VSL Sodba VII Kp 19718/2020

I. Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba v pravni opredelitvi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se kaznivi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 opredelita še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1.

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje grožnje mu je določilo kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari pa kazen dva meseca zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri mesece zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženec brez navedbe pritožbenega razloga in predloga, smiselno pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja;

- obdolženčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, „zmotne uporabe materialnega prava“ in bistvene kršitve „pravil postopka“ ter s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožbi nista utemeljeni, je pa pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo moralo poseči po uradni dolžnosti.

4Zagovornik v uvodnih pritožbenih navedbah zatrjuje, da ima obdolženec zdravstvene težave, zaradi katerih ne more sodelovati v kazenskem postopku in zaradi katerih je bil neprišteven tudi v trenutku storitve kaznivih dejanj. Iz tega razloga je predlagal, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo, da se neposredno seznani z obdolženčevimi psihičnimi težavami.

5Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da v skladu z drugim odstavkom 379. člena ZKP sodišče druge stopnje o tem, ali naj se opravi obravnava, odloči na seji senata. Predlog zagovornika zato pritožbeno sodišče razume predvsem kot predlog za opravo javne seje, katere bi se lahko udeležil obdolženec. Nadalje pa pojasnjuje, da za opravo javne seje, niti pritožbene obravnave ni podanih upravičenih razlogov. Določba 445. člena ZKP pritožbenemu sodišču nalaga, da obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata oziroma senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavanem primeru obdolženčev zagovornik svoj predlog za razpis javne seje oziroma obravnave utemeljuje zgolj z lastno oceno, da ima obdolženec „še vedno“ zdravstvene težave, ki mu onemogočajo sodelovanje v kazenskem postopku. Do izpostavljenega vprašanja obdolženčeve sposobnosti sodelovanja v predmetnem postopku se je prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje in je s pomočjo mnenja sodnega izvedenca psihiatra dr. B. B. ugotovilo, da je obdolženec sposoben aktivno in samostojno zastopati svoje interese v kazenskem postopku, če ni pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih substanc, saj ga osebnostna motnja, ki je bila pri njem ugotovljena, pri tem ne onemogoča. V zagovornikovih navedbah gre torej zgolj za pavšalno nasprotovanje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in ponavljanje lastne ocene, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v kazenskem postopku. Pritožba pa ne ponudi nobenih novih dokazov in novih navedb, ki bi bile lahko bistvene za odločitev oziroma bi pritožbenemu senatu lahko vzbudile dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornik obdolženega ni uveljavljal ničesar, do česar se sodišče prve stopnje v sodbi ne bi v zadostni meri opredelilo. Glede na pojasnjeno je pritožbeni senat ocenil, da udeležba obdolženca in njegovega zagovornika na pritožbeni seji ni bila potrebna in ne bi mogla prispevati k uspehu pritožbe.

6V zvezi z izvedenskim mnenjem obdolženčev zagovornik še navaja, da je obdolženec zahteval postavitev drugega izvedenca, ker je izvedenec dr. B. B. obdolženca že predhodno obravnaval in ima obdolženec do njega odklonilen odnos in ker izvedenec obdolženca ni neposredno pregledal. S tem pritožnik zgolj povzema razloge za postavitev drugega sodnega izvedenca, kot jih je navajal že pred sodiščem prve stopnje. Na izražene pomisleke zagovornika je v svojem pisnem mnenju in dodatno na zaslišanju odgovoril sodni izvedenec, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Predlog obrambe za postavitev drugega izvedenca je v izpodbijani sodbi argumentirano zavrnilo. Obrazložilo je, da četudi je izvedenec predhodno v drugem postopku že izdelal mnenje za obdolženca, to ne omaja objektivnosti izvedenskega mnenja v tem postopku, nadalje pa je tudi pojasnilo, da izvedenec ni opravil neposrednega pregleda obdolženca, saj je imel na razpolago dovolj objektivnih podatkov (dokumentacija za obdolženca se vodi od leta 1995 dalje in je obdolženec kontinuirano psihiatrično obravnavan). V takšne ugotovitve in posledično v verodostojnost izvedenskega mnenja dr. B. B. zagovornik ne more vnesti dvoma zgolj s pavšalnim ponavljanjem že izraženih okoliščin. S presojo prvostopenjskega sodišča, da ni utemeljenih razlogov za postavitev drugega sodnega izvedenca, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

7V nadaljevanju pritožbe zagovornik zavzema stališče, da obdolženec ni storil očitanih kaznivih dejanj. V zvezi s kaznivim dejanjem grožnje navaja, da je imel oškodovanec v nehumanih življenjskih pogojih nastanjenih več oseb ter da je bil do obdolženca žaljiv in nedostojen, ko ga je želel spoditi iz teh prostorov. Pojasnjuje še, da se je obdolženec oškodovancu pritožil nad nehumanimi življenjskimi razmerami in nad njegovo zahtevo, da prostore zapusti, saj obdolženec drugega prostora za prebivanje ni imel. Zagovornik s takšnimi navedbami ne izpodbija konkretnih ugotovitev in zaključkov izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa v njih ne prepozna relevantnosti za presojo obstoja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja grožnje. Pripominja pa še, da tudi morebitni slabi življenjski pogoji oziroma zahteva najemodajalca obdolžencu, da najemne prostore zapusti, obdolženca v ničemer ne razbremenjujejo očitanega kaznivega dejanja.

8S pritožbenimi navedbami, da je obdolženec z oškodovancem komuniciral v stanju neprištevnosti, zagovornik podaja lastno oceno obdolženčevega psihičnega stanja, ki nima podpore v spisovnih podatkih. Sodni izvedenec psihiater je namreč v obravnavanem postopku podal mnenje, da ima obdolženec disocialno osebnostno motnjo ter da je bil v času storitve kaznivih dejanj tudi pod očitnim vplivom alkohola, zaradi česar je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje prizadeta v bistveni meri in ohranjena v manjši meri ter je bilo tudi razumevanje lastnih dejanj prizadeto v bistveni meri in ohranjeno v manjši meri. Obdolženčev zagovornik torej z zatrjevanjem, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil prišteven, ne upošteva izvida in mnenja sodnega izvedenca ter podaja lastno, drugačno oceno obdolženčevega stanja. S tem pa ne vzbudi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovnega in prepričljivega (točki 3 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), tej oceni pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

9Nadalje zagovornik nasprotuje obsodbi za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari in navaja, da tuš kabine ni uporabljal le obdolženec, pač pa večje število ljudi. V zvezi s pritožbeno pripombo, da je bila uporaba ene kopalnice s strani večjega števila uporabnikov nehumana, pritožbeno sodišče odgovarja, da je takšna navedba povsem pavšalna, pa tudi sicer za obravnavano kaznivo dejanje ne more biti relevantna. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da gre za skupno kopalnico, vendar je svoj zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja obdolžencu oprlo na izpovedbe prič. Oškodovanec in obe priči so izpovedali o pogostem neprimernem obnašanju obdolženca, tudi obravnavanega dne, ki se je pričelo že v jutranjih urah z grožnjo oškodovancu. Slednji je izpovedal, da so ga o razbitju tuš kabine obvestili preostali stanovalci, zato ni možnosti, da bi jo razbil kdo drug. Njegovo izpovedbo je potrdila priča D. D., ki je povedala, da je bil obdolženec kritično noč jezen, ni sicer videla, da bi brcnil v tuš kabino, je pa slišala, da je udaril obdolženec, zaropotalo je. Podobno izhaja tudi iz izpovedbe E. E., ki je potrdil razbitje tuš kabine, da je to storil prav obdolženec, pa je slišal od drugih sostanovalcev. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič ocenilo kot prepričljive in jih v celoti sprejelo, kar je v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo ter argumentirano podprlo zaključek o dokazanosti očitanega kaznivega dejanja. Takšne presoje ne uspe omajati zgolj pavšalna pritožbena navedba, da kopalnice ni uporabljal samo obdolženec, zato zaključke izpodbijane sodbe sprejema tudi pritožbeno sodišče.

10Brez uspeha je nadaljnja pritožbena trditev, da je bila tuš kabina uporabna in je ni bilo treba nadomestiti z novo kabino. Pritožbeno sodišče ni podvomilo v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tuš kabina poškodovana, kar potrjujejo izpovedbe prič in fotografije v spisu. Razbita oziroma povešena vrata tuš kabine povzročijo, da voda ob tuširanju kaplja izven kabine, pri čemer so vrata namenjena prav onemogočanju odtekanja vode, zato je takšna poškodba nedvomno povzročila vsaj delno neuporabo tuš kabine. Višina povzročene škode in posledično vprašanje, ali je bilo poškodbo mogoče odpraviti s popravilom ali pa je terjala zamenjavo celotne tuš kabine, pa v obravnavani zadevi ni pomembna. Točen znesek oškodovanja namreč ni del opisa kaznivega dejanja, oškodovanec pa je bil s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

11Neutemeljeni so pritožbeni očitki zagovornika o nejasnem in nerazumljivem izreku sodbe, ki jih pritožnik utemeljuje s stališčem, da je tuš kabina sestavina nepremičnine in je zato izgubila lastnost samostojne stvari (premičnine) v pravnem prometu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predmet kaznivega dejanja po 220. členu KZ-1 tuja stvar, ki je lahko premična ali nepremična, ne glede na njeno samostojnost v pravnem prometu. V obravnavanem opisu kaznivega dejanja je zakonski znak tuje stvari ustrezno konkretiziran z navedbo o tuš kabini, ki je v lasti podjetja X. d. o. o., pri čemer dodatna navedba o premičnini ali nepremičnini, v opisu ni potrebna. Opis dejanja v izreku sodbe vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, zato so drugačna pritožbena zatrjevanja neupravičena.

12V okviru pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja obdolženec v svoji pritožbi zatrjuje le, da ni razbil tuš kabine in tudi ni grozil. Navaja, da je bilo v kopalnici vsakodnevno veliko ljudi, oškodovancu C. C. pa očita, da je imel ljudi nastanjene v neprimernih prostorih ter da jih je izkoriščal. Do pritožbenih navedb o uporabi skupne kopalnice in očitkih o neprimernih prostorih oškodovanca, ki jih je uveljavljal tudi obdolženčev zagovornik, se je pritožbeno sodišče v tej odločbi že opredelilo in se na zgornjo obrazložitev v celoti sklicuje. Tudi tovrstne (pavšalne) pritožbene navedbe obdolženca ne omajajo kritične ocene izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča in sprejetega zaključka, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani.

13Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je ob izbiri kazenske sankcije pravilno upoštevalo, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen za istovrstna in drugovrstna kazniva dejanja ter so mu bile izrečene tako neprostostne kot prostostne kazni, ki nanj pričakovanega učinka niso imele, zato mu je utemeljeno izreklo kazen zapora. Pritožbeno sodišče kot ustrezno ocenjuje tudi dolžino posamezno določenih kazni za obe kaznivi dejanji ter izrečene enotne zaporne kazni, ki odraža težo kaznivih dejanj in v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine.

14Glede na vse obrazloženo so pritožbene navedbe obdolženca in njegovega zagovornika neutemeljene in pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča niso vzbudile.

15Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon. Ob ugotovitvi dejstvenega opisa obeh kaznivih dejanj v odločbi o krivdi, da je bila pri obeh kaznivih dejanjih obdolženčeva zmožnost razumevanja lastnih dejanj prizadeta v bistveni meri in ohranjena v manjši meri ter da je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje prizadeta v bistveni meri in ohranjena v manjši meri, torej da je obdolženec dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, bi moralo sodišče prve stopnje obe kaznivi dejanji pravno opredeliti še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Ker tega ob izreku sodbe ni storilo, je ravnalo v obdolženčevo škodo.

16Sodišče prve stopnje je sicer izdalo popravni sklep, s katerim pa navedene napake ni mogoče popraviti. S popravnim sklepom se po določbi prvega odstavka 365. člena ZKP lahko popravijo pomote v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom. S sklepom o popravi pa ni mogoče popraviti izvirnika sodbe. V sodbo, kot je bila razglašena, sodišče prve stopnje ne sme posegati z (nepravilno) izdajo popravnega sklepa, temveč se tovrstne napake lahko odpravijo zgolj v postopku s pravnimi sredstvi. Glede na pojasnjeno je navedeno pomanjkljivost v izpodbijani sodbi po uradni dolžnosti odpravilo pritožbeno sodišče in sodbo spremenilo tako, da je obe kaznivi dejanji pravno opredelilo še v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1.

17Drugih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, ni zaznalo, zato je ob ugotovitvi, da so bile pritožbene navedbe obdolženca in njegovega zagovornika neutemeljene, njuni pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Ker je višje sodišče s predmetno sodbo odločilo v obdolženčevo korist, mu na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo sodne takse.