VSM Sodba I Cp 270/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu nad 10.000,00 EUR, v točki I izreka in v točki III. izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki nerazdelno plačati 30.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 dalje do plačila (v izreku pod točko II), v presežku za znesek 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 je tožbeni tožbeni zahtevek zavrnjen (v izreku pod točko II). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe nerazdelno povrniti stroške v znesku 1.551,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (izrek pod točko III).

2Zoper obsodilni del sodbe nad 10.900,00 EUR oziroma 10.000,00 EUR se pritožujeta prvotožena stranka in drugotožena stranka.

3Prvotožena stranka izpodbija sodbo v I. točki izreka v delu dosojene odškodnine nad 10.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 dalje do plačila in v III. točki v delu, kolikor prvotoženi stranki niso bili priznani višji stroški in slednji naloženi v plačilo tožnici. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom, da se "pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki spremeni tako, da znesek 30.900,00 EUR spremeni v znesek 10.900,00 EUR, v III. točki pa tako, da znesek 1.551,13 EUR spremeni v znesek 2.044,22 EUR, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v postopek sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naj tožnici naloži v plačilo stroške te pritožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka od plačila." Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, saj ne gre za priviligirano spremembo tožbe in zato niso podani pogoji iz 186. člena ZPP. Ne strinja se z zvišanjem tožbenega zahtevka in ugovarja dosojeni višini odškodnine. Ugovarja tudi, da je odškodnina glede zvišanega dela zahtevka zastarala in pri tem navaja sodbo VSL II Cp 3173/2015. Izpostavlja tudi nasprotja v izvedenskem mnenju ter neupravičeno zavrnjen dokazni predlog za pritegnitev novega izvedenca. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedenec dr. A. A. odgovoril na vsa vprašanja, da je izvedensko mnenje izčrpno, jasno in razumljivo ter da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Izpostavlja, da izvedenec ni podal odgovora na vsa vprašanja, predvsem glede degenerativnih sprememb, ki so bila prisotna pri tožeči stranki pred obravnavano poškodbo in da bi bilo treba zato razmejiti bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so posledica degenerativnih sprememb od tistih, ki so posledica škodnega dogodka. Izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke na naroku 10. 11. 2021 izpovedal, da predhodne poškodbe niso vplivale na nastanek poškodb obravnavane poškodbe iz leta 2009, vendar iz izvedenskega mnenja z dne 4. 6. 2014 izhaja drugače. Ne strinja se z uporabo sodne prakse, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten vzrok za nastanek škode, kadar so neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav in so se manifestirale šele zaradi škodnega dogodka. Prepričana je, da bi moral biti podan tudi tretji pogoj, in sicer, da so se prej neme degenerativne spremembe izrazile ob samem škodnem dogodku oziroma neposredno po njem, kar pa v konkretnem primeru izvedenec ni mogel potrditi. Ne strinja se s prisojo višine odškodnine ter meni, da višino odškodnine kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ne potrjuje izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, kot tudi ne izpovedba tožeče stranke same.

Ugovarja tudi dosojenim obrestim od zneska 30.900,00 EUR od 3. 6. 2012 dalje, saj je v odškodninskem zahtevku z dne 16. 5. 2012 tožnica zahtevala znesek 10.900,00 EUR in šele po zvišanju tožbenega zahtevka z dne 6. 4. 2021, bi lahko prišla v zamudo za plačilo odškodnine nad zneskom 10.900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na celotni priznani znesek odškodnine prisodilo zakonske zamudne obresti od 3. 6. 2012 dalje.

Ne strinja se tudi z višino prisojenih pravdnih stroškov ter izpostavlja, da je za odgovor na revizijo priglasila 682,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 630,00 EUR, kar je v nasprotju s tarifno številko 3300 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Ne strinja se tudi, da ji je sodišče prve stopnje za odgovor na pritožbo z dne 31. 5. 2021 priznalo le 50,00 EUR ter, da je bila sporna vrednost ob prvem odločanju glede spremembe tožbe še vedno 10.900,00 EUR, saj sta bila pritožba in odgovor na pritožbo vloženi zaradi povišanja sporne vrednosti na 48.900,00 EUR. Prepričana je, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati za 1.098,00 EUR več stroškov in po pobotanju stroškov bi jima morala tožnica povrniti znesek 2.044,22 EUR.

4Drugotožena stranka s pritožbo izpodbija odškodnino prisojeno nad 10.000,00 EUR iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da "pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno zniža prisojeno odškodnino, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbe". Ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 4. 2021, ko je tožeča stranka po pridobitvi izvedeniškega mnenja zvišala svoj tožbeni zahtevek iz 10.900,00 EUR na 48.900,00 EUR ter uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo degenerativnih sprememb, ki prav tako vplivajo na posledice obravnavane nezgode oziroma le teh ni razmejilo in zato telesne bolečine, ki so posledica degenerativnih sprememb pri tožnici ne bi smele biti upoštevane pri dosojeni odškodnini. Ugovarja tudi višini dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Ne strinja se, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova povrnitve premoženjske škode priznalo odškodnino v višini 900,00 EUR, saj tega zahtevka tožnica ni v zadostni meri konkretizirala in sklicevanje na predložene dokaze in splošno znana dejstva ne zadoščajo. Ugovarja tudi zamudnim obrestim od 3. 6. 2012, ker je prepričana, saj do zvišanja tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke, ni bila seznanjena z višino odškodnine nad 10.900,00 EUR in zato ni mogla priti v zamudo.

5Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem v skladu z določilom drugega dostavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, podana pa tudi ni pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izhajajoč iz relevantnih materialnopravnih določb je ob pravilno in popolno ugotovljenih ključnih okoliščinah obravnavanega primera odločitev tudi pravno pravilna. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge in zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, ter odgovarja le na ključne pritožbene ugovore.

Glede spremembe tožbenega zahtevka:

8Obe pritožbi ugovarjata nedopustnost spremembe tožbe tožeče stranke z dne 2. 4. 2021, z zvišanjem tožbenega zahtevka po pridobitvi dopolnitve izvedenskega mnenja sodnega medicinskega izvedenca, dr. A. A., vendar sta pritožbena ugovora v tem delu neutemeljena. Pojasniti je, da gre že za razsojeno zadevo, kar pomeni, da ponovno odločanje o istem ni dopustno. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom P 167/2020 z dne 20. 4. 2021 odločilo, da spremembe tožbe ne dopusti in po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 438/2021 z dne 27. 7. 2021 dopustilo spremembo tožbenega zahtevka in nato je tudi sledila delegacija pristojnosti na Okrožno sodišče na Ptuju po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP. Gre torej za res iudicata in ponovno odločanje o že razsojeni zadevi, na kar mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti, v smislu 319. člena ZPP, je nedopustno.

Glede ugovora pritegnitve novega izvedenca medicinske stroke:

9Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je sodni izvedenec medicinske stroke, dr. A. A., strokovno odgovoril na vsa vprašanja, tako v prvem kot drugem izvedenskem mnenju ter le to dopolnil ob neposrednem zaslišanju na naroku dne 10. 11. 2021 in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zato ni potrebna pritegnitev novega izvedenca. Izvedenec dr. A. A. je v svojem zaslišanju tudi pojasnil, da degenerativne spremembe, ki se pri vsakem od nas pojavljajo že po 50 letu, v konkretnem primeru niso vplivale na oceno vtoževanega obsega za pretrpljeno negmotno škodo tožnice v zvezi z škodnim dogodkom z dne 23. 8. 2009 in zato so pritožbeni ugovori, da je v tem delu izvedensko mnenje medicinske stroke nestrokovno neutemeljeno. V dokaznem postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, da v zvezi s predhodnimi poškodbami ali degenerativnimi spremembami pri tožnici ni bilo izvedeno nobeno predhodno zdravljenje pred škodnim dogodkom in da v zvezi z degenerativnimi spremembami tudi pred obravnavano poškodbo ni bilo nobenih bolečinskih sindromov pri njej ali zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Iz sodne prakse pa tudi izhaja, da neme degenerativne spremembe ne morejo prestavljati pravno relevantnega sovzroka za nastanek škode, ali posledice te škode, če v zvezi z njimi ni objektivno izkazanega poteka zdravljenja ali drugih neugodnih posledic, ki bi se izkazovale v bolečinskih sindromih, zmanjšanje gibljivosti ipd. pred samim škodnim dogodkom.²

Glede ugovora zastaranja:

10Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Dejstvo je, da je tožeča stranka postavila zahtevek za plačilo odškodnine za vsako od oblik škode ter zanje podala tudi trditveno podlago že ob vložitvi tožbe. S povišanjem tožbenega zahtevka tako ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožeča stranka je torej podala spremembo tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, uskladi se le višina zahtevka in pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen in tako povečani del tožbenega zahtevka ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).³

Glede obsega škode in višine odškodnine:

11Sodišče prve stopnje je glede obsega škode in višine odškodnine v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve postopka.

12Tožnica se je poškodovala 23. 8. 2009, ko je pri hoji po stopnicah zaradi zadnje višje stopnice padla. O pravnem temelju je že bilo odločeno s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju P 67/2013 z dne 3. 7. 2018, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 812/2020 z dne 10. 11. 2020. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tako odločalo le še o obsegu škode in višini odškodnine. Tožnica je zahtevala odškodnino v višini 48.900,00 EUR, in sicer iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti in neugodnosti ob zdravljenju v višini 25.000,00 EUR, iz naslova pretrpljenega strahu 3.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v višini 20.000,00 EUR ter odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 900,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja ter presoji vseh izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožnici 30.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 900,00 EUR za premoženjsko škodo.

13OZ v 179. členu določa, da pripada oškodovancu za nastalo nepremoženjsko škodo pravična denarna odškodnina (zadoščenje). Nepremoženjska škoda se med drugim odraža v pretrpljenih telesnih bolečinah, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu (subjektivni kriterij s ciljem individualizacije višine odškodnine glede na konkretnega oškodovanca). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je tudi odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine in ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (objektivni kriterij s ciljem umestitve primerljivih odškodnin v enoten sistem, ki temelji na načelo enakosti).

14Oškodovanca je treba jemati takšnega kot je, razen v primeru predhodnih poškodb, vendar je bilo pri tožnici nedvomno ugotovljeno, da predhodne poškodbe in degenerativne spremembe niso vplivale na potek poškodbe zadobljene v škodnem dogodku. Pritožbeni očitek tožene stranke, da so razlogi sodbe glede odločitve o dosojeni odškodnini iz razloga tožničinih predhodnih poškodb in degenerativnih sprememb nejasni, ne drži, kar je tudi bilo že pojasnjeno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je namreč natančna, prepričljiva in s pravnim zaključkom ter temelji na izvedencu medicinske stroke, ki ne vzbuja dvoma, saj je dejanske okoliščine izvedenec ugotovil po pregledu medicinske dokumentacije tožnice in po osebnem pregledu. Izvedenec je tako nedvomno zaključil, da predhodne poškodbe in degenerativno stanje pri tožnici ni vplivalo na potek poškodb in zdravljenja zadobljenih v škodnem dogodku. Pojasniti je, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu, v skladu s katerim je breme zbiranja dokaznega gradiva na pravdnih strankah (7. in 212. člen ZPP). Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in z njegovo pomočjo se ugotavljajo dejstva glede katerih sodišče nima posebnega strokovnega znanja, kadar je to potrebno (243. člen ZPP). Tožeča stranka je torej tista, ki mora zatrjevati in nato dokazati obseg in višino škodo in izvedba dokaza s pridobitvijo mnenja izvedenca medicinske stroke je ključna, saj zapolnjuje vrzel sodišča na področju medicinskega znanja.

15Tožena stranka (prvo in drugotožena stranka) s pritožbo izpodbijata višino odškodnine, ki jo je sodišče določilo v znesku 30.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti 17.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob dosojeni odškodnini je upoštevalo izpovedbo tožeče stranke, njeno medicinsko dokumentacijo ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, dr. A. A., prav tako pa tudi upoštevalo njeno starost ob škodnem dogodku (51 let) ter tako v času izdaje sodbe dosodilo odškodnino v višini 22,4 povprečnih neto plač (povprečna neto plača v mesecu decembru 2021 1.336,82 EUR). Tožena stranka je prepričana, da bi bilo pravično nadomestilo v skladu z objektivnimi kriterijimi nižje, vendar ob upoštevanju načela individualizacije, kot tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, se pokaže, da pričakovanja tožene stranke niso utemeljena. Celo obratno, dosojena odškodnina glede na primerljive primere odstopa, vendar navzdol.⁴

16Odškodnina v višini 17.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti je ustrezna za satisfakcijo za tožničino prikrajšanje v času zdravljenja, kar izčrpno potrjuje obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (glej točka 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18) in neutemeljeni so pritožbeni ugovori za zmanjšanje te višine odškodnine.

17Nadalje v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica samega dogodka zelo ustrašila, in da je trpela dolgotrajni sekundarni strah v teku dolgotrajnega zdravljenja, kot obrazloženo izhaja iz točke 19, 20, 21 sodbe sodišča prve stopnje. Glede na pravilno ugotovljeno trajanje in intenziteto primarnega in sekundarnega strahu je zato sodišče prve stopnje odškodnino za to obliko škode odmerilo v višini 1.000,00 EUR, kar predstavlja pravično denarno zadoščenje v smislu 179. člena OZ in za znižanje odškodnine za strah ni nobene podlage.

18Neutemeljeno je tudi zavzemanje za znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je prisodilo 12.000,00 EUR za to obliko postavke odškodnine in le to obširno utemeljilo v sodbi sodišča prve stopnje v točki 12 in 24, kar pritožbeno sodišče v celoti povzema in zato zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene.

19Glede na obrazloženo je zato izpodbijana odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 30.000,00 EUR pravilna.

Glede obresti:

20Neutemeljen je tudi ugovor glede teka zamudnih obresti, ki bi naj za razliko vtoževane odškodnine nad zneskom 10.900,00 EUR tekle šele od spremembe tožbenega zahtevka dalje, vendar je sodišče prve stopnje zavzelo pravilne razloge (točka 26 obrazložitve sodbe) ter pojasnilo, da toženi stranki v zvezi s tem nista podali trditvene in dokazne podlage v smislu 214. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in je zato upravičeno prisodilo obresti od 3. 6. 2012, na podlagi določb 299. člena v zvezi s 378. členom OZ.

Glede premoženjske škode:

21Sodišče prve stopnje je iz naslova premoženjske škode dosodilo 900,00 EUR ter pri tem upoštevalo navedbe in dokaze tožeče stranke, da je opravila 29 prevozov v SB A., en prevoz v SB B., 48 prevozov v C., 4 prevoze v D., 2 prevoza v E. in 16 prevozov v zdravstveni dom v skupni dolžini 3000 km, kar upoštevaje 0,30 EUR/km znaša 900,00 EUR. Toženi stranki navedb tožeče stranke o višini materialnih stroškov nista obrazloženo prerekali in zato je sodišče prve stopnje to dejstvo v skladu s 214. členom ZPP štelo za priznano in zahtevku tožeče stranke iz naslova materialnih stroškov v celoti ugodilo. Pritožbeni ugovor drugotožene stranke glede dosojene premoženjske škode tožnici je zato glede na obrazloženo neutemeljen.

22Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor prvotožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje priznalo 1.098,00 EUR premalo pravdnih stroškov. Po seštevku je sodišče prve stopnje upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo pravilno odmerilo pravdne stroške, upoštevaje uspeh pravdnih strank ter višino spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je pravilno za odgovor na pritožbo z dne 31. 5. 2021 prvotoženi stranki priznalo le 50,00 EUR in tudi pri odločanju glede pritožbe zoper sklep o spremembi tožbe ne gre za odločanje o glavni stvari, in zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno odmerilo pravdne stroške.

23Zavrnitev pritožb vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj z njim ni pripomogla k rešitvi pritožb (155. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Primerjaj sodbo VSL 772/2019, VSL sodba II Cp 1870/2021, VSL sodba II Cp 2176/2017.
³ Uradni list RS, št. 83-4287/01 z dne 25. 10. 2001.
⁴ Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 1897/2017, II Ips 327/2008, II Ips 843/2005.