VSL Sodba I Cp 2004/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se ta točka glasi:

„ II. Tožeča stranka je dolžna stroške tožene stranke iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 1.269,55 EUR v roku 15 plačati na TRR Okrožnega sodišča v Kranju št. 01100-6000021266, sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da kupoprodajna pogodba z dne 13.11.1992, sklenjena med A. d. d. kot prodajalcem ter tožencem in pokojno B. B. kot kupcema, dejansko predstavlja kupoprodajno pogodbo med A. d. d. kot prodajalcem in pokojno B. B. za celotno nepremičnino z ID znakom 0000-273-40 in darilno pogodbo med pokojno B. B. kot darovalko in tožencem za ½ nepremičnine z ID znakom 0000-273-40 (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 2.539,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je bilo lastništvo stanovanja razdeljeno med kupca v deležu do ½ vsakega izmed njiju, čeprav je toženec plačal samo 1/10, kar med strankama ni sporno. Prodajna in darilna pogodba se razlikujeta po njuni podlagi, to je razlogih, zaradi katerih sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo oziroma po tem, kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Sodišče bi moralo svojo odločitev opreti na dejstvo, da tožena stranka ni plačala 50% kupnine, da je ob delitvi premoženja, ustvarjenega tekom trajanja zakonske zveze, štela, da je to njeno posebno premoženje, kar pomeni, da je pridobljeno z darilom in ne s skupnim delom zakoncev (sodna poravnava z dne 22.3.2017). Tožeča stranka je nedavno doživela možgansko kap in jo še danes spremlja določena mera zmedenosti ter težave s spominjanjem nekaterih preteklih dogodkov. Kot navaja priča C. B. v svojem zaslišanju, je „mama dala bratu polovico“ ter da je toženec „dobil od mame stanovanje“. Nobena od zaslišanih prič sicer ni vedela natančneje izpovedati o podrobnostih samega dogovora o razdelitvi predmetnega stanovanja, saj so v tem času vse same kupovale svoja stanovanja in se o podrobnostih s strankama niso želele pogovarjati. Tako se sodišče na podlagi njihovih izpovedb ni moglo prepričati o dejanskem stanju. Toženec in B. B. ob sklenitvi predmetne pogodbe nista želela vstopiti v kupoprodajno razmerje med seboj, temveč je ob nakupu stanovanja B. B. želela podariti del stanovanja. To posredno izhaja tudi iz sodne poravnave z dne 22.3.2017, kjer solastniški delež stanovanja na Ulici 10 ni bil predmet delitve premoženja med toženo stranko in njegovo bivšo ženo D. B. Sodišče je napačno presodilo dejansko stanje. Iz dejstva, da nihče od ostalih otrok v trenutku pridobitve stanovanja ni imel možnosti pomagati mami pri nakupu, tako ne more izhajati, da pri sami pridobitvi solastniškega deleža ni šlo za darilo. B. B. je pri tem solastništvo stanovanja tožencu nedvomno podarila delno tudi iz hvaležnosti, ker ji je v danem trenutku priskočil na pomoč (534. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Podredno tožeča stranka navaja, da v primeru, da darilnega namena B. B. ni imela v obsegu polovice stanovanja, je ta nedvomno obstajal za preostalih 40% stanovanja, ki jih je v obliki obročnih odplačil plačala sama oziroma njen vnuk E. B. Po II. točki sodbe naj bi tožeča stranka toženi stranki vrnila celotni znesek stroškov postopka, čeprav je le ta po njenem vedenju bila upravičena do brezplačne pravne pomoči. V primeru koriščenja brezplačne pravne pomoči so stroški opravljenih odvetniških storitev zmanjšani za 50% (5. odst. 17. člena Zakona o odvetništvu).

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo in skrbno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je to podalo v točkah 8 do 16 obrazložitve sodbe. Pritožbene navedbe je ne omajejo. Pravilno je ugotovilo, da je toženec sodeloval pri nakupu stanovanja s plačilom 10% pologa, zaradi česar je bilo stanovanje lahko kupljeno s 30% popustom. Kupoprodajno pogodbo sta s prodajalcem sklenila oba in oba sta vknjižila lastninsko pravico na stanovanju, vsak do ½. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila volja mame pravdnih strank in toženca ob sklenitvi pogodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da volja mame v odnosu do toženca ni bila skleniti darilno pogodbo in da ni zavestnega razhajanja med voljo in izjavo pokojne B. B. in toženca. Njuna volja je bila usmerjena v sklenitev kupoprodajne pogodbe, v odplačen pravni posel in vknjižbo solastniškega deleža na nepremičnini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica navideznosti sklenjenega pravnega posla ni dokazala. Pritožba zmotno meni, da je za sklep o tem, da je bila sklenjena darilna pogodba, dovolj že dejstvo, da je toženec plačal 10% polog, mati pravdnih strank pa preostale obroke (zadnjih 65 obrokov pa je sicer plačal sin tožnice v letu 2007), saj zgolj na podlagi tega dejstva še ni mogoče sklepati na to, da je bila sklenjena darilna pogodba. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec s plačilom pologa prispeval k temu, da je bila kupnina za stanovanje 30% nižja, stanovanja pa sam tudi nikoli ni uporabljal, kar je bilo med strankama nesporno. Pritožba pravilno navaja, da nobena od zaslišanih prič ni vedela natančneje izpovedati o podrobnostih samega dogovora, saj so v tem času vse same kupovale svoja stanovanja in se o podrobnostih s strankama niso želele pogovarjati. Zato sodišče s stopnjo prepričanja tudi ni moglo ugotoviti, da je bila volja pravdnih strank drugačna od zapisane. Tudi izpovedba C. B., na katero se sklicuje pritožba, ne omogoča jasnega zaključka o tem, da je šlo za darilno pogodbo. Izpovedal je namreč, da je toženec vzel kredit zato, da je plačal stanovanje, da je lahko dobil od mame stanovanje. Bistveno pa je, da tudi ta priča ni vedela povedati, kako sta se zmenila toženec in mama pravdnih strank, saj je bilo to med njima. Tudi tožnica sama je izpovedala, da mama tožencu stanovanja ni podarila. Res je tožnica po vložitvi tožbe utrpela možgansko kap in se je zato težje spomnila dogajanja več let nazaj, vendar je bilo vseeno na njej dokazno breme glede tega, da je bila med tožencem in mamo pravdnih strank sklenjena darilna pogodba. Tudi iz vsebine sodne poravnave z dne 22.3.2017 ne izhaja, da bi polovični delež na stanovanju toženec dobil v dar od svoje mame ali pa da predstavlja ta delež posebno premoženje toženca, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v točki 15 sodbe. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je B. B. tožencu solastništvo na stanovanju podarila delno tudi iz hvaležnosti, saj kaj takega kot že povedano dokazni postopek ni pokazal. Res je, kot navaja pritožba, da iz samega dejstva, da nihče od ostalih otrok v trenutku pridobitve stanovanja ni imel možnosti pomagati mami pri nakupu, ne more izhajati, da pri sami pridobitvi solastniškega deleža ni šlo za darilo, vendar je bistveno, da iz vseh izvedenih dokazov ni mogoče priti do prepričanja o sklenjeni darilni pogodbi. Glede na navedeno je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

6Ne glede na že navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da tožnica za tožbo nima pravnega interesa. Tožnica je v tožbi zmotno navedla, da bo v primeru uspeha v tem postopku lahko v ponovno odprtem zapuščinskem postopku uveljavljala nujni delež, ker je bila zaradi navideznega razpolaganja s premoženjem pokojne pri dedovanju prikrajšana. Po 220. členu Zakona o dedovanju (ZD) pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Nujni dedič svojo pravico primarno uveljavlja v zapuščinskem postopku in je po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka ne more uveljaviti v pravdi, če mu je bila dana možnost, da jo uveljavi v zapuščinskem postopku. Tožnica pa v tožbi ne navede, da ni sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji mami, temveč le, da bo v ponovno odprtem zapuščinskem postopku uveljavljala nujni delež. V primeru, da tožnica v zapuščinskem postopku ni sodelovala, pa bi morala v pravdi uveljavljati prikrajšanje nujnega deleža in ne zgolj ugotovitev, da je bila med pokojno in tožencem sklenjena darilna pogodba. Kadar ima stranka na voljo dajatveno tožbo, nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe (181. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7Utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožencu je bila z odločbo Bpp 00/2021 z dne 23.3.2021 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč od 23.1.2021 dalje, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v tem pravdnem postopku. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik F. F., ki je nato toženca tudi zastopal v postopku. Zato bi moralo sodišče prve stopnje skladno s 3. odst. 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločiti, da mora tožeča stranka priznane stroške tožene stranke (za zastopanje po odvetniku), financirane iz proračunskih sredstev, namesto toženi stranki povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Podlago za pravilno odmero pravdnih stroškov predstavlja tudi določba petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), skladno s katero je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pritožbeno sodišče je vrednosti opravljenih odvetniških storitev ustrezno znižalo (prepolovilo). Pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot to izhaja iz točke I izreka te sodbe. Spremenjena določba 17. člena Zakona o odvetništvu (ki ukinja upravičenost odvetnika le do polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi) se bo pričela uporabljati šele 26.4.2023 (glej Ur. l. RS, št. 130/2022). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točki I izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo glede glavne stvari ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP in 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).