UPRS Sodba IV U 181/2021-48

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z odločbo št. 705-471/2012 z dne 8. 8. 2018 odločila, da se A. A., upravitelju v postopkih zaradi insolventnosti, ker ne izpolnjuje več pogoja vrednosti javnega zaupanja za opravljanje funkcije upravitelja, na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 109. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se A. A. v treh delovnih dneh po izdaji te odločbe izbriše iz seznama upraviteljev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje in v 3. točki, da stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da se je tožena stranka v začetku marca 2018 preko objav v medijih seznanila z odvzemom prostosti upravitelju A. A., zaradi suma zlorabe položaja in jemanja podkupnine pri opravljanju funkcije upravitelja v stečajnem postopku podjetja B., d.o.o. in da naj bi bil upravitelj A. A. v predkazenskem postopku že v letu 2015. Na podlagi poizvedb je od Okrožnega sodišča v Celju dne 12. 3. 2018 pridobila pojasnilo, da je zoper tožnika pri Okrožnem sodišču v Celju v teku postopek opr. št. I Kpr 23444/2016, zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem in četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. V zvezi z zadevo B., d.o.o. je Okrožno sodišče v Ljubljani toženi stranki dne 13. 3. 2018 posredovalo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 10984/2018 z dne 12. 3. 2018, s katerim je bila zavrnjena pritožba upravitelja A. A. zoper sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi pripora št. X Kpd 10984/2018 z dne 9. 3. 2018. Pritožba zoper ta sklep ni mogoča, kar pomeni, da je skladno z določbo drugega odstavka 132. člena ZKP sklep o odreditvi pripora postal pravnomočen. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženi stranki dne 9. 3. 2017 posredoval dopis, v katerem je zaprosil za začasno ustavitev dodeljevanja novih zadev za obdobje šest mesecev in predlagal, da izda odločbo o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novih zadevah, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP.

3Na podlagi obvestil sodišč je minister na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, dne 15. 3. 2018, po uradni dolžnosti izdal odločbo o začasni zaustavitvi imenovanja upravitelja A. A. v novih zadevah. Sodišča so na tej podlagi A. A. razrešila tudi v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je že bil imenovan za upravitelja, istočasno pa je dne 5. 4. 2018 z odločbo št. 705-471/2012/11 minister zavrnil predlog A. A. za začasno zaustavitev dodeljevanja novih zadev.

4Po seznanitvi z dejstvom, da se zoper upravitelja A. A. vodita dva kazenska postopka in podatka, da naj bi bil A. A. tudi davčni dolžnik, je tožena stranka začela s postopkom preverjanja, ali imenovani sploh še izpolnjuje vse pogoje za ohranitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja po drugem odstavku 108. člena ZFPPIPP. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je toženi stranki posredovala podatek, da A. A. na dan 14. 3. 2018 ni imel plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznosti obveznih dajatev, ki so na dan 4. 6. 2018 znašale že 920.503,99 EUR. Tožena stranka je pridobila tudi podatke prekrškovnega organa o postopkih, ki se vodijo v zvezi z upravljanjem funkcije upravitelja. Iz prejetih podatkov izhaja, da je bil tožniku zaradi kršitve 371. člena ZFPPIPP, ki jo je storil pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad družbo C., d.d., opr. št. St ..., izrečen prekršek po enajsti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP; prav tako je bil spoznan za odgovornega dveh prekrškov po šesti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku nad F., d.o.o., opr. št. St ... in dveh prekrškov storjenih pri opravljanju funkcije upravitelja v stečajnem postopku nad D., d.o.o., opr. št. St ...

5Dejstvo, da je A. A. davčni dolžnik in da FURS zoper njega vodi postopek davčne izvršbe ter da ga je prekrškovni organ v treh stečajnih postopkih, v katerih opravljal funkcijo upravitelja, spoznal za odgovornega storitve več prekrškov, so ministru utrdila prepričanje, da tožnik za ohranitev dovoljenja za upravitelja ne izpolnjuje pogoja javnega zaupanja. Dokončno je neizpolnjevanje pogoja javnega zaupanja tožena stranka potrdila na podlagi ravnanja A. A. ob uvedbi kazenskega postopka v kazenski zadevi, opr. št. I Kpr 23444/2016, saj je A. A. kot strokovnjak na področju insolvenčne zakonodaje brez dvoma vedel, da pravnomočno uvedena preiskava zoper upravitelja v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP predstavlja podlago za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novi zadevah za čas trajanja kazenskega postopka ter da posledično to pomeni tudi razrešitev v vseh postopkih zaradi insolventnosti v katerih je bil upravitelj imenovan. O tej okoliščini ni obvestil ministrstva, celo nasprotno, kljub zavedanju obstoja razloga zaradi katerega začasno ne bi smel opravljati nalog upravitelja, je A. A. to dejstvo zamolčal in v obdobju od 14. 12. 2016 prevzel v delo več kot 20 novih stečajnih postopkov, kar nedvomno kaže na njegovo nestrokovno, nevestno in nepošteno ravnanje. Na nevrednost javnega zaupanja pa še dodatno kaže tudi njegovo aktivno ravnanje, ko je 9. 3. 2018, torej več kot 15 mesecev po pravnomočni uvedbi kazenskega postopka v zgornji zadevi in po odvzemu prostosti v kazenski zadevi B., d.o.o., na ministrstvo 9. 3. 2018 vložil zahtevo za začasno ustavitev imenovanja upravitelja v novih zadevah za obdobje 6 mesecev, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP.

6ZFPPIPP med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo dovoljenja za upravitelja, v 7. točki drugega odstavka 108. člena, določa tudi pogoj „vrednosti javnega zaupanja“ in vsebino te določbe konkretizira podrobneje v tretjem odstavku 108. člena istega zakona. Prav tako zakon v 2. točki prvega odstavka 109. člena določa, da minister upravitelju odvzame dovoljenje, če ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev iz 3., 4., 5., 6. ali 7. točke drugega odstavka 108. člena zakona. Zakon merilo, kdo ne izpolnjuje pogoja vrednosti javnega zaupanja, določa v tretjem odstavku 108. člena. Upoštevaje okoliščino, da je A. A. davčni dolžnik in da se zoper njega vodi postopek davčne izvršbe ter da je bil v več prekrškovnih postopkih spoznan za odgovornega storitve prekrškov v zvezi z opravljanjem funkcije upravitelja in še ključno, kljub temu, da se je gotovo kot strokovnjak s področja insolvenčnega prava zavedal, da začet kazenski postopek zoper njega predstavlja okoliščino, ki zahteva začasno zaustavitev imenovanja in razrešitev v vseh že začetih postopkih v katerih je bil imenovan, pa tega dejstva oziroma okoliščine ni sporočil ministrstvu, je minister prepričan, da za A. A. na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja ni več mogoče sklepati, da bo funkcijo upravitelja še naprej opravljal strokovno, vestno in pošteno. Na to kaže tudi dejstvo, da je bil zaradi nepravilnega in v nasprotju z zakoni in s sklepi sodišča vodenja stečajnih postopkov, torej zaradi nestrokovnega in nevestnega dela, večkrat obravnavan pred prekrškovnim organom in mu je bila večkrat izrečena tudi globa. Ravnanja, s katerimi je bil pravnomočno obsojen za odgovornega, ne predstavljajo zgolj zamude roka za opravo opravil in s tem ravnanje v nasprotju z načelom hitrosti postopka (takšno ravnanje je bilo ugotovljeno v prekrškovni zadevi povezani z ravnanji v stečaju St ...), ampak predstavljajo previsoka in v nasprotju s potrjenim predračunom stroškov postopka odmerjena izplačila stroškov v njegovo korist, zaradi česar je bilo posledično kršeno temeljno načelo insolventnih postopkov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnika (47. člen ZFPPIPP), upniki pa bi bili v primeru, da ta ravnanja upravitelja ne bi bila ugotovljena, lahko oškodovani.

7V skladu z določili procesnega zakona je minister o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah seznanil upravitelja A. A. in mu v seznanitev posredoval vso pridobljeno dokumentacijo in mu dal možnost, da v 15 dneh poda svoj odgovor, kar je tožnik tudi storil.

8Tožnik vlaga tožbo iz razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pravice do zagotavljanja svobode dela v katero je bilo nesorazmerno poseženo, da je ukrep nesorazmeren in da ni primerljiv z drugimi ukrepi v podobnih primerih, kar vse narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

9V zvezi z navedbami v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik ni ravnal v skladu z določbami ZFPPIPP in ministrstva ni obvestil o nastopu vsebinskega razloga, da ne bi smel več opravljati funkcije upravitelja opozarja, da funkcija upravitelja kot taka v zakonu ni opredeljena in da bi bil pravilen drug izraz. Upravitelj ni funkcionar in nima statusa funkcionarja, ampak uradne osebe v smislu določb kazenskega prava. Sicer pa zakon govori o dodeljevanju zadev stečajnemu upravitelju. Kot rdeča nit se vleče zatrjevanje ministra, da naj bi bilo ministrstvo z začetkom teka kazenskega postopka zoper upravitelja seznanjeno šele z obvestili preko medijev, kar ne drži. O stečajnem upravitelju oziroma o kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju so tedaj že poročali mediji, pa sodišče ni odreagiralo in ministrstvu ni poslalo obvestila o pravnomočni uvedbi kazenskega postopka. Ne drži in ni pravne podlage, ne po določbah ZFPPIPP, ne po določbah kateregakoli drugega zakona, da bi moral A. A. o tem obvestiti ministrstvo sam. Zakon izrecno nalaga, da je to stvar sodnika, ki vodi postopek. Sicer pa je iz seznanitve s spisovnim gradivom v kazenski zadevi I Kpr 2344/2016 razvidno, da je predsednik Okrožnega sodišča v Celju o tem poročal ministrstvu za pravosodje (X Kpr 10984/2018). Niti uradniki niti funkcionarji ministrstva za pravosodje in funkcionarji sodne veje oblasti, nedela ali slabega dela, ne glede na vsebino zadeve, ne morejo prevaliti na A. A.

10Tistega dne, ko je bilo izvedeno prvo zaslišanje, je v zadevi X Kpd 10984/2018 tožnik vložil na ministrstvo predlog za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novih zadevah na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Seveda je bilo tedaj popolnoma jasno, da 112. člen vsebuje tudi deveti odstavek, ko je treba stečajnega upravitelja razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev.

11Minister za pravosodje v odločbi navaja, da kazenski postopki, ki sicer niso pravnomočni, niso toliko odločilni, kot je odločilno, da sam tožnik ni obvestil ministra o uvedbi preiskave. Ponovno navaja, da za tako ravnanje ne obstaja zakonska obveza tožnika.

12Meni tudi, da trditev, da je bil v postopku o prekršku zaradi zamude roka, ne predstavlja razloga za razrešitev. Nadalje se ministrstvo sklicuje na podatke FURS-a, da je A. A. izdajal lažne račune, zlasti pa da ti računi predstavljajo kriminalna dejanja odvetnikov, stečajnih upraviteljev in A. A. Ta dokument se mora nahajati v spisu, ki je podlaga za odločbo, kar se naj pogleda. V zadevi I Kpr 2344/2016 tega ni, ampak je govor izključno o trditvi, da gre za poneverbo, zato to ni podlaga za izdajo odločbe. Dejstvo je, da A. A., ki se je znašel v kazenskem postopku, ocenil, da je v zvezi s kazenskim postopkom dobro, da poda izjavo o začasni ustavitvi dodeljevanja novih zadev in v skladu z devetim odstavkom 112. člena ZFPPIPP tudi predlaga razrešitev v dosedanjih zadevah.

13Ne strinja se z razlago tožene stranke v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS, Up-104/97 in vztraja, da ne gre za funkcionarja, ampak za delo, ki ga opravlja A. A. Ta sklep Ustavnega sodišča ni identičen, saj gre za odstavitev stečajnega upravitelja, ne pa za izbris iz registra stečajnih upraviteljev oziroma odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja. V odločbi je zapisano, da razlog nevrednosti javnega zaupanja ne temelji na obstoju dveh uvedenih kazenskih postopkov, še več, očitki tudi ne temeljijo na nepravilnostih in ravnanjih, ki so predmet teh dveh kazenskih postopkov. Če to ni tista okoliščina, potem tudi ne drži očitek, da bi moral A. A. obveščati Ministrstvo za pravosodje o uvedbi postopka. Razlog za razrešitev je lahko samo vsebinski in ne formalni.

14Tožnik se preživlja z delom stečajnega upravitelja, zato poseg v njegovo pravico do svobode dela ni sorazmeren in zatrjevanje da je tožnik nevreden javnega zaupanja, ne zadošča za pokritje tega kriterija. Poseženo je tudi v domnevo nedolžnosti. Javno označevanje A. A. zaradi kazenskega postopka, da je kriminalec, pa seveda ne gre in ni upoštevno, ožigosanje pa seveda ni razlog „vznemirjanje javnosti“ in s tem nevrednosti javnega zaupanja. Tožnik je navedel tudi, da je davčni postopek končan znotraj upravnega postopka, še zdaleč pa ne na nivoju upravnega spora ali revizijskega postopka, tega odločba tudi ne zatrjuje, zato tudi iz tega vidika ni mogoče sprejeti trditve nevrednosti javnega zaupanja. Opozarja tudi, da bi morale biti v zvezi z uvedeno preiskavo posledice vezane na pravnomočno obsodbo.

15Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi. Priglaša stroške postopka.

16Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem se je obširno opredelila do tožnikovih navedb v tožbi. Uvodoma je pojasnila, da je minister tožniku odvzel dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja na podlagi 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP in ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje funkcije upravitelja, natančne pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP. Pravdni standard biti vreden javnega zaupanja je na abstraktni ravni opredeljen v tretjem odstavku 108. člena ZFPPIPP že s strani zakonodajalca. Določba 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP, v povezavi s tretjim odstavkom 108. člena ZFPPIPP, ki opredeljuje kdaj je upravitelj nevreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj v postopku zaradi insolventnosti, je nedoločen pravni pojem, ki ga minister odvzame dovoljenje iz tega razloga, v praksi razlaga in izvršuje na podlagi določenega polja proste presoje. Test presoje zakonitosti, ki ga sodišče uporabi v takih primerih, je test očitne nerazumnosti, kar pomeni, da je odločitev na podlagi uporabe polja proste presoje nezakonita, če je očitno nerazumna (sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 933/2014 z dne 21. 1. 2015 in I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015).

17Tožena stranka zato v nadaljevanju v celoti prereka navedbe tožnika v tožbi in zatrjuje, da je bila njena odločitev in razlogi v izpodbijani odločbi za odvzem dovoljenja tožniku pri presoji vrednosti javnega zaupanja in standardu strokovnega, poštenega in vestnega opravljanja službe, podprta z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ki so ministra utrdila v prepričanju, da oseba, ki tako ravna ne more več uživati javnega zaupanja. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, ponavlja razloge za svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

18Sodišče je o tožnikovi tožbi odločilo s sodbo IV U 147/2018-15 z dne 10. 12. 2020 tako, da je tožnikovo tožbo zoper Odločbo Ministrstva za pravosodje št. 705-471/2012/36 z dne 8. 8. 2018 na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik je zoper prej navedeno sodbo vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Celju, št. IV U 147/2018-15 z dne 10. 12. 2020 razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

19V ponovljenem postopku odločanja je sodišče za dne 6. 4. 2022 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri argumentih iz tožbe in izpostavil, da izpodbijana odločba ni obrazložena ter da so kršene določbe ZFPPIPP, zato pogoji za odvzem dovoljenja niso podani.

20Na naroku za glavno obravnavo je tožena stranka vztrajala pri odgovoru na tožbo.

21Sodišče je s sklepom št. IV U 181/2021-35 z dne 16. 2. 2022 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K I. točki izreka:

22Tožba ni utemeljena.

23V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na določbi 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP, ki določa, da minister pristojen za pravosodje upravitelju odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, če se ugotovi, da ne izpolnjuje pogoja iz 3., 4., 5., 6. ali 7. točke drugega odstavka 108. člena tega zakona. Sporna je odločitev tožene stranke, da tožnik, upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti, ne izpolnjuje več pogoja vrednosti javnega zaupanja za opravljanje funkcije upravitelja (7. točka drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP), zato se mu odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in se ga v treh delovnih dneh po izdaji odločbe izbriše iz seznama upraviteljev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje. Določbo dopolnjuje tretji odstavek 108. člena, ki določa, da pogoja iz 7. točke drugega odstavka tega člena ne izpolnjuje tisti, za katerega je na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da funkcije upravitelja ne bo opravljal strokovno, pošteno in vestno, ali kdor je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od teh kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti: povzročitve smrti iz malomarnosti, hude telesne poškodbe, posebno hude telesne poškodbe, ogrožanja varnosti pri delu, prikrivanja, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti, pranja denarja, izdaje uradne tajnosti, povzročitve splošne nevarnosti ali izdaje državne tajnosti, in kazen še ni bila izbrisana iz kazenske evidence.

24V obravnavani zadevi odločitev o izpolnjevanju 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP temelji na med strankama upravnega spora nespornem podatku pridobljenem v okviru nadzorstvene funkcije iz drugega odstavka 106. člena ZFPPIPP, s katerim je FURS toženo stranko obvestil, da A. A. na dan 14. 3. 2018 ni imel plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznosti iz obveznih dajatev (v skupni višini 920.503,99 EUR), zato je bil zoper njega s sklepom z dne 27. 2. 2017 za dolg v višini 464.199,74 EUR, s sklepom z dne 17. 3. 2017 za dolg v višini 439.410,59 EUR in s sklepom z dne 29. 3. 2017 za dolg v višini 879.559,77 EUR sprožen postopek davčne izvršbe. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da davčni dolg tožnika bremeni kot fizično osebo, podatek pa je razviden tudi iz objave seznama neplačnikov - fizičnih oseb na spletni strani FURS.

25Tožena stranka je pridobila tudi podatek, da je tožnik zaradi kršitve 371. člena ZFPIPP, ki jo je storil pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad družbo C., d.d., opr. št. St ..., s tem, ko ločitvenemu upniku, E. banki, d.d., v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki je postal pravnomočen 3. 8. 2017, ni pravočasno plačal zneska terjatve v višini 211.744,28 EUR, to je najkasneje do dne 11. 8. 2017, ampak šele dne 22. 8. 2017, storil prekršek po enajsti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP in mu je bila v tej zvezi z odločbo o prekršku z dne 7. 3. 2018 izrečena globa v višini 800,00 EUR; prav tako mu je bila zaradi storitve dveh prekrškov po šesti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP, z odločbo, št. 477-199/2017/6 z dne 28. 2. 2018, izrečena globa v znesku 1.600,00 EUR (dvakrat po 800,00 EUR), zato ker je pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad F., d.o.o., opr. št. St ..., opravil plačila tako, da je iz stečajne mase v okviru prve alineje drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP izplačal stroške v višjem znesku, kot so bili vključeni v potrjen predračun stroškov stečajnega postopka; da sta mu bila zaradi dveh prekrškov, storjenih pri opravljanju funkcije upravitelja v stečajnem postopku nad D., d.o.o., opr. št. St ... z odločbo o prekršku št. 477-199/2017/6 z dne 28. 2. 2018, izrečena dva opomina, in sicer zaradi kršitve 353. člena ZFPPIPP, ker je opravil plačila tako, da je iz stečajne mase v okviru prve alineje drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP izplačal stroške v višjem znesku, kot so bili vključeni v potrjen predračun stroškov stečajnega postopka.

26Oba zgoraj navedena podatka sta bila tudi po presoji sodišča pravilno uporabljena pri razlagi nedoločnega pravnega pojma javnega zaupanja, kot ga pojasnjuje določba tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP in ki neposredno izhaja tudi iz določbe 98. člena zakona. Iz navedenih določb ZFPPIPP namreč izhaja, da je vreden javnega zaupanja, kdor je osebnostno primeren za opravljanje funkcije upravitelja, kar se ugotavlja na podlagi kandidatovih osebnih lastnosti, na katere je mogoče sklepati ob poznavanju njegovega osebnega in profesionalnega življenja, in ki zagotavljajo, da bo pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnal vestno, pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da bo varoval in uresničeval interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (drugi odstavek 98. člena ZFPPIPP). Pričakovanja javnosti (splošne in strokovne), pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja so torej vezana na njegove določene lastnosti, ki jih ni mogoče v celoti ločiti na njegove lastnosti kot fizične osebe ali tiste, ki jih izkaže pri opravljanju funkcije. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da stečajni upravitelj tudi s sposobnostjo vodenja svojih poslov (tudi izpolnjevanja davčnih obveznosti), izkazuje sposobnost, da bo posle za subjekte v postopkih insolventnosti vodil strokovno, pošteno in vestno.

27Toliko bolj pa na neizpolnjevanje pravnega standarda iz tretjega odstavka 108. člena ZFIPPIPP kažejo izrečene sankcije v prekrškovnih postopkih, zaradi storitve prekrškov izrečenih v zvezi z opravljanjem funkcije stečajnega upravitelja. Iz določbe tretjega odstavka 98. člena ZFPPIPP namreč izhaja, da mora upravitelj upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako, in ne sme omogočiti ali dopustiti, da posamezni upniki v postopku dosežejo prednostno plačilo ali druge koristi na škodo drugih upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju (1. točka), ali da druge osebe pridobijo premoženje insolventnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, ne da bi zagotovile enakovredno nasprotno izpolnitev, ali druge koristi na škodo stečajne mase, ki niso v skladu z zakoni, predpisi in pravili stroke iz prvega odstavka tega člena (2. točka). Pogoj javnega zaupanja je namreč določen v javnem interesu, z namenom varstva interesov upnikov v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih bi sodeloval konkretni upravitelj kot organ tega postopka, na drugi strani pa, kot je pojasnilo VSRS v sodbi št. X Ips 36/2021, je usmerjen v krepitev instituta upravitelja in s tem ugleda vseh, ki v posameznih postopkih opravljajo naloge posebnega procesnega organa sodišča.

28Sodišče pojasnjuje tudi, da tožnik v tožbi ne ugovarja podatku, da je (kot fizična oseba) davčni dolžnik niti podatku, da mu je bila v zvezi z opravljanjem nalog upravitelja v stečajnem postopku, z odločbo o prekršku z dne 7. 3. 2018 in odločbo z dne 28. 2. 2018 izrečena sankcija, pojasnjuje pa, da gre v primeru davčnih postopkov za še nepravnomočno končane postopke, zato se tožena stranka nanje ne bi smela opreti. Sodišče navedeni tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Presoja vrednostnega standarda namreč ni vezana na način končanja postopkov (dokončnost), ampak na presojo (možnosti) vpliva teh postopkov na opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

29Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na tožnikovo ravnanje ob uvedbi kazenskega postopka v kazenski zadevi opr. št. I Kpr 23444/2016, na katerega je tožena stranka oprla razlago pojma vrednosti javnega zaupanja. Tožena stranka je tožniku pravilno pojasnila, da pravnomočno uvedena preiskava zoper upravitelja, v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP predstavlja podlago za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novi zadevah za čas trajanja kazenskega postopka (obligatorni suspenz) in posledično razrešitev v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil upravitelj imenovan.

30Sodišče sicer (enako kot je to storila že tožena stranka) pritrjuje tožniku, da iz zakona ne izhaja tožnikova izrecna obveznost seznanitve tožene stranke s podatkom o uvedbi kazenskega postopka v prej navedeni kazenski zadevi, soglaša pa ugotovitvijo tožene stranke, da je tožniku prej navedena določba morala biti znana, ampak je v obdobju po 14. 12. 2016, ko je postal sklep o uvedbi preiskave pravnomočen, to dejstvo zamolčal in kljub temu v delo prevzel več kot 20 novih stečajnih postopkov in s tem, ker ni več izpolnjeval javnega zaupanja v funkcijo, ki jo je opravljal, pomembno ogrozil izvedbo postopka zaradi insolventnosti in njegovo verodostojnost onkraj vsakega dvoma glede upravitelja v teh zadevah.

31Prav tako sodišče meni, da je tožena stranka, v povezavi z utemeljevanjem pravnega standarda iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP, tožniku utemeljeno očitala, da je 9. 3. 2018 vložil zahtevo za začasno ustavitev imenovanja upravitelja v novih zadevah za obdobje 6 mesecev, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP, po tem, ko je postalo javno znano, da mu je bila odvzeta prostost in da sodišče v kazenski zadevi št. X Kpd 10984/2018 odloča o odreditvi pripora zoper njega. Tožnikov predlog za začasno ustavitev dodeljevanja novih zadev iz razloga po prvem odstavku 112. člena ZFPPIPP, na katerega je tožnik oprl svoj predlog, namreč ne predpostavlja razloga zaradi katerega mora ministrstvo upravitelja razrešiti po uradni dolžnosti, ampak upravitelju omogoča iz razlogov na njegovi (osebni) ravni začasno zaustavitev njenega imenovanja v novih stečajnih zadevah. S takim ravnanjem je tudi po presoji sodišča izkazal dobro poznavanje določb ZFPPIPP, obenem pa, ob zavedanju posledic uvedbe preiskave v zadevi opr. št. I Kpr 23444/2016 (razrešitev v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja), tudi odnos do pravnega reda in selektivno upoštevanje določb ZFPPIPP.

32Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da predpisi, ki urejajo npr. odvetništvo in notariat, oba sestavni del pravosodja, vežejo posledice storjenega kaznivega dejanja na pravnomočno obsodbo, zato je sporna ureditev nesorazmerna in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Sodišče tožniku, brez primerjave z ureditvijo postopka izbrisa iz imenika odvetnikov ali razrešitve notarja, ker za pravilnost odločitve v tem upravnem sporu ni relevantna, pojasnjuje, da je stečajni postopek sodni postopek, kar pomeni, da je standard pravilnosti in zakonitosti vodenja tega postopka, urejenega v ZFPPIPP, treba presojati z vidika narave tega postopka, tudi določbe pododdelka 3.6.1. Temeljna pravila o upravitelju in da ta ureditev po presoji sodišča ne posega v ustavno zagotovljeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Zgolj umestitev odvetništva in notariata v širši sklop pravosodja, namreč ne more utemeljiti pavšalno zatrjevane kršitve načela enakosti, toliko bolj zato, ker je tudi po presoji sodišča ustavno dopustna odločitev zakonodajalca, da sprejeto ureditev utemelji z vlogo stečajnega upravitelja v insolvenčnem postopku.

33Iz tega razloga tožena stranka tako v izpodbijanem aktu, kot odgovoru na tožbo, utemeljeno opozarja, da navedena ureditev, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ni nesorazmerna in da gre za ureditev, ki jo zahteva ne samo položaj upravitelja insolvenčnih postopkov po določbah ZFPPIPP, ampak tudi pravno zaupanje vseh udeležencev v postopku v stečajnega upravitelja.

34Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, da je bilo z odločitvijo poseženo v tožnikovo svobodo dela, ker je opravljanje dela upravitelja tožnikov vir preživljanja. Svoboda dela iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do proste izbire zaposlitve, pravica do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela) namreč ne more varovati pred zakonsko (dopustnimi) urejenimi načini prenehanja dela ali funkcije, v primeru kršitev posebnih pogojev za opravljanje določenega dela.

35Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča tožena stranka neizpolnjevanje pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena pravilno utemeljila z razlogi navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in posledično pravilno odločila, da je treba tožniku dovoljenje za opravljanje funkcije odvzeti in ga izbrisati iz seznama upraviteljev. Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da je bila tožniku v postopku zagotovljena pravica iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ter nadaljnji ugotovitvi, da tožnik na naroku za glavno obravnavo ni navajal dejstev in okoliščin, ki bi lahko vlivala na drugačno odločitev, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

36Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.