VSL Sklep in sodba I Cpg 71/2023

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper zamudno sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 12. 10. 2022 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2019 do plačila in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

2Tožena stranka je dne 28. 10. 2022 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo.

3Zoper sklep z dne 15. 11. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Zoper zamudno sodbo z dne 12. 10. 2022 se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo zamudne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane zamudne sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje

7Po prvemu odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravdnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka.

8Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pravilna že iz razloga, ker trditev tožene stranke, da ji v postopku ni bila vročena tožba, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč institut, ki ga je mogoče uporabiti, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega dejanja, zaradi dogodka, ki stranki prepreči opravo takega dejanja. Razlogi za vrnitev v prejšnje stanje so torej podani, če razlog za zamudo nastane na strani stranke in ne na strani sodišča. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil ta predlog zavrnjen, pa tožena stranka očita sodišču, da je kršilo procesne določbe glede vročanja sodnih pisanj in vročitve tožbe ni opravilo. Po stališču teorije¹ in v skladu z ustaljeno sodno prakso² nepravilno vročanje ne more biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč lahko stranka to kršitev uveljavlja v okviru pritožbe, revizije ali obnove postopka.

9Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo. Ker višje sodišče tudi ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper zamudno sodbo

10V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo zoper toženo stranko potem, ko je ugotovilo:

- da je potekel 30-dnevni rok, odkar je toženi stranki pravilno vročalo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice iz drugega odstavka 277. člena ZPP,

- da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati,

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

11Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na kršitev pravil postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo pri vročanju tožbe v odgovor. Pravnim osebam se skladno s 133. členom ZPP osebna vročitev opravi na naslovu, ki je vpisan v register. Če to ni mogoče, se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih prostorov pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP). Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pripetega k r. št. 4 spisa), je tožbo s prilogami vročevalec poskusil vročiti toženi stranki 15. 6. 2022 na naslovu, kot je vpisan v register, a mu to ni uspelo, zato ji je v hišnem predalčniku pustil obvestilo s podatkom o tem, kje je sodno pisanje, in pozivom, naj ga v 15 dneh dvigne. Ker tožena stranka v 15 dneh od omenjenega obvestila sodnega pisanja ni dvignila, ji je bilo pisanje 1. 7. 2022 puščeno v hišnem predalčniku, vročitev pa se je štela za opravljeno na zadnji dan 15 - dnevnega roka (fikcija vročitve, četrti odstavek 142. člena ZPP). Pogoj za nastop fikcije vročitve je z ustreznim opozorilom opremljeno obvestilo o poskusu vročitve, puščeno na pravilnem naslovu.

12Upoštevajoč navedeno so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na omenjenem obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, pravilne. Vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi (149. člen ZPP) predstavlja javno listino, za katero velja dokazno pravilo, da dokazuje, da je bila poskušena vročitev na dan, ki je v listini naveden, na naslovu, ki je naveden v pisanju, in da je bilo to obvestilo z vsemi podatki puščeno naslovniku v njegovem hišnem predalčniku (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zaznamki vročevalca na obvestilu se domnevajo za resnične. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost³ in z višjim dokaznim standardom, ki ga mora doseči tisti, ki tej listini nasprotuje.⁴ Za kaj takšnega ne zadošča, da tožena stranka v pritožbi zgolj zatrdi, da ni prejela ne tožbe ne obvestila, v katerem roku lahko prevzame sodno pošiljko.⁵ Če bi lahko že samo takšna pritožbena navedba izpodbila zakonsko domnevo (o vročitvi), bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je namreč določena ravno zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil.⁶

13Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi, in resničnosti tožbenih navedb o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša. Zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). In čeprav ta pritožbeni razlog ni dopusten, poskuša tožena stranka v pritožbi v pretežnem delu izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja in višine nastalih investicijskih stroškov, glede odpovedi najemne pogodbe in glede nastopa zamude s plačilom.

14Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožena stranka priznava, da je imela tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe z dne 14. 3. 2019 v najemu poslovne prostore, v obnovo katerih je vložila 50.000,00 EUR, saj v postopku izdaje zamudne sodbe dejanskega stanja ni ugotavljalo, ampak je kot podlago zamudne sodbe vzelo dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi (domneva priznanja dejstev). Tožeča stranka je v tožbi navedla in v dokaz predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika, da so bili poslovni prostori ob sklenitvi najemne pogodbe v zapuščenem in zanemarjenem stanju, neprimernem za opravljanje dejavnosti, zato jih je obnovila, na novo uredila napeljavo in uredila okolico, za kar je porabila dva meseca in 50.000,00 EUR. Ob navedenem so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka časovno, zneskovno in vsebinsko ni konkretizirala zatrjevanih investicijskih stroškov obnove. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno štelo za priznana dejstva, da je tožeča stranka 11. 12. 2019 prejela odpoved najemne pogodbe brez odpovednega razloga in nalog za izpraznitev poslovnih prostorov v roku 15 dni, ki je začel teči po poteku šest mesečnega odpovednega roka, da je poslovne prostore prenehala uporabljati 13. 3. 2020 in jih dokončno izpraznila v maju 2020. Ob tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka sama navedla, da je soglašala z umikom odpovedi najemne pogodbe, saj iz navedb v tožbi in predloženih listinskih dokazov izhaja, da je izrecno nasprotovala umiku predloga za izpraznitveni nalog in preklicu odpovedi najemne pogodbe, ki ga je tožena stranka 19. 6. 2020 vložila v postopku VII Pg 321/2020. Upoštevajoč vse navedeno višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu. Navedena dejstva, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi, zato predstavljajo vsa potrebna pravno relevantna dejstva za ugotovitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi petega, šestega in sedmega odstavka 14. člena najemne pogodbe z dne 14. 3. 2019, ki določajo, da bo najemodajalec priznal vračilo investicijskih stroškov adaptacije – prilagoditve poslovnih prostorov v fiksnem znesku 21.000,00 EUR v primeru odpovedi najemne pogodbe do 31. 12. 2019, ki ne izvira iz krivdnih razlogov najemojemalca, in v kolikor bo najemojemalec v nepremičnino investiral večjo višino sredstev. Ker zato niso podani ne s pritožbo uveljavljeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členu ZPP.

16Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker s pritožbo ni bila uspešna, te pritožbene stroške nosi sama.

17Tožena stranka je priglasila tudi stroške za pritožbo zoper zamudno sodbo. Ker s pritožbo ni bila uspešna, te pritožbene stroške nosi sama, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške. Stroški so odmerjeni v skladu s priglašenima stroškovnikoma in Odvetniško tarifo (OT). Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo – 750 točk, 2 % za materialne izdatke po 11. členu OT in 22% DDV, kar upoštevajoč vrednost točke po OT v višini 0,60 EUR, znese 559,98 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ Galič, Aleš: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 476.
² Primerjaj: VSRS sodba II Ips 53/2003 z dne 22. 1. 2004, VSL sodba in sklep I Cp 3103/2010 z dne 22. 12. 2010, VSL sklep I Cp 1345/2014 z dne 23. 7. 2014, VSM sklep I Cp 74/2015 z dne 6. 5. 2015, VSL sklep I Cp 265/2016 z dne 6. 4. 2016, VSL sklep I Cpg 773/2020 z dne 16. 12. 2020, VSL sklep I Cpg 553/2021 z dne 27. 10. 2021, VSL sklep 807/2022 z dne 31. 5. 2022, VSL sklep I Cpg 153/2022 z dne 10. 5. 2022.
³ VSRS sodba II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001.
⁴ J. Zobec: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, druga knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, stran 422.
⁵ VSL sklep I Cpg 1326/2016 z dne 3. 1. 2017.
⁶ VSL sklep II Cpg 13/2019 z dne 14. 1. 2019.