UPRS Sodba in sklep III U 10/2019-45

I. Postopek s tožbo zoper 2. točko izreka odločbe Ministrstva za kulturo št. 490-7/2012-MIZKS/79 z dne 3. 12. 2018 se ustavi.

II. V preostalem delu se tožbi ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-7/2012-MIZKS/79 z dne 3. 12. 2018 se odpravi v 4. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z odločbo št. 490-7/2012-MIZKS/79 z dne 3. 12. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: toženka) upravičencem za podržavljene solastniške deleže na parceli št. 764 k.o. ... določilo odškodnino v obveznicah A., d. d., danes A., d. d. (v nadaljevanju: A., d.d.), in sicer upravičencu A. A., roj. ... 1913, umrlemu ... 1994, za podržavljeni solastniški delež do 2/8 odškodnino v višini 2.972,57 DEM (1. točka izreka), upravičencu B. B., roj. ... 1906, umrlemu ... 1979, za podržavljeni solastniški delež do 1/8 odškodnino v višini 1.486,28 DEM (2. točka izreka) ter upravičencu C. C., roj. ... 1923, umrlemu ... 1978, za podržavljeni solastniški delež 1/8 odškodnino v višini 1.486,28 EUR (3. točka izreka). Pod 4. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka zavrnila zahtevo B. B. za denacionalizacijo podržavljenega solastniškega deleža do 1/2 na parceli št. 769 k.o. ... Za upravičence je do končanja zapuščinskega postopka glede predmetnega premoženja določila skrbnike za poseben primer (5. do 7. točka izreka) in odločila, da mora A., d. d. kot zavezanka za vrnitev premoženja upravičencem po skrbnikih za poseben primer obveznice izročiti v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe (8. točka izreka) ter da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške, stroški organa pa niso bili zaznamovani (9. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je bila na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ) z odločbo Okrajnega ljudskega odbora (v nadaljevanju: OLO) Koper z dne 2. 6. 1962 podržavljena poslovna zgradba na parceli št. 763, vl. št. 17 k.o. ... (Hotel "A."), in sicer A. A. do 2/8, B. B. do 1/8, D. D. do 1/8 in C. C. do 1/8. Gradbena zemljišča, ki so tudi bila predmet zahteve za denacionalizacijo, in sicer parcele št. 763, 764 in 769 k.o. ..., so bila podržavljena s Tretjo delno odločbo za k.o. ..., ki jo je izdal Oddelek za finance OLO Koper dne 20. 3. 1962 (prvi dve zemljišči vsem prej imenovanim po njihovih navedenih solastnih deležih, parcela št. 769 pa le B. B. do njemu lastne polovice). Kot obrazloži toženka, je tožnik izkazal pravno nasledstvo po pok. B. B. ter ima pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo. O zahtevi je bilo delno že odločeno, z delno odločbo z dne 25. 4. 2014 je bila za stavbo ..., ležečo na parceli št. 763 k.o. ..., in objekte ob ... upravičencem določena odškodnina v obveznicah SOD. Predmet izpodbijane odločbe je zahteva za denacionalizacijo polovice parcele št. 764 in polovice parcele št. 769, obe k.o. ...

3Toženka ugotavlja, da so izkazane ovire za vrnitev teh nepremičnin v naravi (drugi odstavek 32. člena ter 4. točka prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju: ZDen). Ponovno navede, da sta bili parceli št. 764 in 769 podržavljeni z odločbo z dne 20. 3. 1962 na podlagi ZNNZ, in dodaja, da sta bili podržavljeni kot gradbeni zemljišči, ležeči v ožjem gradbenem okolišu mesta ..., pri čemer je bila parcela št. 769 takrat po katastru in dejanski rabi njiva, parcela št. 764 pa dvorišče. Toženka pojasnjuje, da ob uporabi kriterijev iz tretjega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) parcele št. 769 ni vrednotila kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, pač pa kot kmetijsko zemljišče, ter je vrednost polovice te parcele ocenila na 4.254,33 DEM, kar preračunano ustreza 2.487,138 USD. Ker je ugotovila, da je bila B. B. za predmetno nepremičnino izplačana odškodnina, ki preračunano znaša 4.343,00 USD in presega vrednost nepremičnine ob podržavljenju, zanjo glede na 72. člen ZDen ni več upravičen do odškodnine. Glede parcele št. 764 pa je toženka navedla, da se ne more vrednotiti kot kmetijsko zemljišče, ker v Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok), ni katastrske kulture dvorišče. Zato se skladno s tretjim odstavkom 15. člena Navodila njena vrednost ugotovi na način iz Priloge 4 Navodila ter znaša 5.945,14 DEM.

4Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je izpodbijal 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe ter predlagal, da se v tem delu odločba odpravi. Uveljavlja tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi navaja, da bi za parcelo št. 764 toženka morala priznati odškodnino za komunalno opremljeno, ne pa za komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Omenjena parcela je bila v času podržavljenja in je še vedno kot tlakovano dvorišče del funkcionalnega zemljišča ... oziroma hotelske zgradbe na sosednji parceli št. 763. To izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Le zaradi ukinitve pojma funkcionalnega zemljišča, ki ga je nadomestil pojem gradbene parcele oziroma pripadajočega zemljišča, je ni mogoče ovrednotiti kot komunalno neopremljeno zemljišče. Dvorišče kot funkcionalno zemljišče deli usodo objekta, zato ga tudi ni bilo mogoče vrniti v naravi in ga je treba ovrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče. Prav tako je logično, da če je bil objekt (..., nato hotel) v celoti komunalno opremljen, enako velja za dvorišče tega objekta. Do slednjega je bila v času podržavljenja speljana javna dovozna pot, priključen je bil na javno vodovodno in nizkonapetostno električno omrežje. Zato ni logično, da bi se sosednja parcela št. 764 (ki je bila že zaradi same velikosti parcele št. 763 in velikosti objekta nekaj več kot 100 m oddaljena od vodovodnega priključka) štela za komunalno neopremljeno. Ker je bila stavba samostana oziroma hotela priključena na javno vodovodno omrežje, je za presojo komunalne opremljenosti parcele št. 764 irelevantna njena oddaljenost od javnega vodovoda. Tožnik dodaja, da se dvorišče s parc. št. 764 nahaja na južni strani objekta, stoječega na parceli št. 763, in je sončno, s čudovitim pogledom na morje, dvorišče na severni strani pa v senci in brez vedute, vendar po logiki iz izpodbijane odločbe bistveno več vredno, ker je manj kot 100 metrov stran potekal javni vodovod. Izpostavlja prvi odstavek 44. člena ZDen in poudarja, da podzakonski predpis ne sme izničiti zakonske pravice do odškodnine. Navodilo je namenjeno poenostavitvi in pocenitvi ugotavljanja vrednosti. Nezakonito je mehansko uporabiti določbe njegovega 11. člena, ne pa tudi 12. člena Navodila. Ovrednotenje dvorišča hotela kot komunalno neopremljenega stavbnega zemljišča je krivično, parcelo št. 764 je treba ovrednoti kot funkcionalno in s tem kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Glede parcele št. 769 je toženka zahtevo za denacionalizacijo zavrnila ob ugotovitvi, da je upravičenec že prejel odškodnino, ki presega vrednost nepremičnine, vendar je bila ta po mnenju tožnika nepravilno ocenjena, kot da gre za kmetijsko zemljišče. Za parcelo št. 769 velja enako kot za parcelo št. 764, da je šlo za dvorišče ..., nato hotela, in sicer v naravi za kamnito tlakovano teraso, ki jo je treba ovrednotiti kot funkcionalno zemljišče oziroma komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Taka, višja vrednost pa pomeni, da plačana odškodnina ni dosegla 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja in zato ni zadržkov za denacionalizacijo. Tožnik se v dokaznem smislu sklicuje na izpodbijano odločbo in upravni spis zadeve.

6Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

7A., d. d. kot stranka z interesom (19. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tudi sama vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer zoper vse, razen 4. in 9. točke izreka. Opozorila je, da je glede parcele št. 764 ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede vprašanja odvzema nepremičnine iz posesti in glede ob podržavljenju dane odškodnine. Toženka se namreč sklicuje zgolj na splošno odločbo o nacionalizaciji, ki pa ne predstavlja tudi odločbe o odvzemu zemljišča iz posesti. Glede ugotovitev v zvezi s parcelo št. 769 pa nima pripomb. Sklepno meni, da bi bilo zaradi navedenih razlogov treba izpodbijano odločbo (vsaj glede parcele št. 764) odpraviti in zadevo vrniti toženki v ponovni postopek.

8Sodišče je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 11/2019-10 z dne 16. 1. 2020 (v nadaljevanju: sodba I U 11/2019) ugodeno tožbi stranke z interesom ter je bila izpodbijana odločba odpravljena v 1., 2., 3., 5., 6., 7. in 8. točki izreka in zadeva v tem obsegu vrnjena toženki v ponovni postopek. Ko je bil opozorjen na navedeno in na pravni interes kot predpostavko za vsebinsko odločanje o tožbi, je tožnik z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 13. 9. 2022, izjavil, da umika tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Vztraja pa pri tožbi zoper 4. točko izreka odločbe, pri čemer naj sodišče upošteva, da so razlogi glede parcel št. 764 in 769 povezani.

9Sodišče je v tem upravnem sporu 29. 11. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, katere se je za tožnika udeležil njegov pooblaščenec, odvetnik E. E. Toženka se glavne obravnave, na kateri bi imela možnost, da z dodatnimi navedbami skuša ubraniti izpodbijano odločitev, ni udeležila, čeprav je bila nanjo pravilno povabljena. Stranka z interesom je napovedala izostanek s pojasnilom, da se strinja z odločitvijo iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe in njenimi razlogi. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnika vztrajal pri tožbi zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe. Ponovil je, da razlogi glede parcele št. 764 smiselno enako veljajo za parcelo št. 769, ki meji na prvo navedeno parcelo. Po mnenju tožnika je absurdno, da v primeru, ko objekt ima in je ob podržavljenju imel vodovodni priključek, parcela, na katero stopiš iz njega, ni komunalno opremljena. Če je bil vodovodni priključek v stavbi na parceli št. 763 (kar ni sporno in izhaja iz odločbe z dne 25. 4. 2014), je to treba upoštevati, ne pa meriti oddaljenosti parcele št. 769 do drugega vodovodnega priključka oziroma omrežja, kot je storila toženka. Glede vprašanja časa prenosa posesti predmetne nepremičnine občini ali drugemu uporabniku, kar je bilo izpostavljeno v sodbi I U 11/2019, je navedel, da tožnik ne razpolaga z dokumenti o tem, oziroma je prepričan, da o odvzemu parcele št. 769 iz posesti ni bila izdana posebna odločba. Kot je še dodal pooblaščenec tožnika, so dokazila o električnem in vodovodnem omrežju predložili glede na stanje v letu 1958, kot so bili usmerjeni v postopku, v katerem se je izhajalo iz predpostavke, da je do nacionalizacije prišlo v navedenem letu. Za tožnika bi bilo verjetno ugodnejše, če bi se upoštevalo kasnejše stanje (v letu 1962 oziroma letu 1965, slednje omenja, ker so se v tem letu ... preselili v drugo nepremičnino in so najkasneje takrat nepremičnino s parc. št. 769 prepustili v posest drugemu uporabniku), vendar upravni postopek ni tekel v tej smeri. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo listine upravnega spisa zadeve.

K I. točki izreka:

10V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 lahko tožnik tožbo umakne brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. Če se tožba umakne, se po določbi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavi.

11Tožnik kot subjekt, ki je sprožil upravni spor, sme torej tožbo do časovnega trenutka, ki ga določa prvi odstavek 34. člena ZUS-1, tudi umakniti. Za umik tožbe ni potrebna privolitev oziroma soglasje toženke ali strank z interesom (tako tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ius Software - GV Založba, Ljubljana 2017, str. 556). Glede na to, da tožnik s tožbo upravni akt lahko izpodbija tudi le delno (zgolj v delu izreka), ni ovire, da tudi umakne tožbo zoper določeni del upravnega akta.

12Ker je tožnik tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe, kot je bilo že navedeno, umaknil, je sodišče ob uporabi zgoraj citiranih določb ZUS-1 sklenilo, da se postopek s tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe ustavi.

K II. točki izreka:

13Sodišče je torej tožbo obravnavalo v delu, ki se nanaša na 4. točko izreka izpodbijane odločbe.

14Tožba je v tem delu utemeljena.

15Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da je bila nepremičnina s parc. št. 769 (enako kot tista s parc. št. 764, ki je bila predmet razlogov sodbe I U 11/2019) upravičencu podržavljena z odločbo Oddelka za finance OLO Koper z dne 20. 3. 1962 na podlagi ZNNZ. Takšna ugotovitev toženke, ki temelji na zmotni uporabi materialnega prava, pa je nepopolna, kot je sodišče opozorilo v sodbi I U 11/2019 in tam zavzetim stališčem sledi tudi v tem upravnem sporu.

16Glede podržavljenja na podlagi ZNNZ (Uradni list FLRJ, št. 52-890/50) je treba upoštevati posebnosti podržavljenja po določbah tega zakona, kot jih je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi X Ips 488/2012. To podržavljenje se je izvedlo v dveh fazah. Najprej z nacionalizacijo lastninske pravice, nato pa z odvzemom pravice uporabe in izročitvijo zemljišča v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Na podlagi omenjenega zakona so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z njegovo uveljavitvijo 25. 12. 1958, prejšnjim lastnikom zemljišča pa je na takem zemljišču ostala pravica uživanja oziroma uporabe (s katero so lahko po pogojih, določenih z ZNNZ, tudi razpolagali) vse do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku (37., 38. in 39. člen ZNNZ). Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini ali drugemu uporabniku (prim. tudi sodni odločbi I Up 1025/2005 z dne 18. 10. 2007 in I Up 989/2005 z dne 23. 5. 2007).

17Tudi v obravnavanem primeru je bila z odločbo z dne 20. 3. 1962 (tj. Tretjo delno odločbo za k.o. ..., ki jo je izdal oddelek za finance OLO Koper in ki je uvodoma opremljena z datumom 20. 3. 1962) na navedeni pravni podlagi ugotovljena le nacionalizacija lastninske pravice na (med drugim) predmetni nepremičnini s parc. št. 769, ki je bila last B. B. do 1/2. Toženka pa ni ugotavljala in obrazložila tudi, kdaj in na kateri podlagi je bila predmetna nepremičnina prenesena v posest občini ali drugemu uporabniku. Dejanskega stanja v zadevi torej ni popolno ugotovila. Sodišče v tej zvezi, tudi glede na tožnikove navedbe na glavni obravnavi, pripominja, da je iz listin upravnega spisa mogoče posredno razbrati (prim. obrazložitev odločbe Oddelka za upravno pravne zadeve Občinske skupščine Koper št. 463-142/62 z dne 11. 9. 1963), da je bila tudi v konkretnem primeru izdana odločba o odvzemu predmetne nepremičnine iz posesti B. B. in njeni dodelitvi v (začasno) posest občini (ki jo je nato izročila v uporabo gostinskemu podjetju hotela A.).

18Kot je sodišče posebej poudarilo v sodbi I U 11/2019, tudi če je dejstvo, da je bila nepremičnina na podlagi ZNNZ prenesena v posest drugemu (na kar kažejo tudi izvajanja tožnika in stranke z interesom v tem sodnem postopku), nesporno, je ugotovitev trenutka prenosa posesti občini ali drugemu uporabniku pravno pomembna za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen. V skladu s prvim odstavkom tega člena se namreč vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja (in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti). Navedeno je pomembno tudi z vidika pravilne uporabe določbe 72. člena ZDen (na katero je oprta izpodbijana odločitev), po kateri se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Za ugotavljanje te vrednosti pa je, kot že obrazloženo, pomembno (ugotoviti) stanje premoženja v času podržavljenja in zato čas podržavljenja skladno z relevantno materialnopravno ureditvijo, kar je šele lahko izhodišče za nadaljnje zaključke v zadevi.

19Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi v delu, v katerem se z njo izpodbija 4. točka izreka izpodbijane odločbe, ugodilo ter izpodbijano odločbo v tem delu na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala ob pravilni uporabi materialnega prava dejansko stanje popolno ugotoviti. Pri vodenju ponovnega postopka naj upošteva določbe 9. ter 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in tožniku da možnost, da glede na obrazložena stališča dopolni svoje navedbe. V ponovnem postopku izdano odločbo mora toženka obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP in se pri tem konkretno izreči glede vseh tožnikovih navedb, dokazov in ugovorov.

20Zaradi ponovnega postopka sodišče ponovno poudarja, da je glede na določbe ZDen bistveno stanje premoženja v času podržavljenja. Vrednost podržavljenega premoženja se namreč določi po tem stanju premoženja (ter ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, prvi odstavek 44. člena ZDen). Kako se ugotovi oziroma določi vrednost posameznih vrst premoženja, je predpisano v nadaljevanju 44. člena ZDen. Po petem odstavku tega člena pa se, če sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače. Navedeni predpis je Navodilo, na katerega je bila toženka opozorjena v sodbi I U 337/2012 z dne 22. 1. 2013. Sodišče, glede na vsebino tožnikovih ugovorov (zatrjevanje, da gre pri parceli št. 769 za funkcionalno zemljišče objekta, in sklicevanje na 12. člen Navodila), opozarja, da mora toženka pri (ponovnem) odločanju obrazložiti svojo uporabo določb Navodila v konkretnem primeru in se pri tem obrazloženo opredeliti do vseh, tudi v omenjeni smeri podanih navedb in ugovorov tožnika.

K III. točki izreka:

21Glede na sprejeto odločitev o tožbi je, na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov postopka v višini 385,00 EUR, ki se ob upoštevanju, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV, kar skupaj znaša 469,70 EUR. Ta znesek mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Stranka z interesom povračila stroškov postopka niti ni zahtevala.