UPRS Sodba IV U 164/2018-25

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je kot prvostopenjski organ izdala tožniku odločbo o odmeri dohodnine za leto 2011, v kateri mu je odmerila dohodnino v znesku 8.658,49 EUR (1. točka), določila 30 dnevni rok plačila od vročitve (2. točka), odločila, da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka) ter, da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka).

2V obrazložitvi je pojasnila, da je pri tožniku opravila davčni inšpekcijski nadzor davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2014. V okviru tega je bilo izkazano, da zavezanec davčnemu organu ni dokazal virov denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov transakcijski račun. V letu 2011 je zavezanec prejel nepojasnjene pologe v višini 31.523,83 EUR, ki podležejo obdavčitvi v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in predstavljajo druge dohodke. Pojasnjuje obdavčitev dohodnine po 15. členu ZDoh-2 ter da se po 6. točki 18. člena ZDoh-2 med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki. Zaključuje, da se zavezancu za leto 2011 v osnovo za odmero dohodnine vključi dohodek v višini 31.523,83 EUR, ki ima značaj drugih dohodkov po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Letna davčna osnova zavezanca je ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave znaša 8.658,49 EUR.

3Pritožbeni organ je zavrnil pritožbo tožnika. V obrazložitvi zapiše, da je bila predmet inšpekcijskega nadzora analiza prometa na transakcijskem računu, ki ga je imel zavezanec odprtega pri banki C. banka v Avstriji. Nepojasnjena je pravna narava prejemkov, ki so bili nakazani na njegov TRR račun in sicer so v letu 2011 nakazila znašala 31.523,83 EUR. Navedeni znesek je bil vštet v osnovo za odmero dohodnine pod rubriko preostali drugi dohodki. V skladu z 248. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ druge stopnje zavrne pritožbo v primeru, če spozna, da je izrek prvostopnega akta pravilen, vendar obrazložen z napačnimi razlogi ali ima določene pomanjkljivosti, ki pa niso bistvene, odpravlja pa pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

4Pojasnjuje, da je davčni organ zoper tožnika predhodno vodil inšpekcijski postopek v zadevi nadzora davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2014, v katerem je pritožnik sodeloval kot stranka. V postopku je bil večkrat pozvan, da predloži listinske dokumente, na podlagi katerih so se vršila nakazila oz. dvigi na in iz bančnega računa odprtega v Avstriji, vendar verodostojnih listin v postopku ni predložil. Predložil je sicer dve pogodbi, ki pa nista bili podpisani, ne vsebujeta datuma sklenitve, niti imen ostalih izvajalcev, šlo pa naj bi za dogovor o financiranju izgradnje strukture (lifeline) v projektu B. na področju ZDA, Italije in Slovenije. Pritožnik bi torej lahko glede na določilo 8.1 točke Splošnih pogojev poslovanja za člane B., FURS posredoval podatke za opravljene nakupe, priporočene člane ter informacije o ugodnostih za člane B. programa zvestobe - vsak član B. ima na voljo brezplačno spletno pisarno, česar pa ni storil. Pričakovati je bilo, da bi imel tožnik kot fizična oseba za svoje sodelovanje z investitorji in agenti ustrezne dokumente, ki bi jih v postopku nadzora lahko predložil, vendar davčnemu organu ni dokazal virov denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Glede narave sredstev, ki so bila nakazana na njegov račun, tožnik ni predložil nikakršnih listinskih dokazov, v postopku je zgolj zatrjeval, da naj bi šlo za dogovore o sofinanciranju strukture v projektu B.

5Drugostopenjski organ izpostavlja, da je nesporno, da gre v konkretni zadevi za isto dejansko stanje, kot je že bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku pri tožniku, ko se je ugotavljala narava nakazil na pritožnikov bančni račun. Ugotavlja, da tožnik svojih navedb, da je na TRR prejel neobdavčljive dohodke, ki jih davčnemu organu ni bil dolžan prijaviti, ni uspel dokazati. V skladu z davčnimi predpisi se poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje, verodostojna pa je tista listina, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna, tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka. Dokazno breme je na strani zavezanca, ki mora za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze. Taki dokazi niso bili predloženi niti v inšpekcijskem postopku, niti jih tožnik ni predložil v konkretnem postopku.

6Tožnik prilive na TRR opredeljuje kot posojila, za kar predlaga dve posojilni pogodbi. Opozarja, da se novote kot pritožbeni razlogi upoštevajo, če so obstajale v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Ni sporno, da je bil pritožnik dne 7. 11. 2016 in 3. 3. 2017 pozvan k udeležbi v postopku odmere in k predložitvi dokumentacije vendar se na vabili v smislu zavarovanja svojih pravic in z zakonom zavarovanih koristi, ni odzval. Na podlagi prvega vabila je sicer predlagal spremembo termina, na drugo vabilo, ki je bilo poslano čez 4 mesece, pa se sploh ni odzval. Pritožnik je bil v skladu z določbami ZUP in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) seznanjen s predmetom postopka, ter tudi s pravico in dolžnostjo, da v postopku sodeluje kar pomeni, da je zlasti dolžan dajati podatke ter pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Tožnik se ni odzval, šele v pritožbi predlaga dve posojilni pogodbi, vendar brez pojasnila, zakaj jih ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Po oceni pritožbenega organa gre za nedopustno pritožbeno novoto. Ugotovitev prvostopnega organa, da je tožnik prejel druge dohodke, ki so obdavčljivi, je zato utemeljena. Terjatev tudi ni zastarala, saj 5 letni rok ni potekel. Po prvem odstavku 125. člen ZDavP-2 pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Po 276. členu mora biti odločba o odmeri dohodnine izdana, oziroma dohodnina odmerjena do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto, torej za leto 2011 do 31. oktobra 2012. Tožniku je bila dohodnina prvič odmerjena z določbo z dne 14 .6. 2017, torej v okviru petletnega roka, ki bi potekel 31. 10. 2017.

7Tožnik v tožbi izpostavlja, da je toženi stranki natančno pojasnil, da transakcije, ki jih je tožena stranka štela kot dohodek, to niso, in tudi niso sredstva od tožnika, temveč so sredstva vlagateljev. Podatke je tožena stranka pridobila iz bančnega računa v tujini, brez da bi pridobila ali raziskala še podatke o namenu in izvoru denarja. Tožnik je v samem postopku pojasnil, da sredstva niso njegova. Davčnemu organu je predložil vse pogodbe, iz katerih izhaja, da sredstva predstavljajo vlaganja ali posojila posameznih strank. Tožnik je dokazal in predložil vse potrebne listine, iz katerih izhaja, da ni šlo za kakršenkoli dohodek, ampak da je šlo za pogodbe o sofinanciranju določenih projektov, kar pa ne pomeni in ne izkazuje dohodninske obremenitve, temveč dokazuje ravno nasprotno, da gre za zgolj finančno transakcijo, ne gre pa za priliv denarja, ki bi šel v dohodek tožnika. To je izkazano s tako imenovanimi posojilnimi pogodbami oz. s pogodbami o sofinanciranju strukture v projektu B., ki pa ne povzročajo učinka kakršnekoli pridobitve prilivov v korist tožnika, temveč gre za lastna sredstva vlagatelja. Poudarja, da je tožnik ekonomsko šibkejša stranka, ki nima enakopravnega položaja v odnosu do upravnih organov, zato so tudi določene korekcije v upravnih postopkih, ki omogočajo, da kadarkoli bi dokazal temelj svojih virov dohodkov, da se v tem primeru ne odmeri dohodnina oz. se ga razbremeni dohodninske terjatve. Upravni organ bi moral upoštevati vse naknadno predložene dokaze, ne pa, da se je postavil na zgolj formalno stališče, da novot v pritožbenem postopku ni bilo možno več navajati. Glede predmetne odločbe je tožnik predložil dve pogodbi o sofinanciranju strukture v projektu B., iz katerih vsebine izhaja, da ne gre za priliv denarja v korist tožnika, temveč da so to lastna sredstva tožnika. Upravni organ bi moral ta dejstva tudi raziskati, tako preko sistema B. kot z zaslišanjem posameznih strank, ki so individualno navedene.

8Opozarja, da bi morala tožena stranka tudi sama po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Obstajajo konkretni dokazi o transakcijah, ki so bili izkazani s pravnim poslom, to je z ustreznimi posojilnimi oz. vlagateljskimi pogodbami. Tožena stranka je uporabila linijo najmanjšega odpora in se je zgolj sklicevala na nekakšno nepredložitev dokazov, čeprav so bila dejstva v celoti znana, znani so bili vlagatelji, podpisane so bile pogodbe o vlaganju sredstev, z zaslišanjem navedenih oseb bi tožena stranka zlahka ugotovila, da ne gre za dohodninsko obveznost, temveč da gre za sredstva, ki so bila zgolj transferirana preko računa tožnika zgolj z namenom omenjenih vlaganj.

9Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka prišla do seznama transakcij na računu tožnika zgolj na podlagi bančnih izpiskov in transakcij, kar pa ni dokaz o tem, da bi tožnik zaradi navedenih transakcij pridobil kakršnokoli korist, dohodek ali drugo vrsto kategorije, ki bi bila lahko obremenjena z dohodnino. Tudi zaradi tega je bilo nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik ni pridobil nobenega dohodka, temveč je zgolj plasiral sredstva vlagateljev, ali v smislu vlaganj v določene projekte, v smislu soinvestitorstva z namenom, da pridobijo določen procent sredstev, v kolikor bi bil projekt učinkovit ali uspešen bodisi z namenom posojila, ki ga mora tožnik vrniti, in ki ne predstavlja dohodka, temveč obratno obligacijo, da mora pridobitelj teh sredstev navedena sredstva tudi vrniti bodisi posojilodajalcu bodisi vlagatelju. Meni, da je tožena stranka razpolagala zgolj z dejstvi o transakcijah, celotno dokazno breme pa je prevalila na tožnika, ki pa ji je ta dejstva tudi dokazal - mogoče v prvi fazi z nepodpisanimi pogodbami, kasneje pa tudi s podpisanimi pogodbami, ki izkazujejo, da tožnik ni teh sredstev pridobil v smislu kakršnegakoli dohodka, temveč je dokazal, da so to še vedno sredstva tistih vlagateljev, ki so se za takšne oblike vlaganj ali posojil tudi pogodbeno odločili. Zanika neodzivnost ter poudarja, da se dokumentacija ni nahajala pri njem, temveč v sistemu B., ki je krovna organizacija in hrani vse ustrezne dokumente, ki jih tudi plasira preko posameznih pogodb. Tožniku ni bil omogočen noben dodaten rok, da tako dokumentacijo predloži, zato jo je lahko pridobil šele naknadno, ko mu je le-to uspelo pridobiti. Dokazno breme torej ni bilo na njemu, ampak je bilo vezano na organizacijo B., od katere pa upravni organ ni zahteval ustreznih dokumentov.

10Zaradi tega ni možno očitati tožniku, da dokumentov, ki bi bili verodostojni za odmero dohodnine, ni mogel predložiti v roku, kot mu ga je postavil prvostopni organ, saj to ni bilo odvisno od njega. Predlaga, da dejansko stanje v celoti ugotovi Upravno sodišče RS z zaslišanjem in izvedbo vseh predlaganih dokazov. Tožnik vztraja tudi pri vseh navedbah, ki jih je do sedaj podal glede zastaranja dohodninske terjatve.

11Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika in vztrajala pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Ustavnost pravne podlage

12Sodišče je s sklepom opr. št. IV U 164/2018-9 z dne 15. 10. 2020 sklenilo, da se postopek v predmetni zadevi prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Sklep o nadaljevanju je bil izdan 9. 2. 2022, saj je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti z odločbo U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022 odločilo, da izpodbijana določba ni bila v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

Glede datuma odločitve sodišča

13Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 18. 5. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščencu tožnika vročen 6. 6. 2022, toženi stranki pa 25. 4. 2022. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na določbo petega odstavka 111. člena ZPP¹ v zvezi s 22. členom ZUS-1, potekel dne 13. 6. 2022. Sodišče je sodno odločbo tako izdalo na dne 14. 6. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

Dokazni sklep

14Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnika v prilogah od A1 - A2, kopijo dopisa s prilogama tožene stranke, ki se nanaša na dokončnost in pravnomočnost odmerne odločbe 0610-13924/2015-11-04-510-15 z dne 21. 3. 2016, vložen v zadevi IV U 165/2018 (številka IV U 165/2018-16 z dne 31. 3. 2022, DT 499-01-709/2017-17) (l. št. 38-40). Sodišče je v postopku zaslišalo tudi tožnika.

15Ostale dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne ali prepozne. Tožnik je predlagal, da sodišče zasliši priče, ki jih je predlagal v upravnem postopku, predlagal je tudi, da naj sodišče vpogleda v pogodbe o posameznih vlagateljih, ki jih pridobi iz spisa tožene stranke oz. naj tožnika pozove k predložitvi orginalnih pogodb oz. naj jih pribavi v sistemu B. Sodišče je tožnika pozvalo (z dopisom z dne 25. 4. 2022), da naj specificira dokazni predlog v smislu določb ZPP-ja, ki zahteva, da je podan dokazni predlog substanciran (180. člen ZPP), za predlagane priče pa je potrebno navesti, kaj bodo izpovedale ter ime in priimek ter naslov, kamor naj jo sodišče vabi (236. člen ZPP) ter zakaj teh dokazov ni mogel navesti že v postopku pred upravnim organom. Prav tako ga je pozvalo na predložitev pogodb o posameznih vlagateljih in vlaganjih. Pooblaščenec tožnika je na poziv odgovoril z vlogo z dne 12. 5. 2022, kjer je navedel, da z listinami ne razpolaga, saj jih je predložil tožnik v času obravnavanja FURS-u in naj tožena stranka predloži celoten spis (kar je tožena stranka sicer že storila, saj je ob podaji odgovora na tožbo predložila še upravni spis, iz odgovora na tožbo pa izhaja, da je priložen tudi spis, navedena listina pa je bila vročena tudi pooblaščencu tožnika, in sicer 22. 1. 2019). Na naroku je pooblaščenec tožnika vpogledal v listine upravnega spisa in navedel, da so tam navedeni vsi podatki o predlogih za zaslišanje prič in naj sodišče te uporabi. Naknadno je predlagal še zaslišanje „teh“ prič, kar naj bi dokazovalo, da je dejansko šlo za vlaganja in da se nikoli niso spremenila sredstva lastništva. Na naroku je predlagal, da sodišče pridobi tudi izjave teh prič v zvezi s posameznimi vlagatelji, in sicer je pojasnil, da je v zvezi s tem potekala preiskava pri Okrožnem sodišču v Celju, kjer se nahajajo že podane izjave prič v zvezi s posameznimi vlaganji ter prosil za rok, da pridobi opravilno številko spisa, podredno, v kolikor sodišče predlogu ne bi ugodilo, pa je predlagal, da sami kontaktirajo priče in od njih pridobijo izjave o tem, koliko sredstev jim je bilo že iz naslova vlaganj vrnjenih.

16Glede dokaznega predloga za zaslišanje prič je ugotoviti, da dokazni predlog ni podan v skladu z zahtevo iz 236. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. Nadalje tožnik v skladu z določili 180. in 236. člena ZPP v zvezi z 22. čl. ZUS‑1 za posamezen dokazni predlog ni navedel, katera sporna dejstva naj se s posameznim dokazom dokazujejo (vezanost trditvenega in dokaznega bremena iz 180. člen ZPP), zato sodišče navedenih dokazov ni izvedlo. Glede ostalih navedb o izjavah prič ter o preiskavi, glede katere je tožnik sam navaja, da se je izvajala v času, ko je potekal davčni postopek, pa sodišče ugotavlja, da so navedbe tožnika v tem delu, ob dejstvu, da je s temi podatki razpolagal že v času poteka davčnega postopka, prepozne (20. in 52. členom ZUS-1). Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker je tožnik pribavo izjav prič iz spisa Okrožnega sodišča v preiskavi prvič predlagala v upravnem sporu, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ne upošteva. Pri tem je poudariti, da je tožnik sam navedel, da je preiskava pri Okrožnem sodišču potekala takrat kot davčni postopek, kar dodatno kaže, da je njegov dokaz prepozen. Poudariti je še, da sodišče tudi ni pridobilo ustrezne dokumentacije od družbe B. Tožnik je namreč v svoji izpovedbi na izrecno vprašanje, ali ima družba B. kakšno dokumentacijo v zvezi s tem dejal, da nima, ampak je to notri v mreži, češ, da oni nimajo tega in nimajo nobene zveze s tem. Glede na takšno izpovedbo tožnika sodišče tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu.

K točki I. Izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Po določbah ZDoh-2 so v obdavčitev zajeti vsi dohodki in dobički fizičnih oseb, prejeti v davčnem letu, razen tistih, ki so izrecno izvzeti. Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika. Z dohodnino obdavčeni t.i. drugi dohodki so v 105. členu ZDoh-2 opredeljeni tisti dohodki fizičnih oseb, ki jih ni mogoče uvrstiti med katere od ostalih obdavčljivih dohodkov po zakonu in niso po izrecnih določbah zakona dohodnine oproščeni oziroma opredeljeni kot taki, da se ne vštevajo v davčno osnovo. Definicija drugih dohodkov je odprta, po navedbah predlagatelja zakona zato, ker v zakonu ni mogoče našteti vseh različnih vrst dohodkov fizičnih oseb, ki se pojavljajo v praksi in ker se pojavljajo tudi nove vrste izplačil dohodkov, ki jih sicer ne bi bilo mogoče zajeti v obdavčitev. Določene vrste drugih dohodkov (nagrade, darila) so navedene primeroma in ne pomenijo zaključenega nabora te kategorije dohodkov (tako sodba upravnega sodišča I U 1564/2011). Po določbi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se tako med druge dohodke vključuje tudi vsak dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

19Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

20V zadevi ni spora o tem, da so bila tožniku v kontroliranem obdobju na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Spora tudi ni o višini nakazanih sredstev. Sporna tudi v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanih vlaganj ni dokazal.

21Po določbi 76. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Po 77. členu ZDavP-2 dokazuje zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi sredstvi.

22V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja za dejstva na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa. Procesno dokazno breme pa se torej izraža v procesni aktivnosti zavezanca za davek, ki mora najprej zatrjevati dejstva, ki so mu v korist, nato omogočiti njihovo dokazovanje s postavitvijo substanciranih dokaznih predlogov oziroma s predložitvijo tistih dokazov, ki jih je mogoče predložiti. Substanciranje dokaznega predloga pa pomeni določno navedbo o ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva in je del dokaznega bremena stranke.²

23Tožnik je v zadevi vseskozi zatrjeval, da sredstva na računu, ki jih je prejel, niso njegova sredstva, temveč so sredstva vlagateljev, kar naj bi dokazoval s t.i. posojilnimi pogodbami. V postopku je ugotoviti, da je tožnik šele v pritožbi z dne 4. 7. 2017, ki jo je FURS prejel 6. 7. 2017, konkretizirano navajal dve imenu vlagateljev in predložil pogodbe med B. B. in tožnikom ter C. C. in tožnikom, in sicer se prva glasi na znesek 10.400,00 EUR, druga pa na znesek 14.000,00 EUR. Dodati je, da obstoj same posojilne pogodbe še ne pomeni, da je bilo posojilo dano, saj v sami posojilni pogodbi ni nikjer navedeno, kdaj, kje in kako je bilo posojilo dano. Predloženi posojilni pogodbi pa sicer v ničemer ne dokazujeta kakršnega koli sofinanciranja strukture v projektu B., prav tako ni naveden račun, kamor naj bi se zneski posojila nakazali, same strukture pa tudi tožnik ni podrobneje pojasnil. Tudi v svoji izpovedbi je bil neprepričljiv, ko je pravzaprav rekel, da ni lastnik in da nima nič v podjetju, da je imel pravzaprav neko mrežo, zato mu sodišče ni sledilo.

24Glede na dokazno breme, kot izhaja iz določb ZDavP-2, je dejstvo, da bi moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila. Tožnik namreč ni prerekal navedb, da je bil v času davčnega postopka seznanjen z ugotovitvami davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2014 z dne 21. 3. 2016, zoper katero se je sicer pritožil in je postala pravnomočna 10. 4. 2017.

25V navedeni pravnomočni odločbi z dne 21. 3. 2016 št. 0610-13924/2015-11-04-510-15, ki je bila izdana po postopku, kjer je tožnik kot stranka sodeloval, je tožena stranka tožniku kot zavezancu od drugih dohodkov ugotovila davčno osnovo v skupnem znesku 563.529,33 EUR, in sicer za posamezna davčna obdobja, pri čemer je za davčno obdobje 2011 ugotovila znesek 31.523,83 EUR. Navedena odločba je nesporno postala pravnomočna, v njej pa je med drugim tudi navedeno, da se je tožnik v zvezi s postopkom oglasil na uradu dne 3. 12. 2015, kjer je povedal, da so prilivi na račun iz naslova sklenjenih pogodb z različnimi strankami v Sloveniji in tujini za izgradnjo mreže v B. Z eventuelno stranko se dogovorita za sestanek in če je stranka za sodelovanje, mu nakaže denarna sredstva po pogodbi na TRR in iz tega računa plačuje agente po celem svetu, ki delajo za to mrežo. Agenti pa vpisujejo podjetja, ki izdajajo kartice zvestobe. Za ta zatrjevanja tožnik ni predložil nikakršnih dokumentov, čeprav je bil na to pozvan z elektronskim sporočilom dne 22. 12. 2015. 6. 1. 2016 je bil ponovno pozvan na pojasnila. Dne 12. 1. 2016 pa je povedal, da ni predstavnik skupine B. in tam ni zaposlen, je pa bil nekaj časa v leader teamu in je njihov logotip tudi uporabljal. Vse pogodbe so bile sklenjene s fizičnimi osebami, ki so nakazale denar na TRR v Avstriji in so bile v glavnem vrnjene in jih ne hrani več. Ker se posel ni tako razvijal, kot je mislil na začetku, ga je opustil in ljudem vrnil denar na različne načine. Največ v gotovini ali z nakazili na TRR. In to ni bil njegov dohodek, ampak samo investicija. Tožnik v nadaljevanju po pozivu tudi ni predložil nobenih dokazil, ampak je podal opravičila za zamudo. Davčni organ je tudi pridobil določene podatke oziroma informacije pri družbi B., kjer je prokurist dejal, da denarnega toka s fizičnimi osebami in njihovimi podjetji v Sloveniji nima, ampak sklepa uradne pogodbe o poslovanju s slovenskimi podjetji, s katerimi pa ima finančne tokove in da A. A. nima nobene uradne relacije s podjetjem B., zato tudi načeloma ni upravičen do uradnih logotipov in grafičnih simbolov ter da skladno s splošnimi pogoji poslovanja za člane B. prepoveduje gotovinsko poslovanje med člani za namene B. delovanja, da so vse transakcije med pogodbenima partnerjema urejene brez posrednika z bančnim nakazilom. Kakršne koli individualne pogodbe med člani samimi, med fizičnimi osebami, ki bi kakorkoli sklepali v imenu B.-a, so jim tuje in iz njihovega vidika sporne, ker s tem izrabljajo blagovno znamko in dobro ime.

26Pritrditi je zaključku, da bi se od zavezanca za davek pričakovalo, da bi imel kot fizična oseba za svoje sodelovanje z investitorji in agenti ustrezne dokumente, ki jih v postopku nadzora predloži. Tožnik je v postopku najprej zatrjeval, da dokumentov nima, nato pa, da bi jih lahko izbrskal. Tudi na naroku je v svojem zaslišanju dejal, da bi to mogoče lahko našel. Poudariti je, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, v skladu z 41. členom ZDoh-2, hraniti najmanj 5 let po poteku roka, na katero se davčna obveznost nanaša.

27Ugotoviti je, da tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Za svoje navedbe ni predložil nikakršnih listinskih dokazov, naj bi šlo za dogovore o sofinanciranju strukture v projektu B. V skladu s davčnimi predpisi se poslovni dogodki priznajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Verodostojna listina pa je tista listina, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna tako, da lahko z njo strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka. Tožnik, kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil, ampak je vseskozi zatrjeval, da bo to predložil, tudi na naroku, da mogoče bi pa to lahko imel, vendar tega ni predložil. Ob dejstvu, da je tožnik šele v pritožbi predložil dve posojilni pogodbi, se to šteje za novoto v skladu z 238. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je bil tožnik 7. 11. 2016 in 3. 3. 2017 pozvan k zavarovanju svojih pravic in z zakonom zavarovanih koristi, vendar se na to ni odzval. Tako je ugotoviti, da je odločitev, da je tožnik prejel dohodke, ki so obdavčljivi, utemeljena.

28Nadalje je zavrniti navedbo tožnika, da bi moral upravni organ upoštevati vse naknadno predložene dokaze, ne pa da se je postavil na zgornjo formalno stališče, da novot v pritožbenem postopku ni možno navajati in bi moral upravni organ dejstva, ki so mu bila predložena, upoštevati tako, da bi tožnika razbremenil dohodninske oziroma druge finančne odgovornosti. Pri tem je poudariti, da so določbe ZDavP-2 jasne, posebej določbe 76. in 77. člena o dokaznem bremenu. Prav tako tudi določbe ZUP in ZUS-1 o navajanju novot, kar je sodišče navajalo že zgoraj in se v izogib ponavljanju sklicuje na zgornjo obrazložitev. Enako je glede ugovorov, da bi moral davčni organ sam preko sistema B., in z zaslišanjem prič, ki so individualno navedene, raziskati zadevo. Navedeno je namreč davčni organ že storil, ugotovitve pa niso bile v prid tožniku. Tožnik ni uspel dokazati svojih navedb, da gre za sredstva, ki so bila zgolj transferirana preko računa tožnika zgolj z namenom omenjenih vlaganj, saj so bile njegove navedbe v tej smeri nekonkretizirane, zanje pa ni predložil nikakršnih relevantnih dokazov, tudi zaslišanje tožnika sodišče ni prepričalo v smeri navedenih zatrjevanj.

29V zvezi z zatrjevanjem, da se je vsa dokumentacija nahajala v sistemu B., ki je krovna organizacija in hrani vse ustrezne dokumente, je poudariti, da je tožnik v svoji izpovedbi sam dejal, da glede na mrežo teh podatkov v sistemu B. ni. Poudaril je, da je on tisti, ki razpolaga s temi dokumenti, vendar jih zaradi časovne stiske še ni predložil, navedeno pa ni utemeljen izgovor za nedokazovanje navedenih dejstev.

30Terjatev tudi ni zastarala, saj 5 letni rok ni potekel. Po prvem odstavku 125. člen ZDavP-2 pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Po 276. členu mora biti odločba o odmeri dohodnine izdana, oziroma dohodnina odmerjena do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto, torej za leto 2011 do 31. oktobra 2012. Tožniku je bila dohodnina prvič odmerjena z določbo z dne 14 .6. 2017, torej v okviru petletnega roka, ki bi potekel 31. 10. 2017. Po določbi 126. člena ZdavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Nadalje v zadevi tudi ni potekel absolutni zastaralni rok, ki v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

31Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da so bila dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane, v postopku v celoti ugotovljena. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik je bil zato utemeljeno pozvan, da nakazila pojasni in k svojim trditvam predloži dokaze. Trditve, da nakazila predstavljajo sredstva vlagateljev, tožnik ni uspel dokazati. Sodišče se strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik tudi s tožbenimi navedbami in ugovori ne prepriča.

32Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

33O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Peti odstavek 111. člena ZPP določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.
² Tako N. Hudej v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem, od 70. - 90. člena ZDavP-2, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2021, str. 388 in 389.