UPRS Sodba I U 486/2022-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic in zastopanje v postopku, ki se na podlagi 2. 2. 2022 vložene zahteve vodi pred pristojno osebo Univerzitetne psihiatrične klinike.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na 1. in 7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ugotavlja, da v tem primeru še ne gre za uresničevanja pravice do sodnega varstva v smislu določb ZBPP.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic. Toženki očita zmotno uporabo ZBPP. Trdi, da 7. člena ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli le za sodne postopke, saj zakon izrecno navaja tudi postopek pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov. Navaja, da po Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) pacient lahko ves čas postopka sklene poravnavo z udeleženci spora, če je to glede na naravo kršene pravice mogoče. Opozarja na 70. člen tega zakona in meni, da je Komisija RS za varstvo pacientovih pravic nedvomno organ, ki je v skladu s 7. členom ZBPP pristojen za izvensodno poravnavanje sporov. Toženki pa tudi očita, da prezre četrti odstavek 1. člena in prvi odstavek 26. člena ZBPP. Sklicuje se še na sodbo tega sodišča I U 1838/2014 in meni, da bi mu toženka morala odobriti brezplačno pravno pomoč ali pa ga pozvati na dopolnitev prošnje in v zvezi z možnostjo izvensodnega poravnavanja spora ugotoviti dejansko stanje zadeve.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

Odločanje po sodnici posameznici

5Sodišče je s sklepom z dne 5. 5. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

K I. točki izreka

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP. Med strankama ni sporno, da je predmet odločitve v tej zadevi tožnikova prošnja za dodelitev BPP v postopku z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic, saj to izhaja iz izreka izpodbijane odločitve, tožnik pa to tudi sam navaja v tožbi. Sporno pa je, ali je po določbah ZBPP mogoče dodeliti BPP tudi za tak postopek.

8Toženka se je oprla na prvi odstavek 7. člena ZBPP, po katerem se BPP lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljnjem besedilu: sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

9Iz navedene zakonske določbe izhaja, da se BPP dodeli za vse oblike sodnega varstva, kamor pa spadajo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom. Tako določa tudi drugi odstavek 1. člena ZBPP. K sodnemu varstvu, za katerega je mogoče dodeliti BPP, ZBPP torej izrecno prišteva tudi postopke izvensodnega poravnavanja sporov, vendar pa le tiste, za katere je pristojnost za izvensodno poravnavanje sporov posebej urejena z zakonom. Zakonodajalec v predlogu zakona kot primer takšne ureditve navaja ureditev obveznega predhodnega poravnavanja v sporih z državo po zakonu, ki ureja državno pravobranilstvo (sedaj 27. člen Zakona o državnem odvetništvu - ZDOdv), in institut poravnave v kazenski zadevah (161.a člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP).¹

10Za presojo, ali gre z zakonom urejeno pristojnost izvensodnega poravnavanja sporov tudi v primeru postopka z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic, so relevantne določbe ZPacP, ki ta postopek urejajo.

11Postopek z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic je urejen v določbah 56. do 63. člena ZPacP in poteka pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, kar vključuje tudi zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti. Gre za neformalen postopek, in sicer ne glede na to, da je za vložitev zahteve predpisan rok, pristojna oseba izvajalca pa opravi ustno obravnavo. Izvajalec oziroma njegova pristojna oseba v tem postopku namreč o ničemer ne odloča. Njegov namen je zgolj sklenitev dogovora o načinu rešitve spora (62. člen ZPacP) in kot tak ta postopek pomeni (zgolj) predpostavko za vložitev zahteve za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic (prvi odstavek 66. člena ZPacP). Šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo, v katerem je za odločanje pristojna Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (prvi odstavek 64. člena ZPacP) in v katerem se subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; 65. člen ZPacP), pa se opravi pripravljalni narok, katerega namen je med drugim sklenitev izvensodne poravnave oziroma pridobitev soglasja za pričetek postopka mediacije (70. člen ZPacP).

12Določba 70. člena ZPacP, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, se torej ne nanaša na postopek o zahtevi za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic (ki je predmet tožnikove prošnje in s tem tega upravnega spora), temveč na postopek z zahtevo za drugo obravnavno, ki (drugače kot postopek o zahtevi za prvo obravnavo) poteka po formaliziranem postopku pred za to posebej ustanovljenim organom in ki ureja postopek izvensodnega poravnavanja pred tem organom oziroma postopek v zvezi z mediacijo. Enako velja za določbo 75. člena ZPacP, na katero se tožnik prav tako smiselno sklicuje v tožbi.

13Zakonodajalec tako ni uredil pristojnosti za izvensodno poravnavanje sporov že v okviru postopka o zahtevi za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic. Take narave namreč ni mogoče pripisati dogovoru o načinu rešitve spora iz 62. člena ZPacP. To izhaja že iz tega, da gre za postopek, ki ga vodi pristojna oseba javnega ali zasebnega izvajalca zdravstvene dejavnosti. Prav tako to izhaja iz poimenovanja tega instituta ter dejstva, da je možnost dogovarjanja o povrnitvi škode omejena zgolj na vrednost do 300 evrov. Poleg tega pa zakonodajalec dogovora ne obravnava kot izvensodne obravnave tudi s tem, ko je nespoštovanje dogovora določil kot eno izmed predpostavk za vložitev zahteve za drugo obravnavo (druga alineja prvega odstavka 66. člena ZPacP). V postopku o drugi zahtevi pa se (kot že rečeno) pred članom komisije bodisi sklene izvensodna poravnava (oziroma sporazum o mediaciji) bodisi komisija o drugi zahtevi odloči, zoper to odločitev pa je dopustno sodno varstvo (drugi odstavek 79. člena ZPacP).

14Po povedanem postopek o zahtevi za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic ni postopek sodnega varstva v smislu drugega odstavka 1. člena in prvega odstavka 7. člena ZBPP. Zato je pravilna toženkina presoja, da BPP za ta postopek ni mogoče dodeliti. Na drugačno presojo pa ne vpliva niti tožbeno sklicevanje na četrti odstavek 1. člena ZBPP, po katerem se je upravičenec do BPP dolžan prizadevati za izvensodno razrešitev razmerja, in prvi odstavek 26. člena ZBPP, iz katerega izhaja, da je med oblikami pravne pomoči tudi pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave. Z nobeno od navedenih določb namreč ni določeno, za katere postopke se lahko dodeli BPP (kar je predmet tega spora), temveč zgolj, da se je upravičenec do BPP v postopkih, za katere je BPP sploh mogoče dodeliti, dolžan prizadevati za izvensodno rešitev spora in s tem (tudi) za zmanjšanje stroškov postopka, ter da se mu BPP v teh postopkih dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje za sklepanje izvensodne poravnave.

15Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

16Kot je bilo že navedeno v 7. točki te obrazložitve, med strankami ni sporna pravno odločilna okoliščina, na katero je toženka oprla svojo odločitev, to je, da je predmet tožnikove prošnje za dodelitev BPP pravno svetovanje in zastopanje v postopku z zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic. Ker je bila glede na tako nesporno dejansko okoliščino sporna le pravilna uporaba določb ZBPP in ZPacP - sporna je bila torej le pravilna uporaba prava, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Gl. Predlog zakona o brezplačni pravni pomoči, EPA 1301 - II - hitri postopek, Poročevalec št. 77 (12. 9. 200), str. 34.