VSM Sodba I Cp 759/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala plačilo zneska 11.369,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2021 dalje (točka I izreka) ter tožnici naložilo, da tožencu v 15 dneh povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.205,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper citirano sodbo je pritožbo (laično pritožbo in pritožbo po svojem pooblaščencu)¹ vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je zaradi vnaprejšnje dokazne ocene izdalo sodbo presenečenja. Iz postopka je razvidno, da si tožnica ni ničesar kupila oziroma z materjo denarja nista porabili zase, ampak je bil denar predan tožencu za njegove potrebe. Tožnica je izkazala, da se je zaposlila pri stricu le zato, da je postala kreditno sposobna. Toženec jima je z materjo zagotavljal, da bo kredit odplačal do konca, nato pa ga je po materini smrti prenehal odplačevati. Toženec si je z denarjem od kredita kupil nov avtomobil in ustanovil svoje podjetje. Da je bil kredit najet za toženca potrjuje izpovedba priče A. A., da ji je mati pravdnih strank enkrat povedala, da doma hrani določeno vsoto denarja, da bo lahko plačala obroke kredita, če jih toženec slučajno ne bi plačal. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključiti, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje bi moralo ponovno in dodatno zaslišati pričo A. A. v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, da je denar od kredita bil izročen tožencu, ki ga je porabil za svoje potrebe. Ne gre slediti navedbam toženca, da je kredit plačeval le zaradi moralne zaveze do družinskih članov. Priča B. B. je potrdila, da so bila sredstva izročena v gotovini, kar se sklada s trditvijo tožnice, da je kuverto z denarjem izročila tožencu, ki je priznal, da je vse do materine smrti odplačeval kredit. Toženec si prihaja sam s seboj v nasprotje, ko navaja, da sta tožnica in mati denar obdržali zase, hkrati pa zatrjuje, da je zaradi moralne zaveze odplačeval kredit. Če jima je želel pomagati, ker nista imeli denarja, bi jima le mesečno dajal denar, ne pa da je zanju plačeval obroke kredita. Ker je toženec peljal mati in tožnico na banko in je bil prisoten ob izročitvi gotovine ter spraševal za obrestno mero, je več kot očitno, da je bil kredit najet za toženca, ki je tudi prejel denar v kuverti. Poraja se dvom v verodostojnost izpovedbe priče B. B., ki je priznala, da se s tožencem poznata iz druge bančne zaveze.

Iz pritožbe nadalje izhaja, da je toženec namerno zapeljal tožnico in mati v zmoto, da bodo razmerje v zvezi z najetim kreditom ustrezno uredili pred notarjem, kjer bo toženec pripoznal, da je bil kredit najet zanj, do česar nato nikoli ni prišlo. Toženčev načrt je bil, da bo po materini smrti prišel do večjega solastniškega deleža na materinem stanovanju, s čemer je zaobšel zakonska določila in zlorabil procesne pravice. Sodišče prve stopnje je tožnici kršilo ustavne pravice (kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS in ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS). Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na določbe OZ o nedopustnem nagibu za sklenitev pogodbe (40. člen OZ), kar ima za posledico ničnost pogodbe ter na določbe o navidezni pogodbi (50. člen OZ), ki med pogodbenima strankama nima učinka, saj prekriva drugo pravni posel. Ker je toženec ves čas sam plačeval kredit, je zato zavezan plačati tudi preostanek v vtoževanem znesku.

3Tožnica v laični pritožbi opisuje dejansko stanje v zadevi, poudarja, da sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo in v zadostni meri upoštevalo njenih navedb in dokazov, in sicer dejstva, da je kredit morala najeti pod prisilo, da denarja z mamo nista porabili zase, ampak sta ga izročili tožencu, da sta z mamo hodili na rdeči križ po hrano, da je priča B. B. govorila neresnice, prav tako pa resnice ni povedal stric C. C. Edina, ki je govorila resnico, je bila A. A. Meni, da bi si moralo sodišče prve stopnje "pridobiti pogodbo o zaposlitvi, na kateri zagotovo ni njenega podpisa" in "raziskati vse v zvezi z njenimi prihodki za dvig kredita". Sodišče bi se moralo potruditi, da se ugotovi resnica, in da pridobi nesporne dokaze, ki dokazujejo njene trditve.

4Toženec je vložil odgovor na pritožbo, ki pa ni bil vložen pravočasno, zato ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna in jo je mogoče preizkusiti.

7Pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, se osredotoča na podrobnosti glede ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi in na podlagi posameznih navedb ter izpovedb v postopku kreira svoje zaključke, ki so nasprotni odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo relativne in absolutne bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, ki pa jih podrobneje ne obrazloži, ampak se v zvezi s tem sklicuje le na vnaprejšnjo dokazno oceno in sodbo presenečenja. Ne gre za sodbo presenečenja, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero stranka ne soglaša. Nestrinjanje z dokazno oceno in očitki v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem ne predstavljajo kršitev določb postopka, ampak je nestrinjanje z dokazno oceno samostojen, ločen pritožbeni razlog. Sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki so del uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

8Tožnica in toženec sta brat in sestra. Med njima ni bilo sporno, da sta tožnica in njuna mati sklenili kreditno pogodbo pri D. banki v Avstriji, ki jima je izročila gotovino v znesku 44.500,00 EUR. Sporno je bilo, ali je bil ta denar takoj izročen tožencu za njegove potrebe ali ne.

9Iz dejanskih ugotovitev nadalje izhaja, da toženec pri omenjeni kreditni pogodbi ni sodeloval niti kot kreditojemalec, niti kot porok. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec vozil tožnico in mati na banko v Avstrijo, da je bil prisoten ob izročitvi denarja (potrdil je, da je videl kuverto z denarjem), da je do materine smrti plačeval kredit in za tožnico ter mater skrbel tudi tako, da je zanju opravljal nakupe hrane (kar je tožnica potrdila).

10Iz izpovedi priče B. B. izhaja, da se je zaradi težav z odplačevanjem kredita nanjo najprej obrnila mati pravdnih strank, po materini smrti pa tožnica, ki je šla tudi na pogovore na banko v Avstrijo, ne pa toženec. Na podlagi izpovedi te priče je sodišče prve stopnje ugotovilo, da poslovalnici banke v Avstriji, kjer je bil sporni kredit najet, toženec ni poznan² in slednji ni z njimi v nobenem odnosu, ampak sta to le tožnica in mati pravdnih strank na podlagi kreditne pogodbe.

11Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala svojih navedb in izpovedbe, da je bila kreditna pogodba sklenjena pod prisilo oziroma na podlagi sile s strani toženca, da je bil kredit dejansko najet zanj, in da je denar takoj, ko ga je dobila, izročila tožencu.

12Dejstvo, da je bila tožnica šest mesecev zaposlena pri stricu, še ne daje podlage za zaključek, da je kredit bil najet za toženca, in da je denar izročila njemu. Tožnica ni dokazala, da je toženec najeti kredit porabil za nakup avtomobila in ustanovitev podjetja, niti ni dokazala, da je bila tudi pogodba o zaposlitvi s stricem sklenjena pod prisilo, ter da je bil na pogodbi njen podpis ponarejen. Izpoved priče A. A., da je tožnico videla delati v E., ko je občasno prišla zamenjati svojo sestro, še ne potrjuje, da tožnica ni bila zaposlena pri stricu v podjetju F. d.o.o., ampak v E. (lokalu stričeve žene). Kot pojasnjuje sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnica niti ni podala navedb o tem, da je hodila občasno nadomeščat sestro v lokal E., izpovedba priče pa tega ne more nadomestiti.

13Neutemeljeno se pritožba zavzema za "ponovno in dodatno zaslišanje priče" A. A., saj je tožnica imela ob zaslišanju te priče na naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2022 možnost priči postavljati vprašanja. Če tožnica meni, da bi bilo potrebno priči postaviti dodatna vprašanja, ki jih predhodno ni postavila, kljub temu, da je imela to možnost, tega ni mogoče šteti kot očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično sprejelo zmotno dokazno oceno ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

14Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko navaja, da se "poraja dvom v verodostojnost izpovedbe priče B. B., ki je priznala, da se s tožencem poznata iz druge bančne zaveze". Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, je priča B. B. kot odvetnica v času najetja spornega kredita sodelovala pri izvedbi postopkov zavarovanja kreditov, ki so jih potrošniki sklepali pri avstrijskih bankah. Izpovedala je, da ji toženec ni znan iz te, ampak iz druge bančne zadeve, kjer je najemal kredit zase. Zgolj na podlagi takšne izpovedbe pa nikakor ni mogoče kar tako sklepati na neverodostojnost priče, kot to izhaja iz pavšalnih pritožbenih navedb v tej smeri.

15Tožnica tekom postopka ni izkazala, niti ni podrobneje opredelila svojih navedb v zvezi s prisilo pri najetju kredita, niti ni podala kakršnihkoli dokazov o tem, da je toženec njo in mater "namerno zapeljal v zmoto, da bodo razmerje v zvezi z najetim kreditom ustrezno uredili pred notarjem, pa do tega nikoli ni prišlo", ali dokazala, da je toženčev načrt bil, da bo "po smrti matere prišel do večjega solastniškega deleža na materinem stanovanju", s čemer naj bi "zaobšel zakonska določila in zlorabil procesne pravice".³ Vse navedbe o tem so ostale zgolj na ravni tožničinih zatrjevanj, ki pa jih ni podkrepila z dokazi. V skladu z 212. členom ZPP mora namreč vsaka stranka poleg navedb predložiti oziroma predlagati dokaze, ki te navedbe potrjujejo.

16Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica svojih trditev in izpovedb o tem, da je prišlo do podpisa pogodbe pod prisilo in z namenom, da bo denar vzel toženec zase, ni uspela dokazati, niti ni uveljavljala izpodbojnosti kreditne pogodbe po 92. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ni izkoristila pravnega varstva, ki ga je imela na voljo. Kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, je dokazni postopek pokazal, da si je tožnica prihajala sama se seboj v nasprotje v zvezi z izpovedbo, da je "šla po kredit pod prisilo".

17Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo tožničine ustavne pravice iz 22. in 33. člena URS. 22. člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Obema pravdnima strankama je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku. Zgolj dejstvo, da tožnica ne soglaša z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, še ne pomeni, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Iz enakega razloga tožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS. Tožnica zaradi odločitve v konkretnem primeru ni nikakor omejena v postopku dedovanja po pokojni materi. Vprašanje, ali bo zgolj ona podedovala materino stanovanje, ali pa tudi toženec in sestra, pa ni vprašanje tega postopka, ampak zapuščinskega postopka, ki je že v teku.

18Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno še navaja, da sprejeta odločitev "odstopa od ustaljene in veljavne sodne prakse", ki pa je ne navede ali se do tega podrobneje opredeli, zato s takšnimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna.

19Pritožbene navedbe o nedopustnem nagibu za sklenitev kreditne pogodbe (40. člen OZ) in posledično ničnostjo pogodbe ter navidezno pogodbo (50. člen OZ) pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena OZ), ki jih sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati.

20Tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje "potruditi, da se ugotovi resnica in da se pride do nespornih dokazov, ki dokazujejo njene trditve", saj so stranke tiste, ki morajo v pravdnem postopku, glede na razpravno načelo, navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Sodišče nima naloge zbiranja dokazov, ki bi bili v prid tožeči stranki, kot to zmotno meni tožnica. Če tožnica za svoje navedbe ni predložila ustreznih dokazov, sodišču prve stopnje ne more očitati, da je kršilo določbe postopka.

21Sodišče druge stopnje tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom ni uspela dokazati, da je bil kredit v znesku 44.500,00 EUR najet za potrebe toženca, in da je bil denar v kuverti izročen tožencu. Tožnica ni niti izkazala, da se je toženčevo premoženjsko stanje po prejetju tega denarja spremenilo ali izboljšalo⁴. Četudi je toženec potrdil, da je plačeval obroke kredita, ki sta ga najeli tožnica in mati, to še ne daje podlage za zaključek, da je bil kredit najet zanj in denar izročen njemu, kot zmotno meni pritožba.

22Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo toženca pa je bil prepozen, zato slednji nosi sam svoje stroške, nastale v zvezi z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Sodišče druge stopnje je pritožbi obravnavalo kot enotno pritožbo stranke.
² Toženec je izpovedal, da je zase vzel kredit pri isti banki, ampak v drugi poslovalnici v drugem kraju.
³ Pri tem se tožnica zgolj pavšalno sklicuje na zakonska določila in procesne pravice, ki jih ne navede in se do teh svojih navedb konkretno ne opredeli.
⁴ Tožnica v tej smeri niti ni podala nobenega dokaza.