77. člen ZDoh-2

Tožniku so bila v kontroliranem obdobju na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Sporna v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov, za katere tožnik trdi, da niso njegova sredstva, temveč so sredstva vlagateljev, oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanih vlaganj ni dokazal. Sodišče se strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi.

Tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Tožnik - kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil. Šele v pritožbi predloženi dve posojilni pogodbi štejeta za novoto.

V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja le za dejstva, na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa. Glede na dokazno breme v davčnem postopku bi moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila.

Ker tožnica obstoja posojilnega razmerja v konkretnem postopku ni uspela dokazati, tudi zneskov, ki so bili v letu 2011 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati. Te dohodke je davčni organ pravilno obdavčil.

Vprašljiva je sama narava stroškov, in sicer ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem, z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Čim pa niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uveljavljanje dejanskih stroškov predpisuje zakon, ne glede na to, da je ostalo odprto vprašanje, za kakšne stroške je v predmetni zadevi dejansko šlo, takšnih stroškov davčno ni mogoče upoštevati.

V predmetni zadevi gre za vlogo davčnega zavezanca, ki jo je dolžan vložiti na podlagi zakona in ne po lastni volji v primeru, ko so na podlagi podanih dejstev izpolnjeni pogoji za odmero davčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki obdavčitev določa. Ker pa se nepremičnini nahajata v Sloveniji in je bil dohodek dosežen z oddajanjem v najem v Sloveniji, ima ta dohodek nesporno vir v Sloveniji. Za plačilo dohodnine od dohodka, ki ima vir v Sloveniji, pa je zavezan tako rezident Republike Slovenije, kot tudi nerezident. Po povedanem ugovori tožnice glede rezidentstva tako tudi po presoji sodišča na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Tudi po mnenju sodišča je tožnica zavezana za plačilo sporne dohodnine, pri čemer pa sami višini odmerjene dohodnine niti ne ugovarja.

Ni bilo upoštevano dejstvo, da je po določbah Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Borovnica, na katerega se sklicuje tožnik, na območjih poselitve, kjer je zgrajena, se gradi, obnavlja ali rekonstruira javna kanalizacija, priključitev stavbe ali preureditev obstoječega priključka stavbe na javno kanalizacijo, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, obvezna. To po presoji sodišča pomeni, da ima prav tudi, ko trdi, da bi brez priključitve lokal, ki se nahaja v nepremičnini, ne smel več obratovati in da bi torej nepremičnina izgubila uporabno vrednost. Zato ima po presoji sodišča prav tudi, ko trdi, da se z že omenjenimi deli ohranja uporabna vrednost nepremičnine in da torej že gramatikalna razlaga citirane določbe ZDoh-2 ne potrjuje stališča davčnih organov. Bistveno je namreč, da gre za ohranjanje uporabne vrednosti, in to z deli, ki sodijo v okvir vzdrževanja nepremičnine.

Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Po 75. členu ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem.

Obdavčitev celotnih prejetih zneskov najemnine, ne da bi se pri tem ta zmanjšala za znesek najemnine, ki jo tožnica plačuje za najeto stanovanje, ni v nasprotju s temeljnimi načeli davčnega prava oziroma ZDoh-2. Analogna uporaba zakonskih norm v davčnih zadevah načeloma ni dopustna. Tudi sicer analogija, ki jo uveljavlja tožnica ni ustrezna, saj gre pri primerih dopustnega zmanjševanja davčne osnove za stroške oziroma izplačila, ki so neposredno povezana z nepremičnino, ki se oddaja v najem. Pri plačevanju najemnine, ki jo uveljavlja tožnica, pa takšna neposredna povezana z nepremičnino, ki se oddaja, ni podana.

Z dohodnino so po določbah 15. člena ZDoh-2 obdavčeni vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. V tem smislu – kot vsakršen prejemek in ne zgolj kot dobiček - je razumeti tudi dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zato obdavčitev celotnih prejetih zneskov najemnine ni v nasprotju z načeli davčnega zakona. Analogna oziroma primerna uporaba zakonskih norm v primeru, ko gre za davčni predpis, načeloma ni dopustna. Zgolj dejstvo, da zakonska ureditev določenega vprašanja ne ureja, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve ustavnih določb.

Tožeča stranka je po sklenjeni pogodbi v lastnem imenu in za račun lastnice nepremičnin opravljala pogodbeno dogovorjene storitve in prejeto najemnino izkazovala med prihodki, stroške, ki bremenijo lastnika nepremičnin pa med odhodki. Poslovne dogodke je v nasprotju z vsebino pogodbenega razmerja izkazovala kot lastnica nepremičnin in ne kot indirektna zastopnica lastnice po sklenjeni pogodbi. Kot prevzemnica naročila bi morala naročnici izročiti vse, kar je iz opravljanja poslov prejela, naročnica pa bi morala prevzeti obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle ali pa jo teh obveznosti kako drugače razbremeniti. Ker je tožeča stranka prejeto najemnino v nasprotju z navedenim izkazovala v prihodkih in z njimi (v breme odhodkov) pokrivala obveznosti, ki bremenijo lastnico nepremičnin, odločitev že zato ne more biti drugačna od izpodbijane, po kateri se tožeči stranki kot prihodek pripozna pogodbeno dogovorjeno plačilo za opravljanje storitev upravljanja in ne (višji) prihodek iz naslova prejetih najemnin, kot odhodek pa izloči vse stroške, ki jih je kot prevzemnik naročila (za naročnico) prevzela tožeča stranka. Dav

Tožnica za leta od 2006 do 2009 ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, čeprav jo 318. člen ZDavP-2 k temu brezpogojno zavezuje, oziroma je za leto 2009 napoved oddala šele po pozivu davčnega organa, ki pa je ta ni mogel upoštevati kot verodostojne, saj se posamezni ključni podatki niso ujemali s podatki, ki jih je zbral davčni organ in so temeljili na podatkih same tožnice. Tako je bil izpolnjen zakonski stan iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 za ugotovitev predmeta obdavčitve s cenitvijo. Po mnenju sodišča je bila izbrana tudi pravilna metoda cenitve, to je taka metoda, ki se je lahko najbolj približala ugotovitvi dejanskega stanja, saj je izhajala iz podatkov same tožnice. OZ za sklenitev oziroma veljavnost najemne pogodbe res ne zahteva pisne oblike. Ker pa mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (76. člen ZDavP-2), bi si tožnica z obstojem pisne pogodbe o najemu olajšala dokazovanje posameznih dejstev, saj je sicer riziko nedokazanih trditev na njeni strani.

Kot dejanske stroške vzdrževanja premoženja je mogoče uveljavljati le tiste stroške, ki ohranjajo (in ne vzpostavljajo) uporabno vrednost stanovanja, če jih v času oddajanja premoženja v najem zavezanec plačuje sam.