VSC Sklep I Ip 39/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani II. in III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške, upnici pa mora v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se razveljavi sklep o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Velenju Z 57/2021 z dne 27. 7. 2021 in se ustavi postopek zavarovanja s predhodno odredbo, razveljavijo pa se tudi vsa že do sedaj opravljena dejanja (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Velenju Z 57/2021 z dne 27. 7. 2021 (II. točka izreka) in upnici priznalo nadaljnje stroške tega postopka v znesku 946,34 EUR, ki jih mora dolžnik povrniti upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izplačilo dalje do dne plačila (III. točka izreka).

2Dolžnik s pravočasno pritožbo po pooblaščencu glede na pritožbene navedbe in pritožbeni predlog izpodbija II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)¹. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru ugodi, podredno razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 2. 2022 ugodilo ugovoru dolžnika zoper predhodno odredbo, sklep o predhodni odredbi razveljavilo in postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavilo ter navaja razloge sodišča prve stopnje za navedeno odločitev. Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju v ničemer ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 4. 5. 2022, s katerim je pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2022 razveljavilo, temveč je na podlagi identičnih dokazov podalo diametralno nasproten zaključek in ugotovilo, da je izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Odločitev sodišča prve stopnje posega v ustavno pravico dolžnika do poštenega sojenja in do pravne varnosti, ki se kaže v tem, da je sodišče povsem brez obrazložitve in utemeljenih razlogov uporabilo iste ugotovitve kot v prvem odločanju, in je sedaj na podlagi teh istih ugotovitev podalo diametralno nasprotno odločitev, da je ugovor dolžnika zoper izdano predhodno odredbo neutemeljen, čeprav za to ni podalo prav nobenih obrazloženih razlogov in pravno relevantnih dejstev. Še več, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podaja diametralno nasprotna stališča glede vrednosti premoženja dolžnika, saj je v sklepu z dne 4. 2. 2022 navedlo, da premoženje dolžnika zadostuje za poplačilo terjatve upnice, kar pomeni, da je bila vrednost premoženja dolžnika v prvem postopku izkazana, v izpodbijanem sklepu pa povsem neutemeljeno navaja, da dolžnik ni izkazal vrednosti svojega premoženja, tako premičnega kakor nepremičnega, ter da je zgolj pavšalno navajal njegovo vrednost. Dolžniku tako ni jasno, kako je bilo v prvem postopku njegovo premoženje in njegova višina izkazana, saj je očitno, da je ta zadostovala za poplačilo terjatve upnice, v ponovljenem postopku pa to naj ne bi bilo izkazano, ob dejstvu, da je dolžnik tako za osebna vozila kakor za motorna vozila k ugovoru predložil oglase iz portala avto.net, iz katerih jasno izhaja tržna vrednost teh vozil. Sodišče prve stopnje je izdalo predhodno odredbo z dne 27. 7. 2021, s katero je zavarovalno denarno terjatev v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 11. 2016 dalje do plačila. Skladno z navedenim je terjatev v višini 9.455,78 EUR, ki jo sodišče omenja na strani 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, povsem neutemeljena. Sodišče je pri obravnavi izkazane nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve upnice otežena, uporabilo previsok znesek, zato je odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu nezakonita. Pri tehtanju izkazane verjetne nevarnosti bi moralo tehtati med izkazanim premoženjem dolžnika in terjatvijo 4.251,86 EUR, zato je storilo napako, saj je od dolžnika zahtevalo, da izkaže bistveno več premoženja od terjatve, ki je bila s predhodno odredbo zavarovana, saj je pri tehtanju nevarnosti upoštevalo znesek 9.455,78 EUR namesto 4.251,86 EUR. Nadalje navaja, da je z vpisom v AJPES in začetkom poslovanja kot samostojni podjetnik zgolj dodatno dokazoval, da uveljavitev terjatve upnice ne bo otežena, saj je poleg vsega premoženja, ki ga že ima, pričel s pridobitno dejavnostjo, s katero se ukvarja še danes, in to uspešno. Ta okoliščina ne more negativno vplivati na tehtanje izkazane verjetne nevarnosti, kot to želi prikazati sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče izpušča dejstvo, ki ga je v korist dolžnika izpostavilo v svoji odločitvi z dne 4. 2. 2022, in sicer, da je iz dosedanjega ravnanja dolžnika, ki kljub temu, da je bil v isti zadevi že enkrat obsojen in da mu je bila že dosojena obveznost plačila premoženjskega zahtevka, vendar je v pritožbenem postopku uspel, razvidno, da s svojim premoženjem ni razpolagal tako, da bi ogrozil položaj morebitnih upnikov. To je dolžnik jasno izpostavljal ves čas postopka, vendar se sodišče tudi do tega dejstva v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Skladno glede na obrazložitev sodišča prve stopnje iz sklepa z dne 4. 2. 2022, da premoženje dolžnika zadostuje za poplačilo terjatve upnice, kar pomeni, da je bila vrednost premoženja dolžnika v prvem postopku izkazana, je v sedaj izpodbijanem sklepu neutemeljeno navedlo, da dolžnik ni izkazal vrednosti svojega premoženja, tako premičnega kakor nepremičnega, ter da je zgolj pavšalno navajal njegovo vrednost. Poleg dejstva, da gre za neobrazložen zaključek, je sodišče v obrazložitvi napačno navedlo, da je dolžnik vrednost svojega premoženja zgolj pavšalno navajal, saj je za vsak avtomobil, ki je v njegovi lasti priložil avto-moto oglas avtomobila, ki se prodaja na trgu, s čimer je izkazal tržno vrednost vozil in motorjev. Dolžnik je to storil tako v ugovoru z dne 4. 8. 2021, kakor tudi kasneje v vlogi z dne 5. 10. 2021. K vlogi z dne 5. 10. 2021 so priložene celo kupoprodajne pogodbe za garažna parkirna mesta, iz katerih izhaja utemeljeno navajanje vrednosti enega parkirnega mesta 2.500,00 EUR, saj so se identična parkirna mesta v sosednji parkirni hiši prodala za ta znesek, pri čemer je dolžnik kot samostojni podjetnik posredoval pri prodaji. Tako tudi glede nepremičnega premoženja ni mogoče zatrjevati, da je bila njegova vrednost zgolj pavšalno navedena. Upnica je bila ta, ki je na izkazano vrednost premoženja dolžnika, zgolj pavšalno navajala, da dejanska vrednost premičnega premoženja ni takšna, kot jo dolžnik izkazuje, ter da naj bi vrednost vozil padla, kar je dolžnik prav tako uspel izkazati s člankom, ki govori o tem, da je v času COVID-a cena rabljenih vozil znatno narasla zaradi pomanjkanja čipov v avtomobilski industriji, kar je nenazadnje tudi splošno znano dejstvo. Torej so bile navedbe upnice zgolj pavšalne in jim je sodišče povsem neupravičeno sledilo. Iz vrednosti izkazanega premoženja dolžnika izhaja, da je ta, poleg stanovanja, na katerega se je vpisala predznamba predhodne odredbe, vredno cca. 80.000,00 EUR, zato je jasno, da ni obstajala niti verjetna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnice v višini 4.251,86 EUR otežena ali onemogočena. Dejstvo, da ni bila podana verjetna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnice otežena, se je izkazalo tudi po tem, ko je upnica svojo terjatev uveljavljala v izvršilnem postopku in do svojega poplačila prišla zgolj z rubežem na TRR dolžnika, saj je imel ta na njem zadosti sredstev, da je bila terjatev upnice skupaj z vsemi stroški v celoti poplačana. Izvršilno sodišče kljub predlogu upnice, da se ustanovi hipoteka na nepremičninah dolžnika v izvršilnem postopku, tega ni storilo, ker je bilo na njegovem TRR zadosti sredstev. Tako se je izkazalo, da ni bilo razlogov za izdajo predhodne odredbe glede na premoženje, s katerim je dolžnik razpolagal. Sodišče prve stopnje se je zmotno postavilo na stališče, da pri izdajanju predhodne odredbe ni vezano na enega izmed glavnih načel izvršilnega postopka, t. j. načelo sorazmernosti, ki je določeno v 3. členu ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja, kar pomeni, da se zavarovanje lahko dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Postopek izdaje predhodne odredbe je del izvršilnega postopka, zato sodišče v tem postopku zavezujejo osnovna načela izvršilnega postopka, kar nesporno izhaja, tako iz komentarja ustavnega načela Lovra Šturma, kakor tudi iz sodne prakse (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1209/2013 z dne 05. 11. 2013). Upnica je predlagala za zavarovanje svoje potencialne terjatve v višini 4.251,86 EUR ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini, ki je dom dolžnika, njena tržna vrednost pa je bila v času izdaje predhodne odredbe ocenjena na cca. 170.000,00 EUR, kljub dejstvu, da dolžnik razpolaga z že navedenim premičnim in nepremičnim premoženjem, ki je bistveno nižje vrednosti, vendar še vedno zadostne za poplačilo terjatve upnice v višini 4.251,86 EUR. Predhodna odredba je glede na vrednost nepremičnine, na kateri se zastavna pravica ustanavlja, nesorazmerna za cca. 165.000,00 EUR. Upnica bi namreč lahko ustanovitev zastavne pravice predlagala tako na vozilih dolžnika, katerih vrednost znaša cca. 26.000,00 EUR in cca. 33.000,00 EUR, ali motornih vozilih dolžnika, katerih vrednost znaša cca. 10.000,00 EUR in cca. 5.000,00 EUR, ali pa na katerem od treh garažnih parkirnih mest, katerih tržna vrednost znaša cca. 5.000,00 EUR. Skladno z navedenim je dolžnik uspel izkazati kršitev načela sorazmernosti pri izdaji predhodne odredbe, izkazal je, v katerem delu je izkazana nesorazmernost in za koliko (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1209/2013 z dne 05. 11. 2013). Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do trditev dolžnika, da se dolžniku s predznambo zastavne pravice na nepremičnini, ki predstavlja njegov dom in v katerem biva, povzroča škoda. Dolžnik je pojasnil in izkazal, da namerava zaprositi za kredit, ki pa ga zaradi vpisane predznamba zastavne pravice, ni mogel dobiti, kar mu je predstavljalo veliko škodo, saj je nameraval z dodatnim kreditom v letu 2021 kupiti dodatne nepremičnine, katerih vrednost bi danes znatno narasla in bi predstavljala dobiček. Sodišče je tudi storilo bistveno kršitev postopka, ker dolžnika ni zaslišalo, saj bi dolžnik v zvezi z okoliščinami lahko podal svojo izjavo, ki prav tako v postopku velja, kot dokaz, ki ga mora nasprotna stran izpodbiti. Dolžniku ni bila dana procesna možnost, da bi svoje trditve dokazoval s svojim zaslišanjem, temveč je sodišče ta dokaz zavrnilo in zaključilo, da okoliščine, kot so vrednost premoženja, niso izkazane. Končno pa se dolžnik pritožuje tudi glede povrnitve stroškov upnici, saj so ti glede na nezakonito izdan sklep neutemeljeni in bi morali bremeniti upnico, podredno pa izpodbija tudi višino kot neutemeljeno in neskladno z Odvetniško tarifo.

3Upnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dolžnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz razloga, ker ga ni zaslišalo, saj bi lahko v zvezi z okoliščinami podal svojo izjavo, sodišče pa je ta dokaz zavrnilo. Navedeni pritožbeni očitek ni konkretiziran, kar je takšna pomanjkljivost, ki ne omogoča pritožbenega preizkusa. Tudi sicer pa je pojasniti, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranki predlagata. Ob pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni podalo prav nobenih obrazloženih razlogov in pravno relevantnih dejstev, je pojasniti, da v kolikor pritožba s tem nakazuje na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. ZIZ in 239. členom ZIZ, ta ni podana, saj ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih, so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, kar pomeni, da se pritožbeno izpodbijana odločitev lahko preizkusi. Zato tudi ni podana posplošena pritožbeno očitana kršitev ustavnih pravic.

6Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik za verjetno izkaže objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, to je objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo. Sodišče izda predhodno odredbo, če upnik z verjetnostjo izkaže, da v času, ko bo sodba postala izvršljiva, dolžnik ne bo imel sredstev oziroma premoženja za poplačilo terjatve. Obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje dolžnika je potrebno presojati glede na čas oprave bodoče izvršbe, pri čemer zadostuje verjeten izkaz objektivne nevarnosti za bodočo izterjavo.

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o ugovoru dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi, ki ga je izdalo 27. 7. 2021, odločilo drugič. Prva odločitev sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2022 je bila na pritožbeni stopnji razveljavljena (sklep VSC I Ip 87/2022 z dne 4. 5. 2022) in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. V razlogih sedaj izpodbijanega sklepa je ugotovilo, da je upnica skladno s prvim odstavkom 257. člena ZIZ izkazala za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev njene denarne terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazala pa je tudi odločbo domačnega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni (bila) izvršljiva. Na podlagi navedenih ugotovitev je, ker so bili izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe, ugovor dolžnika zoper predhodno odredbo zavrnilo in posledično sprejelo stroškovno odločitev, da mora dolžnik povrniti upnici njene nadaljnje stroške zavarovanja (II. in III. točka izreka). Le navedena odločitev je predmet te pritožbene presoje. Zato pritožbeno izpostavljena prva odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi ugovoru zoper predhodno odredbo iz razloga, ker upnica ni izkazala nevarnosti po prvem odstavku 257. člena ZIZ (sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2022), in tudi vse v zvezi z navedeno ugotovitvijo povzete pritožbene navedbe, niso pravno pomembne za pritožbeno presojo sedaj izpodbijanega sklepa.

8Pritrditi je sicer dolžniku o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni predložil dokazov o vrednosti osebnih avtomobilov, motornih vozil in parkirnih mest, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je za vsak osebni avtomobil in motorno vozilo ter parkirna mesta pravočasno predložil dokazila o njihovi vrednosti, prav tako je pritrditi dolžniku, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 7. 2021 izdalo predhodno odredbo z vknjižbo predznambe zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini v zavarovanje denarne terjatve v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je zmotno navedlo višino denarne terjatve 9.455,78 EUR. Vendar zmotnost teh ugotovitev ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je upnica za verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev njene denarne terjatve onemogočena ali precej otežena.

9Kot je že bilo pojasnjeno, mora biti za zavarovanje s predhodno odredbo z verjetnostjo izkazana objektivna nevarnost, ki bi lahko resno ogrozila bodočo izvršbo denarne terjatve. Pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazana nevarnost, da bo uveljavitev upničine denarne terjatve v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016, ki predstavlja prisojeni premoženjskopravni zahtevek upnice po sodbi I K 19104/2017 z dne 22. 6. 2021, je podana v pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ta nevarnost izhaja že iz dejstva, da je bil dolžnik spoznan za krivega dveh kaznih dejanj goljufije in enega kaznivega dejanja ponarejanja listin, ter da je dolžnik sicer res vpisan v AJPES kot samostojni podjetnik, vendar to še ne pomeni novega premoženja, iz katerega bi lahko upnica v bodoči izvršbi poplačala predmetno denarno terjatev, novo premoženje pa bo potrebno šele ustvariti s poslovanjem. Iz sklepa o vpisu v poslovni register Slovenije, ki ga je dolžnik predložil k ugovoru, izhaja, da je predmet njegove registrirane dejavnosti trgovina z avtomobili in motornimi vozili ter posredništvo v prometu z nepremičninami, kar dolžnik tudi sam potrjuje v pritožbi, ko navaja, da je posredoval pri prodaji parkirnih mest. Ker dolžnik torej opravlja dejavnost posredovanja pri prodaji avtomobilov, motornih vozil in nepremičnin, ni slediti pritožbenim navedbam, da je s predložitvijo dokazov o vrednosti avtomobilov, motornih vozil in nepremičnin uspel izpodbiti izpolnjenost pogoja verjetne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev upničine denarne terjatve onemogočena ali precej otežena.

10Pritrditi je sicer dolžniku, da se skladno s 3. členom ZIZ zavarovanje denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za zavarovanje. Postopek zavarovanja je predlagalni postopek, kar pomeni, da se začne na predlog upnika, upnik pa v predlogu za zavarovanje ni omejen pri izbiri vrste predhodne odredbe po prvem odstavku 260. člena ZIZ. Dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je upnica s predmetno predhodno odredbo pridobila zastavno pravico na njegovi nepremičnini. Iz vrste predhodnih odredb, ki jih določa zakon, izhaja, da upnik na nepremičnini pridobi predznambo zastavne pravice. S predznambo zastavna pravica še ne nastane. Z učinkom za nazaj nastane šele potem, ko se in če se predznamba opraviči. Z vpisom predznambe upnik sicer zavaruje svoje pričakovanje, da bo pridobil zastavno pravico, vendar to varstvo nima enake moči, kot ga daje zastavna pravica. Poplačilu je namenjen postopek izvršbe, ki jo predlaga upnik. S predhodno odredbo torej upnik pridobi zastavno pravico pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ). Zato dolžnik tudi s pritožbenimi navedbami, da se mu s predznambo zastavne pravice na nepremičnini, ki predstavlja njegov dom in v katerem biva, povzroča škoda, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o predhodni odredbi². Ker, kot je že bilo pojasnjeno, dolžnik v ugovornem postopku, poleg nepremičnine, na kateri je s predhodno odredbo vpisana predznamba zastavne pravice, ni izkazal obstoja takšnega premoženja, na katerem bi lahko bila opravljena bodoča izvršba, kar pomeni, da je podano takšno objektivno premoženjsko stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo denarne terjatve, upnik pa lahko glede na dejstvo, da je postopek zavarovanja predlagalni postopek, prosto izbira vrsto predhodno odredbe, ni podana pritožbeno očitana kršitev načela sorazmernosti. Pritožbeno sklicevanje dolžnika na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 1095/2007 z dne 26. 2007 pa je neutemeljeno, saj se nanaša na postopek zavarovanja z začasno odredbo in ne predhodno odredbo.

11Pritožbene navedbe dolžnika, da je upnica svojo denarno terjatev že uveljavila v izvršilnem postopku in je do celotnega poplačila prišla z rubežem denarnih sredstev dolžnika pri organizaciji za plačilni promet v izvršilnem postopku skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj le presoja utemeljenost ugovora zoper sklep o predhodni odredbi, ki se nanaša na čas in dejansko stanje ob izdaji sklepa o predhodni odredbi.

12Ker je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika zoper predhodno odredbo, je pravilno skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ zaključilo, da so bili stroški upnice potrebni za postopek zavarovanja. Dolžnik posameznih postavk stroškov in njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upnici, ni konkretizirano, ampak le pavšalno, pritožbeno izpodbijal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti.

13Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

14Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo ni bil uspešen (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Ker je upnik obrazloženo odgovoril na pritožbo dolžnika, je stroške odgovora na pritožbo šteti kot potrebne izvršilne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ). Priznani znesek 223,99 EUR predstavlja nagrado za odgovor na pravno sredstvo v višini 300 točk po 7. točki tar. št. 31 OT, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 6 točk in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT v znesku 40,39 EUR. Tako odmerjene izvršilne stroške v višini 223,99 EUR mora dolžnik povrniti upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

¹ Prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ.
² Takšne navedbe so lahko relevantne v izvršilnem postopku v primeru, ko je dovoljena izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom in je podana očitna nesorazmernost med upnikovo terjatvijo in ocenjeno vrednostjo dolžnikove nepremičnine.