VSL Sklep I Cp 1967/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep o stroških.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 55,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2021 dalje, tožeča stranka pa mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 353,66 EUR.

2Tožeča stranka je zoper stroškovno odločitev vložila pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da sklep o stroških spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialnopravne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je sledilo toženčevemu sklicevanju na izjemo od splošnega pravila za povrnitev stroškov iz 154. člena ZPP, po katerem sodišče o stroških postopka odloči glede na načelo uspeha. Iz stanja zadeve jasno izhaja, da je tožeča stranka v pravdi uspela v celoti. Pogoji iz 157. člena ZPP niso bili izpolnjeni. Toženec je tožbeni zahtevek pripoznal šele v prvi pripravljalni vlogi. Za uporabo 157. člena ZPP bi moral toženec pripoznati zahtevek v svoji prvi vlogi sodišču, to pa je bil njegov ugovor v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ne strinja se z argumentacijo sodišča, da je kot javni gospodarski subjekt dolžna popolno in argumentirano odgovoriti na potrošnikovo reklamacijo, ko je bilo v obravnavanem primeru jasno, da toženec kljub prejetim pojasnilom venomer vlaga nove reklamacije. Izvršba za neplačani del obveznosti v višini 55,36 EUR je bila nedvomno potrebna in je toženec kot dolžnik dal povod zanjo. Toženec je dal povod za tožbo najprej z neplačilom obveznosti, nato pa še z obrazloženim ugovorom v postopku izvršbe. Navaja še, da je predpravdna komunikacija toženca potekala z namenom izognitve plačilu zaračunanega zneska, ne pa izpolnitvi zahtevka.

3Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve o stroških.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je tožeča stranka tožencu izstavila račun, ki se je glasil na znesek 143,12 EUR. Toženec je plačal 87,76 EUR, kot je po njegovem mnenju znašal pravilen obračun opravljene storitve, zahtevani preostanek po računu pa je reklamiral. Tožeča stranka je na njegovo reklamacijo z dopisom odgovorila. Toženec pa je obračun ponovno reklamiral z dopisom z dne 26. 11. 2021, s katerim je prerekal postavke iz izstavljenega računa. Na to reklamacijo tožeča stranka ni odgovorila, ampak je vložila predlog za izvršbo.

6Glede na določbo prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predstavljajo navedene dejanske ugotovitve neizpodbojno dejansko podlago stroškovne odločitve, ki je predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Obravnavani spor je namreč spor majhne vrednosti¹, sodbe ali sklepa, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko podlago pravilno uporabilo materialno pravo, ki izhaja iz določbe 157. člena ZPP. Gre namreč za določbo materialnopravne narave, saj uzakonja pravilo, po katerem sodišče odloča o tem, kdo nosi stroške postopka v primeru, ko pride do njegovega zaključka s sodbo na podlagi pripoznave. Iz 157. člena ZPP izhaja, da mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

8Pravilno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da sta za uporabo navedenega določila potrebna dva pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Glede prvega je sodišče prve stopnje glede na povzeto dejansko stanje, pravilno zaključilo, da toženec ni dal povoda za tožbo. Toženec je argumentirano navajal, v čem vidi problem obračuna opravljene storitve, vendar tožeča stranka na njegovo reklamacijo ni odgovorila, čeprav je bilo to, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, njena obveznost. Po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot)² sta pravdni stranki v razmerju potrošnika in podjetja, ki opravlja storitve. Po določbi 25.b člena ZVPot mora podjetje potrošniku že pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način zagotoviti informacijo o končni ceni storitve, vključno z davki ali način izračuna cene, če je zaradi narave storitve ni mogoče izračunati vnaprej. Da bi tožeča stranka toženca informirala o ceni storitve že vnaprej, ni zatrjevala. Takšno informiranost bi mu zato morala zagotoviti vsaj ob izstavitvi računa. Iz (neizpodbojne) dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je to storila šele z dopolnitvijo tožbe v tem pravdnem postopku. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o izpolnjenosti prvega pogoja, torej da toženec ni dal povoda za tožbo.

9Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj. Tožeča stranka je za prerekani in neplačani del računa vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi, ki mu je toženec ugovarjal. Nesmiselna je pritožbena navedba, da bi moral toženec pripoznati tožbeni zahtevek že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, če bi si hotel zagotoviti nastop učinka iz 157. člena ZPP, saj v takšnem primeru ne bi prišlo do razveljavitve sklepa o izvršbi in do te pravde. Zakonska posledica obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je razveljavitev sklepa in obravnavanje predloga za izvršbo kot tožbe v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ). Predlog o izvršbi pa je pravno formalno postal tožba šele potem, ko ga je tožeča stranka dopolnila z vsemi obligatornimi sestavinami tožbe iz prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku. Šele od takrat dalje se je procesni akt tožeče stranke lahko obravnaval kot tožba. Ko je bila ta vročena tožencu, je ta s prvim naslednjim procesnim dejanjem (vložitvijo pripravljalne vloge) pripoznal tožbeni zahtevek, torej z vlogo, ki je po vsebini odgovor na tožbo in preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka tožencu povrniti pravdne stroške, se tako izkaže za pravilno. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep o stroških (2. točka 365. člena ZPP).

10Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti njegove stroške odgovora na tožbo (154. člen ZPP). Toženčevi stroški odgovora na pritožbo predstavljajo strošek sestave odgovora v višini 150,00 EUR, materialnih stroškov v višini 3,00 EUR in DDV v višini 33,66 EUR, oziroma skupaj 186,66 EUR.

¹ Spor majhne vrednosti je spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP).
² Uradni list RS št. 20/98 in nadaljnji.