VSL Sklep IV Cp 2022/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Udeleženca sta 24. 9. 2019 pred prvostopenjskim sodiščem sklenila sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila, da se njuna mladoletna hči A. A., roj. 2015, zaupa v vzgojo in varstvo obema, da bo sicer živela pri materi, z očetom pa bo imela čim več stikov v času, ko bo dela prost, o čemer se bosta sproti dogovarjala. Hkrati sta se sporazumela, da si vzajemno plačujeta preživnino v višini 150 EUR mesečno. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadomestilo takšno odločitev, in sicer tako, da se mladoletna hči udeležencev zaupa v varstvo in vzgojo materi, kjer ima stalno prebivališče in kamor se ji vroča tudi pošta, oče pa je za njeno preživljanje dolžan plačevati mesečno preživnino, in sicer za čas od 1. 9. 2022 dalje v znesku 200 EUR mesečno, hkrati pa ji je dolžan plačati preživnino tudi za pretekle mesece v skupnem znesku 350 EUR. Sodišče prve stopnje je določilo stike mladoletne hčerke z očetom, in sicer vsak drugi vikend od petka popoldne do nedelje zvečer do 18.00 ure in vsak torek in četrtek, ko oče hčerko prevzame v šoli po koncu pouka do 19.00 ure, ko jo pripelje nazaj na materin dom. Glede počitnic je odločilo, da hčerka udeležencev jesenske, zimske in prvomajske počitnice preživlja izmenično z enim in drugim staršem, božično novoletne počitnice pa preživi polovico časa z očetom in polovico časa z materjo. Glede poletnih počitnic je prvostopenjsko sodišče odločilo, da jih preživi prva dva tedna v juliju z materjo, z očetom pa prva dva tedna strnjeno v avgustu. Nasprotni predlog očeta je sodišče prve stopnje zavrnilo in še odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

2Nasprotni udeleženec oziroma A. A.-jin oče je po svoji pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo, s katero izpodbija odločitev o zaupanju mld. hčerke v vzgojo in varstvo materi, o določitvi preživnine, stikov, odločitev o zavrnitvi njegovega nasprotnega predloga in v stroškovni odločitvi. Uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pritožbenega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu nasprotnemu predlogu, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ni opredelilo do vseh njegovih pravnorelevantnih navedb in ugovorov in ker je neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge. Sodišče bi moralo pridobiti neodvisno mnenje mld. A. A., torej ne v sklopu izvedenskega mnenja postavljenih izvedenk, ampak bi ji moralo postaviti zagovornico v skladu s Splošnim aktom o načinu izvajanja zagovorništva otrok. Izvedenki sta podali oceno na podlagi vedenja in razgovora z otrokom. Samo mnenje pa od otroka nista pridobili. Strinja se, da v konkretnem primeru skupno starševstvo ni mogoče, ne strinja pa se z odločitvijo sodišča. Tako izvedenki, kot sodišče sta pavšalno odpravili njegove trditve glede kvalitete bivanjskih razmer oziroma socialne mreže pri posameznem od staršev. Te okoliščine bi morale pretehtati tudi pri končni odločitvi o vzgoji in varstvu. Večja otrokova korist bi bila zagotovljena pri njem, saj ima večje stanovanje, več prihodkov in širšo družino, ki mu lahko pomaga pri vzgoji in varstvu otroka. V postopku se je tudi izkazalo, da je hčerka nanj čustveno navezana in da je rada z njim. Sodišče ni pravilno izračunalo potreb otroka. Napačno in pristransko ter brez objektivnih kriterijev je porazdelilo preživninsko breme tako, da mati krije 40 % oče pa 60 % potreb. Ko sta udeleženca sklepala sodno poravnavo v letu 2019 so bile potrebe otroka ocenjene na 300 EUR, pri čemer je takrat še hodil v vrtec in so bili zaradi tega višji stroški. Nasprotuje oceni stroškov za oblačila, za higieno ter razvedrilo. Vsi ti stroški skupaj bi lahko znašali največ 30 EUR. Skupni stroški znašajo največ 335 EUR mesečno. Nasprotni udeleženec še vedno naturalno izvršuje preživninske obveznosti tako kot do sedaj, zato ni podlage, da se mu naloži plačilo obrokov preživnine za nazaj. Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo in meni, da bi morala predlagateljica plačati vsaj polovico stroškov sodnih izvedenk.

3Nasprotni udeleženec je 10. 10. 2022 sodišču predložil laično dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo in presojalo, saj je bila vložena po poteku 30-dnevnega pritožbenega roka. Izpodbijani sklep mu je bil namreč vročen 7. 9. 2022, kar pomeni, da se je pritožbeni rok iztekel 7. 10. 2022, dopolnitev pritožbe pa je vložil 10. 10. 2022, torej prepozno.

4Predlagateljica je v odgovoru na pritožbi predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Med udeležencema ni sporno, da se skupna vzgoja in varstvo mld. hčerke A. A., za katero sta se dogovorila in za takšno obliko varstva in vzgoje otroka 24. 9. 2019 sklenila sodno poravnavo, ni obnesla. Spremenjene razmere in koristi otroka so zato terjale izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka (četrti odstavek 138. člena Družinskega zakonika, DZ)¹. Kot pri vseh odločitvah v zvezi z otroci, je tudi pri odločanju o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev temeljno načelo in vodilo otrokova največja korist. Pravni standard „korist otroka“ je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo navedenega pravnega standarda je napotilo v tretjem odstavku 7. člena DZ, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihov skrb in odgovornost do otroka ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v katerem je mdr. zaslišalo oba udeleženca ter izvedlo dokaza z dvema izvedenkama, in sicer s sodno izvedenko za otroško in mladostniško psihiatrijo ter sodno izvedenko za področje klinične psihologije, zaključilo, da bo v večjo korist mld. otroka, če se zaupa v vzgojo in varstvo materi. Ugotovilo je, da ima mladoletna hčerka udeležencev oba starša rada, da je na oba čustveno navezana, da pa ima mati boljše starševske kapacitete od očeta in je sposobnejša hčer postaviti v ospredje in ravnati v njeno korist. Po drugi strani pa ima oče nižje starševske sposobnosti, ker nima uvida v ustrezne razvojne in čustvene potrebe svoje hčerke ter so pri njeni vzgoji v ospredju njegovi lastni interesi, ker z deklico razvija škodljiv, simbiotičen in lastniški odnos ter s tem dolgoročno ogroža njen zdrav psihosocialni razvoj. Ob takšnem zaključku prvostopenjskega sodišča so okoliščine, ki jih nasprotni udeleženec izpostavlja v pritožbi, in sicer višja kvaliteta bivanjskih razmer pri njem in široka socialna mreža manj pomembni in pri končni odločitvi o zaupanju v vzgojo in varstvu ne morajo pretehtati.

7Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da so otrokove koristi v večji meri zagotovljene z zaupanjem v vzgojo in varstvo materi, ne omaje niti pritožbena trditev nasprotnega udeleženca, da je tak zaključek pomanjkljiv, ker sodišče ni pridobilo mnenja mladoletne hčerke ter da bi moralo sodišče predlagati, da se ji postavi zagovornik otroka po določbah Zakona o varuhu človekovih pravic. Iz določbe 143. člena DZ izhaja, da sodišče pri odločitvi o varstvu in vzgoji otroka upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Poudariti je treba, da gre pri tem za otrokovo pravico do obveščenosti in pravico do izražanja stališč. Njeno uveljavljanje pa je odvisno od sposobnosti otroka razumeti pomen in posledice mnenja. Po drugi strani pravici otroka do podaje mnenja stoji nasproti pravica do zaščite pred sprejemanjem odločitve. Občutek odgovornosti pri otroku, da lahko vliva na odločitev o lastni prihodnosti, je namreč lahko zanj tudi obremenjujoč. Po določbi prvega odstavka 96. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)² sodišče pozove center za socialno delo (CSD), da otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvesti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi mnenje. CSD je 17. 11. 2020 sodišču sporočil, da mnenja mld. A. A., roj. 2015 ni pridobil, saj glede na svojo starost ni bila sposobna razumeti pomena postopka in posledic odločitve. Nedvomno enak zaključek velja tudi za čas sprejema odločitve prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno poudarilo, da sta podrobno mnenje o tem, kako deklica doživlja vsakega od staršev in kakšen je njen odnos z vsakim od njiju, posredovali sodni izvedenki, kvalificirani strokovnjakinji, ki sta na podlagi objektivnih pokazateljev ugotovili, kako deklica doživlja vsakega od staršev in kakšen je njen resnični odnos z vsakim od njiju. Splošno znano namreč je, da je zgolj otrokova izjava oziroma mnenje podana v odvisnosti od (največkrat trenutnih) subjektivnih okoliščin in da ne odraža vsakič največje otrokove koristi. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je odločitev o vzgoji in varstvu pomanjkljiva in obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo mnenja mladoletnega otroka, kot je predlagal nasprotni udeleženec. Odločitve sodišča prve stopnje o zaupanju mld. otroka v vzgojo in varstvo materi je zato pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

8Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stikih. Nasprotni udeleženec pritožbe zoper to odločitev vsebinsko sploh ni opredelil in jo izpodbija zgolj kot posledico odločitve o zaupanju mld. hčerke v vzgojo in varstvo materi.

9Nasprotni udeleženec pa neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o določitvi preživnine. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je nasprotni udeleženec izvrševal svojo preživninsko obveznost do hčerke glede zadovoljevanja njenih življenjskih potreb vse do odločitve v tej zadevi. Za ta čas mu zato ni naložilo preživninske obveznosti, razen za plačilo polovičnega zneska šolske položnice v višini 35 EUR za čas šolskega leta 2021/2022 v skupni višini 350 EUR (10 x 35 EUR).

10Pri določitvi preživnine za čas od odločitve dalje oziroma od 1. 9. 2022, pa je sodišče pravilno upoštevalo pravno odločilna dejstva za določitev preživnine. Te določa 189. člen DZ, ko sodišču nalaga, da preživnino določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnost zavezanca. Sodišče prve stopnje je stroške preživljanja mladoletne A. A. pravilno ocenilo na znesek 380 EUR mesečno. Pri tem je stroške obutve in oblačil ocenilo na znesek 40 EUR, strošek higiene na 15 EUR in strošek razvedrila (igrače, sredstva za ustvarjanje, rojstnodnevna darila za prijatelje, ipd.) na 20 EUR. Tako ocenjeni stroški so v skladu s splošno znanimi dejstvi in izkušnjami, kaj in koliko otrok v tej starosti potroši za zagotavljanje teh potreb. Neutemeljeno in povsem pavšalno je zato pritožbeno izpodbijanje ugotovljene višine teh potreb z navedbo, da bi stroški navedenih postavk lahko skupaj znašali največ 30 EUR.

11Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno porazdelilo ugotovljeno preživninsko breme med oba starša, potem, ko je ugotovilo njune preživninske zmožnosti. Udeleženca ne razpolagata s premoženjem. Imata dohodke iz naslova zaposlitve, in sicer predlagateljica 850 EUR mesečno, brez upoštevanja stroškov prevoza pa 720 EUR mesečno. Nasprotni udeleženec pa je po lastnih trditvah, ko je bil zaslišan, navedel, da običajno zasluži med 1.200 do 1.300 EUR mesečno, lahko pa tudi do 1.500 EUR. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj mati, pri kateri bo mladoletna hčerka vendarle bistveno več časa, krije 40 % njenih preživninskih potrebe, oče pa 60 %. Pri tem je znesek dosojene preživnine v višini 200 EUR nižji, kot bi moral biti glede na omenjeno odstotkovno porazdelitev Predlagateljica je namreč sama predlagala, da naj nasprotni udeleženec za preživljanje mladoletne hčerke plačuje (le) 200 EUR, saj pričakuje, da bo pokrival ostale hčerine potrebe tudi naturalno, kot jih je že do sedaj. Glede na navedeno je odločitev o višini mesečne preživnine za mld. A. A. pravilna.

12Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Materialno pravna podlaga za odločitev o stroških postopka je v določbi 101. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki določa, da o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku. Sodišče je odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka, saj je bil postopek v obravnavani zadevi potreben zaradi varovanja koristi mladoletnega otroka udeležencev postopka. Strošek za izvedbo dokaza z izvedencem je strošek nasprotnega udeleženca in ne skupen strošek, kot nasprotni udeleženec navaja v pritožbi. Dokaza z izvedenkama je namreč predlagal on in za izvedbo dokaza tudi založil predujma. Ni torej razloga, da bi tudi predlagateljica, ki je nasprotovala izvedbi dokaza z izvedenkama, krila del teh stroškov, ki jih je torej pogojevalo izključno procesno ravnanje nasprotnega udeleženca.

13Pritožba se tako izkaže v celoti za neutemeljeno. Zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14Na podlagi 101. člena ZNP-1 oziroma po prostem preudarku je pritožbeno sodišče odločilo, da naj nasprotna udeleženka sama krije svoj strošek odgovora na pritožbo, v katerem (zgolj) pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča.

¹ Uradni list RS, št. 15/17.
² Uradni list RS , št. 16/19.