VSL Sklep I Cpg 194/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.085,84 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka tožeče stranke. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 8.021,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi in odredi novo sojenje, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka v pravočasnem odgovoru za pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom glede (ne)pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Glede na nesporne navedbe tožeče stranke, da je bila zakonita zastopnica tožeče stranke dne 9. 3. 2021 zaslišana v kazenskem postopku IV Kpr 000/2018 in je skladno s Kazenskim zakonikom tožeča stranka kot oškodovanka po tem zaslišanju pridobila pravico pregledati kazenski spis, po odobritvi sodišča pa ga je vpogledala 18. 3. 2021 in nato 16. 4. 2021 vložila predlog za obnovo postopka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka zahtevo za vpogled v spis vložila v razumnem roku, vsled česar je bil tudi spoštovan 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka v skladu s 396. členom ZPP. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da predlog po vsebini ni utemeljen. Obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP je izrecno pogojen z možnostjo doseči ugodnejšo odločbo zaradi novih dejstev in novih dokazov (kavzalnost). Dejstva in dokazi, na katera se je tožeča stranka sklicevala v predlogu za obnovo postopka in nadaljnjih vlogah pa ne dosegajo tega standarda.

6Tožeča strank je v pravdnem postopku, ki ga je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. VIII Pg 49/2006 zoper družbo A., d. o. o., pridobila izvršilni naslov (pravnomočno sodbo) in v izvršilnem postopku dosegla le poplačilo dela pravdnih stroškov.¹ Družba A. se je preimenovala v B., d. o. o., (spremenila je tudi sedež), nad njo pa se je 18. 11. 2014 začel stečajni postopek. Tožeči stranki je bila terjatev, prijavljena v stečajnem postopku, priznana. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila predmetno tožbo na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ)². Navedla je, da naj bi bila dejavnost družbe A. oziroma po preimenovanju B., d. o. o., (sedaj v stečaju) in njeno celotno premoženje pred začetkom stečaja prineseno na toženo stranko v tej pravdi, ki je prevzela glavno dejavnost družbe A., delovne stroje in zaposlene. Zato so ostali neplačani dolgovi družbe B. do tožeče stranke po pravnomočni sodbi VII Pg 49/2006, ki se nanašajo na porabljeno vodo v letu 2003 do 2005.

7Sodišče prve stopnje je tako v prvotnem postopku, kot v postopku obnove, upoštevalo materialnopravna izhodišča za uporabo 433. člena OZ: a) da gre za prenos premoženjske celote ali dela te celote (zaključena proizvodna enota), b) posameznega predmeta oziroma pravice pa le pod pogojem, da ta predstavlja celotno premoženje prenosnika, c) iti mora za brezplačen prenos premoženja oziroma je potrebno presojati primer prenizke kupnine, d) sklenjena je pogodba o prenosu in je, razen za nepremičnine, lahko sklenjena ustno, e) obstaja koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto, iti mora torej za funkcionalno zvezo, f) odgovornost je omejena na vrednost te premoženjske celote, g) gre za hkraten prenos, da lahko prevzemnik takoj nadaljuje z opravljanjem dejavnosti. Določbe 433. člena OZ ni mogoče uporabiti pri prenosih posameznih stvari ali pravic, saj bi to omajalo zaupanje v pravni promet.

8Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb iz predloga za obnovo postopka, zaradi česar naj bi bil sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izhajajoč iz zg. navedenih materialnopravnih izhodišč glede uporabe 433. člena OZ, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, ima izpodbijani sklep vse potrebne razloge za njegov preizkus. Sodišče prve stopnje je namreč 0brazložilo, kateri elementi morajo biti kumulativno podani za uporabo 433. člena OZ in pojasnilo, da izostanek katerega koli od navedenih elementov rezultira v zavrnilni sodbi.

9V zvezi z očitano kršitvijo 8. člena ZPP glede stališča prvostopenjskega sodišča, da na primer uradni zaznamki kriminalistov niso posebej primerni dokazi, saj v slovenskem pravnem redu ni uveljavljena tako imenovana dokazna maksima, pritožbeno sodišče ugotavlja, da uradni zaznamki kriminalistov lahko zadoščajo za uvedbo kazenskega postopka (v katerem se šele ugotavlja obstoj kaznivega dejanja in odgovornost storilca), ne zadostijo pa strožjim dokaznim standardom v postopku z izrednim pravnim sredstvom, s katerim se razveljavi pravnomočno sodno odločbo.

10Nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po 433. členu OZ v prvotnem postopku je v tem, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so neplačano vodo porabili točno specificirani stroji, ki so bili pri druži B. v letu 2003 do leta 2005 in po letu 2012 preneseni k toženi stranki (koneksnost) in so tvorili gospodarsko celoto ali (zaključen) del celote. V zvezi z elementom hkratnosti je sodišče ugotovilo, da je bila blagovna znamka A. prenesena že leta 2001, svoj know-how pa je imela tožena stranka že več let pred letom 2012. Certifikatov kakovosti, bonitet ipd. se ne da prenašati, saj se ti dokumenti glasijo na točno določeno pravno osebo. Ni izkazano, kdaj naj bi bila oziroma bile sklenjene pogodbe o prenosu premoženjske celote in kdo naj bi jih sklenil. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, ali naj bi prenos premoženja potekal v obdobju, ki ga je v tožbi opredelila tožeča stranka, torej med leti 2012 do začetka stečaja 2014.

11Po presoji prvostopenjskega sodišča zg. navedenih okoliščin tožeči stranki ni uspelo dokazati niti v razveljavitvenem postopku obnove, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Za uspeh tožeče stranke bi bilo namreč potrebno ugotoviti registrske številke strojev za brizganje plastike, ki so bili last B. in so med letoma 2003 in 2005 porabili neplačano vodo, nato pa bili preneseni na toženo stranko, vendar tožeča stranka registrskih številk teh strojev niti ni poskušala dokazati (niti jih ni navedla). Brez neposredne povezanosti med obveznostjo dolžnika in premoženjem, ki ga je odtujil, niso izpolnjene predpostavke za uporabo 433. člena OZ. V prvotnem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili ob rubežu v letu 2013 v posesti tožene stranke le štirje od 15 strojev za brizganje plastike, ki so bili last družbe B. Družba B. je nekaj svojih strojev prodala v Srbijo družbi C. (stečajni upravitelj je kasneje z navedeno družbo sklenil sodno poravnavo in iztržil del pogodbeno določene kupnine), s prodajno pogodbo med družbo B. in toženo stranko o prodaji strojev in druge opreme je družba B. pridobila kupnino 140.301,90 EUR, na nekaj strojih pa so izločitveno pravico uveljavljale tudi leasing hiše, kot izhaja iz podatkov stečajnega upravitelja. Tožena stranka je nekaj svojih strojev kupila na leasing, nekaj jih je odkupila od D. D. s. p., nekaj pa še, kot že rečeno, od družbe B. Glede na okoliščine, v katerih sta družba B. in tožena stranka ves čas kupovali oziroma menjavali stroje po potrebah proizvodnje, se pritožbeno sodišče strinja z do sedaj zavzetimi stališči, da bi tožeča stranka morala navesti tovarniške številke prenesenih strojev, kar pa ni niti poskušala storiti. Tožeča stranka je že v prvotnem postopku pavšalno navajala, da je bilo prenesenih strojev več (od zgoraj omenjenih štirih) in so bili dejansko vsi, ki so se nahajali v poslovnih prostorih v E., fizično prenesi v prostore tožene stranke.³ V predlogu za obnovo postopka navedene posplošene trditve ponavlja, vendar z njimi ne more uspeti.

12Pri obnovi postopka zaradi novih dejstev in novih dokazov sodišče presoja, ali bi lahko stranka za nova dejstva zvedela že prej oziroma ali bi lahko nove dokaze ob primerni skrbnosti predlagala že v prejšnji pravdi. Predlog za obnovo je utemeljen le, če stranka zatrjuje novo dejstvo ali predlaga nov dokaz, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla ugotoviti ali predlagati že prej, temveč je zanj naključno izvedela ali pridobila možnost, da ga predlaga, po tem, ko je bil prejšnji postopek že končan s pravnomočno sodno odločbo. Tega pogoja pa ne izpolnjujejo listine, ki jih je tožeča stranka pridobila v gospodarskem sporu, ki ga zoper toženo stranko vodi stečajni dolžnik družba B. po stečajnem upravitelju pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 441/2018. Gre za izjave družbe F. oziroma njene zakonite zastopnice skupaj z dodatnimi dokaznimi listinami iz poslovne dokumentacije te družbe, izjavo družbe G. oziroma njenega predstavnika skupaj z dodatnimi dokaznimi listinami in izjavo družbe H. oziroma njenega zakonitega zastopnika. Tožeča stranka je imela že tekom prvotnega postopka kot upnik v stečajnem postopku nad družbo B. možnost vpogledati v stečajni spis in pridobiti poslovno dokumentacijo stečajnega dolžnika in posledično pridobiti izjave njegovih poslovnih partnerjev. Tožeča stranka bi torej lahko že v predhodnem postopku navedene listine sama predložila, če bi bila primerno skrbna.

13Pritožnica podaja očitke, ki se nanašajo na, po mnenju pritožnice, zmotne ugotovitve in zaključke iz drugostopenjske sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 547/2020, vendar je zmotno njeno stališče, da se lahko v postopku obnove ponovno preizkuša pravilnost prvotnega postopka izven okvira obnovitvenih razlogov. Pritožnica zato ne more uspeti z navedbami o zmotnih ugotovitvah glede premalo konkretne opredelitve vrednostne strukture aktive, glede določnosti dokaznega predloga za izvedenca, glede nabave strojev od D. D. s.p., glede nespornega plačila 140.301,90 EUR. Gre za ponavljanje trditev, ki jih je uveljavljala že v prvotnem postopku, v zvezi s temi ponovljenimi trditvami pa ne predloži nobenega novega dokaza.

14V prvotnem postopku so bila pravnomočno ugotovljena dejstva, da je bil prenos blagovne znamke A. izveden leta 2001, da je tožena stranka ustvarjala vidne prihodke že od leta 2007 dalje in da so ti v času od 2007 do 2012 znašali cca. 3.600.000,00 EUR ter so vseskozi rastli, da je tožena stranka kupila oziroma vzela v leasing več strojev za brizganje plastike in brušenje, da je torej imela svojo proizvodnjo in svoj know-how že več let pred letom 2012, kar potrjujejo tudi bilančni podatki. Pritožnica sedaj ponavlja trditve, da o domnevni proizvodnji tožene stranke niti delavci niti dobavitelji surovin do konca leta 2012 niso vedeli ničesar, ker ta ni obstajala, da so bili vsi ključni delavci še do 1. 5. 2013 zaposleni pri „stari“ družbi B., le redkim kupcem, ki so vsi praviloma in več kot 90 % poslovali s B., pa je občasno kakšen račun za izdelke izdala tudi toženka po dogovoru znotraj družine, vendar s tovrstnimi posplošenimi trditvami, ki jih je v bistvenem zavrnilo že sodišče v prvotnem postopku, ne more uspeti.

15Pritožnica navaja, da je že v prvotnem postopku predlagala, da se pri banki pridobi podatke o prometu na računu družbe A. oz. B. oz. o denarnem toku, vendar neuspešno, sedaj pa naj bi ta neizvedeni dokaz uspešno nadomestila iz kazenskega postopka pridobljena analiza bančnih računov družbe B. Vendar analiza sama po sebi nima dokazne moči, da bi izpodbila ugotovitve sodišča v prvotnem postopku, da je tožena stranka že pred zatrjevanim prenosom opravljala proizvodno dejavnost, tj. pred letom 2012. Obstoj asignacij kot način poravnavanja obveznosti med tožečo in toženo stranko pa je sodišče že v prvotnem postopku ocenilo kot nerelevantno okoliščino.

16Pritožnica izpostavlja, da plačila in asignacije tožene stranke v korist B. časovno sovpadajo z odločitvijo oziroma pogodbo o brezplačnem prenosu dejavnosti iz B. na toženo stranko. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za navedbe, ki jih je tožeča stranka v glavnem navajala že v prvotnem postopku. Enako velja za pritožbeno trditev o sovpadanju nakazil s predhodno odredbo, ki jo je tožeča stranka zoper B. izposlovala zaradi zavarovanja svoje terjatve in tako blokirala njen bančni račun. Glede na vse okoliščine primera pritožnica ne more uspeti z izpostavljanjem dveh ključnih datumov za zatrjevani prenos dejavnosti (novembra 2012 naj bi B. svojim poslovnim partnerjem naznanila, da bo odtlej dejavnosti izvajala preko tožene stranke, 1. 2. 2013 pa 11 delavcev hkrati premestila iz B. k toženi stranki). Pojma hkratnosti namreč sodišče v prvotnem postopku ni razlagalo ozko, pač pa je toleriralo obdobje 2012 do 2014, kot je zatrjevala tožeča stranka. Odločilna je bila ugotovitev, da je bil prenos blagovne znamke A. opravljen že leta 2001, da je tožena stranka že od leta 2007 ustvarjala vidne prihodke, ki so v nadaljevanju vseskozi rastli, da je imela je svoje stroje za brizganje plastike in brušenje ter svoj know-how že pred letom 2012. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče zaključilo, da niso izpolnjene predpostavke, da je šlo za hkraten prenos premoženjske celote oz. zaključen del le-te, ki je povezan z neplačanimi dolgovi. Pritožnica navedenih ugotovitev konkretizirano ne napada. Zgolj z novimi poudarki v okviru že zbranega trditvenega in dokaznega gradiva v smislu zaključkov sodišča druge stopnje v sodbi I Cpg 547/2020 (npr. glede odločitve o prenosu dejavnosti v dveh korakih, vendar enotne, celovite in sočasne) tožeča stranka ne more doseči obnove postopka.

17Pritožnica v pritožbi podaja nejasne trditve o funkcionalni zvezi in premoženjski celoti ter hkratnosti prenosa, pri čemer pa ne napadana konkretizirano zgoraj navedenih odločilnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka v prvotnem postopku. Sodišče je že v prvotnem postopku pojasnilo, da ob izostanku zgoraj navedenih predpostavk za uporabo 433. člena OZ niso pomembna pritožbena izvajanja o prehodu posameznih delavcev, medsebojnih plačilih in asignacijah. Pritožbene navedbe, da tožena stranka nikoli ni sočasno z družbo B. poslovala na področju brizganja plastike, so tudi kontradiktorne, saj pritožnica sama navede, na primer, da je družba H. do konca leta 2012 večinsko poslovala z družbo B. (90%), a contrario je torej vendarle poslovala tudi s toženo stranko. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da „prenos dobavitelja“ pri uporabi 433. člena OZ ni ključno vprašanje. Glede „prenosa (več) kupcev“ pa pritožnica, kot že rečeno, ni prepričljiva.

18Končno pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranka v odgovoru na pritožbo, da izredno pravno sredstvo obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov ni namenjena reševanju domnevnih kršitev pravil pravdnega postopka v prvotnem sojenju, ki naj bi bilo v tem, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožeče stranke. Tožeča stranka je vložila redno pravno sredstvo, kjer ni bila uspešna, neuspešna je bila tudi s predlogom za dopustitev revizije. Pritožnica ne more sedaj predložiti dokazov, ki jih je neuspešno predlagala že v prvotnem postopku, če to niso obnovitveni razlogi. Tudi če bi listine, ki jih je v postopku obnove predložila tožeča stranka (ob pogoju, da je bila v prvotnem postopku dovolj skrbna), lahko teoretično privedle do drugačne dokazne ocene glede prenosa premoženjske celote ali dela le-te, ki je zaključena enota, pa pritožnica ne more izpodbiti zaključkov sodišča v prvotnem postopku glede neobstoja koneksnosti, niti glede hkratnosti prenosa. Zato v postopku obnove ne more uspeti.

19V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti. Naloga pritožbenega sodišča ni, da se ponovno opredeljuje do trditvenega gradiva ene ali druge stranke. Njegova naloga je, da z vidika pritožbenih razlogov preizkusi, ali je opredelitev prvostopenjskega sodišča do zbranega trditvenega in dokaznega gradiva pravilna. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene povzetke trditvenega gradiva tožeče stranke.

20Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP. Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materilnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Slednje je sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife in toženi stranki po Tarifni št. 18 v zvezi s Tarifno št. 21 priznalo 2.850 točk za odgovor na pritožbo, 47 točk za poštne in druge storitve po 11. členu OT in 22 % DDV. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

¹ Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 635/2012 z dne 14. 5. 2012.
² OZ v prvem odstavku 433. člena določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv.
³ Iz mnenja o oceni vrednosti lastniškega kapitala družbe A. na dan 31. 12. 2011 izvajalca I., (priloga A35) je v zvezi z oceno vrednosti strojev in opreme (točka 6.1, stran 35) razvidno, da gre za relativno nova sredstva, ki so bila nabavljena v letih 2009, 2010 in 2011. Iz navedenega logično sledi, da ne gre za točno specificirane stroje, ki so neplačano vodo porabili pri družbi B. v letu 2005, po letu 2012 pa bili brezplačno preneseni k toženi stranki, kar je pogoj za koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto, ki je predmet brezplačnega prenosa.