VSM Sodba IV Kp 46547/2018

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 46547/2018 z dne 26. 8. 2022 obdolženega B. B. pod točko I. izreka po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, medtem ko je obdolženi na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan plačati krivdne stroške prisilnega privoda v višini 81,55 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe pa je zoper obdolženega zavrnilo obtožbo, s katero mu je bila očitana storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper oprostilni del sodbe se je zaradi kršitve kazenskega zakona pritožil okrajni državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Okrajni državni tožilec zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP utemeljuje na prepričanju, da je naziranje prvostopenjskega sodišča zgrešeno in preozko. Opozarja, da je obdolženi opravljal funkcijo direktorja gospodarske družbe A. d.o.o. in bi v tej funkciji moral poskrbeti za ustrezne odbitke pri plači C. C., pri čemer pa je v nasprotju s to dolžnostjo poskrbel za to, da je del plače oškodovanega za junij in julij 2017, ki bi morali biti nakazani Finančni Upravi RS, neupravičeno ostal na računu družbe A. d.o.o. Posledično izrazi prepričanje, da opravljanje funkcije direktorja v določeni gospodarski družbi jasno kaže na povezanost in prepletenost premoženjskih interesov direktorja in same družbe. Po njegovi oceni to še zlasti velja v obravnavani zadevi, ko je bil obdolženi tudi edini lastnik in je s prilastitvijo sredstev, ki očitno pripadajo delavcu družbe, dejansko povečal svoje premoženje. S tem, ko je torej obdolženi denar prilastil družbi, s katero je zgolj on ekonomsko povezan in ima zgolj on od navedene družbe morebitne denarne in druge koristi, je po prepričanju pritožbe mogoče utemeljeno zaključiti, da je denar v smislu kaznivega dejanja poneverbe prilastil sebi, ne glede na dejstvo, da gre pravno gledano za dva ločena subjekta.

5Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje in soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, da se je v obravnavani zadevi obdolženemu očitalo, da je protipravno pridobil premoženjsko korist tretji osebi, tj. gospodarski družbi A. d.o.o. in ne sebi, kar je sicer pogoj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. To pomeni, da obdolženi ni mogel izpolniti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (brez posega v škodo obdolženega, pa tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja).

6Glede na konkretni del opisa obdolžencu očitanega dejanja, iz katerega je razvidno, da bi naj obdolženi za pravno osebo A. d.o.o. protipravno prilastil denar v skupni višini 1.263,68 EUR, ki mu je bil zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti na ta način, da v P. 18. 7. 2017 in 18. 8. 2017 kot direktor gospodarske družbe A. d.o.o. ni poskrbel za nakazilo 684,62 EUR za junij ter za nakazilo 579,06 EUR za julij 2017 kot odbitek pri izplačilu plače C. C., ki bi moral biti nakazan Finančni upravi RS, kljub temu, da je bil oškodovancu ta denar odtegnjen, je namreč poudariti, da ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.¹ Ločenost premoženjske sfere družbenikov in družbe pa velja tudi v primeru, ko gre za edinega družbenika, kot to izhaja iz obtožbenega očitka, po katerem naj bi bil obdolženi edini lastnik in zakoniti zastopnik. Upoštevaje navedeno in določbo prvega odstavka 209. člena KZ-1 je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, povsem pravilen. Iz formulacije izpostavljenega zakonskega določila namreč izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja podano tudi v primeru, če storilec denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja prilasti komu drugemu. Posledično je zaključiti, da navedeno zakonsko določilo inkriminira zgolj in izključno prilastitev »sebi«, kar nedvomno izhaja iz zakonske dikcije svojilnega zaimka »si«. Širjenje polja kaznivosti z interpretacijo, kot jo ponuja okrajni državni tožilec, bi zatorej pomenilo uporabo zakonske analogije, ki pa je v kazenskem materialnem pravu nezdružljiva z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem mora zakon sam določno opredeliti kaznivo dejanje, njegove zakonske znake in predpisano kazen.²

7Po obrazloženem, in ker okrajni državni tožilec tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo izpodbijani prvostopenjski oprostilni izrek, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, o vloženi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve.

¹ Za prim. sodbi VSRS I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017 in I Ips 2546/2010 z dne 15. 1. 2016, enako tudi sodba VSM IV 61698/2018 z dne 24. 11. 2021.
² Merc K. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 441.