VSL Sklep I Ip 275/2023

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za povrnitev stroškov vloge z dne 26. 10. 2022.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se upniku povrne stroške delnega umika izvršilnega predloga, kot so bili priglašeni v vlogi z dne 26. 10. 2022, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Upnik je z vlogo z dne 26. 10. 2022 delno umaknil predlog za izvršbo zaradi dolžnikovega delnega plačila. Priglasil je tudi stroške tega umika, ki jih je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7. 11. 2022 zavrnilo. Obrazložilo je, da stroškov delnega umika ni mogoče opredeliti kot potrebnih za izvršbo, poleg tega pa upnik nastanka teh stroškov tudi ni dokazal.

6Po upnikovi pritožbi je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 1465/2022 z dne 27. 12. 2022 sklep z dne 7. 11. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z navodilom, da mora ponovno presoditi potrebnost umika v zvezi s trditvami, da je bil podan zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, in če bo ugotovilo, da so stroški take vloge potrebni, presoditi še višino stroškov, ki jo upnik izkazuje z javno objavljenim cenikom.

7V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik z vlogo z dne 26. 10. 2022 predlog za izvršbo umaknil za znesek, ki ga je dolžnik poravnal prostovoljno in ne v okviru prisilne realizacije sklepa o izvršbi. Stroške vloge je zato ocenilo za potrebne v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, saj je bilo obvestilo upnika potrebno in za nadaljevanje postopka tudi objektivno koristno v smislu oprave izvršbe v okvirih iz 3. člena ZIZ. Z delnim umikom predloga za izvršbo pa je upnik tudi preprečil stroškovno dražje in časovno daljše odločanje o morebitnem ugovoru po izteku roka. Ker je sodišče s tem sledilo upnikovemu razlogovanju iz pritožbe zoper sklep z dne 7. 11. 2022, so pravno nepomembne vse navedbe iz obravnavane pritožbe, s katerimi upnik ponovno utemeljuje potrebnost nastalih stroškov.

8Kljub ugotovitvi o potrebnosti stroškov delnega umika je sodišče v nadaljevanju sklenilo, da jih upnik krije sam, višje sodišče pa odločitev sprejema kot pravilno.

9Najprej je kot neutemeljene zavrniti pritožbene očitke, da je sklep obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki naj bi bila podana zaradi nejasnosti razlogov oziroma zaradi nasprotovanja razlogom sklepa njegovemu izreku. Zgolj dejstvo, da je sodišče stroške prepoznalo kot potrebne za izvršbo, še ne pomeni upnikove avtomatične pravice do njihove povrnitve. Ugotovitev potrebnosti stroškov namreč pomeni le odločitev po temelju, medtem ko je treba v nadaljevanju presoditi še višino priglašenih stroškov, ki jih je upnik v predmetni zadevi priglasil po javno objavljenem Ceniku storitev Zavarovalnice (upnika), ki ga uporablja za poslovanje s strankami, in sicer za vlogo 0,75 EUR, za prilogo 0,75 EUR in za administrativne stroške 2,15 EUR, skupno torej v znesku 3,65 EUR.

10Glede zneska priglašenih administrativnih stroškov upnik ni pojasnil, kaj predstavljajo oziroma kakšne konkretne postavke zajemajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da strošek iz tega naslova ni specificiran oziroma določno opredeljen, kot to zahteva drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pravilnosti takega zaključka sodišča prve stopnje upnik s pritožbenim zatrjevanjem, da je splošno znano, da gre za delovne ure, porabo pisarniškega materiala in uporabo plačljivih poštnih storitev, ni uspel izpodbiti. Za splošno znana dejstva namreč velja le pravilo, da jih stranki ni treba dokazovati (prim. 214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), vendar pa to stranke ne odveže dolžnosti, da ta dejstva določno in konkretno opredeli oziroma specificira. Tudi sicer pa višina teh stroškov ne more temeljiti na ceniku, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11Glede priglašenih dvakrat po 0,75 EUR za vlogo in prilogo je najprej pojasniti, da upnik niti ni določno obrazložil, kakšna opravila glede vloge ali priloge so zajeta v tem strošku. Sodišče je ob dejstvu, da je bila upnikova vloga z dne 26. 10. 2022 vložena elektronsko, utemeljeno zaključilo, da ne gre za strošek tiskanja ali kopiranja, zato je iz tega sklepalo, da gre za strošek sestave vloge in priloge in za s tem povezan strošek upnika oziroma njegovih zaposlenih. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki, da je sodišče vsebino teh stroškov ugotovilo samovoljno in brez podlage, nenazadnje pa tudi upnik sam v pritožbi pojasnjuje, da gre strošek sestave vloge in priloge. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za priznanje takega stroška v višini, kot izhaja iz cenika, upnik nima pravne oziroma zakonske podlage. Upravičenje do povračila stroškov oziroma do nagrade mora namreč izvirati iz zakona (prim. drugi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), po tarifi pa je strošek mogoče odmeriti le, če je predpisana (prim. drugi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar pomeni, da mora nastati na podlagi zakona ali pa jo mora določiti z zakonom pooblaščena oseba oziroma organ. Tarifo predstavlja tudi upnikov cenik, ki pa ni predpisan, temveč je le enostranski akt in ga upnik lahko uporablja le neposredno v razmerju do dolžnika, ne more pa s cenikom določati višine stroškov izvršilnega postopka oziroma tarife, ki bi bila zavezujoča v sodnem postopku.¹ Pritožbeni očitki o napačni uporabi in razlagi drugega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se ob obrazloženem izkažejo za neutemeljene, enako velja tudi za izvajanja, da je s predložitvijo cenika upnik izkazal dejansko višino nastalih stroškov.

12S sklicevanjem na odločitve v drugih zadevah² upnik prav tako ne more uspeti. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Na morebitno drugačno odločitev v drugi zadevi zato sodišče ni vezano, saj mora v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi stroškovni zahtevek, pri čemer je v konkretni zadevi po pojasnjenem ugotovilo, da pogoji za priznanje priglašenih stroškov upniku na podlagi cenika niso izpolnjeni.

13Glede na obrazloženo je upnikova pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, ki jih deloma sicer spet temelji na svojem ceniku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Prim. VSM Sklep I Ip 306/2021 z dne 19. 5. 2021 in VSL Sklep I Ip 35/2023 z dne 13. 1. 2023.
² Upnik navaja VSM Sklep I Ip 240/2022 z dne 19. 5. 2022, VSK Sklep I Ip 90/2022 z dne 29. 3. 2022 in I Ip 207/2022 z dne 11. 3. 2022.