VSC Sodba Cp 433/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremeni tako, da se za zapisom ″plačanih 12.021,76 EUR″ postavi pika, nadaljnji (dajatveni) tožbeni zahtevek tožnika pa se kot neutemeljen zavrne.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami trpita svoje pravdne stroške.

1Sodišče prve stopnje je z dne 7. 9. 2022 (v ponovnem sojenju) izdano sodbo razsodilo:

- pod točko I. izreka, da se kupnina za osebno vozilo Mercedes Benz E 200 CDL, v znesku 20.350,00 EUR, za kolikor je tožena stranka po računu 301/17 z dne 17. 5. 2017 prodala to vozilo družbi A. d. o. o., ta pa naprej po Pogodbi o finančnem leasingu št. 298/17 z dne 17. 5. 2017 tožeči stranki, zniža za 12.550,00 EUR in znaša 7.800,00 EUR;

- pod točko II. izreka, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15. dneh plačati 12.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh, zmanjšanega za znesek dne 31. 5. 2022 plačanih 528,24 EUR ter dne 30. 6. 2022 plačanih 12.021,76 EUR, v kolikor bo tudi po odločitvi o zahtevi za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. II K 34265/2019 tožnik do premoženjskopravnega zahtevka v višini 12.550,00 EUR upravičen;

- pod točko III. izreka tožencu naložilo, da je tožniku v 15. dneh dolžan povrniti njegove pravdne stroške v znesku 4.250,48 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2Toženec je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa temu vrne v novo sojenje, podredno, da se sodba razveljavi, pritožbeno sodišče pa odloči z novo sodbo.

Toženec je v pritožbi glede odločitve pod točko I. izreka navajal, da se je sodna praksa o potrebnosti oblikovalnega zahtevka glede znižanja kupnine za sklepčnost tožbe utrdila že v letu 2014 (III Ips 288/2014). Tožnik je tožbo brez oblikovalnega zahtevka s samo dajatvenim zahtevkom vložil v letu 2018, ko je bila sodna praksa že oblikovana in utrjena. Tožena stranka na sklepčnost tožbenega zahtevka ni dolžna opozarjati, sodišče pa ne sme dajati vsebinskih napotkov kako oblikovati tožbeni zahtevek, še zlasti če ima tožeča stranka pooblaščenega odvetnika. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dopolnitev trditev, ne pa kakšen zahtevek mora tožnik uveljavljati. Zato bi sodišče prve stopnje moralo že prvotni tožbeni zahtevek zavreči ali zavrniti. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo toženčev ugovor prekluzije in zastaranja v zvezi z vložitvijo oblikovalnega zahtevka, ker tega namreč tožnik v 9. 8. 2018 vloženi tožbi ni uveljavljal. Sprememba tožbenega zahtevka s postavljenim oblikovalnim zahtevkom v letu 2022 predstavlja vložitev nove in razširjene tožbe, ki pa je bila vložena po preteku enoletnega roka iz 480. člena OZ oziroma dvoletnega roka po 37.c členu ZVPot, ko je tožnik že izgubil pravico do znižanja kupnine in je že bil prekludiran. Ker ima sprememba tožbe materialne in procesne učinke vložitve tožbe, bi bilo od takšne sprememba tožbe potrebno šteti tudi triletni zastaralni rok. Zato pa je stališče sodišča prve stopnje, da je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo tožbe, napačno. V letu 2022 spremenjen tožbeni zahtevek je tako bil že zastaran. Ker je tožnik z oblikovalnim zahtevkom bil prekludiran oziroma je ta zastaral, bi moralo sodišče prve stopnje njegov celotni tožbeni zahtevek zavrniti. Glede odločitve pod točko II. izreka sodbe pa je pritožnik navajal, da ni bilo sporno, da je tožnika spravil v zmoto glede vozila in ga pripravil, da je tega kupil, B. B. in da je bil ta zaradi navedenega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 34265/2019 obsojen za kaznivo dejanje goljufije, s to pravnomočno sodbo in sodbo Višje sodišče v Ljubljani VII Kp 34265/2019 pa je bilo ugodeno tudi tožnikovemu premoženjskopravnemu zahtevku in B. B. naloženo, da tožniku plača 12.550,00 EUR. B. B. je tožniku dne 31. 5. 2022 s plačilom 528,24 EUR in dne 20. 6. 2022 s plačilom 12.021,76 EUR ta znesek tudi plačal. B. B. je zoper pravnomočno kazensko sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar to za odločitev v tem postopku ni pomembno. Plačilo B. B. vpliva na položaj toženca v tem postopku, saj tožnik zahteva z dajatvenim zahtevkom plačilo istega zneska na podlagi istega dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je dajatvenemu zahtevku tožnika ugodilo sicer z nejasno formuliranim pogojem. Takšna ugoditev pa je glede na določbo 14. člena ZPP nepravilna. Tudi sicer pravnomočna kazenska sodba predstavlja izvršilni naslov, s plačilom B. B. pa je prenehal tožnikov pravni interes za to pravdo oziroma je ohranil pravni interes le še za morebitno razliko v škodi in pripadajoče obresti. Ker je bilo sodišče prve stopnje vezano na pravnomočno kazensko sodbo, tožnik pa bi imel v primeru uspeha B. B. z zahtevo za varstvo zakonitosti možnost vložiti obnovo postopka, je odločitev o določitvi pogojnega plačila napačna. O tožbenem zahtevku ne more biti odločeno pogojno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje dajatveni zahtevek tožnika za plačilo 12.550,00 EUR zavrniti. Ker bi moralo tako sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrniti, je napačen obračun pravdnih stroškov pod točko III. izreka sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo strošek za obrazloženo končno poročilo stranki v višini 50 točk, saj ta ni bil potreben.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške vloženega odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je ta zaradi skrite stvarne napake vozila zoper toženca kot prodajalca le-tega, uveljavljal jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine in zahteval vračilo preplačane kupnine. Tako je ugodilo oblikovalnemu zahtevku in pogodbeno dogovorjeno kupnino v znesku 20.350,00 EUR znižalo na 7.800,00 EUR, torej za 12.550,00 EUR ( točka I. izreka sodbe), z dajatvenim zahtevkom pa tožencu naložilo, da tožniku plača 12.550,00 EUR, kolikor je znašalo tožnikovo preplačilo kupnine. Toženec pritožbeno ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o vsebinski utemeljenosti tožnikovega jamčevalnega zahtevka.

6Kot izhaja iz podatkov spisa je tožnik s tožbo, vloženo 8. 8. 2018, uveljavljal jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine in zahteval vračilo preplačane kupnine, vse to pa z dajatvenim zahtevkom. Po vsebinski obravnavi tožnikovega zahtevka in ugoditvi takšnemu zahtevku s sodbo sodišča prve stopnje z dne 10. 6. 2021, je pritožbeno sodišče ob obravnavi toženčeve pritožbe zoper to sodbo in v njej sicer prvič podanih trditev o nesklepčnosti tožnikove tožbe zaradi nepravilnega zahtevka (stvarnega predloga), ker ta vsebuje le dajatveni ne pa tudi oblikovalnega zahtevka, tej kot utemeljeni ugodilo in s sklepom Cp 414/2021 z dne 2. 12. 2021 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, temu pa zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v navedenem razveljavitvenem sklepu v razlogih pod točko 9 obrazložitve pojasnilo, zakaj v okoliščinah konkretne zadeve v pritožbenem postopku ugotovljena nesklepčnost tožbe zaradi nepravilno oblikovanega zahtevka (stvarnega predloga) nalaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in z nalogo, da mora najprej izvesti (opuščeno) materialno procesno vodstvo in tožnika pozvati na popravo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče takšnih razlogovanj iz sklepa z dne 2. 12. 2021 ne ponavlja ponovno, se pa nanje v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju s sklepom z dne 29. 1. 2022 tožnika pozvalo, da v 15-dneh pomanjkljiv tožbeni zahtevek popravi tako, da bo le-ta sklepčen. Tožnik pa je v danem roku s pripravljalno vlogo, poslano 31. 1. 2022, tožbeni zahtevek popravil tako, da je postavil oblikovalni zahtevek (kakršnemu je sodišče prve stopnje ugodilo) in dajatveni zahtevek, s katerim je zahteval od toženca plačilo 12.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 dalje do plačila.

7Oprava materialno procesnega vodstva ob izpolnjenosti pogojev iz 285. člena ZPP je dolžnost sodišča prve stopnje v vsakem pravdnem postopku. Sodna praksa se je že izrekla¹, da lahko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde). Izpolnitev takšnih pogojev za izvedbo materialno procesnega vodstva v konkretni zadevi je pritožbeno sodišče pojasnilo že v točki 9 obrazložitve sklepa Cp 414/2021 z dne 2. 12. 2021. Sodna praksa se je tudi že izrekla², da zgolj poprava stvarnega predloga oziroma pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka ob nespremenjenem cilju pravde ne pomeni spremembe tožbe³. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi 285. člena ZPP, ker bi naj sodišče prve stopnje ne smelo izvesti materialno procesnega vodstva, iz same zgoraj povzete vsebine pozivnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 29. 1. 2022 pa je razvidno, da v tem sodišče tožniku ni dalo vsebinskih napotkov, kako oblikovati tožbeni zahtevek. Pritožbeni očitki o potrebnosti zavrženja oz. zavrnitve tožnikove tožbe kot nesklepčne so tako neutemeljeni.

8Glede na zgoraj že obrazloženo je tudi pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ko je ob presoji toženčevih trditev o tožnikovi prekludiranosti oziroma izgubi pravice zaradi zamude v prvem odstavku 480. člena OZ oziroma v 37.c členu ZVPot določenega prekluzivnega roka, upoštevalo čas tožnikove vložitve tožbe (9. 8. 2018) in ne datuma, ko je tožnik po pozivu sodišča oblikoval pravilen tožbeni zahtevek. Ob ugotovitvi, da je tožnik tožbo vložil znotraj enoletnega roka po prvem odstavku 480. člena OZ oziroma dvoletnega roka po 37.c člen ZVPot, je takšen ugovor toženca tudi pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi toženčev z datumom tožnikovega preoblikovanega zahtevka utemeljevan ugovor zastaranja. Po določbi 345. člena OZ se pravila o zastaranju v primeru, ko je v zakonu določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena, ne uporabljajo. Ker določilo prvega odstavka 480. člena OZ (oziroma 37.c člen ZVPot) določa rok, v katerem mora kupec vložiti tožbo, sicer pravico iz naslova jamčevanja izgubi, ugovor zastaranja zoper takšno terjatev oziroma zahtevek ni upošteven. Zato pa je pravilen, čeprav s sklicevanjem na nepravilne razloge o pretrganju zastaranja z vloženo tožbo, zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja. Pritožbena očitanja o materialno pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje in posledično o potrebnosti zavrnitve tožnikovega jamčevalnega zahtevka zaradi njegove prepoznosti, se tako izkažejo kot neutemeljena.

9Utemeljene pa so pritožbene trditve toženca, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi o tožnikovem dajatvenem zahtevku kot nepogojna upoštevati tudi nesporna tožnikova od B. B. prejeta plačila. Neutemeljeno je ob tem sicer toženčevo sklicevanje na 14. člen ZPP, saj dejansko stanje v tej konkretni zadevi, na kateri temelji tožnikov tožbeni zahtevek, ni enako dejanskemu stanju v kazenskem postopku, v katerem je bil B. B. s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnika, ker je tega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem glede prevoženih kilometrov in predhodne uporabe vozila Mercedes Benz spravil v zmoto, da je ta sklenil pogodbo o finančnem leasingu in vozilo kupil za 20.350,00 EUR, B. B. pa je tako na škodo tožnika pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 12.550,00 EUR, B. B. pa je bilo tudi naloženo, da tožniku takšen znesek plača. V pravnomočni kazenski sodbi tožniku prisojen premoženjskopravni zahtevek pomeni, da je bila B. B. naložena v povrnitev škoda, ki jo je tožniku povzročil z ugotovljenim kaznivim dejanjem (kot protipravnim ravnanjem). Z jamčevalnim zahtevkom na sorazmerno znižanje kupnine kupec od prodajalca, ki odgovarja za napake stvari, zahteva restitucijo (povrnitev) neposredne škode, ki se kaže v zmanjšati vrednosti stvari. Takšen jamčevalni zahteve torej predstavlja posebno obliko odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Po določbi tretjega odstavka 186. člena OZ tisti, ki so oškodovancu povzročili škodo, čeprav so delali neodvisno drug od drugega (in če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi, kakor je to podano v konkretnem primeru), oškodovancu za škodo odgovarjajo solidarno. Za solidarne zavezance (dolžnike) pa prvi odstavek 395. člena OZ določa, da vsak odgovarja upniku sicer za celotno obveznost, vendar s plačilom enega od solidarnih dolžnikov (za plačani znesek) preneha tudi obveznost (do višine takšnega plačila) drugih solidarnih dolžnikov in so ti (za takšen plačani znesek) oproščeni plačila. Glede na navedeno tako nesporna B. B. plačila, ki jih je ta tožniku plačal kot v izpolnitev s pravnomočno kazensko sodbo naložene obveznosti povrnitve škode, vplivajo na prenehanje tudi obveznosti toženca, saj sta glede te oba solidarna dolžnika. Vendar pa B. B. plačila v skupnem znesku 12.550,00 EUR ne pomenijo izpolnitve celotne obveznosti toženca ugotovljene v tem postopku, kjer mu je bila naložena obveznost plačila 12.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 dalje. Zato pa B. B. plačila pomenijo le delno prenehanje toženčeve obveznosti, to pa v obsegu, kot jih nalagajo pravila o vračunavanju, kot jih določa 288. člen OZ. Za takšno vračunavanje izvršenih plačil B. B. in s tem za določljivost sodbeno naložene (preostale) plačilne obveznosti tožencu, pa zadošča že opredelitev datumov in zneskov izvršenih plačil B. B. v izreku dajatvenega dela sodbe. Ker pravnomočne sodne odločbe zavezujejo vse fizične in pravne osebe, vežejo pa tudi sodišča (2. člen Zakona o sodiščih), dejstvo, da je bilo zoper pravnomočno kazensko sodbo zoper B. B. vloženo izredno pravno sredstvo, v konkretnem pravdnem postopku ni pomembno. Utemeljeno namreč pritožnik zatrjuje, da bi v primeru morebitne uspešnosti B. B. vloženega izrednega pravnega sredstva v primeru, če bi prišlo do razveljavitve pravnomočne kazenske sodbe zoper njega oziroma njene spremembe v odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, s čimer bi odpadla pravna podlaga za B. B. tožniku že izvršena plačila, bi tožnik navedeno lahko uveljavljal s predlogom za obnovo zoper pravnomočno odločbo v tem postopku (9. točka 394. člena ZPP).

10Upoštevajoč navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka sodbe delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, torej tako, da je po odločitvi o tožencu naloženi obveznosti plačila 12.550,00 EUR z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšani za 31. 5. 2022 plačan znesek 528,94 EUR in za dne 30. 6. 2022 plačan znesek 12.021,76 EUR, napravilo piko ter nadaljnji tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. Nadaljnjo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo (353. člen ZPP).

11Obrazloženo končno poročilo stranki, še zlasti, ker je toženec zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil tudi pritožbo, o kateri je bilo odločeno s predmetno sodbo, o kateri bo potrebno poročati stranki, po tar. št. 43/3 OT predstavlja potreben pravdni strošek tožnika. Zato pa so neutemeljene nasprotne pritožbene trditve toženca.

12Glede na majhen obseg spremembe sodbe sodišča prve stopnje, ki na oceno uspeha pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bistveno vplival, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ni posegalo.

13Sodišču prve stopnje se niso pripetile nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

14Toženec je s pritožbo uspel s sorazmerno majhnim delom, v zvezi s katerim pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Zato je pritožbeno sodišče glede toženčevih pritožbenih stroškov odločilo, da te trpi sam (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

15Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel zgolj, da se sklicuje na svoje prejšnje navedbe. Zato njegovi stroški takšnega vloženega odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo odločilo, da te trpi tožnik sam (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Glej odločbe VS RS II Ips 172/2016, II Ips 230/2018, II Ips 1213/2008, II Ips 192/2017, II Ips 141/2010.
² Primerjaj odločbe VS RS II Ip 172/2016, II Ips 1213/2008, II Ips 6/2012, II Ips 230/2018.
³ Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 8. 2022 s pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2022 popravljen tožbeni zahtevek štelo kot tožnikov predlog za spremembo tožbe in to dopustilo, vendar to za pritožbeno obravnavo toženčeve pritožbe ni pravno pomembno.