UPRS Sodba IV U 141/2021-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu zavrgla vlogo tožnika, nekdanjega notarja s sedežem notarske pisarne v Žalcu, z dne 27. 5. 2021, za spremembo odločbe ministrice za pravosodje, št. 704-11/2020 z dne 6. 11. 2020. Odločila je še, da posebni stroški tega postopka niso nastali. Kot razlog za odločitev je navedla, da je ponovno preučila potek postopka razrešitve notarja A. A., pri čemer je glede na vsebino določbe 19. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) ter določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovila, da niti ZN niti ZUP ne dajeta pravne podlage za spremembo odločbe, s katero je že bilo (pravnomočno) odločeno o razrešitvi tožnika kot notarja. Odločba o razrešitvi notarja, tudi glede na določbo 96. člena ZN, je izvršljiva že z njeno dokončnostjo (vročitev), saj notarju že takrat preneha funkcija, kljub morebitni tožbi v upravnem sporu. Na pravnomočnost je namreč po ZN vezan le postopek imenovanja notarja, ne pa tudi postopek razrešitve, zaradi česar po določbah ZUP tudi ni ovir za začetek postopka imenovanja (novega) notarja na izpraznjeno notarsko mesto takoj po vročitvi odločbe o razrešitvi (dosedanjega) notarja.

2Tožnik v tožbi zatrjuje, da je vloga tožnika za podaljšanje opravljanje službe notarja nepravilna in nezakonita. Ob odločanju o podaljšanju, ki je potekalo v mesecu juniju 2021, je šlo za osebne razloge aktualnega ministra, kar je imelo za posledico arbitrarno razlago ZN. Tožnik izpostavlja, da je bivši notar v Žalcu. Predlog za svojo upokojitev je podal v mesecu aprilu 2020, saj se je želel konec leta 2020 upokojiti. Ko je postalo jasno, da postopek izbire novega notarja, zaradi zapletov, do 31. 12. 2020, ne bo končan, je tožnik na toženo stranko, pred iztekom roka, to je dne 4. 11. 2020, podal prošnjo za podaljšanje dela do 30. 6. 2021. Tožena stranka je po ministrici P. P. 6. 11. 2020 izdala odločbo o spremembi odločbe številka 704-11/2020, z dne 4. 5. 2020, s katero je prošnji za podaljšanje ugodila, oziroma odločbo o razrešitvi spremenila glede datuma razrešitve notarja, tako, da se datum razrešitve glasi na dne 30. 6. 2021. Ker je bilo očitno, da postopek izbire novega notarja tudi do 30. 6. 2021 ne bo končan, je tožnik dne 27. 5. 2021, pri toženi stranki ponovno zaprosil za podaljšanje, tokrat do 30. 9. 2021. V tem času je dne 27. 5. 2021 odstopila takratna ministrica. Kljub večim urgencam in posredovanju Notarske zbornice, o podaljšanju ni bilo odločeno, čeprav je bilo najprej ustno zagotovljeno, da bo njegova služba podaljšana in je bila takšna tudi praksa tožene stranke. Tožnik pripominja, da je bilo tožniku službovanje enkrat že podaljšano in je iz istih razlogov prosil za podaljšanje še drugič, zato meni, da je tudi z vidika predvidljivosti in pravne varnosti neizdaja odločbe o podaljšanju in naknadno zavrženje njegove vloge neutemeljeno. Dodaja, da je nenavadno in nedopustno, da se je praksa podaljševanja službovanja notarja spremenila v prvem tednu po prihodu sedanjega ministra, ki je bil tudi sam močno zainteresiran za zasedbo prostega notarskega mesta v Žalcu in to celo tako, da se je prijavil brez da bi izpolnjeval osnovne razpisne pogoje, na razpis pa se je prijavila tudi njegova partnerka. Oba sta z zavlačevanjem izbirnega postopka (z neutemeljenimi pritožbami, nedvigovanjem pošte, itd.) povzročila nedopustno dolgo trajajoč postopek, nato pa je R. R. kot minister za pravosodje podpis odločbe o podaljšanju zavrnil, čeprav se je bil dolžan iz odločanja o tem, v primeru, ko že napisane odločbe ni hotel podpisati, umakniti, saj gre za navskrižje interesov. Navidezno se je iz odločanja umaknil šele ob izdaji izpodbijanega sklepa, ki ga osebno ni podpisal, temveč je to storil po pooblastilu vlade, ki je datirano šele z dne 11. 8. 2021, v.d. generalnega direktorja Direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo.

3Tožnik še omenja, da odločitev o podaljšanju notarske službe po 30. 6. 2021 ni bila več aktualna, saj je morala s 1. 7. 2021 Notarska zbornica prevzeti vse spise in določiti začasnega prevzemnika pisarne. Tožnik izkazuje pravno korist s pridobitvijo pravnega temelja za uveljavljanje škode, kot posledice opisanega ravnanja, kot tudi za preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja tožene stranke.

4Tožena stranka v zadevi najprej osporava pravni interes tožnika. Tožena stranka je namreč že z odločbo, številka 704-11/2020 z dne 4. 5. 2020 odločila, da se tožnik z dnem 31. 12. 2020 razreši. Z odločbo o spremembi odločbe št. 704-11/2020 z dne 4. 5. 2020 pa je tožena stranka spremenila datum razrešitve tako, da je ta bil določen na dan 30. 6. 2021. Iz povzetega izhaja, da je bil tožnik že vse od izdaje prve odločbe seznanjen z dnem svoje razrešitve oziroma je bil le ta enkrat na njegov predlog spremenjen. Pravni interes tožnika, to je razrešitev notarske funkcije, je bil upoštevan. Z ne ugoditvijo predlogu za ponovno spremembo datuma razrešitve ni bilo poseženo v pravico tožnika ali njegovo osebno korist, o kateri je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2020. Izpodbijani akt torej ne posega v tožnikovo pravico ali na zakon oprto osebno korist, zato predlaga zavržbo tožbe.

5Podredno tožena stranka predlaga zavrnitev zahtevka ter poudarja, da je bil tožnik z dejstvom, da bo z dnem 30. 6. 2021 razrešen, vsekakor seznanjena, nenazadnje je navedeni datum razrešitve predlagal sam. Tožena stranka pa je tožnika pred iztekom tega datuma tudi ustno obvestila o svoji ugotovitvi, da je bila dotedanja praksa tožene stranke v delu, ki se nanaša na spremembo datuma razrešitve notarjev, napačna (saj se je opirala zgolj na določbe ZN, ki omogočajo poslovanje notarja do izteka leta, v katerem ta dopolni starost 70 let), zaradi česar datuma njegove razrešitve ne bo podaljšala. Tožena stranka se je zato v konkretnem primeru, kljub dotedanji praksi tožene stranke, ki je (v nasprotju z veljavno zakonodajo) omogočala spremembo datuma (pravnomočno) razrešenega notarja, in to zgolj iz razloga zagotovitve kontinuitete poslovanja notarske pisarne ter dostopnosti notarskih storitev strankam v neokrnjenem obsegu, po skrbni preučitvi veljavnih določb ZN in ZUP odločila, da ob tehtanju na eni strani pravice strank do notarskih storitev ter na drugi strani pravilnosti in zakonitosti poslovanja tožene stranke, da prednost slednji.

6Dodaja, da si prizadeva postopek imenovanja notarja vedno voditi kar se da hitro, na morebitne zastoje v postopku zaradi vložitve (rednih) pravnih sredstev s strani neizbranih kandidatov pa ne more neposredno vplivati. V okviru omenjenega razpisnega postopka je tako tedanja ministrica za pravosodje že izdala odločbo o imenovanju (novega) notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Žalcu, ki pa še ni postala pravnomočna, saj je eden izmed neizbranih kandidatov zoper odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo z dne 13. 9. 2021 zavrnilo.

7Poudarja, da je tožena stranka že večkrat spreminjala neustrezne prakse. V zvezi s tožbeno navedbo, da je do takšne odločitve v okviru prakse tožene stranke v primerih odločanja v postopku razrešitve notarjev prišlo ob nastopu mandata novega ministra za pravosodje, ki je bil tudi sam prijavljen na prosto notarsko mesto s sedežem v Žalcu, pa tožena stranka navaja, da, kot to izhaja tudi iz upravnega spisa št. 704-11/2020, nobene odločitve oziroma nobenega odgovora v konkretni zadevi, v času od prejema vloge tožene stranke z dne 27. 5. 2021 do izdaje izpodbijanega sklepa z dne 11. 8. 2021, ni podpisal trenutni minister za pravosodje, niti ni vodil postopka, niti ni v ničemer odločal v konkretni zadevi, uradno pa se je iz postopka izločil pred izdajo izpodbijanega sklepa (konkretno s predlogom Vladi RS za izdajo sklepa o izločitvi ministra za pravosodje z dne 6. 8. 2021), ki bi ga sicer kot predstojnik organa moral podpisati. Odstop od prejšnje prakse je dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja - v nepravu ni enakosti.

Glede neoprave glavne obravnave

8Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Obe stranki sta sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP). Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni pribavljalo in vpogledalo upravnega spisa 704/13/202 (ki se nanaša na izbirni postopek za prosto notarsko mesto v Žalcu), nadalje ni zaslišalo tožnika ter pridobilo doslej izdane odločbe Ministrstva za pravosodje, o podaljšanju notarske službe. Izvedba navedenih dokaznih predlogov pa je bila za razsojo sicer nerelevantna.

Glede pravnega interesa

9Tožnik po mnenju sodišča izkazuje pravno korist s pridobitvijo pravnega temelja za uveljavljanje škode, kot posledice opisanega ravnanja, kot tudi za preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja tožene stranke. Tožnik je namreč zatrjeval, da je z zavrnitvijo podaljšanja poslovanja notarske pisarne ostal 30. 6. 2021 tako rekoč brez statusa. Ni mogel več opravljati dejavnosti, ni pa še bil upokojen, zato mu je nastala škoda. Zadnji dan dela pisarne je imel štiri zaposlene, vsi so ostali preko noči brez zaposlitev. Odpovedni rok ni bil izkoriščen, zato jim je moral plačati odškodnino in vsem odpravnino, ob tem, da je prišlo do trimesečnega izpada dohodka¹. Tožnik torej izkazuje pravni interes za predmetno ugotovitveno tožbo z nastalo škodo in z možnostjo uveljavljanja odškodninskega zahtevka do države.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

12Med strankama ni sporno, da je ministrica za pravosodje z odločbo, št. 704-11/2020 z dne 4. 5. 2020, z dnem 31. 12. 2020 razrešila notarja A. A. s sedežem notarske pisarne v Žalcu. Notar je namreč z dopisom z dne 27. 3. 2020 pisno obvestil Notarsko zbornico Slovenije, da zaradi upokojitve z dnem 31. 12. 2020 ne želi več opravljati notariata ter zbornico zaprosil, da s tem dejstvom seznani toženo stranko. Z nastopom razrešitvenega razloga je Notarska zbornica Slovenije toženo stranko seznanila z dopisom z dne 7. 4. 2020. Sporno ni niti, da je tožena stranka dne 5. 11. 2020 prejela vlogo tožnika, v kateri je ta zaprosil, naj mu zaradi nepredvidenih zapletov v postopku imenovanja novega notarja na razpisano prosto notarsko mesto v Žalcu datum razrešitve, kot je naveden v odločbi, št. 704-11/2020 z dne 4. 5. 2020, spremeni tako, da ga prestavi za šest mesecev, in sicer na dan 30. 6. 2020. Tedanja ministrica za pravosodje je z odločbo, št. 704-11/2020 z dne 6. 11.2020, odločila, da se odločba z dne 4. 5. 2020 spremeni tako, da se tožnik kot notar namesto z dnem 31. 12. 2020 razreši z dnem 30. 6. 2021.

13Dne 28. 5. 2021 je tožena stranka ponovno prejela vlogo tožnika z dne 27. 5. 2021, v kateri je slednji, upoštevaje dejstvo, da odločba o imenovanju novega notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Žalcu še ni postala pravnomočna, toženo stranko ponovno zaprosil, naj dan njegove razrešitve z mesta notarja spremeni tako, da se datum razrešitve prestavi z dne 30. 6. 2021 na dan 30. 9. 2021.

14Razlogi za razrešitev notarja so jasno zapisani v ZN, ki v 1. točki prvega odstavka 19. člena določa, da se notar razreši, če pisno izjavi, da ne želi več opravljati notariata. V 9. točki prvega odstavka 19. člena ZN je določeno, da se notar razreši z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti. Razrešitveni razlog iz prejšnjega odstavka nastopi v primeru iz : 1. točke prejšnjega odstavka z dnem, ko pisna izjava prispe k ministrstvu ali z dnem, navedenim v pisni izjavi (1. točka drugega odstavka 19. člena ZN). V primeru iz 9. točke prvega odstavka 19. člena ZN pa nastopi z dnem upokojitve oziroma z iztekom leta, v katerem je notar dopolnil starost 70 let. O nastopu razrešitvenega razloga iz 1., 2., 5., 6., 7. in 9. točke prvega odstavka tega člena obvesti Notarska zbornica Slovenije ministrstvo takoj, ko zanj zve, o nastopu razrešitvenega razloga iz 3., 4. in 8. točke pa ga obvesti sodišče oziroma disciplinska komisija, ki je sodbo oziroma odločbo izdala (drugi odstavek 19. člena ZN). V zvezi s postopkom razrešitve notarja ZN v 19. členu še določa, da odločbo o razrešitvi notarja izda minister, pristojen za pravosodje, pri čemer zoper odločbo ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.

15Sodišče v zadevi ugotavlja, da je bil tožnik kot notar s sedežem notarske pisarne v Žalcu z dnem 31. 12. 2020 razrešen z odločbo št. 704-11/2020 z dne 4. 5. 2020, in sicer, ker je pisno obvestil Notarsko zbornico z dne 27. 3. 2020, da zaradi upokojitve z dnem 31. 12. 2020 ne želi več opravljati notariata. O navedenem je Notarska zbornica seznanila toženo stranko 7. 4. 2020. Zoper navedeno odločbo je bilo možno vložiti upravni spor, ki pa ni bil sprožen, zato je odločba postala pravnomočna, tožnik pa s tem pravnomočno razrešen z notarskega mesta glede na določbe 19. člena ZN.

16Glede na pravnomočno dejstvo razrešitve je tako ugotoviti, da s tem, ko je notar pravnomočno razrešen, ne sme več opravljati funkcije in je potrebno speljati postopek imenovanja novega notarja. Praksa tožene stranke, ki je z odločbo z dne 6. 11. 2020 št. 704-11/2020 spremenila odločbo o razrešitvi tako, da se je datum razrešitve glasil na dne 30. 6. 2021, ni bila pravilna. Za izdajo navedene odločbe namreč ni bilo nobene pravne podlage. ZN ne ureja oziroma ne omogoča spremembe odločbe o razrešitvi notarja, poleg tega spremembe pravnomočne odločbe na splošno ne omogoča niti ZUP, odločbe o razrešitvi notarja ni mogoče naknadno spreminjati. Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP).

17Tožena stranka tako upravičeno zatrjuje, da je v konkretnem primeru tožena stranka ugotovila, da ZN ne omogoča spremembe odločbe o razrešitvi notarja, da v primeru izdaje odločbe o razrešitvi notarja situacije, v katerih pride do prenehanja poslovanja notarja pred (pravnomočnim) imenovanjem novega notarja, razrešuje določba 105.b člena ZN, ter da niti ZN niti ZUP ne dajeta pravne podlage za spremembo odločbe, s katero je že bilo (pravnomočno) odločeno o razrešitvi notarja. Ker je tožena stranka po preučitvi vloge tožeče stranke z dne 27. 5. 2021 ugotovila, da vse navedeno predstavlja oviro ugoditvi predlogu tožeče stranke, slednjemu ni ugodila, kar je toženi stranki tudi pravočasno sporočila.

18Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka upravičeno zavrgla vlogo tožnika, ki je z vlogo z dne 27. 5. 2021 ponovno zaprosil za spremembo datuma razrešitve z mesta notarja, pri čemer je predlagal, naj se datum razrešitve prestavi z dne 30. 6. 2021 na dan 30. 9. 2021. Glede na vsebino določbe 19. člena ZN ter določb ZUP, je namreč ugotoviti, da niti ZN niti ZUP ne dajeta pravne podlage za spremembo odločbe, s katero je že bilo (pravnomočno) odločeno o razrešitvi A. A. kot notarja, zaradi česar je na podlagi 207. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP izdala sklep, št. 704-11/2020/20 z dne 11. 8. 2021, s katerim je vlogo A. A. z dne 27. 5. 2021 za spremembo odločbe ministrice za pravosodje, št. 704-11/2020 z dne 6.11. 2020, zavrgla.

Glede uporabe ZUP

19Tožeča stranka navaja, da se tožena stranka brez podlage sklicuje na določila ZUP, kljub temu, da naj bi upravno, Vrhovno in Ustavno sodišče že sprejeli stališče, da je odločba o imenovanju in razrešitvi notarja posamičen akt, izdan po določbah, ki jih ureja ZN. Po mnenju tožeče stranke tako določbe ZUP naj ne bi prišle v poštev.

20Stališče tožeče stranke je zmotno. Postopek razrešitve in imenovanja notarja ureja poseben zakon, ZN. Postopek razrešitve notarja je posebej urejen v 19. členu ZN, za ostale procesne položaje pa je potrebno uporabiti določbo 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Odločanje o razrešitvi notarja ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP. Se pa ZUP glede na določbo 4. člena smiselno uporablja tudi v postopku razrešitve notarja, saj gre za drugo javnopravno stvar, poseben postopek razrešitve pa je v ZN urejen le delno. Načelo zakonitosti, vsebovano v 6. členu ZUP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku razrešitve notarja, pa pomeni, da organ (tožena stranka) odloča po predpisih, ki veljajo v času njegovega odločanja, če seveda ni s posebnim zakonom določeno kaj drugega.

Glede postopka imenovanja novega notarja in podpisnik sklepa

21Sodišče poudarja, da so za odločitev v zadevi nerelevantne navedbe tožeče stranke o novem postopku imenovanja notarja v Žalcu, saj imajo na podlagi novega postopka imenovanja notarja stranke zagotovljeno svoje sodno varstvo in izdaja odločbe v konkretnem postopku ni v neposredni povezavi z imenovanjem novega notarja.

22Glede navedb o podpisniku izpodbijanega pravnega akta ter o pristranskosti aktualnega ministra za pravosodje pa je poudariti, da tožeča stranka kljub omembi navskrižja interesov aktualnega ministra tudi sama navaja, da izpodbijanega sklepa ni podpisal minister ampak, temveč je to storil po pooblastilu vlade, ki je datirano šele z dne 11. 8. 2021, v.d. generalnega direktorja Direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo S. S., zato sodišče v tem delu ni ugotovilo nobenega navzkrižja interesov.

Glede neenakega obravnavanja

23Tožnik tudi navaja, da se načelo pravne varnosti odraža tudi v pravici do enakega varstva pravic, ki jo določa 22. člen Ustave RS in ki naj bi vseboval tudi zahtevo, da organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno, s tem da bi o njeni zahtevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Takšna sprememba ustaljene prakse pri odločanju je po mnenju tožnika ustavno sporna in pomeni kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Načelo enakosti v uporabi prava ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno vejo oblasti. Upravni organi so izrecno vezani na spoštovanje splošnega načela enakosti, kar pomeni, da je za enaka stvarna razmerja treba izbrati enako upravno prakso. Tudi pri uporabi prava velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako oz. za enako obravnavanje. Kršitev je podana le, če gre za samovoljno obravnavanje, torej tedaj, kadar - gledano z zornega kota pravičnosti - ni neko bodisi enako ali različno obravnavanje niti potrebno niti upravičeno in se ponuja sklep, da temelji na presoji, ki ni stvarno upravičena. Vendar je treba v takih primerih obstoj stvarnega razloga presojati strožje, saj mora uprava delovati v okviru zakona. Ne zadošča kakršen koli stvaren razlog, ampak mora biti podan takšen stvaren razlog, ki ga je mogoče najti v namenu zakona ali pa ga iz njega vsaj izpeljati.

24Tu je poudariti, da sprememba ustaljene prakse upravnega organa, če so za to podani stvarni razlogi, ne nasprotuje načelu enakosti, pač pa je samovolja podana, če gre za odstop od standardnega upravnopravnega odločanja brez obrazložitve. V konkretnem primeru je ugotoviti, da je bila prejšnja praksa, ki je omogočala spremembo datuma razrešitve, neustrezna in nezakonita, zanjo namreč, glede na že zgoraj obrazloženo, ni bilo pravne podlage. Prejšnje protipravno ravnanje pa ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja - v nepravu namreč ni enakosti. Izpodbijan sklep tudi vsebuje obrazložitve o razlogih za spremembo dosedanje prakse, saj je sklep ustrezno obrazložen, pri tem pa so tudi jasno navedene določbe veljavne zakonodaje, ki jih je tožena stranka pri svoji odločitvi uporabila. Tako je ugotoviti, da ravnanje tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo nezakonito, niti ne protiustavno, prav tako ne arbitrarno.

25Prav tako so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi ugovori o kršitvi ustavnih pravic. Tožnik je iz obrazložitve napadenega sklepa ugotovil bistveno podlago, na kateri temelji odločitev, s čimer mu je bila dana možnost, da vloži tožbo, kar je tudi storil in v njej uveljavlja svoje nestrinjanje s sprejeto odločitvijo in njeno obrazložitvijo. S tem je bila tožniku zagotovljena pravica do sodnega varstva, ki je določena v 23. členu Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

26Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

27Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Tako tudi sklep I U 1116/2011 z dne 12. 4. 2012.