UPRS Sodba III U 121/2020-17

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Postojna, št. 214-1210/2019-33 z dne 8. 6. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnik je pri Upravni enoti Postojna (v nadaljevanju tožena stranka) dne 30. 10. 2019 vložil vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, ki pa jo je ta z odločbo, št. 214-1210/2019-33 z dne 8. 6. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila (1. točka izreka) ter določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka najprej citira določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določajo, katere pogoje mora izpolnjevati tujec za pridobitev dovoljenja za prebivanje na ozemlju Republike Slovenije ter odločbo drugega odstavka 37. člena tega zakona, ki določa pogoje, pod katerimi se lahko tujcu izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Upravni organ, ki odloča o prošnji tujca za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, mora v skladu s 33. členom ZTuj-2 preveriti tudi morebiten obstoj razlogov iz 1. do 11. alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona, zaradi katerih se izdaja takega dovoljenja zavrne.

2Tožena stranka ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2, vendar pa pri njem obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo iz 6. alineje 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se tako dovoljenje ne izda tujcu, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je namreč na podlagi podatkov iz Centralne kazenske evidence pridobila podatek, da je bil tožnik dvakrat obsojen za kaznivo dejanje, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 42756/2010 z dne 6. 7. 2012, ki je postala pravnomočna dne 19. 10. 2012, zaradi kaznivega dejanja napad na informacijski sistem ter s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 4360/2016 z dne 17. 10. 2018, ki je postala pravnomočna dne 2. 11. 2018, zaradi kaznivega dejanja overitev lažne vsebine. Za prvo kaznivo dejanje je bila tožniku izrečena kazen 1 leto in 3 mesece zapora, ki je bila izvršena z delom v trajanju 480 ur, za drugo pa mu je bila izrečena pogojna obsodba, s katero mu je bila določena zaporna kazen v trajanju 6 mesecev s preizkusno dobo 2 leti ter s predvidenim iztekom preizkusne dobe dne 2. 11. 2020. Poleg tega je tožena stranka pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) pridobila podatek, da je imel tožnik na dan 10. 1. 2020 neporavnanih 93.844,86 EUR evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila. Pojasnjuje, da je v letu 2018 za tožnika vodila postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, v katerem je bilo ugotovljeno, da je ta dolg takrat znašal 69.279,05 EUR, vendar pa to dovoljenje ni bilo razveljavljeno ob upoštevanju narave in trdnosti družinskega razmerja tožnika, dolžine njegovega prebivanja ter obstoja družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo.

3Iz podatkov FURS izhaja, da se je tožnikov dolg od izvedbe postopka za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, to je v obdobju med 5. 7. 2018 in 10. 1. 2020, znatno povečal, in sicer iz 69.279,05 EUR na 93.844,86 EUR. Ob upoštevanju tako povečanega davčnega dolga ter dejstva, da je bil tožnik dvakrat obsojen za kaznivi dejanji, tožena stranka zaključuje, da se tožnik ne podreja pravnemu redu, pač pa da z nespoštovanjem tega pravnega reda nadaljuje, kar je zadosten razlog za domnevo, da se pravnemu redu ne bo podrejal niti v bodoče. Tožena stranka se je zato odločila, da tožnikovo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrne, pri tem pa je upoštevala tudi dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji in dejstvo, da ima tu družino. Presodila je, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica ter da jo je dopustno omejiti, v tožnikovem primeru pa je upoštevala, da kontinuirano krši predpise Republike Slovenije.

4Tožena stranka je s svojimi zaključki seznanila tožnika in mu dala možnost, da se o njih izjavi, kar je po svojem pooblaščencu tudi storil. V svojem odgovoru je tožnik pojasnil, da je imel status s.p.-ja od leta 2015, zaradi finančnih težav pa ni mogel plačati prispevkov. Kljub temu mu ni jasno, kako se je lahko dolg toliko povečal in bo zato tudi sprožil postopek pri FURS. Iz stanja njegove konto kartice izhaja, da je dolg iz naslova akontacije dohodnine (konto 40) v letu 2015 znašal 2.272,66 EUR, do dne 1. 1. 2020 pa se je povečal na 35.166,24 EUR, kar je praktično nemogoče; dolg iz naslova prispevkov za PIZ (konto 44) se je od 939,22 EUR v letu 2015 povečal na 15.044,77 EUR na dan 14. 1. 2020; dolg iz naslova prispevkov za ZZ (konto 45) se je iz 502,67 EUR v letu 2015 povečal na 8.081,35 EUR v letu 2020 in dolg iz naslova DDV (konto 62) se je iz 1.942,57 EUR v letu 2015 povečal na 31.024,50 EUR v letu 2020. Glede na manjši dolgovani znesek v letu 2015 v skupni višini 5.657,12 EUR, je torej dolg v petih letih zrasel na 88.187,74 EUR, kar je praktično nemogoče oziroma je očitno, da je prišlo do napake. Tožnik je nadalje v odgovoru navajal, da mu ni mogoče očitati, da ne upošteva pravnega reda, na kar kaže več dejstev, med drugim tudi to, da je za polni delovni čas zaposlen pri podjetju A., d. o. o., prav tako je tam zaposlena njegova žena A. A. Ima dva otroka, ki sta oba rojena v Republiki Sloveniji, oba pa imata status otroka s posebnimi potrebami. Kolikor mu enotno dovoljenje za prebivanje in delo ne bi bilo podaljšano, bi prišlo do razdora družine, ki je varovana z 8. členom Evropske konvencije varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s tem pa do nepopravljive škode. Res je, da pravica do družine ni absolutna, njena omejitev pa je povezana z iskanjem ustreznega ravnovesja med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne družbe. Tožnik skupaj z ženo skrbi za varstvo in vzgojo dveh otrok, splošno znano pa je, da je vloga očeta pri tem zelo pomembna. Tožnik je nenadomestljiv starš tako zaradi vsakodnevnih opravil, kot tudi zaradi močnih vezi, ki so se stkale v družini. Res je, da je bil tožnik v preteklosti obsojen, vendar pa storjena kazniva dejanja ne sodijo med tako imenovana zavržna kazniva dejanja in zato ne predstavlja nevarnosti za družbo.

5Tožena stranka pojasnjuje, da je glede na tožnikov odgovor pri FURS preverila podatke o tožnikovem davčnem dolgu in prejela podatke, da je imel tožnik na dan 31. 12. 2015 za 68.823,32 EUR neporavnanih obveznosti, na dan 10. 1. 2020 pa neporavnanih za 93.844,86 EUR do tega dne evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila. Na dan 27. 2. 2020 je njegov dolg iz tega naslova znašal 94.089,09 EUR. Tožena stranka poudarja, da pri svoji odločitvi ni upoštevala zgolj obstoja davčnega dolga in njegovo višino, pač pa kumulativno tudi tožnikovo obsojenost za dve kaznivi dejanji. Način njegovega življenja kaže na nespoštovanje pravnega reda Republike Slovenije. Tožnik sicer v Republiki Sloveniji živi že dlje časa, je tu zaposlen in preživlja družino, oba otroka, ki sta bila rojena v Republiki Sloveniji pa imata status otroka s posebnimi potrebami. 8. člen EKČP sicer določa, da ima vsakdo pravico so spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja, drugi odstavek te določbe pa določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Tožnikova žena in njegova otroka imajo dovoljenje za stalno prebivanje tujca in jim zato Republike Slovenije ni treba zapustiti. Tožnik bi se moral že prej zavedati, da ima družino in da bo njegov način življenja vplival tudi na njegovo družinsko življenje. Ne strinja se s tožnikom, da storjena kazniva dejanja ne sodijo med zavržna in da tožnik ne predstavlja nobene nevarnosti za družbo. Overitev lažne vsebine sicer ni kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bilo treba poseči v pravico tujca do družinskega življenja, glede kaznivega dejanja napada na informacijski sistem pa tožena stranka ugotavlja, da današnje življenje temelji na teh sistemih in se z napadom nanje lahko povzroči velika škoda. Tožena stranka tudi ni upoštevala zgolj tega, da je tožnik storil to kaznivo dejanje, pač pa da je po določenem času ponovno storil dejanje, ki je kaznivo. Tožnik ne more pričakovati, da mu bodo zavrnitveni razlogi, povezani z izvrševanjem kaznivih dejanj in davčnimi kršitvami vedno znova spregledani zaradi pravice do družinskega življenja. Tožena stranka se je ob upoštevanju vsega navedenega zato odločila, da tožnikovo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca zavrne, obenem pa je v skladu z določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 določila, da mora tožnik zapustiti ozemlje Republike Slovenije v roku 30 dni po pravnomočnosti odločitve.

6Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter spremeni tako, da odloči, da se njegovi vlogi za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji ugodi, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Navaja, da je tožena stranka svojo odločitev sprejela na podlagi določbe 55. člena ZTuj-2, ki med drugim kot razlog, zaradi katerega se zavrne vloga za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo, določa tudi domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ta domneva je vprašanje pravne razlage nedoločenega pravnega pojma. V upravnem pravu je nedoločen pravni pojem oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma, torej da ga organ odločanja opredeli z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom. Tožnik meni, da je v konkretnem primeru tožena stranka prekoračila zakonski okvir razlage nedefiniranega oziroma nedoločenega pravnega pojma, saj se opredeljuje le skozi luč "negativne sfere" in nekritično presoja, da se tožnik ni zmožen podrejati pravnemu redu Republike Slovenije, s čimer pa se tožnik ne strinja.

7Glede kaznivega dejanja napad na informacijski sistem tožnik navaja, da se svoje napake zaveda in dejanje obžaluje, svojo kazen pa je odslužil z družbeno koristim delom. Dejanje je bilo izvršeno v ZDA in ne v Sloveniji, tako da mu tožena stranka ne more očitati, da je bila z njegovim ravnanjem ogrožena varnost države, javna varnost ali ekonomska blaginja države. Sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 42756/2010, s katero je bil spoznan za krivega storitve tega kaznivega dejanja, je postala pravnomočna dne 19. 10. 2012 in je bila izvršena dne 25. 6. 2015. Tožena stranka ni upoštevala, da se po določbi 4. točke četrtega odstavka 82. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obsodba za kazen zapora nad eno leto do treh let izbriše po petih letih od izvršitve sankcije, kar pomeni, da se je tožniku izbrisala dne 25. 6. 2020. Glede sodbe Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 4360/2016 tožnik navaja, da se ne čuti odgovornega, saj je prepričan, da ni storil tega dejanja. V postopku se je zastopal sam in je bil kot pravna neuka stranka tudi obsojen. Šlo je za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine. Tožnik je svojo izjavo podal dne 1. 12. 2015, šlo pa je za družbo B., d. o. o., s katero naj bi tožnik in B. B. sodelovala v dejavnosti pekarne. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi, vlogo za pridobitev delovnega dovoljenja in prijavo na zavod, ki jih je pripravil računovodski servis, zgolj podpisal kot direktor družbe. Ker je med poslovnima partnerjema prišlo do nesoglasij, je tožnik dne 15. 7. 2013 odstopil z mesta direktorja družbe in odprl svoj s. p., s katerim je nadaljeval poslovanje. To pomeni, da je za kaznivo dejanje odgovarjal objektivno, kot odgovorna oseba družbe.

8Glede dolga do FURS je tožnik navedel, da je ta nastal predvsem iz naslova socialne varnosti in neplačanih prispevkov za dejavnost, saj si ni obračunaval oziroma ni znal obračunavati prispevkov in davščin v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Zato je tudi razglasil osebni stečaj in se zaposlil v družbi A., d. o. o. Iz poziva FURS št. DT 4934-128/2020 z dne 7. 1. 2020 je razvidno, da znaša dolg 62.372,63 EUR in ne 93.844,86 EUR, kot trdi tožena stranka in mu na tej podlagi očita, da se je njegov davčni dolg med 5. 7. 2018 in 10. 1. 2020 znatno povečal. Tožnik pojasnjuje, da sicer ne gre za majhen dolg, da pa ga je pripravljen poravnati in je v zvezi s tem v dogovorih s FURS. Tožnik je v neenakem položaju s slovenskimi državljani, ki opravljajo podobno dejavnost in nimajo poravnanih obveznosti do delavcev ali države, vendar pa še naprej poslujejo nekaznovano, kar je kršitev 14. člena ESČP, ki zagotavlja uživanje pravic in svoboščin vsem ljudem brez razlikovanja.

9Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je upoštevala tožnikovo dobo bivanja v Republiki Sloveniji, kar pa očitno ne drži. Tožnik je zgledna oseba, ki ne predstavlja tveganja za varnost države, javno varnost ali ekonomsko blaginjo države. Oba z ženo sta zaposlena in imata dva otroka s posebnimi potrebami. C. C. je vključen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, Č. Č. pa ima prav tako status otroka s posebnimi potrebami in obiskuje vrtec. V primeru razdora družine, ki je varovana z 8. členom ESČP, bi nastala nepopravljiva škoda. Tožnik in njegova žena skupaj vzgajata in skrbita za vzgojo obeh otrok, splošno znano pa je, da je vloga očeta pri tem zelo pomembna. Otroka potrebujeta veliko časa in veliko nege, za kar skrbi tožnik, saj žena nima vozniškega dovoljenja, prav tako tudi še ne govori slovenskega jezika. Da tožnik želi ostati v Republiki Sloveniji, je razvidno tudi iz prošnje za priznanje državljanstva, dne 16. 6. 2020 pa je opravil izpit znanja slovenščine z uspehom več kot 90 %.

10Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

11Sodišče je v zadevi za dne 16. 11. 2022 razpisalo javno glavno obravnavo, na katero pa stranki nista pristopili. Tožena stranka je sodišču sporočila, da se zaradi objektivnih razlogov obravnave ne more udeležiti, predlagala pa je, naj se ta opravi v njeni odsotnosti ter da vztraja pri izpodbijani odločitvi. Tožnik, ki je vabilo na obravnavo prejel po svojem pooblaščencu, izostanka ni opravičil. Ker na obravnavo ni pristopila nobena od strank, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da glavne obravnave ne bo opravilo in da bo odločitev sprejelo na podlagi listinskih dokazov v upravnem spisu.

K točki I izreka:

12Tožba je utemeljena.

13Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Tako dovoljenje se tujcu lahko izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete, enajste ali dvanajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta, po poteku veljavnosti pa se lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja, in so izpolnjeni prej navedeni pogoji za izdajo takega dovoljenja (tretji in četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).

14Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 37. člena ZTuj-2, vendar pa da pri njem obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo iz 6. alineje 55. člena ZTuj-2, to je, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tak zaključek je tožena stranka sprejela na podlagi dveh očitkov: da je bil tožnik obsojen za dve kaznivi dejanji (s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 42756/2010 z dne 6. 7. 2012, ki je postala pravnomočna dne 19. 10. 2012, za kaznivo dejanje napad na informacijski sistem ter s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4360/2016 z dne 17. 10. 2018, ki je postala pravnomočna dne 2. 11. 2018, za kaznivo dejanje overitev lažne vsebine) in da ima večji davčni dolg iz naslova neporavnanih davkov in drugih obveznih dajatev. Tožnik takim zaključkom tožene stranke nasprotuje.

15Tožnik glede prvega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja napad na informacijski sistem, zatrjuje, da tožena stranka ni upoštevala, da se po določbi 4. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1 obsodba na kazen zapora nad eno leto do treh let izbriše iz kazenske evidence po petih letih od izvršitve sankcije. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri svoji ugotovitvi, za katera kazniva dejanja je bil tožnik obsojen, izhajala iz podatkov kazenske evidence Ministrstva za pravosodje, iz katerih je razvidno, da je bila kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki je bila tožniku izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 42756/2010 z dne 6. 7. 2012 za kaznivo dejanje napad na informacijski sistem, izvršena dne 25. 6. 2013. Ker je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala dne 8. 6. 2020, torej pred iztekom petih let od izvršitve kazni, je tožnikov očitek, da bi morala upoštevati, da je ta kazen zaradi poteka roka od izvršitve kazni že izbrisana iz kazenske evidence, neutemeljen. Pravilnost odločitve se namreč presoja po podatkih na dan, ko je bila izdana odločba, ki se izpodbija.

16Glede drugega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja overitev lažne vsebine, za katerega je bil tožnik obsojen s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4360/2016 z dne 17. 10. 2018, ki je postala pravnomočna dne 2. 11. 2018, tožnik navaja, da se ne čuti krivega, saj da je prepričan, da tega kaznivega dejanja ni storil. Sodišče pojasnjuje, da tožnikovo dojemanje, ali je storil kaznivo dejanje ali ne in ali je zanj kriv, ni relevantno. Tožnik je bil za kaznivo dejanje overitev lažne vsebine obsojen s pravnomočno sodbo, vsako poseganje v to odločitev ali njena drugačna interpretacija pa ni dopustna.

17Tožnik je oporekal tudi ugotovitvi tožene stranke, da je imel na dan 31. 12. 2015 za 68.823,32 EUR do tega dne evidentiranih neporavnanih davkov in drugih obveznih dajatev, na dan 10. 1. 2020 za 93.844,86 EUR in na dan 27. 2. 2020 za 94.089,09 EUR. Podatke o tožnikovih neporavnanih obveznostih je tožena stranka pri FURS pridobila dvakrat - prvič po tem, ko je tožnik vložil vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in drugič po tem, ko je tožnika seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, tožnik pa je takrat podatkom FURS oporekal. Četudi tožnik trdi, da njegov dolg ni tako visok, da je pri podatkih prišlo do napake in da se s FURS dogovarja o poravnavi obveznosti, teh svojih trditev ni z ničemer izkazal in sodišče ne najde razloga, da ne bi sledilo uradnim podatkom o njegovih neporavnanih obveznostih. Dodaja še, da tožnikovo sklicevanje, da svojih obveznosti ni znal izračunati, ne more vplivati na presojo, saj je dolžnost vsakega davčnega zavezanca, da poskrbi za pravilen izračun (bodisi sam bodisi z ustrezno strokovno pomočjo) in ga neznanje ne more opravičevati. Trditve, da je v neenakem položaju z državljani Republike Slovenije, ki nimajo poravnanih davčnih obveznosti, tožnik ni z ničemer izkazal, do neizkazanih trditev pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

18Glede na vse doslej navedeno sodišče ugotavlja, da je zaključek tožene stranke, da pri tožniku obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja 55. člena ZTuj-2), utemeljen. Sodišče soglaša s tožnikom, da je pojem "nepodrejanje pravnemu redu" nedoločen pojem. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma (npr. javna varnost). To upravnim organom omogoča, da tak pojem zapolnijo z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom. S tem zakonodajalec določi upravi okvir njej prepuščene presoje, kako naj se norma materialnega prava razume in udejanja v praksi. Navedeno tudi ne nasprotuje zahtevam Ustave po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov (2. člen), dokler določen pojem v okviru pravne norme ne postane povsem odtegnjen pravni razlagi z ustaljenimi metodami razlage prava.¹ Po mnenju Vrhovnega sodišča iz zakona izrecno ne izhaja vsebinska omejenost sodnega nadzora v upravnem sporu glede razlage nedoločenih pravnih pojmov s strani uprave, kot to velja za sodni nadzor nad prostim preudarkom pri odločanju uprave (drugi odstavek 27. člena ZUS-1), vendar pa je presodilo, da je treba izhajati tudi iz značilnosti funkcije uprave, ki kot prva skrbi za uresničevanje javnega interesa skladno z zakonom, pri čemer je zakonska določitev nedoločenih pravnih pojmov namenjena prav zagotavljanju učinkovitega izvrševanja te upravne funkcije. Zato je sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.² Sodišče v upravnem sporu – drugače kot prvostopenjsko sodišče v pravdi – namreč ni tisto, ki bi vsebino nedoločenega pravnega pojma samostojno (de novo) opredeljevalo. Njegova primarna funkcija je v nadzoru nad tem, ali ga je vsebinsko pravilno napolnil pristojni organ uprave v okviru in skladno z namenom, ki ga je upravi določil zakonodajalec.³ Zato je sodišče le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja pooblaščeno, da poseže v pravilnost navedene subsumpcije.⁴

19Glede na navedeno, je ocena, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma "nepodrejanja pravnemu redu", ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, ne presega okvira možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava, saj je v izpodbijani odločbi pojasnila in logično utemeljila razloge, zaradi katerih šteje, da storjeni kaznivi dejanji in neporavnane davčne obveznosti utemeljujejo njen zaključek, da se tožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji in se temu zaključku, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka namreč ni izhajala le iz ugotovitve o storjenih kaznivih dejanjih in o višini neporavnanih obveznosti, pač pa je tudi utemeljila, zakaj te okoliščine šteje kot take, da potrjujejo, da se tožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji in te zaključke sodišče šteje kot prepričljive in izkazane s pridobljenimi dokazi.

20Ne glede na doslej opisane zaključke pa je moralo sodišče glede na tožnikove tožbene ugovore presoditi tudi, ali je izpodbijana odločitev tožene stranke sorazmerna posegu v tožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in ali je sorazmerna z vezmi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledicami, ki bi jih zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo povzročila njemu ali njegovi družini, to je ženi in otrokoma, za katere tožena stranka navaja, da imajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša s toženo stranko, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in da jo je dopustno omejiti, kolikor se izkaže, da tako omejitev terjajo razlogi javnega reda, miru in varnosti, med drugim tudi takrat, ko je mogoče ugotoviti, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Vendar pa obenem ugotavlja, da v tem delu tožena stranka dejanskega stanja ni raziskala v celoti, da bi lahko sprejela zaključek, da je v konkretnem primeru treba dati razlogom javnega reda in varnosti prednost pred tožnikovo pravico do družinskega življenja.

21Sodišče je smiselno izhajalo iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 413/2012, v kateri se je to sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije, Evropskega sodišča za človekove pravice in odločitve Ustavnega sodišča RS. Iz utemeljitev v tej sodbi sodišče povzema, da je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) del temeljnih pravic, ki so varovane v pravnem redu EU. Čeprav EKČP tujcu ne zagotavlja pravice do vstopa in prebivanja na ozemlju določene države kot temeljne pravice, pa lahko izključitev osebe iz države, v kateri živijo njeni bližnji sorodniki, pomeni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, kot jo zagotavlja 8. člen EKČP. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je varovana tudi v 53. členu Ustave RS. Omejitve človekovih pravic so na podlagi 15. člena Ustave RS dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji za dopustnost takih omejitev ali posegov: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. V okviru sorazmernosti je treba tehtati pomembnost posega v prizadeto pravico v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s tem posegom želi zavarovati (to je v konkretnem primeru v primerjavi s pravico države, da zavrne izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, za katerega se izkaže, da ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije) ter na tej podlagi presoditi, ali je s tem ukrepom prekomerno poseženo v pravico tujca do družinskega življenja. Pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je treba upoštevati tudi smernice, ki izhajajo iz pravnega reda EU. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v uvodnih določbah poudarja, da mora država članica pri presoji sorazmernosti posega v pravico do zasebnega in družinskega življenja upoštevati zlasti koliko časa je tujec prebival na njenem ozemlju, njegovo starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državo članico gostiteljico ter obseg njegovih vezi z izvorno državo (torej enako, kot to določa tretji odstavek 62. člena ZTuj-2). Ker sta eden od razlogov, zaradi katerega je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožniku zavrnila podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, storjeni kaznivi dejanji, je pri presoji treba upoštevati tudi naravo in resnost kaznivih dejanj, pretečen čas od njune storitve, tožnikovo obnašanje v tem času, tožnikovo družinsko življenje, trajanje njegovega zakona ali drugih faktorjev, ki kažejo na učinkovitost partnerskega življenja ter resnost težav, s katerimi se bo družina soočila v primeru odstranitve tožnika (tako ESČP v zadevi Boultif proti Švici).

22Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, kakšne so potrebe tožnikovih sinov in kakšna je tožnikova vloga v razmerju do obeh otrok. Tožnik se je namreč skliceval, da sta oba sinova otroka s posebnimi potrebami in to dejstvo vsaj za sina C. C. izkazoval z odločbama Zavoda RS za šolstvo o usmeritvi v program za predšolsko vzgojo oziroma kasneje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, iz katerih pa ni razvidno, kakšno posebno pomoč otroka potrebujeta. Tožena stranka bi zato lahko tožnika o tem zaslišala, ali ga pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Na tej podlagi bi nato presojala, ali gre za take potrebe, ki jih otroka lahko zadovoljujeta le v Republiki Sloveniji, ali pa bi jih lahko zadovoljevala tudi v izvorni tožnikovi državi. Tožena stranka ima načelno prav, ko pojasnjuje, da imajo tožnikova žena in otroka dovoljenje za stalno prebivanje in da jim Republike Slovenije ni potrebno zapustiti, vendar pa dejansko ne gre pričakovati, da ne bi sledili tožniku, kolikor bi moral oditi. V tej smeri bi morala tožena stranka tudi ugotavljati, ali ima tožnik kakršnekoli vezi z okoljem v katerem biva (socialne in kulturne) in kakšne so, kot tudi kakšne so njegove vezi (in vezi njegove družine) z matično državo. Tožena stranka bi se morala nadalje opredeliti do tožnikovih kaznivih dejanj glede na čas njihove storitve (gre za dejanja, ki so časovno oddaljena) in glede na tožnikov odnos do teh dejanj; glede neporavnanih davčnih obveznosti pa tožnika pozvati, naj izkaže svoje poskuse, da naj bi se s FURS dogovarjal za poravnavo zapadlih obveznosti, glede na to, da se na to sklicuje. Nenazadnje pa sodišče posebej izpostavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, da tožnik ne more pričakovati, da mu bodo zavrnitveni razlogi, povezani z izvrševanjem kaznivih dejanj in davčnimi kršitvami vedno znova spregledani zaradi pravice do družinskega življenja, saj da prav zaradi narave in trdnosti družinskega razmerja tožnika, dolžine njegovega prebivanja ter obstoja družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo, ni razveljavila enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki je bilo pred tem izdano tožniku. Glede na to, da je tožena stranka pojasnila, da je ob prehodnem odločanju zavzela drugačno stališče od stališča v izpodbijani odločbi, bi morala utemeljiti, v čem so razlogi v predmetni zadevi drugačni od prej upoštevanih, predvsem v smeri, ali je tožnik v tem času kakorkoli ukrepal v smeri odprave napak (kaznivih dejanj in neporavnanih davčnih obveznosti), zaradi katerih mu gre utemeljeno očitati, da se ne bo podrejal pravnemu redu. Na podlagi tako pridobljenih podatkov in dokazov bi morala nato tožena stranka presojati, ali je treba dati razlogom javnega reda in varnosti (in katerim od teh razlogov) prednost pred tožnikovo pravico do družinskega življenja.

23Na podlagi vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnikova tožba utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Sodišče je tako odločitev sprejelo po tem, ko zaradi neudeležbe strank ni izvedlo glavne obravnave in ni moglo samo dopolnjevati dokaznega postopka, zgolj na podlagi izpodbijane odločbe, tožbe in upravnih spisov pa je očitno, da je treba izpodbijano odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje.

K točki II izreka:

24Ker je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena v vezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR glede na to, da je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna.

¹ Sklep I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (7. točka obrazložitve).
² Prav tam, 8. točka obrazložitve.
³ Prav tam, 9. točka obrazložitve.
⁴ Prav tam, 10. točka obrazložitve.