VSL Sodba I Cpg 29/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128474/2016 z dne 9. 12. 2016 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki vse njene potrebne stroške (II. točka izreka).

2Bistveni razlogi izpodbijane sodbe so, da je tožena stranka kot podizvajalec tožeče stranke v letu 2011 na objektu A. izvedla dela epoksidnega premaza in samorazlivnega tlaka. Tožena stranka je za tožečo stranko, kar izhaja iz računa tožene stranke št. 018/2011 – prva začasna situacija (B2), izvedla epoksidni samorazlivni tlak skupaj v izmeri 550 m² in 393 m obstenskih obrob. Iz druge začasne situacije – račun št. 040/2011 (B2) pa izhaja, da je tožena stranka dejansko izvedla epoksidni samorazlivni tlak v skupni izmeri 550 m², obstenske obrobe v skupni izmeri 427,12 m, epoksi tlak debeline 2 cm v izmeri 66,05 m² in protiprašni epoksidni premaz v izmeri 577,93 m². Pravdni stranki sta se v pogodbi dogovorili za garancijsko dobo petih let za uveljavljanje napak izvedenih del (3. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

3Pregled izvedenih del je bil opravljen pred potekom garancijske dobe. Vse ugotovitve o napakah so navedene v Poročilu o pregledu GOI del in zunanje ureditve z dne 30. 7. 2015 (v nadaljevanju: Poročilo, priloge A2 in A3). Med strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka odgovorna za kasnejše napake, ki so navedene v Poročilu in je zato dolžna plačati vtoževani račun za sanacijo navedenih napak, ki jih je namesto tožene stranke dala izvesti tožeča stranka (A5). Prav tako je sporno, ali je tožeča stranka dovolj določno navedla lokacijo napak in dokazala njihov obstoj. Pravna narava tožbenega zahtevka je jamčevalni zahtevek. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva znesek, ki ga je plačala za odpravo napak (tretji odstavek 639. člena OZ).

4Iz mnenja izvedenca gradbene stroke B. B. izhaja, da v Poročilu ni nikakršnih količin in obsega sanacijskih del, niti to ne izhaja iz obračuna tožeče stranke. Sodišče je zato sklepalo, da v dokaznem postopku na podlagi jasne in strokovne ocene izvedenca B. B. ni mogoče ugotoviti količine potrebnih del za sanacijo napak, kar je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.

5Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

6Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7Tožeča stranka je vložila pritožbo 30. 3. 2022 (red. št. 77). Tožena stranka je pritožbo s pozivom, da nanjo odgovori v roku 30 dni, prejela 15. 4. 2022. Rok za odgovor na pritožbo bi se iztekel 16. 5. 2022. Vendar je bil tek pritožbenega postopka po zakonu prekinjen z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko 26. 4. 2022 (4. točka prvega odstavka 105. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s sklepom z dne 20. 5. 2022 (red. št. 82). Iz spisa St ... (končni seznam preizkušenih terjatev, 23. 11. 2022, zap. št. 12) izhaja, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila svojo terjatev. Ta je bila v celoti prerekana. S sklepom 29. 12. 2022 (red. št. 85) je bil prekinjeni postopek, v skladu s pravočasnim predlogom tožeče stranke, nadaljevan.

8Pritožba ni utemeljena.

9Tožeča stranka je v pritožbi najprej očitala sodišču prve stopnje, da je napravilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožeče stranke naj bi bila sodba sama s sabo v nasprotju, kar onemogoča njen preizkus. Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi razlogi ne soglaša. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, v popolnosti izvedlo dokazni postopek in izdalo izpodbijano sodbo. Zato očitek, da je podana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

10Nadaljnji očitek tožeče stranke je, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v celoti oprlo na ugotovitve izvedenca gradbene stroke, ki kljub dopolnitvam, zaslišanju in ogledu na kraju samem ni uspel odgovoriti na vprašanja, za katera je bil angažiran. Zato je tožeča stranka sodišču prve stopnje predlagala, da v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP določi drugega izvedenca, saj je za odločitev o tožbenem zahtevku ugotovitev višine stroškov oziroma vrednosti izvedenih sanacijskih del nujno potrebna.

11Iz razlogov sodbe izhaja ravno nasprotno. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (točke 39 do 40), da v mnenju ni nobenih nasprotij in nejasnosti. Jasno je bilo izpostavljeno, da v primerjavi s ponudbo in obračunom del, ki jih je izvedla tožena stranka, račun tožeče stranke za sanacijska dela ni specificiran in ni preverljiv glede na točke napak, ki so opisane v Poročilu. Kar se tiče dobre izvedbe betonske podlage, na kateri je tožena stranka izvajala tlakarska dela, pa je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno sklepalo, da bi morala tožena stranka kot izvajalec na morebitne pomanjkljivosti podlage opozoriti, če bi menila, da ta ni primerna za izvedbo del. Vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da napak v betonski podlagi v času izvedbe tlakarskih del ni bilo mogoče opaziti, ker je šlo za nevidne napake. Zato ni bila podana odgovornost tožene stranka kot izvajalca del na podlagi prvega odstavka 625. člena OZ, ker tožena stranka ni mogla opozoriti tožeče stranke, na slabo izdelavo betonskega tlaka (točka 41). Razlogi v izpodbijani sodbi (točka 38), da sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev novega izvedenca, so v celoti pravilni. Izvedenec je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, zato ni bilo nobenega utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni treba določiti novega izvedenca gradbene stroke, ni utemeljen.

12Zato ne drži, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP, ko ni imenovalo novega izvedenca in, da je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

13Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je izvedenec v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 30. 1. 2019 pojasnil, da dopušča možnost, da je na mestih odstopanja ravnosti tlaka, kjer je tožena stranka predhodno izvajala izravnavo tlaka in je bila ta neustrezna, lahko ta napaka posledica izvajanja del tožene stranke. Zato je navedel, da je glede na obračun skupne vrednosti v višini 18.225,81 EUR vrednost sanacije lahko dosegala vsaj manjši obseg del med 15 % do 20 % oziroma vrednost 2.734,00 EUR do 3.645,00 EUR. Nadalje je izvedenec v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 8. 3. 2019 navedel, da je strokovno utemeljeno, da se obseg sanacije izvede v celotni površini in ne zgolj iz lokalne sanacije, če je več poškodb v okviru enega prostora. Izvedenec je obenem ugotovil, da je vzrok za vse napake na prehodih iz enega v drug prostor ali med prostori in finalnimi tlaki v betonski podlagi osnovnega tlaka. Napake glede izvedbe obrob spadajo v domeno izvajalca, vendar pa dolžine teh obrob niso poznane in jih tudi ni mogoče ugotoviti.

14Del dopolnitev izvedenskega mnenja je sicer tožeča stranka korektno povzela. Vendar pa jih je treba oceniti v okviru celote. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno oprlo (primerjaj točko 31 razlogov) na mnenje izvedenca, da ni mogel oceniti vrednosti sanacije, ker so na računu 50/2016 postavke neprimerljive oziroma nimajo podlage v knjigi obračunskih izmer. Poročilo bi poleg evidentiranja napak moralo vsebovati tudi nazive prostorov z navedbo količine potrebno opravljenih del oziroma vrsto sanacije. Obračun sanacijskih del je nenavadno visok, sanacija pa se je izvajala na kvalitativno drugačen način. Na podlagi teh ugotovitev je lahko izvedenec navedel zgolj okvirno oceno, ki jo sedaj izpostavlja tožeča stranka v pritožbi.

15Vendar pa je izvedenec izdelal še tretjo dopolnitev (red. št. 43, razlogi v 32. točki sodbe), kjer je ponovno poudaril, da količine niso navedene po prostorih, kjer so se sanacijska dela izvajala. Tudi način, ki je bil izveden v sanaciji glede poškodovanih delov, je drugačen oziroma je bila izvedena po sanaciji boljša izvedba, kot je bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama. Tožena stranka je izvajala cokel na dva načina glede uporabljenega materiala – epoksidne malte in epoksidnega premaza, sanacija pa je bila izvedena samo z epoksidno malto, kar je bolje. Vseskozi je izvedenec poudarjal, da je osnovni problem vse zadeve evidenca napak, izdelana s strani podjetja, ki je evidentiralo te napake (primerjaj Poročilo). Ne glede na vztrajanje izvedenca, da tudi z ogledom ne bi mogel podati bolj podrobnega izvedenskega mnenja, je sodišče izvedencu s sklepom z dne 20. 4. 2020 naložilo, da opravi ogled ob udeležbi zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ter C. C., ki je izdeloval Poročilo. Hkrati je naložilo izvedencu, da za vsako napako posebej določi obseg potrebnih del na istovrstni način izvedbe, saj ni mogoče izmeriti niti oceniti količine potrebnih del za sanacijo napak. C. C. se ogleda ni udeležil. Izvedenec pa je podal še nekatere dodatne ugotovitve glede posameznih napak v trgovini, vendar je ugotovil, da je vzrok za vse napake na prehodih iz enega v drug prostor ali med prostori in finalnimi tlaki v betonski podlagi osnovnega tlaka, ki ga ni izvajala tožena stranka. Napak v betonski podlagi v času izvedbe tlakarskih del ni bilo mogoče ugotoviti, ker je šlo za nevidne napake. Tožena stranka ni mogla opozoriti tožeče stranke na neustreznost betona, preden je začela z izvedbo premazov (točka 34). Tudi napake glede izvedbe obrob, ki sicer spadajo v domeno izvedbe izvajalca, pa dolžine obrob niso poznane, tega tudi ni bilo mogoče ugotoviti z ogledom na kraju samem. Kot bistveno je bilo ugotovljeno, da predvsem v Poročilu ni nikakršnih količin in obsega sanacijskih del, niti to ne izhaja iz obračuna tožeče stranke.

16V pritožbi tožeča stranka navedenim razlogom v izpodbijani sodbi ne nasprotuje. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da bi lahko izvedenec še dodatno dopolnil svoje mnenje in odgovoril tudi glede vprašanj, o katerih se ni mogel izreči, saj bi obstajala možnost, da bi mnenje z dodatnim naporom še lahko dopolnil oziroma, da bi pomanjkljivosti ugotovitev količin potrebnih del lahko odpravil drug izvedenec. Sodišče prve stopnje je do popolnosti izpeljalo dokazni postopek pri ugotavljanju dejanskega stanja. Po prejetih pripombah pravdnih strank je izvedencu vedno naložilo, da dopolni izvedensko mnenje, izvedenca je zaslišalo in mu naložilo, čeprav je temu nasprotoval, da opravi tudi ogled na kraju samem. Zato očitek, da bi bilo treba vložiti še dodatne napore, da bi izvedenec ugotovil količino opravljenih del, ni utemeljen.

17Predvsem pa sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je v prvi vrsti trditveno in dokazno breme za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka na tožeči stranki. Tožeča stranka je predložila Poročilo, iz katerega bi morale izhajati vse količine, ki jih je moral izvesti drugi izvajalec namesto očitanih nepravilnosti toženi stranki in da bi morala napake odpraviti ona. Preden je bila začeta in izvedena sanacija vseh opravljenih del na objektu A., bi bilo slednje mogoče ugotoviti. Po opravljeni sanaciji pa je to praktično nemogoče. Zato bi morala tožeča stranka v prvi vrsti v Poročilu navesti vse potrebne količine, ki bi jih bilo nato mogoče v dokaznem postopku s postavitvijo izvedenca gradbene stroke preveriti. Tudi materiali, s katerimi je bila izvedena sanacija, bi morali biti primerljivi s tistimi, s katerimi je tlakarska dela izvajala tožena stranka. Tako pa pritožbeni očitek tožeče stranke s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke meji že na izvajanje informativnega dokaza.

18Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da bi moralo tožeči stranki priznati vsaj delno nadomestilo v obliki primerne odškodnine, saj je jasno, da napake vsaj deloma (če ne v celoti) izhajajo iz sfere tožene stranke, le da teh izvedenec ne more ugotovi. Najprej sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tožeča stranka uveljavlja jamčevalni zahtevek. Pravica naročnika odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo pravico od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake.¹

19V procesnem smislu bi lahko zato prišla v poštev uporaba prvega odstavka 216. člena ZPP, da če sodišče ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višina zneska ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Sodišče druge stopnje poudarja, da možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.²

20Kot izhaja iz dokaznega postopka, se z gotovostjo ni dalo ugotoviti niti temelja tožbenega zahtevka tožeče stranke, kar je pogoj za uporabo prostega preudarka sodišča. Tožeča stranka namreč ne nasprotuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da v Poročilu ni nikakršnih količin in obsega sanacijskih del, niti to ne izhaja iz obračuna tožeče stranke (točka 36). Kot je bilo že pojasnjeno, bi bilo mogoče pri pregledu celotnega objekta pred iztekom garancijske dobe v Poročilu navesti vse količine, vrsto in obseg sanacijskih del, ki je bil potreben za odpravo zatrjevanih napak tožene stranke na navedenem objektu. Tožeča stranka torej ni bila v nobeni spoznavni trditveni in dokazni stiski. Do vseh bistvenih podatkov bi lahko prišla ob pridobitvi Poročila. Predvsem pa mora sodišče prve stopnje tudi pri uporabi odločanja po prostem preudarku razpolagati s posameznimi opornimi točkami, ki nato tvorijo dejansko podlago za pravilno materialnopravno odločitev sodišča.

21Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa je tudi po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da niso podane niti očitane niti katere od ostalih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

¹ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 871.
² Primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, D. Wedam – Lukić, GV Založba in Uradni list RS 2010, str. 400.