66. člen ZPacP

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi pravici, to je o kršitvi tožnikove pravice iz 11. člena ZPacP, vendar pa je odločitev po vsebini takšna, da očitno ne posega v tožnikovo pravico oz. njegov pravni položaj. Z izpodbijano odločbo je bila ugotovljena kršitev tožnikove pravice, medtem ko izpodbijani akt tožniku npr. ne nalaga izpolnitve kakšne obveznosti. Zato tudi v primeru, da bi sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, ne bi prišlo do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Navedeno toliko bolj drži, ker tožnik v tožbi ne oporeka samemu izreku izpodbijane odločbe, pač pa se izrecno ne strinja z njeno obrazložitvijo. Na splošno pa je izrek (upravne) odločbe tisti, ki zavezuje, medtem ko obrazložitev takšnega učinka nima. Ker torej izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožnik nima pravnega interesa za vodenje upravnega spora zoper izpodbijano odločbo.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno le, kaj trdi ena in kaj druga stranka, izostali pa so razlogi, zaradi katerih toženka sodi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za vodenje druge obravnave po prvem odstavku 66. člena ZPacP, tj. na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov je sama presodila, da sklenjeni dogovor ni bil izvršen. Tožnica je že v postopku pred toženko izrecno navedla in pojasnila, zakaj meni, da za vodenje druge obravnave v tem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPacP. Toženka se do teh navedb ni opredelila in ni konkretizirano obrazložila razlogov o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je sprejela odločitev, da je pristojna za odločanje o drugi zahtevi oziroma da so izpolnjeni pogoji za vodenje druge obravnave po prvem odstavku 66. člena ZPacP. Ravno to pa je bistveno za odločitev o zadevi, saj gre za eno prvih in ključnih vprašanj, ki ga je treba v postopku najprej ugotoviti in razčistiti. Taka obrazložitev ne omogoča, da bi sodišče presodilo, ali je toženka pravilno štela, da so pogoji za drugo obravnavo druge zahteve podani, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Uspešno zaključen postopek prve obravnave po ZPacP ni vedno predpogoj za podajo druge zahteve pri Komisiji. Ker je tožnik (dopolnjeno) zahtevo za izvedbo prve obravnave podal 10. 9. 2020, prva obravnava pa še vedno ni bila razpisana niti do vložitve zahteve za drugo obravnavo 2. 10. 2020, je bil s tem prekoračen 15 dnevni rok od vložitve prve zahteve za določitev termina obravnave, hkrati pa mora pacient v takem primeru, kadar ni razpisana prva obravnava, že v roku 30 dni od podaje pravočasne in pravilno vložene prve zahteve podati drugo zahtevo, za obravnavo katere je pristojna Komisija. Tožnik je ravno zato, ker prva obravnava ni bila razpisana, zahtevo za drugo obravnavo vložil pravočasno.

V primeru nepopolne ali nerazumljive vloge oz. zahteve za drugo obravnavo, ki ni popravljena in dopolnjena v odrejenem roku ali v primeru, da je prepozna ali anonimna, je predsednik Komisije pooblaščen, da jo zavrže.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, zato je ugovor tožeče stranke glede kršitev postopka utemeljen.

V obravnavani zadevi ni podlage za odločitev na podlagi druge alineje drugega odstavka 69. člena ZPacP, torej za odstop zadeve v reševanje Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Postopek za prekinitev prestajanja kazni zapora teče oziroma je tekel v skladu z določbami ZIKS-1, v tej zadevi pa se obravnava prva in nato druga zahteva za obravnavo kršitev pacientovih pravic tožniku.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo zahtevo za drugo obravnavo zaradi kršitve pacientovih pravic, navedenih v 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 12. in 13. alineji prvega odstavka 5. člena ZPacP s tem, ko izvajalec oz. pri izvajalcu zaposleni zdravnik dne 23. 1. 2015 ni opravil pregleda s področja MDPŠ, marveč je tožnika napotil na izbranega zdravnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, kršitev pravil postopka in kršitev ustavnih pravic pa sodišče tudi ni našlo.

V primeru, če pritožnik ne podpiše zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se lahko pritožbeni postopek na željo prijavitelja nadaljuje. Upoštevaje načelo neformalnosti je toženka pravilno zaključila, da je tožnica štela vlogo prizadete stranke za popolno in je pričela s postopkom obravnavanja prve zahteve prizadete stranke zaradi domnevno neustreznega odnosa njenih delavcev, postopek obravnave pa se ni zaključil z dogovorom. Po določbi 65. člena ZPacP se šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v ZPacP ni določeno drugače. Izrečeni ukrepi so skladni z določbami 78. člena ZPacP, ki določa, da lahko senat Komisije, če zahtevi ugodi izvajalci zdravstvenih storitev izreče opomin, ki se lahko javno objavi na spletni strani Komisije (peta alinea drugega odstavka 78. člena ZPacP).

Predsednica Komisije je tožnikovi zahtevi zavrgla iz razloga, ker naj Komisija ne bi bila pristojna za reševanje teh zahtev. Iz 2. odstavka 69. člena ZPacP, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, izhaja, da predsednik Komisije zadevo odstopi pristojnemu organu, če reševanje druge zahteve ni v pristojnosti Komisije. Predsednica Komisije bi ob ugotovitvi, da v konkretni zadevi Komisija ni prisojna za reševanje tožnikovih zahtev za drugo obravnavo, morala navedeni zahtevi odstopiti pristojnemu organu. Tudi po 23. členu ZUP mora organ po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost in mora po 4. odstavku 65. člena ZUP v primeru nepristojnosti vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu. Če pa organ ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, brez odlašanja izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi stvarne nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.