VSRS Sklep II Kp 64168/2021

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

A.

1Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je s sklepom Su 386/2022 z dne 8. 12. 2022 zavrnil zahtevo oškodovanca kot tožilca A. A. za izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in, kot je zapisal, zaradi kršitve človekovih pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter zadevo dodeli v reševanje Višjemu sodišču v Mariboru ali v Celju.

B.

3Pritožnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka neposredno ali izrecno ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi v njenem prvem delu pa je razumeti, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pravi, da je predsednik višjega sodišča napačno uporabil prvi odstavek 41. člena in tretji odstavek 42. člena ZKP, ko je od navedenih višjih sodnikov in sodnice pridobil izjave glede njihove izločitve, še preden je sam to sploh zahteval in podal obrazložitev izločitvenih razlogov. Ko je predsedniku višjega sodišča predlagal, da se njegove pritožbe tem višjim sodnikom ne dodeli, je to storil zgolj preventivno. Predloga zato ni mogoče enačiti z zahtevo za izločitev, saj v času, ko je sestavljal pritožbo, še ni mogel vedeti, komu bo pritožba dodeljena v reševanje, in ne podati poimenskega izločitvenega zahtevka. To je lahko storil šele po 26. 10. 2022, ko je izvedel, da je bila zadeva dodeljena prav navedenim sodnikom, vendar je predsednik višjega sodišča že razpolagal z njihovimi izjavami, medtem ko drugih izjav po neposredno vloženi zahtevi za njihovo izločitev z dne 11. 11. 2022 ni zahteval.

4V drugem delu pritožbene obrazložitve pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom. Predsednik višjega sodišča ni upošteval, da so višja sodnika in sodnica sodelovali v kazenski zadevi X K 41699/2015 ter z izredno spornim odločanjem dvakrat razveljavili oprostilno sodbo s škandalozno obrazložitvijo, o kateri bo sedaj odločalo Vrhovno sodišče. V tej zadevi so vsi trije sodniki verjeli osumljencu, čeprav jim je bilo znano, kaj vse je ta, kot višji državni tožilec, opustil. Zoper osumljenega je zato zahteval preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika v zvezi s kazenskim postopkom X K 41699/2015, ki je potekal pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Na okoliščine v zvezi s sumom nezakonitega in kaznivega ravnanja državnega tožilca je opozarjal ves čas postopka, tudi v postopku pred višjim sodiščem, vendar so višja sodnika in sodnica na vsa njegova opozorila in dokaze v zvezi z državnim tožilcem ostali gluhi in nemi, čeprav bi morali reagirati po uradni dolžnosti. Razen tega je nenavadno, da so isti sodniki še pred pravnomočnostjo napadenega sklepa že negativno odločili o njegovi pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022, kljub temu, da je zahteva za preiskavo vsebovala vse potrebne dokumente in dokazila, zaradi česar bi lahko sodišče ugodilo predlogu in izvedlo posamezna preiskovalna dejanja. Sploh pa so bile tedaj pritožbene navedbe s kršitvijo postopka preprosto prezrte oziroma, kot da v pritožbi ne bi bile zatrjevane.

B 1.

5Čeprav se Vrhovno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika, ki postopa v zadevi oziroma mu je ta dodeljena (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana str. 105), po drugi strani pritrjuje predsedniku višjega sodišča v oceni, da je pritožnik že v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 dejansko in poimensko zahteval izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan, ko je prosil, da se jim zadeva zaradi izgubljenega zaupanja ne dodeli v reševanje in ko se je pri tem prav tako skliceval na dvakratno razveljavitev navedene oprostilne sodbe ter postopek pred Vrhovnim sodiščem. V pritožbeni obrazložitvi poudarjena razlika med predlogom/prošnjo in zahtevo za izločitev sodnika je zato zgolj formalna in povzete vsebine ne spreminja, kot je ne spreminja zatrjevana preventivnost prošnje, na katero se je predsednik višjega sodišča tudi v tem primeru moral odzvati. To je storil na enak način, kot da bi bila zadeva že dodeljena navedenim sodnikom in hkrati tako, da je pritožnika z vsebino njihovih izjav iz tretjega odstavka 42. člena ZKP seznanil.

6Ugotovljeno najprej pomeni, da predsednik višjega sodišča po povzetem ni ravnal mimo pritožnikove volje in ne na način, da bi ga po pridobljenih izjavah sodnikov, v pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije kakorkoli prikrajšal. Slednje še zlasti, ker se je pritožnik v vlogi, naslovljeni: "Opredelitev do izjav višjih sodnikov Igorja Mokorela, Borisa G. Hrovata in Katarine Turk Lukan" z dne 11. 11. 2022, do poslanih izjav sodnikov neposredno in podrobno opredelil. Res je sicer, da je pritožnik tedaj predlagal še izločitev višjih sodnikov in sodnice ter da je predlog obširneje obrazložil. Pri tem je namesto vsebinsko novih okoliščin iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP navajal zgolj okoliščine, ki pritožnikovo nestrinjanje z odločitvami navedenih sodnikov potrjujejo. Gre torej za dodatno utemeljevanje izgubljenega zaupanja kot nosilnega razloga za predlagano izločitev višjih sodnikov in sodnice, ki pa ga je tako ali tako že zatrjeval v omenjeni pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022. Pri takšnem stanju stvari prvi odstavek 41. člena in tretji odstavek 42. člena ZKP po predsedniku višjega sodišča nista bila nepravilno uporabljena in posledično uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7Drugače kot zgoraj, Vrhovno sodišče pritožniku glede uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne pritrjuje niti na splošni ravni. Predhodne odločitve višjih sodnikov in sodnice, ki so jih ti sprejeli pri opravljanju sodniške funkcije v okviru preizkusa sodb sodišča prve stopnje, same po sebi, kljub pritožnikovemu nasprotovanju (gl. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 165/2001 z dne 27. 3. 2002), dvoma iz navedene 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo povzročiti. So predmet preizkusa po drugem pravnem sredstvu, o katerem po pritožbeni obrazložitvi še ni bilo odločeno, medtem ko po vsebini nasprotovanj v katerikoli od pritožnikovih vlog ni prepoznati pravnih vprašanj, o katerih bi smel predsednik višjega sodišča po prvem odstavku 23. člena ZKP sam odločiti.

8Pritožnikovo navedbo, da je bilo o pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 odločeno še pred pravnomočnostjo napadenega sklepa, je Vrhovno sodišče ocenilo kot zatrjevano novo dejstvo, ki šele ob dodatno navedenih dokazih iz četrtega odstavka 369. člena ZKP kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje iz drugega odstavka 375. člena ZKP. Takšnih dokazov v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, časovno zaporedje med odločbama z različnima predmetoma odločitve pa za nakazano nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v prvi, s pritožbo napadeni odločbi, ne zadostuje.

C.

9Ker Vrhovno sodišče uveljavljanim izpodbojnim razlogom ni pritrdilo in ker pritožnik zatrjevanih kršitev človekovih pravic niti v pritožbeni obrazložitvi ni konkretiziral, je Vrhovno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca Miloša Njegoslava Milovića zavrnilo kot neutemeljeno (404., prvi odstavek 399. in tretji odstavek 402. člena ZKP).