VSL Sodba II Cp 1721/2022

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, in sicer v II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 dalje do plačila ter v IV. in V. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku petnajst dni plačati 1.551,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo umik tožbe za plačilo 16.166 EUR s pripadki vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 9.684 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 dalje pa je zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki plača 1.287,58 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka), toženi stranki pa, da je v istem roku dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 545,56 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (V. točka izreka).

2Zoper odločitev se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka). Odločitev izpodbija v II. in posledično v IV. ter V. točki izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) pa naloži v plačilo prijavljene in priznane stroške toženke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ali pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdi, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je imel tožnik dovolj osebnega prostora, možnost dejavnosti izven sodbe, da prostori niso bili vlažni in mrzli, da je bila v prostorih ustrezna oprema in svetloba ter, da je imel ustrezno zdravstveno oskrbo, naredilo napačen zaključek in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so bile razmere v poletnih mesecih zaradi vročine in domnevnega slabšega prezračevanja v Zavodu na Povšetovi, kjer je tožnik prestajal pripor in zapor, nevzdržne in nehumane. Storila je vse za lajšanje vročine, tožnik je imel možnost uporabe ventilatorja, možnost zračenja, imel je umivalnik s hladno vodo, možnost pogostejšega tuširanja in možnost bivanja izven sob 6 ur in 50 minut, oziroma 11 ur in 12 minut. Klimatizacija sob pa ni standard. Poleg tega v spornem obdobju temperatura v drugem nadstropju Zavoda ni presegla 29 stopinj, 28 stopinj pa je bilo preseženih dvanajstkrat. Tožnik se nad vročino ni nikoli pritoževal, tudi premestitev v samsko sobo ni zahteval iz tega razloga. Vročino morajo trpeti vsi prebivalci.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je napravilo napačen izračun vročih dni. Priča A. A. je bil v letu 2017 v zaporu na Povšetovi slabe 4 dni, ko je bila temperatura po izmeri Zavoda 25,5 stopinj oziroma 27 stopinj po podatkih ARSO. Tudi pravosodni policist B. B. kot priča ni potrdil tožnikove izpovedi, da je bilo neznosno vroče, povedal je, da se tožnik nad vročino ni pritoževal in zamenjave sobe ni zahteval zaradi vročine. Sanitarije so res v sobi, a so s stenami in vrati ločene od bivalnega dela in s centralnim sistemom prezračevanja. Tožnik je neustrezno prezračevanje sanitarnih prostorov le pavšalno zatrjeval, dokazal pa tega ni, tega ni potrdil niti A. A. Da je bilo s sanitarijami vse v redu, izhaja tudi iz evidence glede potrebe po inventarju, ki jo je sodišče glede vlage štelo za verodostojno in zato pritožnici ni jasno, zakaj je ni kot take ocenilo tudi glede prezračevanja. Tožnik tudi ni zanikal možnosti uporabe ventilatorja, neprerekane trditve pa se štejejo za priznane. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je bila tožnikova osebna odločitev, da izhodov ni koristil v celoti in zato bi lahko sodišče enak sklep naredilo tudi glede uporabe ventilatorja. Tožniku se ni meglilo in se mu niso delali krogi pred očmi zaradi vročine, temveč zaradi sladkorja v krvi in odklanjanja pravilne prehrane, zdravil in pregledov pri diabetologu. Tožnik tudi ni izpovedal, da je bila streha pokrita s pločevino, kar je vplivalo na odločitev sodišča. O tem se toženka ni mogla izreči, predlagani ogled Zavoda pa ni bil opravljen.

Pritožnica tudi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške za izvedenca v celoti naložiti tožniku, saj jih je predlagal v dokaz poslabšanja zdravstvenega stanja, s tem delom zahtevka pa je v celoti propadel.

Pritožnica podrejeno izpodbija tudi višino dosojene odškodnine, ker ni primerljiva z zadevami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje.

3Na vročeno pritožbo je odgovoril tožnik, meni, da sodišče očitanih kršitev ni zagrešilo. Podatke o visokih temperaturah in izmerjenih temperaturah je korektno povzelo, upoštevalo je tudi, da se je v letu 2017 tožnik nahajal v sobi v najvišjem nadstropju, ki je pokrita s pločevino. Ne strinja se, da klimatske naprave niso standard. Toženka ne sme interpretirati dejstva, da se tožnik ni pritoževal na način, da ni trpel. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, dosojena odškodnina pa je simbolična.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo 2.000 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do osebnega dostojanstva v času prestajanja pripora in kazni zapora v Zavodu na Povšetovi v Ljubljani (v nadaljevanju: Zavod), ker je ugotovilo, da so bile bivanjske razmere v času vročinskih valov v poletnih mesecih v letih 2016, 2017 in 2018 z vidika temperatur v tožnikovi sobi in prezračevanja sanitarij nevzdržne in nehumane. Z vidika velikosti osebnega prostora, z vidika vlažnosti in mrzlosti prostora ter svetlobe pa bivanjske razmere po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino, zatrjevano poslabšano zdravstveno stanje tožnika pa ni v vzročni zvezi z njegovim bivanjem v Zavodu. Zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo 9.684 EUR odškodnine zavrnilo. Ta odločitev je pravnomočna.

6V skladu s 350. členom ZPP¹ sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo materialno pravne predpise, ki jih je treba uporabiti v predmetnem sporu.

8URS² v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, s tem pa tudi pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Oceno, katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med odvzemom prostosti presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z odvzemom prostosti neločljivo povezano, je že večkrat, tudi glede razmer v slovenskih zavodih, podalo ESČP³. ESČP pri tem upošteva vse okoliščine, v katerih prebiva pripornik oziroma zapornik.

9Neugodne posledice, ki neizogibno spremljajo odvzem prostosti, je težko ločiti od tistih, ki to mejo presežejo. V 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah je določeno, da se nobenega ne sme mučiti, nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. Kadar omejitev prostosti to preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, kar pripelje do odškodninske odgovornosti države, kot jo določa 26. člen URS. Potrebna je ocena vsakokratnih razmer in presoja, kdaj neugodne razmere, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu prostosti, presežejo tisto neizogibno raven. To pa je tedaj, ko posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni zapora oziroma pripora ter mu povzročajo duševne bolečine takšne intenzitete, da to opravičuje prisojo denarne odškodnine.⁴

10Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT⁵) je specializiran neodvisni nadzorni organ Sveta Evrope, ki je vzpostavil standard glede primerne osebne površine za prestajanje kazni zapora oziroma pripora. Nanj se v svojih odločbah sklicuje tudi ESČP. ESČP je vzpostavil domnevo kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kadar ima posameznih na voljo 3 m2 osebnega prostora, v primerih, ko ima 3 - 4 m2, pa je podana kršitev, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja, v primeru večjega prostora pa se pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik, kršitev je podana le, če to narekujejo druge izjemne neustrezne razmere. Vse je zato odvisno od okoliščin primera, ki pa jih ni mogoče vnaprej začrtati.⁶

11V prvem odstavku 42. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij⁷ je določeno, da morajo prostori, v katerih prebivajo obsojenci, ustrezati zdravstvenim, higienskim zahtevam in omogočati realizacijo osebnega načrta. V 20. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora⁸ (v nadaljevanju: Pravilnik) je nadalje določeno, da obsojenci bivajo v dnevnih prostorih, spijo pa v enoposteljnih ali večposteljnih sobah, ki morajo biti svetle, suhe in zračne, sanitarije so obsojencem vsak čas dostopne. V skladu z 23. členom Pravilnika obsojenci sami skrbijo, da so sobe pospravljene in prezračene. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da bivanjske razmere z vidika velikosti osebnega prostora, z vidika vlažnosti in mrzlosti prostora ter svetlobe v času tožnikovega prestajanja pripora oziroma kazni zapora v Zavodu niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino, zatrjevano poslabšano zdravstveno stanje tožnika pa ni v vzročni zvezi z njegovim bivanjem v Zavodu, je treba presoditi, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja. Presoja je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni zapora oziroma pripora in ne od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika oziroma pripornika.⁹ Vsako subjektivno doživljanje razmer v Zavodu ne daje podlage za objektivizacijo dejanskih razmer v Zavodu. Objektivne razmere so temelj za ugotavljanje relevantnih dejstev glede protipravnosti ravnanja toženke. Kršitev pa je podana le, če to narekujejo ugotovljene izjemne neustrezne razmere.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila maksimalna temperatura zraka 28 stopinj C, ki jo določa 25. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, v času bivanja tožnika v Zavodu presežena dvanajstkrat, nikoli pa se ni povzpela čez 30 stopinj C. Meritve sicer niso bile popolne zaradi okvare merilnika, navedeni pravilnik pa maksimalno temperaturo določa za delovna mesta in zato v obravnavani zadevi tudi ne more biti neposredno uporabljiv. Tožnik je razmere subjektivno doživljal kot „da so se pekli“, zaslišani policist je povedal, da je bilo poleti v sobah vroče, priča A. A. pa v Zavodu ni bil v času vročinskih valov. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da je bilo v času vročinskih valov v poletnih mesecih v letih 2016, 2017 in 2018 v tožnikovi sobi v Zavodu vroče, ni pa pokazal, da tožnik ni imel (s strani toženke dane) možnosti, da si vročino lajša. Dejstvo je, da je ob visokih poletnih temperaturah najbolj učinkovito hlajenje s klima napravami. Te možnosti tožnik v Zavodu res ni imel, a tega toženki ne očita. V odgovoru na pritožbo sicer trdi, da so klimatske naprave standard, ker so redki javni prostori oziroma objekti za množično bivanje, ki z njimi niso opremljeni, vendar tega z ničemer ne podkrepi, zato trditev ostaja na nivoji pavšalnega zatrjevanja in posledično neupoštevna. Druge možnosti, ki jih je koristil po lastni presoji, pa je tožnik imel. Že v postopku tožnik ni prerekal navedbe toženke, da je imel v času pripora možnost bivanja izven sobe minimalno 6 ur in 50 minut, v času prestajanja kazni zapora pa minimalno 11 ur in 20 minut. Lahko se je prosto gibal po hodniku ali bil v drugi sobi, saj so bile sobe na hodnik odprte od 7.30 do 11.30 in od 13.00 do 14.30. Imel je tudi možnost sprehodov zunaj stavbe, po sprehajališču na dvorišču, ki ima dva kroga. Vsakodnevno je v času obrokov obiskoval menzo, imel je možnost obiska zavodske kantine, imel je možnost obiskov. Hladil se je lahko tudi z vodo. Tožnik je sladkorni bolnik, kar pomeni, da vročino gotovo v vsakem primeru težje prenaša, vročino, predvsem v času vročinskih valov pa na splošno bolniki, tudi v bolnišnicah ali doma, težje oziroma težko prenašajo. Tožnik je v Zavodu imel možnost zdravstvene oskrbe in dietne prehrane, a se je izkazalo, da je pravilno prehrano, jemanje zdravil in preglede pri diabetologu odklanjal. Vse to pa pomeni, da je toženka ravnala v smeri, da negativna posledica ne bi nastala, in se zato v pritožbi upravičeno sprašuje, kaj bi morala še storiti. Glede na to, da tožnik zaradi vročine ni prosil za premestitev v drugo sobo, toženka tudi ni imela osnove za sklepanje na morebitno tožnikovo neznosno trpljenje. Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja, da toženka ne bi smela izpoved pravosodnega policista B. B., ki je izpovedal, da je bil tožnik vedno nasmejan, dobre volje in komunikativen, tolmačiti na način, da tožnik zaradi vročine ni trpel. Vendar tudi če se tožnik res zgolj ni želel pritoževati (čeprav je trpel), pa navedeno dejstvo brez dvoma dodatno pomeni, da toženka ni imela osnove za sklepanje na morebitno tožnikovo neznosno trpljenje in posledično za dodatno ukrepanje.

13Visoke temperature zraka¹⁰ avtomatično ne narekujejo priznanja odškodnine zaradi neznosne vročine, saj zaradi visokih temperatur zraka ne more biti avtomatično podana odškodninska odgovornost države. Prepoved povzročanja škode je kot eno temeljnih pravil zapisano v 10. členu OZ¹¹, ki določa, da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanj, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. V skladu s 148. členom OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Ob tem morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti¹², da se za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice lahko dosodi pravična denarna odškodnina, ki ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen OZ). Ravnanje odgovorne osebe mora biti torej tudi protipravno in v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

14Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo v času vročinskih valov v poletnih mesecih v letih 2016, 2017 in 2018 neznosno vroče, ne dvomi. Vendar to ugotovljeno dejstvo ne zadostuje za sklep, da je toženka odgovorna za takšne razmere, saj pri tem manjka element protipravnosti, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Sodišče toženki ne očita, da je s svojimi ravnanji ali opustitvami povzročila neznosno vročino v tožnikovi sobi v Zavodu, prav tako ji ne očita, da je opustila vse možnosti, da bi se vročino, ki je nastala zaradi visokih temperatur zraka in katerim so bili izpostavljeni sicer vsi prebivalci, lajšalo, saj tega dokazni postopek ni pokazal. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi verjelo, da prezračevanje v sanitarijah¹³ poleti ni bilo ustrezno in je posledično prihajalo do neprijetnih vonjav. Sklepalo je, da je ob visokih temperaturah v prostoru in večjemu številu oseb poleti povsem življenjsko pričakovati nastanek neprijetnih vonjav. Ni pa verjelo tožniku, da je bilo stanje sanitarnih prostorov ves čas njegovega bivanja takšno. Ugotovljeno dejstvo obstoja neprijetnih vonjav v poletnem času pa tudi ni dovolj za odškodninsko odgovornost toženke. Tudi v tem primeru manjka element protipravnosti. Tožnik toženki ne očita, da prezračevanje poleti ni ustrezalo predpisanim standardom, prav tako ne, da morebiti ni reagirala na pripombe o neučinkoviti ventilaciji v sanitarnih prostorih. Toženka zato ni mogla vedeti, da so v sanitarijah neprijetne vonjave, zaradi katerih tožnik neznosno trpi in mora ukrepati. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je poleti življenjsko pričakovati nastanek neprijetnih vonjav v sanitarijah. Vendar tudi če je tožnik neprijetne vonjave subjektivno doživljal kot neznosne, objektivno ugotovljenih neprijetnih vonjav ni mogoče šteti za neznosne in s tem povezanih razmer kot izjemno neustreznih. Poleg tega je toženka tožniku omogočala gibanje izven sobe in izven objekta na dvorišču, kot nesporno ugotavlja sodišče prve stopnje, in možnost prezračevanja sobe z dotokom svežega zraka. Zračenje sobe pa je bila v skladu s 23. členom Pravilnika celo tožnikova dolžnost.

15Pritrditi je zato treba pritožnici, da tožnik zaradi visokih temperatur in neprijetnih vonjav v sobi ni upravičen do odškodnine. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da obstoji odškodninska odgovornost toženke zgolj zaradi dejstva obstoja visokih temperatur in neprijetnih vonjav, pri čemer je spregledalo, da elementa protipravnosti ni. Brez tega elementa pa tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano škodo.

16Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

17Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je toženka v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožnik, ki krije sam svoje stroške postopka, povrniti v pravdi nastale potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na to, da pritožnica zahteva priznane stroške, ji gre 1.551,30 EUR, kolikor ji jih je pravilno priznalo sodišče prve stopnje (64. in 65. točka obrazložitve). Te ji mora tožnik plačati v roku 15 dni, če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ¹⁴).

18Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, pa svoje krije sam.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Ustava RS, Uradni list RS, številka 33/91I, s kasnejšimi spremembami.
³ Evropsko sodišče za človekove pravice.
⁴ VS RS II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017.
⁵ European Committee for the Prevention of Torture and Inhuman or Degrading Treatment or Punishment
⁶ VSL Sodba II Cp 2107/2019 z dne 26. 2. 2020.
⁷ Uradni list RS, številka 22/2000, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Uradni list RS, številka 42/2016, veljaven v času bivanja tožnika v Zavodu.
⁹ VSL Sodba II Cp 33/2022, z dne 16. 5. 2022.
¹⁰ Sodišče je glede temperatur zraka upoštevalo tudi poročilo ARSO o temperaturah v relevantnem obdobju, ki jih je v 26. točki obrazložitve pravilno povzelo, z izjemo glede toplih dni nad 25 stopinj C, ki jih je bilo 32.
¹¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹² Za obstoj odškodninske odgovornosti mora nastati škoda, ki je povzročena z nedopustnim ravnanjem, to ravnanje mora biti v vzročni zvezi s škodo, krivda pa se domneva.
¹³ Sanitarni prostori se neprerekano nahajajo v sobi in so od bivalnega dela ločeni od vrha do tal s stenami in vrati.
¹⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami.