VSL Sodba I Cpg 401/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 47.348,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.515,20 EUR od 29. 2. 2016 do plačila, od zneska 6.032,58 EUR od 31. 3. 2016 do plačila, od zneska 1.024,83 EUR od 26. 4. 2016 do plačila, od zneska 4.082,21 EUR od 26. 4. 2016 do plačila in od zneska 693,40 EUR od 26. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora toženki v roku 15 dni plačati 3.408,19 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži plačilo tožničinih pritožbenih stroškov.

3Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

Ugotovljeno relevantno dejansko stanje, predmet tožbenega zahtevka in presoja sodišča prve stopnje

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano:

- Tožnica je po naročilu A., d. o. o., izvajala elektroinštalacijska dela na objektu regijskega centra B. A., d. o. o., je bila podizvajalec toženke, ki je imela položaj glavnega izvajalca, kot naročnik (investitor) pa je nastopala B., d. o. o.

- Tožnica in A., d. o. o., sta 24. 11. 2015 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 1/2015 (A2, v nadaljevanju: Pogodba o odstopu), o sklenitvi katere je bila toženka seznanjena 20. 1. 2016. V tej pogodbi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se za zavarovanje terjatev upnika – prevzemnika (tožnice) po podizvajalski pogodbi št. 14-IZ/2015, 39/15-ESC z dne 24. 11. 2015 dolžnik A., d. o. o., (odstopnik) zavezuje prevzemniku odstopiti svoje sedanje in bodoče terjatve po pogodbi št. 551/1329/02 z dne 22. 5. 2014, sklenjene med odstopnikom in naročnikom – glavnim izvajalcem (toženko), in sicer do skupne vrednosti 42.694,42 EUR oziroma do višine dejanske končne cene pogodbenih del po pogodbi št. 14-IZ/2015, 39/15-ESC (2. člen Pogodbe o odstopu). V 3. členu Pogodbe o odstopu sta se pogodbeni stranki dogovorili za način potrjevanja situacij, kot je ta določen v 2. členu podizvajalske pogodbe. V istem členu Pogodbe o odstopu je bilo tudi dogovorjeno, da bo s strani odstopnika terjatev potrjene začasne situacije prevzemnika (tožnice) poravnal naročnik – glavni izvajalec (toženka) z nakazili in v rokih zapadlosti potrjenih odstopnikovih situacij, ki jih ta izstavi naročniku (toženki) za opravljena dela po pogodbi št. 551/1329/02.

- V podizvajalski pogodbi št. 03-PC/2015 (A3, podizvajalska pogodba), sklenjeni med A., d. o. o. kot naročnikom in tožnico kot izvajalcem, je bilo dogovorjeno, da bo tožnica začasne situacije v potrditev naročniku (A., d. o. o.) predložila do 25. v mesecu za tekoči mesec, naročnik pa jo bo potrdil v 15 dneh od prejema. Plačilo se vrši na način, da odstopnik v roku 30 dni od potrditve situacije 90% bruto vrednosti mesečne situacije poravna s pogodbo o odstopu. 10% bruto vrednosti potrjene situacije se tožnici poravna v roku 30 dni po končnem finančnem in kvalitetnem obračunu izvršenih del oziroma ob primopredaji objekta. Tudi to plačilo se izvrši s pogodbo o odstopu (2. člen podizvajalske pogodbe). Rok za dokončanje del je bil določen dne 14. 12. 2015 (3. člen podizvajalske pogodbe).

- A., d. o. o., je toženki za opravljena dela na objektu B. izdala 7 začasnih situacij. Dne 31. 12. 2015 je A., d. o. o., toženki izdala zadnjo začasno situacijo št. PRRAČ-15-0091 z dne 31. 12. 2015 v višini 153.530,02 EUR, ki je v plačilo zapadla dne 30. 1. 2016 (B109, v nadaljevanju sedma začasna situacija). Ta začasna situacija A., d. o. o., se nanaša na dela, ki so bila opravljena v decembru 2015. Po 31. 12. 2015 A., d. o. o., toženki ni več izstavljala začasnih situacij. Terjatev po 7. začasni situaciji je A., d. o. o., odstopila več upnikom, med drugim tudi tožnici.

- Toženka je tožnici dne 10. 2. 2016 za odstopljeno terjatev po tožničini 1. začasni situaciji v višini 10.248,25 EUR (fakturi FA1512053 z dne 31. 12. 2015, A34), za tožničina dela, opravljena v decembru 2015, poravnala 8.915,98 EUR, tj. v višini tiste vrednosti 1. začasne situacije, ki jo je potrdila A., d. o. o., z Aneksom št. 1 (A38) (90% bruto vrednosti po tej situaciji opravljenih del minus 3% stroškov gradbišča).

- Toženka tožničinih terjatev po 2. (fakturi FA16011017 z dne 29. 1. 2016, A26) in 3. začasni situaciji (fakturi FA16021039 z dne 29. 2. 2016, A21) tožnice ni poravnala. Z 2. začasno situacijo tožnice z dne 29. 1. 2016 v višini 40.822,07 EUR (A26) je tožnica A., d. o. o. zaračunala elektroinštalacijska dela, opravljena v januarju 2016. S 3. (končno) začasno situacijo z dne 8. 3. 2016 v višini 6.934,00 EUR (A21) je tožnica obračunala dela, ki jih je za A., d. o. o. opravila februarja 2016.

- A., d. o. o., je 31. 12. 2015 izdala toženki svojo zadnjo, 7. začasno situacijo v višini 153.530,02 EUR (B109), ki je v plačilo zapadla 30. 1. 2016. 10% vrednosti 7. začasne situacije je toženka zadržala do končnega obračuna kot garancijo za dobro izvedbo del.

- Toženka je odstopljeno terjatev po 7. začasni situaciji posameznim prevzemnikom terjatev poravnala po vrstnem redu prejema posameznih obvestil o odstopu terjatve. Toženka je tako prevzemnikom terjatev A., d. o. o., v februarju 2016 nakazala skupno 98.767,22 EUR, in sicer družbam D., d. o. o., E., d. o. o., F., d. o. o., G, s. p., in tožnici.

- Toženka je bila po pogodbi, sklenjeni s A., d. o. o., za vsak dan zamude upravičena zaračunati pogodbeno kazen v višini 0,5% vrednosti pogodbe (528.000,00 EUR) oziroma največ 10% (kar v obravnavanem primeru znaša 52.800,00 EUR).

6Tožnica v tem pravdnem postopku zahteva plačilo še neplačanega dela terjatev po svojih treh začasnih situacijah. Toženka se tožbenemu zahtevku upira, ker naj bi dne 20. 1. 2016, ko je bila seznanjena z odstopom terjatev A., d. o. o., vse terjatve A., d. o. o., do toženke po njeni 7. začasni situaciji prenehale zaradi v materialni pobot uveljavljanih nasprotnih terjatev toženke do A., d. o. o.

7Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da Pogodba o odstopu v 2. členu predvideva tako potrjevanje prevzemnikovih (tožničinih) situacij s strani odstopnika kot tudi potrjevanje odstopnikovih (A., d. o. o.,) situacij s strani naročnika (toženke). Zato je presodilo, da A., d. o. o., tožnici ni mogla odstopiti terjatev, ki so nastale po 31. 12. 2015, saj po tem datumu naročnik odstopniku ni potrdil nobene situacije, s čimer niso nastopili pogoji za plačilo v zavarovanje odstopljene terjatve s strani toženke, kot so določeni v 2. členu Pogodbe o odstopu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da tožnica ni uspela (pravočasno) izpodbiti utemeljenosti posameznih pobotov toženkinih terjatev s terjatvami A., d. o. o., po 7. začasni situaciji z dne 31. 12. 2015. Tako je ugotovilo, da je bila toženka na podlagi pogodbene kazni zaradi zamude A., d. o. o. upravičena zaračunati 52.800,00 EUR. Nadalje je ugotovilo, da je imela toženka zaradi nedokončanja in neustrezne kvalitete del A., d. o. o., stroške v skupnem znesku 106.705,52 EUR. K tem toženkinim terjatvam do A., d. o. o., prišteta skupna toženkina izplačila po cesijskih pogodbah v vrednosti 98.767,22 EUR presegajo višino priznanega zneska po 7. začasni situaciji A., d. o. o.

8Poleg tega A., d. o. o., ni pristopila k izdelavi končnega obračuna z dne 25. 4. 2016 (B110),¹ zato je toženka končni obračun izdala sama, A., d. o. o., pa temu ni ugovarjala. Iz končnega obračuna izhaja, da je toženka A., d. o. o. opravila preplačilo v višini 77.407,01 EUR. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da ima v obravnavanem primeru končni obračun, ker ga odstopnik terjatve ni zavrnil, v skladu s pravili Posebnih gradbenih uzanc (116. uzanca) naravo izvensodne poravnave. Zato je zavzelo stališče, da bi morala tožnica za svoj uspeh v tej pravdi v skladu z 255. členom Obligacijskega zakonika (OZ) izpodbijati navedeno pravno dejanje svojega prezadolženega dolžnika, nad katerim se je 25. 4. 2016 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave.

9Prvostopenjsko sodišče je nadalje presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, neupravičeni obogatitvi in 631. členu OZ. Glede zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke je ocenilo, da zagotovilo H. H., zaposlenega pri toženki, na sestanku dne 2. 2. 2016, da ima toženka dovolj denarnih sredstev za poplačilo tožničinih terjatev v višini 64.000,00 EUR, ne utemeljuje odškodninske odgovornosti toženke. Poleg tega tožnica tudi ni pojasnila, katera dela in v kakšni vrednosti je opravila po sestanku z dne 2. 2. 2016. Tudi toženkina zavrnitev predložitve dokumentacije tožnici, zaradi česar ta ni mogla preveriti morebitnega nepravilnega plačevanja del, ki še niso bila opravljena in tudi ne, ali so bila posamezna nakazila drugim cesionarjem izvedena v nasprotju z vrstnim redom prejema obvestil o cesijah, po mnenju prvostopenjskega sodišča ne utemeljuje domnevno nastale škode. Ker na dan postavitve zahtevka za neposredno plačilo (8. 8. 2016) A., d. o. o., ni imela več terjatev do toženke, naj tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen niti na podlagi 631. člena OZ. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

10Pritožnica ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da na tožnico niso prešle tiste terjatve, ki jih A., d. o. o., in toženka nista potrdili, z navedbami, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica izvedena dela opravila kakovostno in brez napak. To dejstvo samo po sebi še ne utemeljuje tožničinega zahtevka do toženke po Pogodbi o odstopu. Predmet odstopljene terjatve namreč ni bila tožničina terjatev do A., d. o. o.,, pač pa terjatev A., d. o. o., do toženke. Zoper terjatev A., d. o. o., pa je toženka lahko uveljavljala v pobot svoje nasprotne terjatve, ki jih je imela iz naslova nedokončanja del, zamude z deli in stvarnih napak na delih, ki jih je izvedla A., d. o. o.

11Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njene navedbe, s katerimi je prerekala posamezne terjatve, ki jih je toženka uveljavljala v pobot, nepravilno ocenilo kot nepravočasne. Tožnica naj bi trditve, s katerimi je izpodbijala posamezne terjatve toženke, lahko podala šele z drugo pripravljalno vlogo z dne 29. 10. 2020, saj je tožnica šele s predhodno vlogo (prva pripravljalna vloga z dne 16. 10. 2021) določno navedla, kaj naj bi predstavljale terjatve, ki jih je uveljavljala v pobot. Poleg tega po mnenju pritožnice tožničine navedbe o neutemeljenosti posameznih toženkinih terjatev tudi v ničemer ne bi zavlekle reševanje tega spora. Sodišče prve stopnje naj bi pri presoji utemeljenosti posameznih nasprotnih terjatev toženke tudi nepravilno porazdelilo dokazno breme, posledično pa naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe naj bi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, pritožnica z zgornjimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

12Terjatev A., d. o. o., do toženke je po 7. začasni situaciji znašala 153.530,02 EUR. Tožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela toženka do A., d. o. o., nasprotno terjatev iz naslova pogodbene kazni v višini 52.800,00 EUR, ki je zapadla najkasneje konec januarja 2016. Prav tako ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je toženka iz naslova svojega dolga po 7. začasni situaciji A., d. o. o., z dne 31. 12. 2015 nakazala prevzemnikom terjatev (med katerimi je bila tudi tožnica) po 7. začasni situaciji skupaj 98.767,22 EUR. Tako je po odštetju zneska toženkine nasprotne terjatve iz naslova pogodbene kazni, ki jo je toženka uveljavila v materialni pobot in zneska izvedenih cesijskih nakazil, znašala višina odstopljenih terjatev po 7. začasni situaciji še 1.962,80 EUR.

13Toženka je zoper cedirano terjatev v pobot uveljavljala tudi svoje nasprotne terjatve iz naslova nedokončanja del, stvarnih napak in pomanjkljivosti na izvedenih delih v skupnem znesku 106.705,52 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka zoper glavno terjatev A., d. o. o., iz 7. začasne situacije z dne 31. 12. 2015 utemeljeno uveljavljala naslednje nasprotne terjatve: 1. plačilo računa št. 9/2016 z dne 15. 2. 2016, s katerim je I., s. p. zaračunal izvedena elektroinštalacijska dela v obdobju od 16. 1. 2016 do 23. 1. 2016 v višini 2.453,60 EUR, 2. plačilo računa v višini 2.344,39 EUR iz naslova odpravljanja napak, 3. plačilo računa za stroške gradbišča, varovanja, elektrike, vode, telekoma, plina in javne razsvetljave na skupnem gradbišču v znesku 18.660,34 EUR (stroški so nastali do 31. 10. 2015, dogovor o pobotu pa je bil s A., d. o. o. sklenjen 18. 12. 2016) in 4. dodatno za stroške skupnega gradbišča 6.017,41 EUR, 5. plačilo računa Varnost dne 19. 1. 2016 v višini 7.258,68 EUR, 7. plačilo računa z dne 19. 1. 2016 v višini 1.376,10 EUR, s katerim je toženka plačala storitve, ki bi jih morala izvesti A., d. o. o., 8. z računom v višini 2.292,85 EUR pa je toženka A., d. o. o. zaračunala čiščenje in odvoz smeti na podlagi dogovora z dne 18. 12. 2015. Vrednost teh terjatev toženke do A., d. o. o., znaša 39.404,00 EUR.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala prav vsem zgoraj navedenim terjatvam toženke, ki jih je uveljavljala v pobot zoper cedirano terjatev A., d. o. o. Iz tožničinih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, izhaja, da ni prerekala terjatve toženke iz računa št. 1315100320 z dne 19. 11. 2015 iz naslova plačila računov za stroške gradbišča, varovanja, elektrike, vode, telekoma, plina in javne razsvetljave na skupnem gradbišču v znesku 18.660,34 EUR, ki so po zatrjevanju toženke nastali do 31. 10. 2015. Prav tako ni prerekala terjatve iz istega naslova po računu št. 1315100265 z dne 21. 12. 2015 v znesku 6.017,41 EUR za preostale stroške razsvetljave, plina, telekoma, vode, jaškov, varnostnika, čiščenja in smeti, nastalih do 18. 12. 2015. Tožnica ni prerekala niti zatrjevane pravne podlage za nastanek te terjatve (dogovor o pobotu z A., d. o. o., sklenjen dne 18. 12. 2015) niti same višine terjatve. Te terjatve v skupnem znesku 24.677,75 EUR ne izpodbija niti v pritožbi.

15Ob ugotovljenih terjatvah toženke do A., d. o. o., iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude (52.800,00 EUR) in že izvedenih cesijskih nakazilih (98.767,22 EUR) znaša preostala višina terjatev A., d. o. o., do toženke še 1.962,80 EUR. Za prenehanje terjatve A., d. o. o., do toženke po 7. začasni situaciji zato zadošča že utemeljenost v materialni pobot uveljavljane nasprotne terjatve toženke po računu št. 1315100320 z dne 19. 11. 2015 v znesku 18.660,34 EUR, katere utemeljenosti tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni izpodbijala. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija utemeljenost preostalih toženkinih terjatev, ki jih je uveljavljala v materialni pobot. Za odločitev v tej zadevi tako niso relevantne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh toženkinih ugovorov oziroma, da naj bi njene trditve, s katerimi je nasprotovala utemeljenosti posameznih terjatev, ki jih je toženka uveljavljala v pobot, neutemeljeno štelo kot prepozne. Tudi, če bi bile tožničine navedbe glede tistih nasprotnih terjatev, ki jih tožnica izpodbija, utemeljene, in torej toženka teh terjatev ni mogla pobotati s cediranimi terjatvami A., d. o. o., to ne bi spremenilo dejstva, da je toženka še vedno imela do A., d. o. o., terjatev po računih št. 1315100320 z dne 19. 11. 2015 in št. 1315100265 z dne 21. 12. 2015 v skupni višini 24.677,75 EUR, ki je zadoščala za pobot s preostankom glavne terjatve A., d. o. o., v višini 1.962,80 EUR. Presoja utemeljenosti preostalih terjatev, ki jih je toženka uveljavljala v pobot zoper glavno terjatev po 7. začasni situaciji, je zato odveč. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb glede zmotne uporabe pravila o prekluziji in pravila o trditvenem ter dokaznem bremenu glede navedenih v pobot uveljavljanih terjatev toženke ni opredeljevalo.

16Tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da plačila nadomestnih del,² ki jih je toženka naročila pri drugih izvajalcih (med drugim tudi pri tožnici), toženka nima pravice uveljavljati v pobot zoper cedirano terjatev, ker A., d. o. o., teh (neopravljenih) del ni zaračunala toženki. Če namreč A., d. o. o., toženki nedokončanih del ni zaračunala, toženka pa jih A., d. o. o. ni plačala, potem toženka zoper A., d. o. o. na tej podlagi ni pridobila terjatev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica takšne navedbe podala šele v pritožbi. Ker ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče teh navedb kot nedovoljenih ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17Pritožnica sicer pravilno navaja, da je zmotno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da ima v obravnavanem primeru končni obračun, ki mu A., d. o. o., ni ugovarjala, naravo izvensodne poravnave, zaradi česar bi morala tožnica v skladu z 255. členom OZ izpodbijati takšno pasivno pravno dejanje svojega dolžnika. Sodna praksa namreč priznava dokončnemu računu naravo izvensodne poravnave ravno zato, ker pri njegovi sestavi sodelujeta obe stranki in tako ugotovita, katera opravljena dela so nesporna. Dokončni obračun ni enostranski pravni akt, pač pa predstavlja dogovor med strankama.³ Zato v primeru, ko dokončni obračun izda enostransko ena stranka zaradi pasivnosti druge stranke, končni obračun nima narave izvensodne poravnave. Vendar takšna zmotna uporaba materialnega prava prvostopenjskega sodišča na pravilno odločitev v zadevi ni vplivala.

18Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnica ni prerekala toženkinih trditev, da A., d. o. o., dogovorjenih del po naročilu/pogodbi ni izvedla, niso utemeljene. Kot tožnica sama priznava v pritožbi, je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgornje navedbe prerekala le, v kolikor se nanašajo na dela, ki so bila opravljena v okviru 7. začasne situacije. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je ta začasna situacija nanašala na plačilo del, ki so bila opravljena v decembru 2016, A., d. o. o., pa je za toženko dela opravljala tudi še januarja in februarja 2016. Glede na navedeno torej dela, ki jih je A., d. o. o., opravljala po decembru 2015, očitno niso bila zajeta v 7. začasni situaciji z dne 31. 12. 2015. Zato pritožbena trditev, da dela, ki so bila zaračunana s 7. začasno situacijo, med strankama niso bila sporna, ni v nasprotju z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da A., d. o. o., vseh dogovorjenih del⁴ po pogodbi (s toženko) ni izvedla.

19Pritožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje z edicijskim pozivom od toženke pridobiti gradbeni dnevnik, tako da bi se lahko preverilo trditve toženke, da je bila A., d. o. o., s svojimi deli v zamudi. Neutemeljene in očitno nerelevantne za odločitev v tej zadevi so tudi pritožbene navedbe, da bi morala toženka predložiti kontno kartico, iz katere bi bilo mogoče razbrati, ali je knjižila kakšne terjatve do A., d. o. o.,. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica takšnih dokaznih predlogov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede presoje utemeljenosti zahtevka na podlagi 631. in 190. člena OZ

20Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tožnica tožbenega zahtevka ne more utemeljiti niti na podlagi pravila iz 631. in 190. člena OZ. Zato presoja pritožničinih ugovorov glede obstoja spornih toženkinih terjatev ni pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku niti na tej podlagi.

21Najprej velja poudariti, da je pri izvedbi določenega gradbenega projekta naročnik v smislu 631. člena OZ samo en, v obravnavanem primeru je to B., d. o. o. V 631. členu OZ je določeno, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. V skladu s 629. členom OZ pa lahko podjemnik oziroma izvajalec, če iz narave pogodbe ne izhaja kaj drugega, izvršitev posla vedno zaupa tudi tretji osebi. Po presoji pritožbenega sodišča se takrat, kadar podizvajalec zaupa izvršitev posla drugemu, ne prenaša tudi pravica zadnjega podizvajalca v tej verigi do uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. V primeru, ko podizvajalec izvršitev svojega posla zaupa nadaljnjemu podjemniku, je vez v dejanskem tričlenskem razmerju naročnik – podjemnik (glavni izvajalec) – sodelavec (podizvajalec) prekinjena ne le v razmerju do prvotnega naročnika (B., d. o. o.), pač pa tudi v razmerju do preostalih izvajalcev v verigi sklenjenih podizvajalskih pogodb, s katerimi podizvajalec ni v pogodbenem razmerju. Določilo 631. člena OZ namreč predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu. Izjeme pa je treba obravnavati utesnjujoče. Te izjeme zato ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca (tožnica) imel do glavnega izvajalca (toženke) neposreden zahtevek po 631. členu OZ, kot se za to zavzema tožnica.

22Poleg tega je ena izmed predpostavk za neposredni zahtevek (actio directa) podizvajalca do naročnika pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve. Med pravdnima strankama ni sporno, da A., d. o. o., zaradi svoje neaktivnosti ni potrdila začasnih situacij tožnice za dela, ki jih je tožnica za A., d. o. o. opravila v letu 2016 (in torej niso bila zajeta v 7. začasni situaciji A., d. o. o.). S tem ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za podizvajalčev (tožničin) zahtevek zoper zatrjevanega naročnika (toženko) po 631. členu OZ.

23Tudi predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi instituta neupravičene obogatitve v obravnavanem primeru niso podane. Tožnica je bila v spornem obdobju namreč vseskozi v pogodbenem razmerju s A., d. o. o.. Podizvajalska pogodba med tožnico in A., d. o. o. še vedno velja, zato ima tožnica na njeni podlagi terjatev do A., d. o. o. Ta terjatev je tudi bila vključena v postopek poenostavljene prisilne poravnave nad A., d. o. o., ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 000/2016 z dne 22. 9. 2016 pravnomočno potrjena. Pravni temelj za izvedbo tožničinih del A., d. o. o. je torej obstajal, zato o prehodu premoženja brez pravnega temelja ni mogoče govoriti. Pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ torej niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen.

Glede odškodninske odgovornosti toženke

24Pritožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni pojasnila, katera dela in v kakšni vrednosti naj bi opravila po sestanku dne 2. 2. 2016, na katerem je predstavnik toženke tožnici zagotovil, da je denarnih sredstev za plačilo tožničinih del dovolj, kar naj bi bilo za tožnico ključno, da je nadaljevala z deli. S tem tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podala zadostne trditvene podlage za nadaljnjo presojo tožbenega zahtevka na tej podlagi. Zatrjevana škoda zaradi neplačila tistih del, ki so bila opravljena pred sestankom dne 2. 2. 2016, po naravi stvari ne morejo biti v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke. Pritožnica zato ne more uspeti s pritožbenim očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenim očitkom o neutemeljeni zavrnitvi njenih dokaznih predlogov v zvezi z zatrjevanim temeljem odškodninske odgovornosti toženke.

25Dejstvo, da je toženka razpolagala z informacijo, da je bila terjatev A., d. o. o., po 7. začasni situaciji odstopljena več upnikom A., d. o. o., o čemer ni obvestila tožnice, po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja protipravnega ravnanja, katerega predvidljiva posledica bi bila nastanek škode. Ni mogoče najti pravnega pravila, ki bi toženki (ki glede vtoževane terjatve ni bila v neposrednem pogodbenem razmerju s tožnico) nalagalo, da tožnici razkrije informacije o tem, komu vse je bila terjatev A., d. o. o., odstopljena. Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem, da takšno prikrivanje informacij predstavlja ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kršitev tega načela sama po sebi še ne privede do odškodninske odgovornosti, pač pa le ob izpolnitvi predpostavk, ki veljajo za sleherno odškodninsko odgovornost. Tudi dejstvo, da naj bi toženka že pred obvestilom o cesiji z dne 19. 1. 2016 vedela, da sta tožnica in A., d. o. o., sklenili sporno cesijsko pogodbo, na drugačno presojo odškodninske odgovornosti toženke ne vpliva. V zvezi s tem pritožnica tudi ni izpodbijala pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je toženka posamezna nakazila po cesijskih pogodbah cesionarjem opravila v nasprotju z vrstnim redom prejemanja obvestil o cesijah oziroma da je toženka dokazala nasprotno.

Glede odločitve o stroških prvostopenjskega postopka

26Sodišče prve stopnje je po načelu uspeha tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške toženke, ki jih je ta priglasila v soglasju s sodiščem prve stopnje tri dni po končani glavni obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 3. 2022 izhaja, da se je tožnica takšnemu postopanju sodišča upirala. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da v obravnavanem primeru z zavrnitvijo stroškovne zahteve tožnice ne bi bilo poseženo v zaupanje posameznika v procesno dejanje sodišča.

27Rok, ki je v zvezi s povrnitvijo stroškov določen v tretjem odstavku 163. člena ZPP, je zakonski in ne sodni, zato ga sodišče ne more podaljševati. Če pa je sodišče stranki odobrilo podaljšanje roka za vložitev stroškovnika, se je ta utemeljeno zanesla, da je bilo tako dejanje v skladu z zakonom. Odločitev o nedovoljenosti stroškovnega zahtevka bi zato posegla v ustavno načelo pravne varnosti.⁵ Zato zahteve za povrnitev stroškov postopka v primeru, ko je bila ta dana v določenem roku po zaključku glavne obravnave, ki ga je stranki dalo sodišče, ni mogoče šteti kot prepozne.⁶

Sklepno

28S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve⁷, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

29Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka

30O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 1.000 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT) in 20 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 612,00 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 134,64 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 746,64 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo stroškov konference s stranko, ker so ti zajeti že v nagradi za sestavo vloge.

¹ Istega dne je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave nad A., d. o. o. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil nad A., d. o. o. uveden 21. 4. 2016.
² Pri čemer tožnica niti v pritožbi ne pove, katera naj bi bila tista dela, ki jih A., d. o. o., ni obračunala toženki, ki je nato ta dela naročila pri drugih izvajalcih in njihovo plačilo uveljavljala v pobot zoper sporno cedirano terjatev.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 31/2009.
⁴ Torej ne zgolj tistih, ki so bila zaračunana s 7. začasno situacijo.
⁵ Tako tudi N. Betetto v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, stran 57.
⁶ Enako sklep VSL 286/2021 z dne 16. 6. 2021.
⁷ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).