VSM Sklep I Cpg 31/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka razveljavi in zadeva vrne v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži sodišču prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka ugodilo ugovoru tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) zoper nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, ki je bil vložen 28. 10. 2022, in plačilni nalog Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Pg 47/2022 z dne 17. 10. 2022 razveljavilo. V točki II izreka je odločilo, da je tožnica dolžna plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znižani višini 6.525,00 EUR, za kar se izda nov plačilni nalog, ki je sestavni del tega sklepa. V točki III izreka je sodišče prve stopnje ugovor tožnice v delu naložitve plačila sodne takse v breme družbe A. d.o.o. zavrnilo.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija v točkah II in III izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Izhodišče pritožbenih izvajanj je v trditvi, da bi moralo biti plačilo sodne takse naloženo družbi - A. d.o.o. (v nadaljevanju A.). Ker bi moralo biti plačilo sodne takse naloženo A., plačilo sodne takse s strani tožnice ne more biti procesna predpostavka za izvedbo pritožbenega postopka in njeno neplačilo ne more predstavljati razloga za umik pritožbe. V tem kontekstu pritožnica opozarja na 503. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

Pritožnica sodišču prve stopnje v tem kontekstu očita obstoj procesnih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obrazložitev izpodbijanega sklepa, da se predujem založi le zato, da se omogoči začetek sodnega postopka, je vsebinsko prazna. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na čem temelji teleološka razlaga četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Ni utemeljilo, zakaj naj bi bila obveznost družbe, da plača stroške postopka, zreducirana zgolj na postopek s tožbo, torej zgolj na začetek sodnega postopka. V posledici tega je napačno omejilo dolžnost družbe, da za kritje stroškov postopka založi predujem.

Tudi v zvezi z jezikovno razlago četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 sklep ne dosega standarda obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je jasno določbo ZGD-1, ki govori o stroških postopka, ne pa o stroških za vložitev tožbe, nedopustno zožilo. Sodišče prve stopnje v tem kontekstu ni v celoti upoštevalo že citiranega četrtega odstavka 503. člena ZGD-1, ki je jasen in iz njega jasno izhaja, da se lahko povrnitev stroškov sodnega postopka od družbenika zahteva le po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje v tem kontekstu ni pojasnilo, zakaj je mnenja, da stroški v zvezi s pritožbo ne sodijo med stroške, ki jih zajema citirana določba ZGD-1, zgolj pavšalna navedba, da ne najde neposredne pravne podlage za drugačno presojo, pa po oceni pritožnice ne zadostuje. V zvezi z določbo 503. člena ZGD-1 je absurdno sklicevanje sodišča prve stopnje zgolj na naslov „tožba družbenika“, saj iz njega ne izhaja razlaga instituta actio pro socio.

Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zakaj navedbe tožnice, da s sklepom naloži plačilo predujma družbi, ne predstavljajo samostojnega predloga družbenika. V ugovoru zoper plačilni nalog z dne 26. 10. 2022 je namreč tožnica podala dva ločena predloga, med drugim tudi, da naj sodišče prve stopnje s sklepom naloži plačilo predujma A. Sodišče prve stopnje svojega nasprotnega stališča ni ustrezno utemeljilo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnici že do sedaj priznalo ne le stroške z vložitev tožbe, ampak tudi nadaljnje stroške, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji.

V nadaljevanju pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi, da plačilni nalog ni ustrezno obrazložen, sodišče prve stopnje pa s tem ni le kršilo pravdnega postopka, ampak je kršilo tudi določbo 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

V nadaljevanju pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi zmotno materialno pravno presojo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 in ponuja po njenem pravilno jezikovno in teleološko razlago citirane zakonske določbe. Ob koncu še dodaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo samovoljno, ko navedb tožnice v plačilnem nalogu ni štelo za samostojen predlog, da se izda sklep o predujmu iz četrtega odstavka 503. člena ZGD-1.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in točki II ter III izreka izpodbijanega sklepa razveljavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da odločba v izpodbijanem delu, ne le, da ne vsebuje zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih, ampak je v zvezi s pravilno uporabo 503. člena ZGR-1, še posebej njenega četrtega odstavka, materialno pravno zmotna.

5Kot je sodišče druge stopnje pojasnilo že v svoji prvi odločbi I Cpg 43/2021 z dne 25. 3. 2021, je tožnica v obravnavani zadevi vložila t.i. družbeniško tožbo (actio pro socio), predvideno v 503. členu ZGD-1. Gre za tožbo družbenika, ki jo slednji vloži v svojem imenu in za račun družbe proti (so)družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju in vodenju družbe (prvi odstavek 503. člena ZGD-1). Tožnica je s tožbo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zajela tudi poslovodjo, ki po njenem ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Ker je cilj tožbe izpolnitev obveznosti v korist družbe (slednja je s tem seznanjena), je zakonodajalec zato, da omogoči in olajša vlaganje takšnih tožb, breme stroškov takšnih postopkov naložil družbi (četrti odstavek 503. člena ZGD-1), ki mora sicer sama poskrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. ZGD-1 v četrtem odstavku citiranega člena ZGD-1 ureja vprašanje povračila stroškov in zavezanca za plačilo (družbo), ki sicer ni stranka postopka. Gre za določbo, ki je v razmerju do procesnih predpisov, ki urejajo povrnitev stroškov postopka, in veljajo na področju pravdnega postopka (in s tem tudi gospodarskih sporov), lex specialis (povzeto iz odločbe VSL I Cpg 231/2020 z dne 5. 5. 2020, ki se sicer nanaša na pritožbo zoper sklep o naložitvi plačila predujma).

6Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Družba mora družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je njegova tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. V primeru tožbe družbenika po 503. členu ZGD-1 tako ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka - načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP.

7Izhajajoč iz gornje obrazložitve je treba soglašati s pritožbo, da so razlogi izpodbijanega sklepa v točki 6 obrazložitve v zvezi s teleološko in vsebinsko razlago četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 vsebinsko prazni in nezadostni, kot je že bilo omenjeno, pa je zmotna tudi materialno pravna presoja določbe 503. člena ZGD-1. V tem kontekstu sodišče druge stopnje ne soglaša s presojo izpodbijanega sklepa, da določba 503. člena ZGD-1 določa (le) pravila za postopek s tožbo, kar ponuja teleološka razlaga pojma predujma, ki naj omogoči le začetek postopka, in vsebinska razlaga četrtega odstavka citiranega člena ZGD-1, da je možna (le) povrnitev stroškov od družbenika za vložitev neutemeljene tožbe. Soglaša tudi ne z zaključkom, da ima 503. člen ZGD-1 jasen naslov „tožba družbenika“, za širitev namena citirane zakonske določbe tudi na pritožbo (in druga pravna sredstva) pa ni najti neposredne pravne podlage, zato je treba ugovor zoper plačilni nalog zavrniti.

8Soglašati je treba s pritožbo, da je (že) iz jezikovne razlage četrtega odstavka 503. člena izhaja, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba. Stroški postopka pa ne zajemajo le stroškov za vložitev tožbe, ampak vse stroške, ki nastanejo zaradi postopka in med postopkom (151. člen ZPP). Pritožnica utemeljeno opozarja, da zakonodajalec pravdnih stroškov ni taksativno naštel, ampak jih je zgolj opisno določil in gre za vse neposredne finančne izdatke strank za vodenje pravde izdatke (Betteto N., v. Ude l., Galič A., Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, 2006, GV Založba, Ljubljana str. 21, 24). Res je, da gre v zvezi s citirano določbo ZGD-1 za institut „tožbe družbenika“, a gre (tudi) po oceni sodišča druge stopnje le za zakonodajalčevo poimenovanje instituta, ni pa zakonodajalec uporabe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 omejil na stroške tožbe, saj je jasno zapisal, da družba krije stroške postopka in stroške posebnega zastopnika. Kot je že bilo navedeno, tako (že) iz jezikovne razlage citirane zakonske določbe izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih vse stroške postopka, tudi stroške, povezane z vloženimi pravni sredstvi in ne gre za (nedopustno) širitev namena določbe 503. člena ZGD-1, za katero ni najti neposredne pravne podlage, kot to v točki 6 obrazložitve napačno zaključuje sodišče prve stopnje.

9V zvezi s teleološko razlago 503. člena ZGD-1 ima pritožnica prav, da je bil namen zakonodajalca olajšati položaj družbenika, ki vlaga tožbo v korist družbe, in je zato naložil breme plačila stroškov postopka družbi (primerjaj sklep VSC III Cpg 188/2017 z dne 25. 10. 2017). Acio pro socio vloži družbenik v svojem imenu in na račun družbe ter tako uveljavlja zahtevek, ki sicer pripada družbi. Korist iz zahtevka, ki ga sprejme sodišče, pripada družbi, zato je povsem logična razlaga, da družba krije stroške sodnega postopka.

10Med stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka pa brez dvoma spada tudi sodna taksa. V obravnavani zadevi je po specialni določbi ZGD-1 sodno takso za pritožbo dolžna plačati družba (A.) oziroma se le – ta plača iz predujma, ki ga je pred tem po sklepu sodišče prve stopnje dolžna plačati družba, in to ne glede na to, da je po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksni zavezanec vlagatelj pravnega sredstva. V tem kontekstu ne drži, da tožnica ni podala predloga, da se družbi (z novim sklepom) naloži plačilo (manjkajočega) predujma za plačilo sodne takse za pritožbo. Takšen predlog je podala v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 26. 10. 2022. Sicer pa sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve ne pojasni, zakaj meni, da navedb v ugovoru ni mogoče šteti za samostojni predlog iz četrtega odstavka 503. člena ZGD-1.

11Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v točkah II in III izreka razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje, če se bo izkazalo za potrebno, naprej zahtevati od družbe plačilo manjkajočega predujma, nato pa sprejeti sklep, da se plačilo sodne takse za pritožbo izvede iz sredstev predujma.