VSC Sodba PRp 30/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 675,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper odločbo o prekršku Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 71011-1865/2021-7 z dne 14. 10. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške tega postopka, in sicer sodno takso v znesku 450,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Za prekršek se opravičuje ter pojasnjuje, da mu nihče ni povedal kako naj pravilno posluje, vmes je zamenjal tudi računovodkinjo. Predlaga izrek opomina.

3V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Storilec je bil z uvodoma navedeno odločbo o prekršku z dne 14. 10. 2021 spoznan za odgovornega storitve prekrška 9. točki prvega odstavka 19. člena ZDavPR,

ki naj bi ga storil s tem, ko ni zagotovil, da bi se pri izdaji računov pri gotovinskem poslovanju iz elektronske blagajne oziroma naprave za namene pošiljanja, pošiljal pravilni podatek o poslovnem prostoru (za kar mu je bila izrečena globa v višini 3.000,00 EUR),

in zaradi prekrška po 7.a točki prvega odstavka 18. člena ZdavPR,

ker zavezanec davčnemu organu preko elektronske povezave ni poslal podatkov o računih, izdanih z uporabo vezane knjige računov do desetega dne v mesecu, v katerem je bil račun izdan (za kar mu je bila izrečena globa v višini 1.500,00 EUR),

za kar mu je bila izrečena skupaj enotna globa v višini 4.500,00 EUR.

6Po vloženi ZSV, v kateri je storilec glede na razloge izpodbijane sodbe in listinsko dokumentacijo zatrjeval, da ni vedel, da gre za prekrške ter da ga na to ni opozoril noben računovodski servis, je sodišče prve stopnje brez dopolnitve dokaznega postopka povzelo ugotovitve prekrškovnega organa:

- da ima storilec prijavljena le dva premična poslovna prostora, dejavnost vzdrževanja in popravila motornih vozil pa opravlja v nepremičnem poslovnem prostoru,

- da storilec v odločbi navedene račune ni poslal v davčno potrjevanje v zakonsko predpisanem roku,

- da zavezanec še vedno ni ustrezno prijavil poslovnega prostora,

- da je sete številka 6 do 14 potrdil šele dne 7. 2. 2021, to je po izvedenem nadzoru 5. 2. 2021, čeprav so bili le ti izdani med 27. 10. 2020 in 11. 12. 2020.

7Po določbi petega odstavka 4. člena ZDavPR mora zavezanec pred začetkom izdaje računov sporočiti podatke o vseh poslovnih prostorih, v katerih izdaja račune, davčnemu organu. Pri tem določba drugega odstavka 8. člena ZDavPR zavezanca nalaga, da mora sporočiti podatke iz prvega odstavka tega člena za vsak posamezen poslovni prostor zavezanca, v katerem izdaja račune, določba šestega odstavka pa, da mora zavezanec davčnemu organu sporočiti podatke o vseh spremembah podatkov iz prvega odstavka tega člena za posamezni poslovni prostor zavezanca. Če samostojni podjetnik posameznik pošlje neresnične ali nepopolne podatke o poslovnih prostorih, se skladno z določbo 9. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZDavPR za ta hujši davčni prekršek kaznuje z globo 3.000 do 50.000 EUR.

Iz določbe drugega odstavka 11. člena ZDavPR izhaja, da mora zavezanec davčnemu organu prek elektronske povezave poslati podatke o računih, izdanih z uporabo vezane knjige računov, do desetega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bil račun izdan. V kolikor v predpisanem roku davčnemu organu ne pošlje podatkov o računih, izdanih z uporabo vezane knjige računov (drugi odstavek 11. člena) se skladno s 7.a točko prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZDavPR samostojni podjetnik posameznik kaznuje z globo 1.500 do 25.000 EUR.

8Glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ter navedeno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izkazani objektivni znaki obeh očitanih prekrškov. Ne glede na storilčevo vztrajanje v postopku z ZSV, da ni vedel, da gre za prekršek, pa je tudi pravilno obrazložilo, da se storilec glede na to, da ima s.p. dejavnost, kot odgovoren subjekt mora pozanimati kako poslovati, zlasti glede na ugotovljeno, da je storilec že bil obravnavan zaradi prekrška po 95. členu Zakona o finančni upravi. Tako je neutemeljeno sklicevanje na nevednost oziroma pravno zmoto storilca. Posledično je pravilen tudi zaključek o obstoju subjektivnih znakov očitanih prekrškov, torej o storilčevi krivdi za navedena prekrška.

9Pritožba se neutemeljeno zavzema za izrek opomina. Skladno z določbo 21. člena ZP-1 sme prekrškovni organ in sodišče opomin izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (prvi odstavek). Opomin se sme izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo (drugi odstavek).

Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča mora sodišče za izrek opomina ugotoviti obstoj tako objektivnih (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine ter okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen) kot subjektivnih (npr. stopnja odgovornosti za prekršek, nagibe storilca, storilčevo prejšnje življenje) olajševalnih okoliščin¹. Kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri prekršku po 19. členu ZDavPR za hujši prekršek, storilec še vedno ni prijavil poslovnega prostora in svoje dejavnosti, sete računov je naknadno potrdil z veliko zamudo, poleg tega pa je storilec že predkaznovan zaradi prekrška po ZFU. Glede na navedeno je kot pravilen potrditi zaključek v izpodbijani sodbi, da pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave niso podani.

10Je pa pritožniku pojasniti, da lahko skladno z določbo drugega odstavka 18. člena ZP-1 po poteku roka za plačilo globe pri organu, pristojnem za prisilno izterjavo, zaprosi za obročno plačilo globe. V tem primeru se s sklepom določita način odplačevanja in rok plačila. Ta rok ne sme biti daljši kot eno leto, najmanjši obrok pa sme znašati 20 eurov za fizične in odgovorne osebe ter 200 eurov za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 675,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozval prekrškovni organ.

¹ Glej: VSRS Sodba IV Ips 35/2019, VSRS Sodba IV Ips 29/2016, VSRS Sodba IV Ips 33/2016.