VSL Sodba in sklep I Cp 610/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se tožbeni zahtevek delno zavrne, tako da se točka I/3 izreka spremenjena glasi:

Tožena stranka se je dolžna iz stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1, k. o. X., na naslovu X. 2, A., izseliti ter jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki, in sicer ob njeni sočasni vrnitvi kupnine v višini 10.000 EUR, vse v roku 30 dni.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (točki I/1 in I/2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba se v II. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nična kupoprodajna pogodba, sklenjena 4. 1. 2013 med tožnikom in tožencem, katere predmet je nepremičnina s parc. št. 1, k. o. 0000 X. (I/1. točka izreka). V točki I/2 je ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice ter odločilo, da se pri prej navedeni nepremičnini izbriše lastninska pravica v korist toženca in vzpostavi prejšnje stanje tako, da se pri nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist tožnika. V točki I/3 je tožencu naložilo, da se v roku 15 dni izseli iz nepremičnine ter jo prazno oseb in stvari izroči tožniku. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 300 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 5. 2013 do izročitve nepremičnine je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je v III. točki izreka odločilo, da bo o njih izdalo poseben sklep.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik oporeka odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila uporabnine. Opozarja na neutemeljenost očitkov, da po aprilu 2013 ni ukrenil ničesar, da bi sporno nepremičnino pridobil nazaj v posest. Sodišče je spregledalo njegov osebni deficit in dejstvo, da ni bil sposoben poskrbeti za svoje pravice in koristi. Toženec od prejema tožbe dalje ni bil več dobroveren. Za vlaganja ni imel soglasja. Sodišče je ugotovilo ničnost, kar pomeni, da je bila pogodba že od začetka brez pravnih učinkov. Prikrajšan je bil za uporabo hiše in si je moral drugje najti stanovanje. Toženec je hišo nekoliko olepšal, vanjo naselil najemnike ter pobiral najemnino. S hišo je bil obogaten brez pravnega temelja ter na tožnikovo škodo, in to vsaj v višini mesečne najemnine, ki jo je ocenil izvedenec.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovemu zahtevku za plačilo uporabnine oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podrejeno še predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi tožnikovo obveznost povračila prejete kupnine za nepremičnino s parc. št. 1, k. o. 0000 X. v višini 10.000 EUR, v roku 15 dni. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik opozarja na napačno postopanje sodišča, ker ni postavilo drugega izvedenca psihiatrične stroke. Na podlagi predmetnega izvedenskega mnenja ni mogoče sklepati o tožnikovi poslovni sposobnosti. Izvedenka je predstavila le njegove značajske lastnosti, ki na poslovno sposobnost ne vplivajo. Ni pa odgovorila na temeljna vprašanja v zvezi z njegovo poslovno sposobnostjo. Pri sklepanju kupoprodajne pogodbe ni imel goljufivih namenov, to izhaja že iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Izvedensko mnenje je povsem pavšalno in brez odgovorov na ključna vprašanja. Izvedenka pri podajanju dodatnih obrazložitev ni uspela ostati nepristranska. Tožnika je na vsak način želela zaščititi, zato mnenje ni objektivno in ni pravilno. Njena ugotovitev, da je tožnik funkcionalno nepismena oseba, ne pomeni, da je opravilno nesposoben. Subjektivnost izvedenskega mnenja izhaja že iz njenih navedb, da „tožeči stranki verjame, da je bila zavedena in da podpisuje papirje, ki so se nanašali na dolgove zaradi prenosnih telefonov“. Tožnik je aktivno sodeloval pri prodaji nepremičnine, s tem dejstvom je bil večkrat seznanjen. Nedoslednosti v navedbah pooblaščenca toženca, na katere opozarja izvedenka, so posledica nesporazuma v komunikaciji med pooblaščencem in stranko; te nedoslednosti ne morejo vplivati na ugotovitve in mnenje sodne izvedenke. Zavedenih oseb ni moč enačiti z osebami, ki so opravilno nesposobne. Izvedensko mnenje je sámo s seboj v nasprotju; je pristransko in izrazito subjektivno. Izvedenka je nelogično ugotovila, da je tožnik opravilno sposoben za določena dejanja, glede obravnavane zadeve pa odločitve naj ne bi bil sposoben samostojno sprejemati. Zaradi izrazite izvedenkine pristranskosti je večkrat predlagal izvedbo dokaza z drugim sodnim izvedencem psihiatrične stroke, kar je sodišče prve stopnje ignoriralo. Obenem pa ni v zadostni meri obrazložilo zavrnitve predlaganega dokaznega predloga. Listine iz kazenskega spisa nasprotujejo izvedenkinim zaključkom. Kazenski postopek je pokazal, da je tožnik v njem zavestno in aktivno sodeloval ter krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal. Navedeno izvedenka povsem zanemari in brezkompromisno vztraja pri mnenju, da tožnik ni bil sposoben samostojno sprejeti odločitve o odselitvi, ker se ni zavedal posledic, in ni bil sposoben sprejeti odločitve o prodaji nepremičnine, sodelovati pri opravilih na upravni enoti ter ni predvidel, da bi se lahko pravni posel njemu zaključil v veliko škodo. Tožnik se je zavedal pomena upravnega postopka prodaje kmetijskega zemljišča. Če se je zavedal posledic v kazenskem postopku, se jih je zagotovo tudi v postopku prodaje nepremičnine. Sodišče ni opravilo pravne presoje izvedenskega mnenja, ampak je mnenje le prepisalo v obrazložitev. Takšna obrazložitev je pavšalna, brez razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče bi moralo zahtevek iz tožbe zaradi temeljnega pravila o sočasnosti izpolnitve kot neutemeljenega zavrniti. Tožnik ne more zahtevati izročitve nepremičnine, dokler ne vrne prejete kupnine. V nasprotnem primeru bi prišlo do izrazite neenakopravnosti. Podrejeno pa bi moralo sodišče odločiti, da je tožnik dolžan vrniti prejeto kupnino v višini 10.000 EUR za nepremičnino parc. št. 1, k. o. 0000 X.

5Sodišče prve stopnje je pritožbi izmenjalo med pravdnima strankama. Obe pravdni stranki sta se odzvali z odgovorom na pritožbo.

6Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

O pritožbi toženca

7Pretežni del toženčeve pritožbe je usmerjen v izpodbijanje verodostojnosti izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala prof. dr. B. B., sodna izvedenka za psihiatrijo. Sodišče prve stopnje ga je ocenilo kot popolnega; izvedenka je ustrezno pojasnila in odgovorila na izpostavljene dileme, tožnika pa je za potrebe nepravdnega postopka pregledal še drug izvedenec, ki je prišel do enakih strokovnih ugotovitev kot izvedenka v tem postopku. Zato je bil tudi zavrnjen toženčev predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke.

8Pritožbeno sodišče te ugotovitve v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo razloge, ki utemeljujejo tožnikovo nesposobnost veljavnega oblikovanja in izražanja pogodbene volje. Tožnik zaradi kognitivne prikrajšanosti, ki je posledica hude prometne nesreče v letu 1994 in odvisnosti od alkohola, ni mogel razumeti ter predvideti posledic in pomena sklenitve pravnega posla. Navedeno se je pravilno odrazilo v sprejeti odločitvi – ugotovitvi, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena 4. 1. 2013 med tožnikom in tožencem, katere predmet je nepremičnina s parc. št. 1, k. o. 0000 X., nična. Posledično je neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženca, zato je pravilna odločitev, da se vzpostavi prejšnje stanje in se pri prej navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v tožnikovo korist.

9Psihiatrično izvedensko mnenje, izpovedbe obeh uslužbencev Upravne enote A. glede tožnikovega obnašanja v upravnih postopkih, pa tudi dejstvo, da je bila tožniku med predmetnim postopkom s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 6. 12. 2018 delno odvzeta poslovna sposobnost¹, nudijo ustrezno podlago za ugotovitev, da tožnik ni bil sposoben veljavno oblikovati in izraziti svoje volje, pa tudi ne razumeti in predvideti posledic ter pomena sklenitve takšnega pravnega posla. Zato je kupoprodajna pogodba neobstoječa oz. nična.

10Tožnik je v letu 1994 utrpel zelo hude poškodbe glave, ki so obsegale večjo krvavitev v možgane. Poškodba zgornjega čelnega in temenskega režnja možganov je pomembna za človekove kognitivne sposobnosti, in te so – kot ugotavlja izvedenka – pri tožniku okrnjene. Tožnik lahko funkcionira na konkretni ravni, pri abstraktnih procesih pa ima težave. Tako ima težave s spominom, pozornostjo in koncentracijo. Je zaupljiv in nesamostojen ter se navezuje v neprimernem trenutku in ne na prave ljudi. Lahko je vodljiv ter ima zmanjšane intelektualne sposobnosti in zmožnosti izražanja. Pomanjkljivo je izobražen, socialno izključen, funkcionalno nepismen in neznajden ter z lahkoto nasede spretnim manipulacijam, četudi ne bi užival alkohola. Izvedenka ugotavlja, da se glede na psihične sposobnosti ni bil sposoben odločati o odselitvi; ni se zavedal posledic, še manj pa sprejemati odločitve o prodaji nepremičnine in sodelovati pri opravilih na upravni enoti. Njegove odločitve so bile nepremišljene in brez razumevanja posledic. Zmogel pa je slediti navodilom in sodelovati z idejnimi vodji. Njegove sposobnosti in ocene tveganja so bile okrnjene, pričakovanja pa nerealna, zato ni mogel predvideti, da bi se lahko pravni posel njemu zaključil v tako veliko škodo.

11Sposobnost razsojanja pomeni dejansko sposobnost izjaviti poslovno voljo in razumeti pomen svoje izjave poslovne volje ter pravne posledice, ki jih povzroči. Sposobnost razsojanja je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera². Sodišče prve stopnje se je obširno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove sposobnosti razsojanja. Psihiatrično izvedensko mnenje je le eden od dokazov, ki ga sodišče obravnava in ocenjuje v povezavi z ostalimi. Odločitev je bila sprejeta ob presoji širšega spektra dokazov. Pomembno težo ima tudi dejstvo, da je bila tožniku med postopkom delno odvzeta poslovna sposobnost (v letu 2018), toženec pa ni dokazal, da so temu botrovale okoliščine, nastale po sklenitvi sporne pogodbe.

12Pritožbena navedba, da izvedenka ni odgovorila na vprašanje tožnikove poslovne sposobnosti, je zmotna. Končna presoja tožnikove sposobnosti razsojanja je prepuščena sodišču. Naloga izvedenke je bila, da predstavi vse okoliščine v zvezi s tožnikovim funkcioniranjem, ki so relevantne za napolnitev prej navedenega pravnega standarda. Mnenju ni moč očitati posplošenosti. Izvedenka ga je ustno in pisno dopolnila ter obširno predstavila tožnikove kognicijske sposobnosti. Te so pri tožniku znižane zaradi poškodovane skorje čelnega in temenskega režnja možganov³ ter odvisnosti od alkohola. V mnenju in dopolnitvah je pojasnila, kako se ta okvara odraža v tožnikovem funkcioniranju. Ne drži pritožbeni očitek, da je predstavila le tožnikove značajske lastnosti. Široko predstavljen spekter tožnikovih težav, ki ga je v obrazložitvi povzelo tudi sodišče prve stopnje, izkazuje številne tožnikove omejitve, ki so posledica zmanjšanja kognitivnih sposobnosti. Izvedenka ni le ugotovila, da je tožnik funkcionalno nepismena oseba, marveč je izpostavila (tudi) motene spoznavne funkcije, ki so posledica prometne nesreče in zasvojenosti z alkoholom. Četudi se je tožnik zavedal, da gre za prodajo, pa glede na njegovo psihično strukturo ni bil sposoben izjaviti svoje prave pogodbene volje, razumeti pomena svojih ravnanj ter predvideti posledic, ki jim dolgoročno sledijo.

13Mnenje izvedenke psihiatrične stroke je povsem logično. Izvedenka je postavila jasno distinkcijo med tožnikovim razumevanjem kazenskega postopka ter sposobnostjo veljavno oblikovati, izraziti pogodbeno voljo, razumeti in predvidevati posledice ter pomen sklenitve takšnega pravnega posla. V zvezi s kazenskim postopkom je prepričljivo pojasnila, da je tožnik razumel postopek na sodišču in se je bil zmožen izreči o svoji krivdi ter sprejeti posledice. Njegovim dejanjem pa sta botrovali podredljivost in naivnost. Tožnik se je v kazenskem postopku očitno zavedal, da ni prav, kar je storil, in da mora zato nositi posledice. Sklepanje pravnih poslov pa je kompleksnejše, na kar v izvedenskem mnenju opozarja tudi izvedenka. Ni razloga, da tem ugotovitvam ne bi sledili, saj toženec za svoja zatrjevanja (tudi) ni ponudil prepričljivih dokazov.

14Neutemeljeni in dokazno nepodprti so očitki o izvedenkini pristranskosti. Zaradi njene predstavitve tožnikovega psihičnega profila in njegovih omejitev, ki so posledica hude poškodbe možganov ter odvisnosti od alkohola, izvedenke še ni moč označiti za pristransko. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge za sprejem ugotovitev iz izvedenskega mnenja. Odločitve pa ni oprlo le nanj, marveč je upoštevalo širši dokazni spekter; pa tudi dejstvo, da je bila tožniku med postopkom delno odvzeta poslovna sposobnost glede razpolaganja z nepremičninami in večjimi denarnimi sredstvi ter za sklepanje pravnih poslov.

15Pritožba pa pravilno opozarja na določbo 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Toženec je med postopkom podal ugovor sočasnosti izpolnitve⁴, ki pa ga je prvo sodišče (nepravilno) odpravilo z navedbo, da zahteva za vrnitev kupnine ni predmet tega pravdnega postopka. Toženec je zatrjeval, da je tožniku za nepremičnino plačal 10.000 EUR. Za svoja zatrjevanja je predložil tudi dokaze.

16V zvezi z vprašanjem plačila kupnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožniku kupnino plačal; še pred sklenitvijo pogodbe mu je izročal relativno visoke denarne zneske. Tej ugotovitvi tožnik niti v pritožbi niti v odgovoru na toženčevo pritožbo ne oporeka. To pa pomeni, da je toženčev ugovor sočasnosti izpolnitve utemeljen. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek. Prisodi nekaj manj, ne pa nekaj drugega.⁵

17Po določbi 3. odstavka 111. člena OZ veljajo v primeru, da imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Zato velja za tovrstne kondikcijske zahtevke načelo sočasne izpolnitve iz 101. člena OZ. Načelo sočasnosti vračanja pogodbenih izpolnitev velja v primeru razveljavljenih pogodb. Zanje velja, kot da so neveljavne že od vsega začetka. Zato ni (utemeljenega) razloga, da to pravilo ne bi bilo uporabljivo tudi pri ničnih pogodbah⁶.

18Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo: tožbeni zahtevek je delno zavrnilo tako, da je v spremenjeni točki I/3 izreka izpolnitev toženčeve obveznosti pogojevalo s sočasnim tožnikovim vračilom kupnine v višini 10.000 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj (tudi) ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi tožnika

19Tožnik je uveljavljal plačilo uporabnine v višini 300 EUR mesečno za čas od 1. 5. 2013 do izročitve nepremičnine. Zahtevek je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da tožniku ni uspelo dokazati prikrajšanja zaradi toženčevega goljufivega in nemoralnega ravnanja. Opustil je uporabo in posest, se preselil drugam ter sodeloval pri aktivnostih za njeno prodajo. Tudi po aprilu 2013, ko naj bi ob vrnitvi v X. opazil, da je tam tožnik, pa vse do 8. 5. 2015 ni ukrenil ničesar, da bi nepremičnino pridobil nazaj.

20Pritožba utemeljeno opozarja, da je treba tožnikovo (ne)aktivnost motriti v luči njegove osebnosti in z njo povezanih intelektualnih sposobnosti, ki jih je v svojem mnenju nanizala izvedenka psihiatrične stroke. V zvezi z vprašanjem utemeljenosti tega dela zahtevka⁷ se sodišče ni opredelilo do tožnikovega osebnostnega deficita ter njegovih sposobnosti poskrbeti za svoje pravice in koristi. Pritožba pravilno opozarja na določbo 95. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja vprašanje dobrovernosti toženca in kot ločnico postavlja prejem tožbe. Teh vprašanj se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni dotaknilo, zato sodba glede uporabnine nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki bi omogočali njen preizkus. To predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in narekuje njeno razveljavitev.

21Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v izdelavo nove sodbe. Sodba mora vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki bodo omogočali njen preizkus. Te kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti; pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, pritožbeno sodišče pa ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti⁸. Ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

22V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

¹ In sicer za razpolaganja z nepremičninami in večjimi denarnimi sredstvi ter za sklepanje pravnih poslov.
² Primerjaj sodbo II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012.
³ Posledica nesreče v letu 1994.
⁴ 101. člen OZ.
⁵ Primerjaj VSRS sodba II Ips 266/93 in sklep II Ips 253/2015.
⁶ Primerjaj Lutman, K.: Odpad obogatitve pri prenehanju vzajemnih pogodb, Podjetje in delo, št. 8, 2015.
⁷ Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari.
⁸ Primerjaj Galič, A. v Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list RS, Ljubljana 2017, stran 93.