012, kjer je zapisano, da je od B. B. dobil nalogo, da pripravi osnutek pogodbe o oglaševanju na TV, in sicer pravni del. Na podlagi tega stavka, ki niti ni časovno umeščen, pa je sodišče prve stopnje potrdilo zagovor obdolženca. V tej zvezi se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do izpovedbe priče E. E., ki je pojasnil, da je bil obdolženec tisti, ki je na sestanku (12. 6. 2012) predlagal sklenitev oglaševalske pogodbe preko TV. Zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec v odvetniški pisarni sploh ni zahteval sklenitve oglaševalske pogodbe, je zato zmoten. Pri tem tudi ne drži, da se je šele tedaj, torej na sestanku v odvetniški pisarni, prvič začela omenjati kakršnakoli pogodba oziroma poslovno sodelovanje, saj sta D. D. in obdolženec že na sestanku 31. 5. 2012 navajala, kot je to vseskozi zatrjeval C. C., da je v zameno, da zadeva ne pride v javnost, možno kakšno poslovno sodelovanje. Tako se torej sestanek v odvetniški pisarni Č. Č. ne bi zgodil, če obdolženec ne bi kontaktiral C. C. in podal grožnje oziroma zahteve, ki so bile vezane na B. B. Okrožna državna tožilka ob navedenem še poudarja, da je bil Č. Č. pooblaščenec B. B., po čigar pooblastilu je zastopal njegove interese, ter da je oškodovanec povedal, da je šele po prvem sestanku v odvetniški pisarni z obdolžencem dal Č. Č. mandat za usklajevanje pravnega dela pogodbe. Tako je torej izvrševanje kaznivega dejanja trajalo skoraj en mesec, in sicer od prvega telefonskega klica do zadnjega sestanka v odvetniški pisarni, pri čemer je treba vse sestanke in kontakte z C. C. in v odvetniški pisarni obravnavati celovito.

17Okrožni državni tožilki v povzetem ni mogoče pritrditi. V prvi vrsti je namreč izpostaviti, da sta obdolženec v svojem zagovoru in priča C. C. enako pojasnila, da je bilo dne 31. 5. 2012 s strani C. C. rečeno, da predočeni računi niso problematični. Prav tako je oškodovanec izpovedal, da je ob prvem predočenju teh računov ocenil, da ti dokumenti niso škodljivi. Ob navedenih pomembnih okoliščinah se zato kot bistveno izkaže ravnanje priče C. C., ki je po sestanku v Z 31. 5. 2012 in po navodilih oškodovanca vzpostavil stik z obdolžencem z namenom sporočitve kontakta odvetnika Č. Č. V tem pogovoru mu je, kot je to pojasnil priča C. C., pa tudi obdolženec v svojem zagovoru, sporočil, da mu kontakt daje za to, ker odvetniška pisarna ureja vse potrebno za poslovno sodelovanje. Tako ni mogoče verjeti izpovedbam oškodovanca in priče Č. Č., da je oškodovanec odvetniku Č. Č., pred prvim sestankom v odvetniški pisarni dne 12. 6. 2012, naročil le naj obdolženca posluša. Ravno nasprotno, so očitno dogovori med oškodovancem in pričo Č. Č. o pripravi določene pogodbe oziroma poslovnem sodelovanju obstajali že pred prihodom obdolženca na ta sestanek v odvetniško pisarno. Na podlagi tega pa je tudi logično pojasnilo priče E. E. (katerega izpovedbo je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem okrožne državne tožilke ustrezno dokazno ocenilo), da je ob prihodu obdolženca dne 12. 6. 2012 imel občutek, da je že vse dogovorjeno. Prav tako ne gre prezreti, da je oškodovanec sam pojasnil, da je pooblastil Č. Č. zlasti iz razloga, da pridobijo na času oziroma da se odločijo, kaj bodo storili. To pomeni, da oškodovanec ni vstopil v (fiktivno) pogajanje z obdolžencem iz razloga njegovih morebitnih groženj po objavi dokumentov in posledični sklenitvi pogodbe, temveč zato, da bi skupaj z odvetnikom ugotovili, kaj je zanj glede na lastna sporna ravnanja v zvezi z računi najbolj ugodno. Da navedeno drži izhaja nenazadnje iz izpovedbe oškodovanca, ki je ves čas trdil, da je šlo izključno za fiktivna pogajanja in da nikoli ni prebral pogodbe, ki naj bi se sklepala z obdolžencem, saj je nikoli ni imel namena skleniti. V zvezi s pojasnjenim se tako kot prepričljivi izkažejo zaključki sodišča prve stopnje v točkah 116 in 117 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da obdolženec ni samoiniciativno nadaljeval sklepanja pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj je bil v odvetniško pisarno izrecno napoten. V tej zvezi pa se postavi tudi vprašanje, čemu naj bi bil E. E. že takoj vključen na sestanek Č. Č. z obdolžencem, če naj bi bila Č. Č. naloga le poslušati obdolženca, kaj hoče. V kolikor bi namreč na tem uvodnem sestanku Č. Č. s strani oškodovanca res imel le takšno pooblastilo, je nelogično, zakaj bi pri običajnem pogovoru sodelovala še tretja oseba (E. E.), torej iz razloga, da bi „zgolj poslušala“. Sicer drži, da obstoji določena povezava med sestankom v Z dne 31. 5. 2012 in sestankom v odvetniški pisarni dne 12. 6. 2012, kot na to nakazuje okrožna državna tožilka, vendar pa ta povezava nima takšne kvalitete, da bi predstavljala vzročno zvezo med morebitno obdolženčevo „grožnjo po sodelovanju“ (ki kot že pojasnjeno niti ni izkazana) in kasnejšo (fiktivno) pripravo poslovnega sodelovanja v obliki oglaševanja. In to še zlasti, kot že pojasnjeno, da je priča C. C. obdolžencu 31. 5. 2012 izrecno povedal, da računi niso sporni in imajo kritje, ter da je tedaj tudi oškodovanec ocenil, da računi, s katerimi je razpolagal obdolženec, niso škodljivi. Kljub temu pa so vzpostavili kontakt z obdolžencem in ga napotili na odvetniško pisarno, ki je obdolženec samoiniciativno zagotovo ne bi, kot je to tudi sam prepričljivo pojasnil. Tako se tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe v smeri obdolženčeve izročitve računov E. E. izkažejo kot neutemeljene.

18Okrožna državna tožilka se prav tako ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za tri pogodbe, ampak za eno pogodbo, ki se je spreminjala glede na predloge in ugotovitve E. E. Svoje prepričanje utemeljuje z navedbami, da sta priči Č. Č. in E. E. povedala, da je bil obdolženec na sestanku dne 28. 6. 2012 razočaran nad nižjo ponudbo in dejal, da obstajata dve možnosti, torej oglaševalska pogodba, kombinacija odkupa terjatve in oglaševalska pogodba, ali pa tretja rešitev zunaj sistema, za katero bo vedel, kaj pomeni general, to je B. B. Ob tem je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da tretja možnost – zunajsistemska, ob zanikanju obdolženca ne pomeni, da bi zahteval plačilo gotovine, saj so priče, ki so to slišale navedle, da so to zahtevo zgolj tako razumele, vendar pa je treba v zadevi upoštevati tudi ostale izvedene dokaze (pridobljene s prisluškovanjem in snemanjem), do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Konkretne denarne zahteve izven pogodbenega dogovarjanja o oglaševanju ali pogodbe o odstopu terjatev pa izkazuje tudi sestanek v X dne 21. 6. 2012, kjer je D. D. zahteval 15.000,00 EUR istega dne do 15.00 ure, v zvezi s tem pa je bil obdolženec pripravljen počakati do ponedeljka, ko se B. B., ki je bil tedaj na službenem potovanju, vrne.

19Povzete pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnih in tehtnih razlogov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 122 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi zagovora obdolženca ter izpovedbe priče E. E. prepričljivo pojasnilo, da je šlo za eno pogodbo, ki se je spreminjala glede na ugotovitve E. E. Navedeno izhaja tudi iz elektronske korespondence med slednjima. Ob tem pa ne gre prezreti, da je do tretje možnosti - „rešitev zunaj sistema“ prišlo v posledici spremembe že dogovorjene (čeprav fiktivno) pogodbe, ko je Č. Č. dne 28. 6. 2012 sam bistveno spremenil s strani E. E. in obdolženca že dogovorjeno pogodbo s tem, ko je znižal znesek pogodbe iz 360.000,00 EUR na 75.000,00 EUR in spremenil stranko pogodbe. Prav tako pa niti priča Č. Č. niti priča E. E., ki sta bila tedaj navzoča, nista povedala, da bi obdolženec izrecno zahteval denar, temveč sta o tem le sklepala. Zgolj takšno sklepanje oziroma razumevanje prič, v odsotnosti drugih relevantnih obremenilnih dokazov, pa ne more pomeniti, da je obdolženec zahteval plačilo gotovine. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami glede sestanka v X dne 21. 6. 2012 pa je primarno opozoriti že na sam predmet očitka, in sicer, da je D. D. bil tisti, ki je zahteval plačilo 15.000,00 EUR in ne obdolženec, kot to poskuša prikazati okrožna državna tožilka. Zgolj zato, ker po izpovedbi priče C. C. , obdolženec „ni rekel, da ni potrebno plačati“, pa to samodejno ne more pomeniti, da je obdolženec zahteval denarno plačilo. Glede dokazov, ki jih v zvezi z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami okrožna državna tožilka ponovno izpostavlja, pa je vnovič le dodati, da gre za dokaze, datirajoče izven obsega in dometa obtožbe, ki torej kot taki, upoštevaje predmet očitka, ne morejo biti relevantni.

20Po obrazloženem, ko ni dokazano, da bi obdolženec izrekal zahteve glede objave računov in posledično poslovnega sodelovanja, kaj šele da bi te predstavljale resno grožnjo, kot že obrazloženo, se kot neutemeljena izkažejo vsa nadaljnja pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke v smeri sklepanja, realizacije in obojestranske izpolnitve obveznosti ter nemožnosti saniranja protipravnosti. Enako velja še za navedbe o neenakopravnem položaju strank pri dogovarjanju za posel; za obdolženčevo ponujanje zavarovanja, ter da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do posameznih plačil, ki so bila v sklopu „plačila za oglaševanje“. Okrožna državna tožilka ob tem ne more uspeti niti s kronološkim povzemanjem dogodkov dne 29. 6. 2012 in sklicevanjem na elektronsko korespondenco med obdolžencem in Č. Č. ter E. E. in v tej zvezi podanimi zaključki, da ni šlo na normalno poslovno dogovarjanje, temveč za časovni pritisk. Takšna njena interpretacija povzetega namreč ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, nenazadnje pa je priča E. E., ki je bil tekom poslovnega dogovarjanja največ v stiku z obdolžencem, sam izpovedal, da je bil to za njega običajen posel. Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje okrožna državna tožilka ne more vzbuditi niti s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, kjer ne gre za primerljivo zadevo, niti z vnovičnim lastnim videnjem obravnavane zadeve, in sicer, da je bila v ozadju zahteva po poslovnem sodelovanju, ki je bila s strani obdolženca enostransko določena glede višine in obdobja, medtem ko so bile možne le različne oblike, zahteve za plačilo pa so bile povezane z reševanjem finančnih težav TV.

21Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja ugotoviti, da so za presojo v obravnavani zadevi bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno in prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

22Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, je sodišče druge stopnje, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

23Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

¹ K. Merc, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 587 in 589.
² M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 – posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 440.
³ K. Merc, že navedeno delo, str. 581 in 586.