353. člen ZFPPIPP

Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve.

V ZFPPIPP pravnega sredstva, za katero se zavzema pritožnik, ni. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo njegovo vlogo, naj se družbi A., d. o. o., naloži vrniti 62.000 EUR z obrestmi od prejema plačila.

Nadomestilo za preizkus terjatev je odvisno od števila pravočasno prijavljenih terjatev (2. točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP), upnica pa ugotovitve sodišča prve stopnje o številu preizkušenih pravočasno prijavljenih terjatev s pritožbo ne izpodbija. Nagrada se izplača kot strošek postopka v breme stečajne mase po pravnomočnosti sklepa o odmeri (osmi odstavek 104. člena in 353. člen ZFPPIPP).

Stečajni upravitelj mora na podlagi podatkov, ki so mu dostopni, preveriti, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (prvi odstavek 402. člena ZFPPIPP) in opravljati nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika iz 401. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP). V kakšni zvezi je z opravljanjem tovrstnih nalog pritožbeni očitek, da je iz stečajnega spisa razvidno, da je stečajna upraviteljica delo slabo opravljala, pritožnica ne pojasni. Nagrada se izplača kot strošek postopka v breme stečajne mase po pravnomočnosti sklepa o odmeri (osmi odstavek 104. člena in 353. člen ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje ni ustrezno razmejilo med ravnanji obsojenca pred začetkom postopka osebnega stečaja in ravnanji po začetku postopka, ampak je izhajalo iz zmotne predpostavke, da se od obsojenega pričakuje poplačilo obveznosti iz posebnega pogoja tudi v času postopka osebnega stečaja. Obsojencu, zoper katerega je uveden osebni stečaj, ni dovoljeno poravnati obveznosti, določene v pogojni obsodbi. Oškodovanci v času trajanja stečajnega postopka zoper obsojenega do poplačila terjatve, ki je bila določena kot poseben pogoj, lahko pridejo le na način, da poplačilo zahtevajo iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni upravitelj.

Stečajni dolžnik, ki je pravna oseba in nad katero sodišče vodi stečajni postopek, ni stranka glavnega stečajnega postopka. Predmet odločanja se nanaša na občasne stroške stečajnega postopka iz 1. točke in 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Občasni stroški iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP se poplačajo iz stečajne mase, občasni stroški iz 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP pa se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase. Upravitelj sme opraviti plačilo ali izpolniti obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev. Če stečajno sodišče zavrne soglasje upravitelju, da izpolni obveznost plačila stroškov stečajnega postopka, upnik te terjatve ne more doseči plačila drugače kot v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe. V primeru, če upnik terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka pridobi v rednem postopku zoper stečajnega dolžnika pravnomočno dajatveno sodbo, stečajni upravitelj pa ne predlaga stečajnemu sodišču izdaje soglasja za izpolnitev obveznosti, bo upnik te terjatve lahko dosegel plačilo le v izvršilnem postopku. V izvršilnem postopku pa bo dolžnik l

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi nepreizkusljivosti odločitve. V pritožbi je navedel, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da sklepi o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, ki se v izreku sklicujejo na predlog upravitelja in ga razglašajo kot njegov sestavni del, niso dopustni. Pritožbeno sodišče se strinja z odgovorom upravitelja, da so te trditve povsem pavšalne, saj ni mogoče ugotoviti, katere primere ima pritožnik v mislih. Zato mu pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti, ali je šlo v tistih primerih, ki jih je imel v mislih pritožnik, za enako oblikovan izrek kot v konkretnem primeru. Sicer pa gre v konkretnem primeru le za tehnično rešitev pripetega, namesto prekopiranega dela besedila, ki se nanaša na opredelitev vrste stroška in višino stroška, ki je bil predmet odločitve sodišča. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in ne pušča dvoma o vsebini odločitve.

Če upravitelj sodišču ne predlaga, da bi bili določeni stroški izplačani kot strošek postopka oziroma da bi bili vključeni v predračun stroškov, upnik tega v stečajnem postopku ne more doseči, temveč lahko terjatev iz naslova stroškov, za katero meni, da je do njih upravičen, uveljavlja v ustreznem pravdnem postopku.

Pri odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je urejen v ZFPPIPP, in odpravi posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ki ga urejata KZ-1 in ZKP, gre za dva različna instituta. Prepoved odpusta obveznosti, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, ne pomeni, da že po naravi stvari ni mogoče odpraviti posebnega pogoja v pogojni obsodbi.

Obsojencu je zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja začasno onemogočena izpolnitev posebnega pogoja zunaj stečajnega postopka, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi obsojenec kljub temu posebni pogoj lahko vsaj delno izpolnil. Stečajni postopek predstavlja začasno oviro za izpolnitev posebnega pogoja s strani obsojenca. Odpust terjatev v stečajnem postopku ne učinkuje za povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, zato bo obsojeni posebni pogoj dolžan izpolniti po zaključku stečajnega postopka.

Upnik, ki uveljavlja stroške stečajnega postopka, ni utemeljen predlagatelj izdaje soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka. Zato ne more biti aktivno legitimiran za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče ne izda soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka.

Pravno podlago za odločanje sodišča o soglasju upravitelju, da lahko plača stroške stečajnega postopka, predstavlja 1. odstavek 357. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja uporablja smiselno. Upravitelj je bil dolžan zagotoviti izročitev prodane nepremičnine kupcu. Ker dolžnica nepremičnine ni izpraznila, je za postopek izvršbe upravitelj pooblastil odvetnico, ki je upravičena do nagrade za zastopanje stranke, ki ji je dala pooblastilo, v skladu z Odvetniško tarifo. Razlogi, ki jih navaja dolžnica, torej, da predlog za izvršbo ni bil utemeljen, bi bili pomembni v primeru presoje, katera stranka izvršilnega postopka je dolžna nositi stroške izvršilnega postopka, ne pa v stečajnem postopku. V postopku izdaje soglasja plačila iz stečajne mase razlogi, ki jih je navajala dolžnica, niso pomembni. Navedeni stroški ne bi nastali, če bi imel upravitelj možnost prazno nepremičnino izročiti kupcu.

Že gramatikalna razlaga 353. in 357. člena ZFPPIPP pokaže, da je le upravitelj (edini) legitimiran za vložitev predloga za izdajo sklepa o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka.

Dolžnik v razmerju do odstopnika lahko uveljavlja v pobot tako terjatve, ki jih ima do prevzemnika, kot tudi tiste, ki jih ima do odstopnika, pri tem pa ni pomembno, kdaj poda pobotno izjavo, ne more pa pobotati terjatev, ki jih pridobi do odstopnika po obvestilu o pobotu. Pobotna izjava ne pomeni razpolaganja s terjatvijo, temveč gre za način prenehanja obveznosti – terjatve. Tudi če je terjatev kreditodajalcev priznana in ugotovljena v stečajnem postopku, porok do plačila ne pridobi terjatve do glavnega dolžnika, temveč je ves čas upnik te terjatve prvotni upnik, ki se lahko poplača od glavnega dolžnika ali od poroka.

Sodišče tako odloča o soglasju k plačilu stroškov na predlog upravitelja, kar pa predpostavlja, da je upravitelj tak predlog tudi podal in v njem predlagal izdajo soglasja k izplačilu stroškov ter tudi utemeljil, zakaj bi bilo izplačilo stroškov utemeljeno, nasprotno mora zato upnik, če se upravitelj ne strinja s plačilom teh stroškov in zato ne predlaga izdaje soglasja k plačilu stroškov, za poplačilo teh stroškov vložiti ustrezno tožbo, do poplačila pa je upravičen le, če je stečajnemu dolžniku tako plačilo naloženo. Nikakor pa se utemeljenost stroškov ob nasprotovanju upravitelja ne presoja v stečajnem postopku, ki temu ni namenjen.

Predpostavka za to, da bi bilo mogoče realizirati spremenjeni sedmi odstavek 233. člena ZFPPIPP je, da je stečajni postopek zoper dolžnika še v teku. Le tedaj je mogoč priliv denarnih sredstev iz proračunskih sredstev sodišča v korist stečajne mase na denarni račun stečajnega dolžnika. Vsa plačila, vključno z nagrado upravitelju se namreč skladno s 353. členom ZFPPIPP opravijo v breme stečajne mase.

Namen vsakega disciplinskega postopka je disciplinirati kršitelja oziroma mu s trajnim odvzemom pravice opravljanja funkcije upravitelja preprečiti, da bi tako hude kršitve lahko storil še v kakem insolvenčnem postopku. Namen razrešitve upravitelja iz razlogov po 118. členu ZFPPIPP pa je drugačen. Z njim se zagotavlja pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa tu ni ne namen ne cilj ukrepa razrešitve upravitelja, pri čemer posledice razrešitve upravitelja iz razlogov po 118. členu ZFPPIPP nikakor niso tako hude kot v primeru hujših disciplinskih kršitev. Zato za definiranje, kaj je to hujša kršitev dolžnosti upravitelja, ne pride v poštev analogija s 120.h členom ZFPPIPP. Ni dopustno plačevanje stroškov zgolj na podlagi predloga predračuna stroškov. Kakršnakoli praksa izplačevanja stroškov brez predhodnega sklepa sodišča pa je nezakonita, razen zelo izjemoma, v primerih morebitne višje sile, pa še takrat bi bilo od upravitelja pričakovati, da bo takoj po prenehanju takih razmer pridobil odobritev sodišča.

Do pomotoma nakazanih sredstev stečajni dolžnik ni bil upravičen, za takšno nakazilo tudi ni bilo pravne podlage, zaradi česar tudi vrnitev teh sredstev oziroma njihovo prenakazilo nazaj na stanovalkin račun, ne bo pomenilo plačila ali izpolnitve v breme stečajne mase, o kakršnem je govora v 353. čl. ZFPPIPP. Zato tudi sklep sodišča kot podlaga za plačilo za takšen primer v zakonu ni predviden.