143. člen DZ

Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).

Sodišče prve stopnje ni spregledalo izražene želje otroka oziroma mnenja CSD, temveč je ob celoviti presoji pravno relevantnih dejstev sprejelo drugačen zaključek. Razlogi, ki jih navaja A. v svoji izjavi, namreč niso povezani s formalno določitvijo naslova, temveč ureditvijo časa (stikov), ki ga preživlja z enim in drugim od staršev. Navedeno pa ni predmet tega postopka.

Ogroženost otroka, ki je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, je tako imenovani pravni standard; konkretna vsebina tega nedoločenega pravnega pojma se oblikuje za vsak konkretni primer posebej. Nobenega dvoma ni, da se kot ogrožanje šteje tudi ravnanje, ki otroka spravlja v psihično stisko

Ker je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe posebej poudarjeno načelo hitrosti, sodišče o njem praviloma odloča na podlagi mnenja CSD, le izjemoma že v postopku za izdajo začasne odredbe angažira izvedenca.

Nasprotni udeleženec sicer poudarja, da bosta deklici vsak drugi vikend zaradi izvedbe stikov brez spanja pri očetu podvrženi štirim vožnjam po 60 km, nasprotni udeleženec pa kar osmim vožnjam, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na izkazano stisko v zvezi s spanjem pri očetu pogojev za stike s prenočitvijo še ni, zato je trenutno stik brez prenočitve, ki posledično terja več voženj deklic in tudi nasprotnega udeleženca, v večjo korist deklic, kot bi bil stik s prenočitvijo. V primeru, da zmožnosti staršev ne bi zagotavljale kritja izdatka za plesno udejstvovanje, bi imele pred takim stroškom prednost nujnejše potrebe otroka (potreba po hrani, bivanjski stroški, obleka, obutev, šolski stroški ...). Če razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje. Vendar se sodišče druge stopnje ne strinja z navedbo nasprotnega udeleženca, da plesno udejstvovanje deklic v višini, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, predstavlja luksuz. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da imata oba udeleženca poleg rednih mesečnih dohodkov možnost tudi dodatnega zaslužka.</

Če sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pridobi mnenje CSD in nanj opre odločitev, mora z njim seznaniti udeležence postopka, jim dati možnost, da se do njega opredelijo, nato pa na morebitne pravno pomembne pripombe zoper mnenje obrazloženo odgovoriti. Če je za odgovor na pripombe in presojo ogroženosti otroka treba opraviti narok in izvesti dodatne dokaze, mora storiti tudi to. Navedene zahteve izhajajo iz enotnih stališč sodne prakse. Redni in dovolj pogosti stiki z nerezidenčnim staršem od najzgodnejše starosti so temelj zdravega razvoja otroka.

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, med drugim tudi, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku glede koristi otroka upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu

CSD pomaga sodišču pri ugotavljanju okoliščin, ki so relevantne za odločitve v družinskih zadevah. Njegova naloga je, da sodišču posreduje ugotovitve o dejstvih in okoliščinah, za ugotovitev katerih je potrebno posebno znanje, ki ga imajo strokovni delavci CSD. Z vidika materialnega prava pa dejstva, ki izhajajo iz mnenja CSD, presodi sodišče.

Odločitev, da stiki mladoletnih otrok z očetom potekajo dvakrat tedensko po tri ure v materini prisotnosti, ni ustrezna. Od sklenitve začasne poravnave so se okoliščine spremenile. Nerazrešeni odnosi med staršema in neustrezna komunikacija povečujejo možnosti nastajanja konfliktov in za otroke predstavljajo dodatno obremenitev. Takšni stiki otrokom ne morejo biti v korist.

Po določilu 143. člena DZ, ki je usklajen z 12. členom KOP, sodišče pri odločitvi o izvajanju starševske skrbi upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Gre za otrokovo pravico in ne dolžnost, saj so za skrb za njegove koristi odgovorni starši.

Ne glede na to, da je odvzem stikov eden hujših ukrepov po DZ, je v obravnavani zadevi treba upoštevati jasno izraženo voljo mld. A. A., da stikov z očetom ne želi.

Mld. A. A. ima določene želje in preference, ki jih je treba pri njeni starosti (čez nekaj mesecev bo dopolnila 11 let) upoštevati. Poleg tega je A. A. v zadnjem času doživela vrsto sprememb. Dobila je novo družino, zamenjala je šolo, dobila nove sošolce, zasedena je z vrsto šolskih in obšolskih dejavnosti. Vse te okoliščine že same po sebi vplivajo na to, da je časa za stike z ostalimi sorodniki (starimi starši) manj.

Ob izkazanih lastnostih nasprotnega udeleženca (osebnostna motnja narcisističnega in deloma disocialnega tipa) ni moč pričakovati, da bi ta zmogel ustrezno v celoti izvajati starševsko skrb. Vendar bi prekinitev stikov z njim hkrati verjetno rodila hud odpor do nasprotne udeleženke in institucij, ki mu v dani situaciji sicer lahko pomagajo, kar bi pomenilo, da bi mld. A. ostal brez varne povezave z obema od staršev in strokovne pomoči, kar pa nedvomno ni v njegovo korist. Mld. A. je bil zaradi družinske situacije izpostavljen že kar nekaj spremembam (razpad družine, nastanitev v zavod, različni načini stikov idr.). Višje sodišče se strinja, da je to, da stiki v obsegu, kot so določeni sedaj, že potekajo, pomembno za odločitev; če kaj, mld. A. zaradi siceršnjih neugodnih družinskih razmer potrebuje predvidljivost in stabilnost. Pri tehtanju med manjšimi spremembami sedanjega obsega stikov in ohranitvijo le-tega je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost slednjemu.

Pomembno je, da bosta otroka ob upoštevanju njunega mnenja dobila občutek, da sta slišana, kar jima je treba tudi jasno povedati in se bo njun občutek, da stiki zanju predstavljajo prisilo, zmanjšal, kar je še posebej pomembno za mladoletno A. A. in se bo po svojih močeh skušala udeleževati več stikov, kot to od nje pričakuje nasprotni udeleženec. Hkrati je to tudi izhodišče za očeta, da otrokoma prisluhne, da se jima približa in se potrudi, da bodo stiki potekali na način, da bodo otrokoma zanimivi in si jih bosta sčasoma tudi sama želela izvrševati v večjem obsegu, kot je določeno v izpodbijanem sklepu.

V postopku za varstvo koristi otroka, kakršen je obravnavani, sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka. Zanj je značilno, da gre za manj formaliziran postopek, z bolj celostnim pristopom k vsebinski ureditvi spornega razmerja med udeleženci, ki se sami niso uspeli sporazumeti. Sodišče pri tem upošteva pobude in interese vseh udeležencev, vendar pa na njihove predloge vsebinsko ni vezano. Sodišče postavi izvedenca, če samo ne razpolaga s potrebnim znanjem za odločitev o določenem vprašanju. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, center mnenje pripravi na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih oceni s stališča stroke oziroma pravil znanosti. Takšno mnenje je zato po strukturi in bistvenih značilnostih podobno izvedenskemu mnenju. To, da so stiki s staršem, s katerim otrok ne živi, določeni preskromno, lahko vodi do odtujitve, kar zagotovo ni v otrokovo korist. Stiska, ki jo A. občuti ob stikih, je občasna in obvladljiva in gre za 'normalno in pričakovano' stisko otroka, ki je razpet med starša in si želi ugajati obema.

Pravica otroka biti slišan in resno upoštevan tvori temelj njegovega dostojanstva in je pomembna za njegov zdrav razvoj.

V primeru odločanja o ugovoru zoper že izdano začasno odredbo, mora sodišče, kljub temu, da še vedno odloča z znižanim standardom verjetnosti, razen v izjemnih okoliščinah, praviloma izvesti dodatne dokaze, na podlagi katerih lahko preveri svojo prejšnjo odločitev.

Naloga sodišča prve stopnje je bila, da s stopnjo verjetnosti ugotovi, kakšna oblika stikov je v sedanjosti v največjo korist mld. A. A. Sodišče pri odločanju o stikih (prvi odstavek 141. člena DZ), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (7. člen DZ), prvenstveno presoja, kako bodo najbolje varovane otrokove koristi. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist.