VSRS Sodba I Ips 10984/2018

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani obsodilni del pod točko A. izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na tega obsojenca (za dve kaznivi dejanji jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika, opisani pod točkama A/1. in A/2. izreka), v delu za soobsojenega B. B. pa ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika po uradni dolžnosti (za kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika, opisano pod točko A/2. izreka), razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 10984/2018 z dne 20. 12. 2019 pod točko A. izreka obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), obsojenega B. B. pa storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Obsojenemu A. A. je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v znesku 2.600,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen v znesku 1.500,00 EUR, nato pa mu izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v znesku 4.000,00 EUR. Obsojenemu B. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora in stransko denarno kazen 2.250,00 EUR, pri čemer se zaporna kazen ne bo izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, stranska denarna kazen pa se izvrši. Sodišče je odločilo o vštevanju časa odvzema prostosti po prvem odstavku 56. člena KZ-1 ter o stroških kazenskega postopka, ki sta jih dolžna plačati obsojenca. Pod točko B. izreka je sodišče prve stopnje obsojenega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, obtoženca C. C. pa obtožbe za kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Odločilo je, da stroški tega dela kazenskega postopka, razen krivdno povzročenih stroškov, bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom X Kp 10984/2018 z dne 31. 3. 2020 (pravilno: 2021) ugodilo pritožbi državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo: (i) razveljavilo v oprostilnem delu pod točko B. izreka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter (ii) spremenilo v odločbi o kazenski sankciji za obsojenega B. B. tako, da mu je namesto pogojne obsodbe izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja, ob nespremenjeni izrečeni stranski denarni kazni v skupnem znesku 2.250,00 EUR. Pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. in B. B. je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočni obsodilni del sodbe (pod točko A. izreka) vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti:

- zagovornica obsojenega A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje; ter

- zagovornik obsojenega B. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP s predlogom, da se sodba za tega obsojenca razveljavi ter se ga oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Predlaga tudi odložitev izvršitve kazenske sankcije.

4Na zahtevi je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante in predlagala njuno zavrnitev. Glede zatrjevanih kršitev zakona se je v bistvenem pridružila razlogom pravnomočnega dela sodbe, mestoma pa v zahtevah prepoznala tudi uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Z odgovorom sta bila seznanjena oba obsojenca in njuna zagovornika. Izjavo je podala zagovornica obsojenega A. A., ki je vztrajala pri zahtevi.

B-I.

O pravici obdolženca, da se seznani z vsebino dokazov v spisu

6Zagovornica obsojenega A. A. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja več kršitev zakona, med katerimi je tudi zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvijo obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Trdi, da sodišče prve stopnje obsojenemu A. A. med prestajanjem pripora ni omogočilo, da bi se lahko neovirano seznanil z vsebino nekaterih dokazov v spisu, konkretneje z izsledki prisluškovanja, ki so posneti na CD zgoščenkah in predstavljajo gradivo, na katerega se opira izpodbijani del pravnomočne sodbe.

7Vložnica trdi, da (i) obsojeni A. A. v priporu ni imel objektivnih možnosti za poslušanje zvočnih posnetkov prisluhov, (ii) da prepisi vseh zvočnih posnetkov niso bili opravljeni in (iii) da na zgoščenkah v spisu ni vseh posnetkov pogovorov, ki ji je imel obsojeni A. A. z različnimi sogovorniki v obdobju prisluškovanja, ampak so bili sodišču predloženi samo pogovori obremenilne narave. Vložnica kršitev obsojenčeve pravice do obrambe prepoznava v tem, da mu v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev o obtožbi, oziroma da predlaga izvedbo razbremenilnih dokazov, ki bi bili v njegovo korist.

a) Glede prepisov zvočnih posnetkov prestrežene komunikacije

8Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da si je obramba obsojenega A. A. med celotnim kazenskim postopkom prvenstveno zavzemala, da se opravijo prepisi zvočnih posnetkov komunikacije, ki je bila zaznana z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov.

9Sodišči prve in druge stopnje sta predlog zavrnili (39. točka drugostopenjske v zvezi s 157. točko prvostopenjske sodbe) in se pri tem sklicevali na dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je dokaz v kazenskem postopku originalno gradivo, to je zvočni posnetek prestrežene komunikacije, s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav je v sodni praksi sprejeto stališče, da se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, predstavlja tak način izvajanja dokazov izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in če tudi sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti.¹ V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje k izvajanju dokazov na glavni obravnavi pristopilo na način, da je poslušalo zvočne posnetke izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, zato samo zaradi okoliščine, da niso bili izdelani pisni prepisi vseh zvočnih posnetkov, še ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

b) Glede obsojenčevih možnosti, da se seznani z vsebino izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov in pripravi svojo obrambo

10Pomemben del vložničinih trditev se nanaša na očitek, da obsojeni A. A. med prestajanjem pripora ni imel objektivnih možnosti za poslušanje zvočnih posnetkov, da bi lahko pripravil svojo obrambo. Zahteva poudarja, da je bil obsojenec zaradi prestajanja pripora pri svoji obrambi omejen tako prostorsko kot tudi tehnično, poleg tega pa iz potrdila, ki je bilo priloženo (tudi) pritožbi, izhaja, da so mu v priporu odvzeli vse zgoščenke, ki jih je dobil na sodišču. Zgolj možnost zagovornika, da se seznani z dokazi v spisu, po trditvah zahteve ne zadošča, saj je samo obdolženec tisti, ki lahko interpretira vsebino pogovorov in jih umesti v kontekst obtožbe. Ker je bilo obsojencu v konkretni kazenski zadevi onemogočeno, da bi se seznanil z vsebino pomembnega dela dokazov, je podana kršitev njegove pravice do obrambe in pravice do predlaganja dokazov v njegovo korist, saj bi lahko s poslušanjem posnetkov dokazal, da so bili pogovori na zgoščenkah izbrani selektivno.

11Izhodišča za presojo zatrjevanih kršitev izhajajo iz dosedanje prakse Ustavnega sodišča RS, ki je pravico do pregledovanja kazenskega spisa (oziroma pravico do seznanitve z dokazi v spisu) umestilo v jedro pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ki ima samostojno vrednost. V odločbi Up-899/16-28, Up-900/16-25, Up-901/16-25 z dne 5. 5. 2022 je presodilo:

- da morajo biti na podlagi prve alineje 29. člena Ustave RS vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeni primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, kamor spada tudi pravica do pregledovanja spisa,

- da je za zagotovitev poštenega sojenja bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo,

- da se lahko obdolženčeva pravica do razkritja pomembnih dokazov omeji samo izjemoma, če ji v kazenskem postopku nasproti stojijo drugi pomembni interesi,

- da neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave, in

- da sodišče svoje ocene o tem, kaj je pomembno in upoštevno v kazenskem postopku, ne sme opreti izključno na presojo tožilstva (oziroma policije kot podaljšane roke tožilstva), ki selekcionira zbrano gradivo in opravi izbor dokazov, ne da bi pri tem (tudi) obdolžencu omogočilo, da se seznani s celotnim gradivom, ki je lahko podlaga za odločitev o obtožbi.²

12V predmetni kazenski zadevi predstavljajo izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so posneti na več CD zgoščenk v spisu, pomemben del dokazov, na katere je državni tožilec oprl svojo obtožbo in na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili dokazno oceno glede očitkov za kazniva dejanja, opisana pod točkama A/1. in A/2. izreka prvostopenjske sodbe.

13Podatki kazenskega spisa kažejo, da je zagovornik obsojenega (tedaj obtoženega) A. A. že na predobravnavnem naroku dne 23. 9. 2019 predlagal, naj se opravijo prepisi telefonskih pogovorov, ki so bili prestreženi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, saj bi bilo mogoče samo na ta način ugotoviti pravilen kontekst vsebine komunikacije, ki bremeni obtožence (list. št. 2.111). Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2019 je njegov tedanji zagovornik predlagal odpravo pripora, ki je bil odrejen dne 9. 3. 2018, z namenom, da bi bilo obsojencu omogočeno lažje poslušanje zgoščenk s prisluhi in lažja komunikacija z zagovornikom, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. Obsojeni A. A. je v pisnem zagovoru trdil, da je policija dele njegovih pogovorov izvzela iz konteksta (list. št. 2.148), nato pa v posebni vlogi dne 17. 10. 2019 (list. št. 2168) zaprosil za pridobitev prepisov zvočnih posnetkov telefonskih pogovorov oziroma za izdelavo zapisov pogovorov na mediju, med ostalim zato, da bi se lahko opredelil do vprašanja, kateri (drugi) pogovori bi morali biti uporabljeni v kazenskem postopku v njegovo korist. Obsojenec je trdil, da mu je treba zagotoviti enakopraven položaj z državnim tožilcem, in navedel, da bi za poslušanje zvočnih posnetkov v priporu potreboval primerno opremo in ustrezen program. Opozoril je, da zagovornik v dejanskem pogledu ne more nadomestiti njegove obrambe, zadeva pa da je nujna, saj se bo najkasneje po zaslišanju prič začelo izvajanje dokazov z zapisi na medijih. Obsojenčev zagovornik je na naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2019 poudaril, da je aktivno izvajanje obrambe oteženo, saj se obsojenec nahaja v priporu in mu pred glavno obravnavo ni bilo omogočeno, da bi poslušal prisluhe in pripravil svojo obrambo (list. št. 2.195).

14Sodišče prve stopnje je dne 6. 11. 2019 v zavodu, kjer je bil obsojeni A. A. priprt, opravilo poizvedbe o tem, kakšne so prostorske in tehnične možnosti priprtih oseb za poslušanje zvočnih posnetkov prikritih preiskovalnih ukrepov in za uporabo osebnega prenosnega računalnika (list. št. 2.197). Razpravljajoča sodnica je opravila tudi telefonske poizvedbe, v katerih ji je bilo pojasnjeno, da naprava za poslušanje posnetkov v zavodu že dlje časa ni bila v uporabi, zato jim ni znano, ali deluje, poleg tega pa bi jo bilo mogoče koristiti samo v večernem času, saj se nahaja v prostorih za obiske. Pojasnjeno je bilo tudi, da se priprti osebi lahko omogoči uporaba osebnega prenosnika, razen če bi s tem kršil hišni red ali če bi bili podani varnostni zadržki (list. št. 2.229). Obsojeni A. A. je na naroku, kjer je bil seznanjen z opravljenimi poizvedbami, komentiral, da po njegovem vedenju vnos zgoščenk v pripor ni dovoljen, poleg tega pa ne razpolaga z ustreznim programom, ki bi ga potreboval za poslušanje posnetkov (list. št. 2.230). Obsojenec je v nadaljevanju postopka dne 19. 11. 2019 na sodišče prve stopnje naslovil posebno vlogo (list. št. 2.245), v kateri je prosil, naj mu zagotovijo posebno opremo za poslušanje posnetkov. Iz uradnega zaznamka razpravljajoče sodnice izhaja, da bo dogovarjanje za prenosni računalnik potekalo po 25. 11. 2019, ko bodo informatiki zaključili s selitvijo (list. št. 2.245), vendar te aktivnosti glede na podatke spisa niso bile realizirane.

15Sodišče prve stopnje je skušalo obsojencu zgoščenke z zvočnimi posnetki izročiti na naroku dne 25. 11. 2019, a je ta njihov sprejem odklonil, češ da mu ni bil izročen celoten zbir zgoščenk. Razpravljajočo sodnico je ponovno prosil, naj preveri tehnične možnosti za poslušanje posnetkov v zavodu, ter izjavil, da bo zgoščenke sprejel, ko mu bodo izročene v celoti (list. št. 2.258 in 2.261). Obsojenec je šestdeset zgoščenk s posnetki prevzel na naslednjem naroku dne 4. 12. 2019 (list. št. 2.367).

16Na naroku dne 9. 12. 2019, ki je sledil, je razpravljajoča sodnica obsojenca in njegovega zagovornika pozvala, naj predlagata dodatno poslušanje zvočnih posnetkov prestreženih telefonskih pogovorov. Zagovornik je pojasnil, da je bilo obsojencu onemogočeno, da bi preučil dokazno gradivo, saj so mu v zavodu, kjer prestaja pripor, odvzeli vse izročene zgoščenke in jih shranili v skladišče (list. št. 2.379). Zagovornik je nato sodišču na naroku dne 11. 12. 2019 predložil listino „Izkaz odvzetih in shranjenih dragocenih predmetov z dne 4. 12. 2019,“ iz katere naj bi izhajalo, da so obsojenemu A. A. v zavodu odvzeli vse zgoščenke z zvočnimi posnetki (list. št. 2.485 in priloga B365). Razpravljajoča sodnica je ugotovila, da iz navedene listine ni razvidno, ali gre za odvzem ali zgolj za hrambo, na kar je obsojeni A. A. odvrnil, da so mu bile zgoščenke odvzete in da nima možnosti za njihovo poslušanje. Sodišče prve stopnje procesnega dejanskega stanja v tej smeri zatem ni raziskovalo naprej. Glavna obravnava se je zaključila na naslednjem naroku dne 18. 12. 2019, prvostopenjska sodba pa je bila razglašena dne 20. 12. 2019, ko je sodišče prve stopnje tudi odpravilo pripor zoper obsojenega A. A.

17Obsojenčev tedanji zagovornik je v pritožbenem postopku med ostalim uveljavljal tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker mu sodišče prve stopnje ni omogočilo poslušanja zvočnih posnetkov (list. št. 2.708-2.709 in 2.776). Pritožbi je priložil „Izkaz odvzetih in shranjenih dragocenih predmetov z dne 4. 12. 2019“ (priloga B401) in utemeljeval, da sodišče prve stopnje obsojencu ni zagotovilo primernih možnosti za pripravo obrambe. Sodišče druge stopnje je navedene očitke zavrnilo z obrazložitvijo, da bi se obsojenec in njegov zagovornik lahko seznanila s celoto dokaznega gradiva v spisu na način, da bi predlagala poslušanje zvočnih posnetkov na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje naj bi obsojenemu A. A. zagotovilo zgoščenke z vsemi posnetki, ta pa – četudi v priporu – nedvomno ni bil brez sredstev za zagotovitev potrebne opreme za poslušanje posnetkov. Selekcija prepisov posnetih pogovorov naj bi bila zaradi količine zbranega gradiva razumljiva in pričakovana, obsojenec pa bi lahko za vsak posnetek (tudi za tiste posnetke, ki naj jih ne bi bilo mogoče odpreti) predlagal, da se dokaz izvede s poslušanjem na glavni obravnavi (39. točka drugostopenjske sodbe). Do zagovornikovih navedb, da so bile obsojencu zgoščenke z zvočnimi posnetki v zavodu, kjer je prestajal pripor, odvzete, se sodišče druge stopnje ni posebej opredeljevalo.

18Tak potek sojenja pred sodiščem prve stopnje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča niso združljiva s temeljnimi procesnimi jamstvi, ki jih 29. člen Ustave RS in tretji odstavek 6. člena EKČP v kazenskem postopku zagotavljata vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da sta si obsojeni A. A. in njegov zagovornik med celotnim prvostopenjskim sojenjem vztrajno prizadevala, da bi se obsojencu, zoper katerega je bil odrejen pripor, zagotovile primerne možnosti za pripravo obrambe, saj ni imel zadostnih možnosti za seznanitev z vsebino izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov. Obsojenčev zagovornik je na to okoliščino opozoril že na začetku glavne obravnave dne 16. 10. 2019, obsojenec pa takoj naslednjega dne, ko je na sodišče prve stopnje naslovil prošnjo za pridobitev prepisov oziroma (vsaj) zvočnih posnetkov, da bi lahko pripravil svojo obrambo, se opredelil do tistih dokazov, ki so po mnenju državnega tožilca zanj obremenilni, in predlagal poslušanje posnetkov, ki bi lahko predstavljali zanj razbremenilne dokaze. Obsojenec je v vlogi z dne 17. 10. 2019 in med nadaljnjim sojenjem večkrat zahteval, da se mu zagotovijo primerne možnosti za obrambo, enakopraven položaj z državnim tožilcem in da ga pravočasno, tj. še pred začetkom izvajanja dokaznega postopka, seznani z vsem dokaznim gradivom v spisu, da bo lahko izvajal aktivno obrambo, vendar podatki spisa kažejo, da tem zahtevam ni bilo zadoščeno.

19Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ocenilo, da je imel obsojeni A. A. med prestajanjem pripora na voljo vsa potrebna sredstva za zagotovitev tehnične opreme za poslušanje zvočnih posnetkov, vendar pri tej presoji ni upoštevalo pritožbenih trditev, da naj bi obsojencu v zavodu, kjer je prestajal pripor, odvzeli vse zgoščenke s posnetki. Obsojenec je na to okoliščino opozoril že med prvostopenjskim sojenjem, ko je sodišče prve stopnje na narokih dne 9. in 11. 12. 2019 seznanil, da so mu pristojne osebe v zavodu odvzele in shranile vse dane zgoščenke, za kar je predložil tudi dokaz - izkaz odvzetih in shranjenih predmetov, datiran na isti dan (tj. 4. 12. 2019), ko mu je sodišče prve stopnje izročilo vso dokazno gradivo. Iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje razjasnilo pomen predloženega dokaza (izkaza) ter raziskalo, kakšne so bile obsojenčeve dejanske možnosti za poslušanje zvočnih posnetkov in za pripravo obrambe, sodišče druge stopnje pa v pritožbenem postopku te okoliščine pri presoji ni upoštevalo in se do nje tudi ni opredeljevalo, čeprav je nanjo posebej (tudi s predloženimi dokazi) opozarjala pritožba.

20Sodišče druge stopnje je v nadaljnjih razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da bi se lahko obsojenec in njegov zagovornik s celotnim dokaznim gradivom seznanila tako, da bi predlagala poslušanje zvočnih posnetkov na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče takšnega stališča ne more sprejeti, saj obsojenec ob predpostavki, da z vsebino zvočnih posnetkov ni bil seznanjen, na glavni obravnavi ni mogel podajati konkretiziranih dokaznih predlogov, s katerimi bi lahko utemeljil, katere zvočne posnetke naj sodišče prve stopnje izvede kot dokaz in zakaj. Obsojenčeva obramba je tudi na to okoliščino opozorila že med prvostopenjskim sojenjem, recimo obsojeni A. A. v vlogi z dne 17. 10. 2019 (list. št. 2.168), njegov zagovornik pa na naroku za glavno obravnavo dne 9. 12. 2019 (list. št. 2.379), ko sta oba po vsebini trdila, da mora sodišče obsojencu najprej omogočiti, da se seznani z gradivom v spisu, šele nato pa je mogoče od njega zahtevati, da poda predloge za izvajanje dokazov v njegovo korist.

21Vrhovno sodišče v tej procesni situaciji ne more odreči utemeljenosti očitkom, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obsojenega A. A. Podatki kazenskega spisa namreč kažejo, da obsojencu v okoliščinah konkretnega primera niso bila zagotovljena temeljna procesna jamstva poštenega sojenja (6. člen EKČP) in v tem okviru pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, saj: (i) sodišče prve stopnje med sojenjem ni poskrbelo, da bi bile obsojencu ob popolni enakopravnosti z državnim tožilcem zagotovljene primerne možnosti, da se seznani z vsebino pomembnega dela dokaznega gradiva v spisu, se o njem izjavi in pripravi svojo obrambo, (ii) ker obsojeni A. A. posledično ni bil vključen v presojo sodišča prve stopnje o tem, kaj je pomembno in upoštevno v dokaznem postopku, kjer so se v pretežni meri poslušali samo tisti zvočni posnetki prestrežene elektronske komunikacije, ki jih je predlagal državni tožilec, in (iii) ker sodišče druge stopnje zatrjevane kršitve pravice do obrambe v pritožbenem postopku ni odpravilo, čeprav je pritožnik izrecno in z navajanjem konkretnih dokazov uveljavljal, da so bile njegove možnosti za seznanitev s podatki kazenskega spisa omejene in posledično njegove možnosti za pripravo obrambe okrnjene do te mere, da so mu onemogočile učinkovito obrambo.

22Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bila z izpodbijanim pravnomočnim delom sodbe in v postopku, ki je tekel pred izdajo sodne odločbe, prekršena obsojenčeva ustavno zajamčena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, zato vložnici zahteve za varstvo zakonitosti ni treba izkazati, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.³ Narava ugotovljene kršitve je v konkretni zadevi narekovala, da se izpodbijani pravnomočni del sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenega A. A., razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

c) Glede selekcije posnetkov na zgoščenkah v spisu

23Kar se tiče preostalih vložničinih navedb, ki se nanašajo na zvočne posnetke prestrežene komunikacije, je bistvo očitkov v zahtevi v tem, da na CD zgoščenkah niso vsebovani vsi pogovori, ki naj bi bili zaznani v obdobju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov.

24Zagovornica v tem okviru ne trdi, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali na način, kot so bili odobreni (drugi odstavek 153. člena ZKP), temveč uveljavlja, da bi morala policija vse izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (neselektivno) izročiti državnemu tožilcu, ki bi jih moral nato vložiti v sodni spis, čemur v predmetni zadevi po njenih navedbah ni bilo zadoščeno. Te očitke bo moralo v novem sojenju raziskati in se do njih opredeliti sodišče prve stopnje, pri čemer v tej fazi postopka iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da so bile na SDT posredovane zgoščenke z vsemi prestreženimi pogovori (tj. šestdeset zgoščenk), kot je razvidno iz dopisov NPU (Poročilo o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov z dne 20. 3. 2018 na list. št. 2.233-2.235, Predaja posnetkov z dne 14. 3. 2018 na list. št. 2.236-2.237 in „Failed Product Report“ na list. št. 2.238-2.239), kar vse je bilo nato predloženo tudi sodišču (list. št. 2.232).

B-II.

O uporabi privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis)

25Vrhovno sodišče je dolžno v primeru, ko spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP). Navedeno pravilo, ki ureja t.i. privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis), se po uveljavljeni praksi uporablja tudi v primerih, ko je bila zoper kakšnega soobdolženca vložena zahteva za varstvo zakonitosti, vendar iz drugih razlogov.⁴ Na ta način se zagotavlja, da se pravno sredstvo, ki ga je uporabil eden od obdolženih, razširi tudi na druge soobdolžence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist.⁵

26Institut privilegija pridruženja skuša preprečiti, da bi bile v pravnomočni sodni odločbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju glede posameznih obdolžencev sprejete različne odločitve, odvisne samo od tega, ali so vložili določeno pravno sredstvo in iz katerih razlogov. Smisel instituta je torej v tem, da se zagotovi enak položaj vsem obdolžencem, obsojenih z isto sodno odločbo. Za uporabo privilegija pridruženja ni nujno, da gre za soobdolžence za ista kazniva dejanja, niti ni pomembna oblika udeležbe pri kaznivem dejanju, temveč je bistveno (le), da je bila za vse obdolžence v enotnem postopku izdana ista sodna odločba oziroma da so bili obtoženi z isto obtožnico.⁶

27V konkretni kazenski zadevi se dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje glede kaznivih dejanj, opisanih pod točko A. izreka prvostopenjske sodbe, v pomembnem delu opira na interpretacijo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki naj bi bili obremenilni za obsojenca A. A. in soobsojenega B. B. Kazenskopravni očitki zoper oba obsojenca se glede kaznivih dejanj pod točko A/2. izreka neločljivo prepletajo, saj se obsojenemu A. A. očita kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, soobsojenemu B. B. pa komplementarno kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena v zvezi z 20. členom KZ-1.⁷ Kaznivi dejanji izhajata iz istega historičnega dogodka, saj se nanašata na zatrjevano obljubo nagrade stečajnemu upravitelju (obsojenemu A. A.) v zvezi s poslom odstranjevanja odpadkov iz tovarniškega kompleksa na Dunajski cesti v Ljubljani.

28Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov in njihova analiza so v konkretnem kazenskem postopku predstavljali pomemben del dokazov, na katerem temelji izpodbijani del pravnomočne sodbe, vendar pa, kot že pojasnjeno, obsojenemu A. A. med sojenjem ni bilo zagotovljeno, da bi se v zvezi s tem dokaznim gradivom lahko pripravil na aktivno obrambo, predlagal poslušanje (tudi) drugih zvočnih posnetkov in bil vključen v presojo sodišča o tem, kateri zvočni posnetki so pomembni in upoštevni v dokaznem postopku. Tovrstna kršitev obsojenčeve pravice do obrambe se odraža v hibni dokazni podlagi izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, kar pomeni, da je ugotovljena procesna kršitev v korist tudi soobsojenemu B. B., kateremu očitano kaznivo dejanje dajanja podkupnine se po svoji vsebini tesno povezuje s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine, ki se očita obsojenemu A. A.

29Ker je treba preprečiti, da bi bile v isti sodni odločbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju glede posameznih soobdolžencev sprejete različne odločitve, ki bi bile odvisne samo od tega, kdo je vložil izredno pravno sredstvo in iz katerih razlogov, je Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika soobsojenega B. B., ob uporabi privilegija pridruženja, izpodbijani obsodilni del sodbe po uradni dolžnosti razveljavilo tudi za tega soobsojenca (drugi odstavek 424. člena ZKP).

C.

30Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je bila v okoliščinah konkretnega primera prekršena pravica obsojenega (zdaj: obtoženega) A. A. do obrambe in ob presoji, da je ugotovljena kršitev v korist tudi soobsojenemu (zdaj: soobtoženemu) B. B., zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice A. A. ugodilo in izpodbijani pravnomočni del sodbe v delu, ki se nanaša nanj, v delu za B. B. pa ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP in drugi odstavek 424. člena ZKP).

31Do ostalih zatrjevanih kršitev zakona in določb Ustave RS, ki jih uveljavljata zagovornika obeh obdolžencev, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj se morata o relevantnih materialnopravnih vprašanjih v novem sojenju najprej izreči sodišči prve in druge stopnje.

32Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 180/2000 z dne 8. 5. 2003 in I Ips 409/2008 z dne 18. 6. 2009.
² Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-899/16-28, Up-900/16-25, Up-901/16-25 z dne 5. 5. 2022, točke 30. do 36. obrazložitve.
³ Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017 (točka 14 obrazložitve) in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 42257/2011 z dne 23. 3. 2017 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022 (točka 22. obrazložitve).
⁴ Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-804/14-11 z dne 19. 1. 2017 in Up-168/15-15 z dne 30. 11. 2017. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 96357/2010-711 z dne 6. 4. 2017 in I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2011.
⁵ Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-804/14-11 z dne 19. 1. 2017 (točka 7) in Up-168/15-15 z dne 30. 11. 2017 (točka 9)
⁶ Povzeto po odločbah Ustavnega sodišča RS Up-804/14-11 z dne 19. 1. 2017 (točki 7 in 10) in Up-168/15-15 z dne 30. 11. 2017 (točki 7 in 9).
⁷ Posebnost kaznivih dejanj jemanja in dajanja podkupnine je v tem, da gre za zrcalni pravni kvalifikaciji, ki se običajno pojavljata skupaj, zato ju teorija označuje tudi kot t.i. „delikta srečanja“. Glej H. Devetak, Komentar k 261. členu in 262. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika KZ-1 (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Uradni list RS, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 109 in 127.