VSK Sodba I Cp 394/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.486,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju sodišče) je v ponovljenem sojenju ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (tožnica) do prve toženke (toženka) v višini 20.605,40 EUR z obrestmi, ki tečejo od 6.2.2015 dalje do plačila (terjatev na dan izdaje sodbe 15.3.2022 znaša 32.325,50 EUR) in obstoj terjatve toženke do tožnice v skupni višini na dan izdaje sodbe 830,61 EUR in 6.300,00 EUR, ugovor pobotanja toženke glede terjatve v višini 2.000,00 EUR pa je zavrnilo (točki II in III izreka). Pod točko IV izreka je pobotalo terjatve tožnice s terjatvami toženke, tudi tisto, o kateri je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, do zneska 32.325,50 EUR. Pod točko V izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji oba toženca plačata 161.133,78 EUR z obrestmi in pravdne stroške ter pod točko VI tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 11.867,84 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica je zoper sodbo vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, uveljavlja tudi kršitev iz 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, zahteva povrnitev stroškov, tudi pritožbenih.

Razlogi sodišča, da najemno razmerje za poslovni prostor, za katerega je bila sklenjena pogodba za določen čas od 30.4.2005 do 1.5.2010 in ki se je kasneje transformirala v najemno pogodbo za nedoločen čas, v času, ko je tožena stranka samovoljno odvzela posest, ni več veljalo oz. da je prišlo do veljavnega odstopa, ne držijo. Najemna pogodba je bila transformirana v pogodbo za nedoločen čas na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP). Toženka ni veljavno odstopila od najemne pogodbe. Pogoji so določeni v 28. členu ZPSPP, podana mora biti zamuda s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko je na to najemodajalec najemnika opomnil, a toženka pritožnice glede zamude s plačilom najemnine ni nikoli opomnila. Ni poslala opomina, ni povedala konkretno, katero najemnino je dolžna ali za katero obdobje. To, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 256/2014 z dne 13.4.2015 pritožnici naložena v plačilo določena najemnina, ne pomeni, da je šlo za pravilen in pravno učinkovit odstop od najemne pogodbe. Dne 25.4.2012 je bila najemna pogodba še vedno v veljavi, takrat pogoji za odstop po 28. členu ZPSPP niso bili izpolnjeni. Iz dopisa z dne 18.11.2011 ne izhaja, kot zmotno meni sodišče, da bi šlo za opomin v smislu 28. člena ZPSPP. Dopis je le odgovor na dopis pritožnice z dne 11.11.2011, s katerim je zavračala račun toženke z dne 19.10.2011, ker ni bil izdan skladno s sklenjeno najemno pogodbo in ker je imela preplačilo najemnin. V tem času so tudi potekala pogajanja glede sklenitve nove pogodbe. Pritožnica je bila prepričana, da glede na te okoliščine ni dolžna plačevati nikakršne najemnine. Sodišče je spregledalo izpovedbo priče A. A. na naroku dne 17.1.2022 (stran 3, 4 in 5 prepisa zvočnega posnetka), ki je povedal, da tožnica pisnega opomina glede neplačil najemnine s strani toženke ni prejela, ker je sam to odvetniku toženke, ki je poslal odstop od pogodbe, tudi napisal in očital. Pritožnica je zaslišana kot stranka povedala, da ji je toženka prinesla v podpis anekse, kateri so spreminjali prvotno dogovorjeno najemnino, pri čemer pa je te anekse toženka pritožnici nosila v podpis za nazaj. Priča A. A. je tudi povedal, da se tega spominja in da je v zvezi s tem tudi sam toženki poslal nekaj dopisov. Teh aneksov pritožnica ni želela podpisati, ker so se nanašali za nazaj, pri čemer je želela urediti stanje za naprej. Med pravdnima strankama je celo prišlo do skupnega sestanka, na katerem sta s pomočjo odvetnika A. A. skušali rešiti nastalo situacijo, pri čemer toženka ni nasprotovala temu, da bi se pretekla preplačila upoštevala in da bi za naprej na novo uredili najemno razmerje. V zvezi s tem je odvetnik A. A. celo sestavil osnutek sporazuma, skladno z dogovorom na skupnem sestanku, kar je zaslišan kot priča, tudi potrdil. Toženka pa si je nato premislila in sporazuma ter nove najemne pogodbe ni želela podpisati. Očitno torej je, da je na sestanku med pravdnima strankama prišlo do določenega soglasja glede ureditve razmerij na način, da se bo med pravdnima strankama sklenila nova pisna najemna pogodba z novo višino najemnine in da se bo za nazaj upoštevalo preplačilo.

Tudi stališče sodišča, da je pritožnica, ki je po poteku najemne pogodbe plačevala višje najemnine po računih toženke, s tem na konkludenten način pristala na zvišanje najemnine, je zmotno. Tožnica je izpovedala, da je to storila iz strahu, ker se je bala, da bo izgubila poslovni prostor. Štela je, da ima preplačilo. Da je s tem pristala na višjo najemnino, je izvedela šele s prejemom sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13.4.2015. Tudi ne drži, da je predlog za izvršbo šteti kot pisni opomin v smislu drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sicer pa tožena stranka v tem postopku ni podala nobenih konkretnih navedb o tem, kdaj naj bi tožnico pisno pozvala k plačilu zapadlih najemnin in kdaj naj bi na tak način izpolnila procesne predpostavke za odstop od najemne pogodbe. Sklicevala se je na videoposnetke, ki jih je sodišče vpogledalo v dokazne namene ter pravilno zaključilo, da ne predstavljajo opomina v smislu plačila najemnine, saj se nanašajo na čas po 10.2.2012, ko je toženka že poslala odstop od pogodbe.

Pritožnica s tem, ko je imela poslovni prostor v posesti, ni ohranjala protipravnega stanja, kot zaključuje sodišče na strani 23 sodbe, temveč je bila prepričana, da ima do posesti pravico. Na to kažejo njena ravnanja, ko je zoper izpraznitveni nalog vložila ugovor. Očitno je tudi toženka vedela, da mora za prevzem poslovnega prostora v posest pridobiti odločbo sodišča, saj sicer izpraznitvenega naloga glede na odstop z dne 10.2.2012 ne bi vlagala. Protipravnosti ravnanja z dne 25.4.2012 se je nedvomno zavedala. To, da je vložila izpraznitveni nalog, dokazuje, da dne 25.4.2012 ni imela podlage v zakonu, da zamenja ključavnico vhodnih vrat in tako tožnici onemogoči opravljanje dejavnosti, kar je za posledico imelo škodo, ki je predmet tega postopka.

Razlogovanje sodišča, da izdaja pravnomočne obsodilne kazenske sodbe (toženka je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja samovoljnosti s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 30011/2012 z dne 19.1.2015) ne pomeni, da je bilo ravnanje obeh tožencev dne 25.4.2012 protipravno, je zmotno. Zmotno so uporabljene določbe 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka si je samovoljno vzela pravico, za katero je mislila, da ji pripada, ko potem, ko je toženec v večernih urah 25.4.2012 brez dovoljenja tožnice zamenjal ključavnici in toženki izročil ključe, teh ni izročila tožnici kljub zahtevi, s tem dejanjem je pridobila posest nad predmetnim poslovnim prostorom. V motenjski pravdi je bilo toženki naloženo, da v osmih dneh izroči tožnici ključe zamenjane ključavnice, pa tega ni storila (sklep Okrajnega sodišča v Piranu P 88/2012 z dne 20.9.2012 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 849/2012 z dne 16.1.2013).

Sodišče je vezano na kazensko sodbo, dokazano je torej, da je toženka 25.4.2012 ravnala samovoljno in protipravno. Škoda izvira iz tega protipravnega ravnanja. Pritožnica je izgubila posest, dostop do blaga, tega ni mogla prodajati naprej in z zaslužkom plačevati dobavitelje, prav tako je bila onemogočena s plačilom prispevkov delavcem, ki jih sicer ne bi odpustila. Svojo dejavnost bi lahko še naprej opravljala. Dejstvo je, da toženka 25.4.2012 ni razpolagala z nobenim pravnomočnim sklepom, ki bi ji omogočal, da tožnico izseli iz poslovnega prostora.

Sodišče prve stopnje je tožnici kot škodo iz naslova odškodnine za blago, ki je bilo na dan 25.4.2012 v trgovini, priznalo znesek 20.605,40 EUR, s čimer se pritožnica ne strinja in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je ves čas postopka poudarjala, ji je tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem povzročila t.i. dokazno stisko, saj je celotna dokumentacija o njenem poslovanju ostala v trgovini in ji je tako tožena stranka onemogočila, da bi na podlagi dokumentacije dokazala, da je bilo v trgovini več blaga. Zaradi dokazne stiske je pritožnica sprejela popis blaga, ki ga je opravila tožena stranka ob vdoru v trgovino. Iz popisa blaga izhaja, da ga je bilo v trgovini za 27.144,23 EUR, od tega je ocenjeni DDV znašal 2.467,41 EUR, razlika znaša 24.676,00 EUR. Prav ta znesek je škoda, ki jo je utrpela zaradi ravnanja tožene stranke, saj če do škodnega dogodka ne bi prišlo, bi lahko s prodajo tega blaga zaslužila (najmanj) ta znesek. V predmetnem postopku je namreč tožnica zahtevala navadno škodo kot tudi škodo iz naslova izgubljenega dobička, zato je upravičena do celotnega zneska v višini 24.676,00 EUR. Ob tem še opozarja, da je bila z odtujitvijo zalog oškodovana ne samo za vrednost zaloge, temveč tudi za maržo, torej za znesek, ki bi ga zaslužila s prodajo tega blaga, kar je tudi uveljavljala kot škodo v tem postopku, sodišče pa je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Sodišče je v zvezi z odškodnino zmotno zaključilo, da drugi toženec ni pasivno legitimiran. Kot je obrazložilo že sodišče, je ključavnico zamenjal drugi toženec v soglasju s toženko, ki je to dejanje odobrila. Dejansko sta oba ravnala skupaj in skupaj povzročila škodo. Prav zamenjava ključavnice je bilo tisto dejanje, ki je tožnici onemogočilo dostop do zaloge blaga, katero bi lahko uporabila. Toženca sta ravnala skupaj in sta skupaj povzročila škodo, zato sta zanjo solidarno odgovorna.

Zmoten je zaključek, da obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke glede plačila električne energije, znesek 426,26 EUR se ne nanaša na plačilo električne energije le za čas, ko je bila v lokalu tožnica, pač pa tudi za kasnejše obdobje. Glede plačila stroškov najema skladišča za predmete tožnice je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka ni dokazala, za koliko časa in koliko naj bi dejansko plačala za najem skladišča. Njena izpovedba ne more biti merodajna, saj je tožena stranka v času do 25.4.2012 zoper tožnico ravnala zlonamerno, storila je kaznivo dejanje na škodo tožnice, zato njena izpovedba, da naj bi mesečno plačevala 150,00 EUR na roke v gotovini ne more biti dokaz, da je tak znesek tudi dejansko plačevala. Glede na to, da je toženka podjetnica in da je nato v lokalu opravljala trgovinsko dejavnost, ji je gotovo znano, da se najem dokazuje z ustreznimi pogodbami in dokazili o plačilu. Nenazadnje ni verjeti toženki, da je pravni osebi najemnino plačevala v gotovini na roke, saj je splošno znano, da pravne osebe ne morejo sprejemati gotovine, še posebej ne na roke in brez potrdil o prejemu. Poleg tega tožena stranka ni izkazala, da je dejansko plačala v pobot uveljavljeno najemnino, ravno tako tudi ne, da je bila družba A. d.o.o. upravičena ta prostor oddajati v najem. Ker gre za poslovni prostor, bi zanj morala biti sklenjena pisna najemna pogodba, in plačan ustrezen davek. Neizkazana je tudi višina najemnine. Račun z dne 2.12.2015 izkazuje najemnino za čas od 1.12.2015 do 31.12.2015, tožena stranka pa trdi, naj bi tožnica prevzela stvari že 9.11.2015, sicer pa je že sodišče zaključilo, da dokaz ni relevanten, pa vendarle te navedbe tožene stranke kažejo, da jim ne gre verjeti.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Pravilni so dejanski zaključki in pravni sklep sodišča glede veljavnosti odstopa od najemne pogodbe. Tožnica je zatem poslovni prostor zasedala brez pravne podlage, česa drugega tudi kazenska sodba ne ugotavlja. Če bi prostor po prenehanju najema izpraznila, do škode ne bi prišlo. Do marže tožnica ne more biti upravičena, saj gre v takem primeru za dobiček. Trditve o neutemeljenosti terjatve zaradi plačila računa za električno energijo so neutemeljene, pa tudi nedovoljene pritožbene novote. Izkazani so tudi stroški najema skladišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica in toženka kot samostojni podjetnici 30.4.2005 sklenili najemno pogodbo, s katero je toženka tožnici oddala v najem opremljen poslovni prostor – minimarket, v izmeri 98 m², za obdobje od 1.5.2005 do 1.5.2010. Tožnica je v poslovnem prostoru do 25.4.2012 opravljala svojo dejavnost, Market A., za prodajo prehrambenih proizvodov in drugih artiklov ter na tem naslovu imela sedež svoje dejavnosti. V najemni pogodbi je bila določena najemnina v višini 1.000,00 EUR mesečno, s tem, da je dejansko toženka izstavljala račune za najemnino od 1.6.2006 dalje za poletno obdobje po 1.200,00 EUR mesečno, od 1.7.2009 pa za poletno obdobje po 1.500,00 EUR mesečno, sicer pa 1.200,00 EUR mesečno, kar je tožnica tudi plačevala. Nova najemna pogodba za obdobje po 1.5.2010 ni bila podpisana, tudi ne aneksi, s katerimi je bila predlagana (in plačevana) že od 1.6.2006 višja najemnina, vendar je bila pogodba z izpolnitvenimi ravnanji obeh strank realizirana (plačilo višje najemnine s strani tožnice ter omogočanje najema s strani toženke). Najemna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, je bila obnovljena za nedoločen čas (27. člen ZPSPP - to je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 256/2014 z dne 13.4.2015, v zvezi s sodbo VSM I Cp 106/2016 z dne 6.5.2016, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku toženke (tam tožnice), ki je uveljavljala plačilo neplačanih zapadlih najemnin), najemnina je znašala 1,200,00 EUR oz. v poletnih mesecih 1.500,00 EUR. Toženka je tožnico večkrat opominjala na plačilo neplačanih najemnin, ko tožnica ni plačala najemnin za mesece od oktobra do decembra 2010 ter od septembra do decembra 2011 in najemnin od 1.1.2012 dalje. Tožnica je v zvezi s tem navedla, da je menila, da ima preplačilo, glede na znesek najemnine, določen v najemni pogodbi z dne 30.4.2005, kar se naknadno v pravdnem postopku pred sodiščem v Mariboru ni izkazalo kot resnično. Toženka je tožnici 10.2.2012 podala odstop od najemne pogodbe, ki ga je tožnica prejela 11.2.2012, iz razloga neplačevanja najemnine ter zahtevala izročitev poslovnega prostora, prostega oseb in stvari najkasneje do 14.3.2012.

6Glede na trditveno podlago tožbe in odgovora nanjo je, tudi upoštevaje ugotovljena dejstva (sklenjena oz. za nedoločen čas obnovljena in zatem iz krivdnih razlogov odpovedana najemna pogodba), presoja, ali je tožbeni zahtevek (delno) utemeljen, prvenstveno odvisna od predhodne rešitve vprašanja, če je med tožnico in toženko obstajalo najemno razmerje še v času, ko sta toženca zamenjala ključavnico in tožnici odvzela posest. Zatrjevana škoda tožnice je po njenih trditvah posledica tega dejanja, zaradi katerega ji je bilo onemogočeno opravljanje dejavnosti v najetem poslovnem prostoru. Ta škoda pa je lahko podana le v primeru, če je med tožnico in toženko v času menjave ključavnice obstajalo veljavno najemno razmerje. Če je najemna pogodba bila veljavno odpovedana, tožnica ni imela več pravnega temelja za uporabo poslovnega prostora, posledično ji ne bi mogla nastati zatrjevana škoda glede izgube dobička (tako tudi sodna praksa v podobnih primerih, npr. sodba VS RS II Ips 274/2014 z dne 14.7.2016). Toženka je trdila, da je od pogodbe odstopila iz krivdnih razlogov, tožnica se je temu protivila, trdila je, da ti niso bili podani, ker je imela preplačilo, kar pa se je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izkazalo za neutemeljeno, saj ji je bilo s pravnomočno sodbo naloženo plačilo zapadlih neplačanih zneskov najemnin, kot jih je terjala toženka.

7Če je torej toženka zaradi tožničine kršitve pogodbene obveznosti od pogodbe veljavno odstopila in s tem pridobila pravno podlago za prevzem posesti in so bili razlogi za prenehanje najemne pogodbe na strani tožnice, ravnanja toženke in tudi ne toženca ni moč opredeliti kot protipravnega ravnanja, ki bi vodilo do njune odškodninske odgovornosti za zatrjevano škodo, izvirajočo iz nemožnosti opravljanja dejavnosti v najetih poslovnih prostorih. Tako je npr. Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 213/2008 z dne 15.11.2011 zapisalo, da bi morala stranka skladno z načelom dobre vere in poštenja izkazati, da je kot najemojemalka skušala urediti osnovne pogoje za opravljanje dejavnosti, torej skleniti najemno pogodbo s toženo stranko ali pa poiskati drugo ustrezno lokacijo, kjer bi poskušala svoje zaveze izpolniti, ne pa se zanašati na ohranjanje protipravnega stanja s posedovanjem prostorov tožene stranke brez veljavnega pravnega temelja, kot tudi, da ni nikakor mogoče pristati na to, da bi tožeča stranka na podlagi resda dobljene motenjske pravde, v kateri so se ugotavljale dejanske okoliščine glede posesti, a brez veljavne pravne podlage, utemeljeno pričakovala dobiček, ko ni imela več veljavne najemne pogodbe za poslovni prostor, v katerem je načrtovala nadaljevanje svoje dejavnosti.

8Razlogi pritožbe, da je tožnica imela pravni naslov za uporabo poslovnih prostorov tudi zato, ker je ugovarjala izpraznitvenemu nalogu, ker je uspela v motenjski pravdi in tudi ker je bila toženka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena, so torej neutemeljeni (čeprav seveda drži, da je samopomoč kot oblika reševanja sporov izključena ter bi morala toženka pridobiti pravnomočno sodno odločbo, ki bi tožnici nalagala izpraznitev poslovnega prostora in izročitev v posest, ne pa samovoljno zamenjati ključavnico). Škoda zaradi izgube dobička lahko izvira le iz nemožnosti opravljanja dejavnosti v najetih poslovnih prostorih.

9Sodišče je pojasnilo, da je neplačevanje najemnine eden od v 28. členu ZPSPP določenih krivdnih razlogov (zamuda s plačilom najemnine dva meseca od dneva opominjanja). Odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov učinkuje od dneva, ko je prejemnik prejel odstopno izjavo. Po določbah ZPSPP in tudi sicer po splošnih obligacijskih pravilih je opomin predpostavka, da nastane dolžnikova zamuda. Upnik mora dolžnika najprej pozvati, da izpolni svojo obveznost. V sodni praksi je zavzeto stališče, da je v takih primerih od okoliščin primera odvisno, ali mora biti izrecen ali se lahko izjavi s konkludentnimi dejanji, bistveno pa je, da iz izjave (toženke) nedvoumno izhaja, da dolžnika (torej tožnico) poziva k izpolnitvi obveznosti - plačilu določenih konkretnih zneskov najemnin v določenem časovnem trenutku in da neupoštevanje opomina pomeni kršitev dolžnosti, iz katerih izvirajo tudi določene pravice toženke (prim. sodba VS RS II Ips 831/2009). Najemnik mora biti po določbah ZPSPP v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko ga je na to najemodajalec opomnil. Če so te predpostavke izpolnjene, je odstop od pogodbe učinkovit.

10Toženka trdi, da je zaradi neplačevanja najemnin pridobila pravico do posesti, ko je iz tega razloga od pogodbe odstopila. Sodišče je v sodbi odločilna dejstva ugotovilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je od pogodbe veljavno odstopila. Opomin z dne 18.11.2011, ki ga je tožnica prejela (prejem te listine je tožnica tudi na zaslišanju potrdila – list. št. 442), je bil jasen, opredeljena je bila obveza tožnice – plačilo že zapadlega a neplačanega obroka najemnine za mesec oktober 2011. Poleg tega je bila tožnica v zadnji četrtini tega leta opomnjena na plačilo treh v letu 2010 neplačanih najemnin (oktober do december), tudi ustno je bila s strani toženke večkrat pozvana na plačilo. Trditve pritožbe, da predloga za izvršbo ni moč šteti za opomin, upoštevaje že razloženo obliko in vsebino opomina, ne držijo, tudi ne očitek, da v opominih ni bila določno opredeljena zapadla neporavnana obveznost tožnice. Tudi če so med strankama najemne pogodbe potekala pogajanja glede morebitne sklenitve pisne pogodbe in določitve višine najemnine, do dogovora ni prišlo, v tem obsegu se pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki poda oceno izpovedb strank in tudi priče A. A. (predvsem točka 19), in je pritožba z opisovanjem dogovarjanj v tej smeri ni izpodbila. Dne 10.2.2012 je bil podan odstop, 11.2.2012 je tožnica to izjavo prejela ter je ta dan odstop učinkoval (potekla sta dva meseca od opomina). Glede procesne graje, da tožena stranka v tem postopku ni podala nobenih konkretnih navedb o tem, kdaj naj bi tožnico pisno pozvala k plačilu zapadlih najemnin in kdaj naj bi na tak način izpolnila procesne predpostavke za odstop od najemne pogodbe, je pritožnico napotiti na pravočasne navedbe toženke v 1. pripravljalni vlogi, npr. pod točko 6.

11Toženka je zaradi tožničine kršitve pogodbene obveznosti od pogodbe veljavno odstopila in s tem pridobila pravno podlago za prevzem posesti ter tožnica ni upravičena do odškodnine za vtoževano škodo zaradi nemožnosti opravljanja dejavnosti v teh poslovnih prostorih (izgubljeni dobiček). Glede navadne škode pa pritožba sama izpostavi, da je zaradi ugotavljanja višine le te sprejela popis blaga, ki ga je opravila tožena stranka ob prevzemu posesti. Ni slediti laični oceni pritožnice, da je razlika med zneskom 27.144,23 EUR in ocenjenim DDV 2.467,41 EUR, torej znesek 24.676,00 EUR škoda, ki jo je utrpela. Razlogi, da bi, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, lahko s prodajo tega blaga zaslužila (najmanj) ta znesek, so v osnovi zmotni, saj kot že zgoraj povzeto, do izgube na dobičku ni upravičena. Pritožnica neutemeljeno očita, da je sodišče zmotno zaključilo, da drugi toženec ni pasivno legitimiran. Razlogi sodišča so pravilni, tožnica je glede tega zahtevka trdila, da si je zaloge prilastila toženka in s tem povzročila škodo, v okviru teh trditev je odločeno.

12Trditve, da se znesek 426,26 EUR po računu za plačilo električne energije ne nanaša le za čas, ko je bila v lokalu pritožnica, pač pa tudi za kasnejše obdobje, so posplošene (in tudi nedovoljene pritožbene novote, v postopku na prvi stopnji je pravočasno podala le ugovor zastaranja – 337. člen ZPP), ugotovljeno je, da se račun nanaša na mesec april 2012, v katerem je tožnica še opravljala dejavnost.

13Pri presoji stroškov skladiščenja niso podane očitane pomanjkljivosti pri uporabi metodološkega napotka dokazovanja iz 8. člena ZPP – ocena vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter upoštevanje uspeha celotnega postopka. Sodišče je izvedlo predlagane dokaze, jih ocenilo in na podlagi tako opravljene analitične dokazne ocene napravilo tudi sintetični dokazni zaključek. Takšni procesno pravilno izdelani dokazni oceni sodišče druge stopnje pritrjuje. V zadostnem obsegu implicira tudi vse odgovore na tožničine očitke. Toženka je po prevzemu posesti predmete dala v hrambo, o tem tožnico obvestila in pozvala, da jih prevzame, kar je slednja storila šele v novembru 2015. Ni ocenjena le izpovedba toženke, pač pa tudi listinski dokazi, tudi dopisi toženke tožnici, s katerimi jo seznanja s stroški hrambe. Ugotovljen je način plačila "na roke" in razlogi zanj, česar pritožba, ki v plačilo dvomi, z navedbami o splošno znanem dejstvu, da pravne osebe poslujejo le pisno, in da višina najemnine ni izkazana, ni izpodbila. Sicer pa bi se plačilu lahko izognila, če bi stvari takoj prevzela.

14Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani ter je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo, saj je glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno, uradoma upoštevnih kršitev pa pritožbeno sodišče ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP ter 353. člen ZPP).

15V posledici neuspeha je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni glede na določbe Odvetniške tarife v okviru specificirane zahteve na 1.200,00 EUR nagrade, povečano za 2% oz. 1% materialnih stroškov (11. člen) in 22% DDV (165. in 154. člen ZPP). Opravilo pregleda listin pa je zajeto v sestavi odgovora na pritožbo.