VSL Sodba II Cpg 441/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni na TRR rezervnega sklada stavbe na naslovu Ulica 7 v Ljubljani, plačati znesek 1.047,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče o zadevi odloči samo in tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenem sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6V tej zadevi tožeča stranka (upravnik) od tožene stranke (etažni lastnik) zahteva plačilo mesečnega prispevka v rezervni sklad za večstanovanjsko stavbo z vhodom na naslovu Ulica 7, za obdobje od februarja 2018 do decembra 2020. Ker so etažni lastniki na zborih etažnih lastnikov dne 7. 1. 2016, 13. 6. 2017, 26. 6. 2018, 13. 6. 2019 sprejeli načrt vzdrževanja stavbe ter sklep, da se podzakonsko predpisani znesek prispevka za rezervni sklad poviša, tožeča stranka od tožene zahteva povišan znesek 0,30 EUR na kvadratni meter oziroma ob upoštevanju velikosti stanovanja tožene stranke (96,99 m2) 29,10 EUR za vsak vtoževani mesec.

7Pritožba najprej opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi o zadevi odločalo sodišče, ki ni bilo pristojno. Navaja, da v obravnavni zadevi ne gre za gospodarski spor, ker upravnik (tožeča stranka) nastopa v vlogi mandatarja etažnih lastnikov in ne nastopa za lasten račun.

8Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodna praksa¹ je namreč od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča (VS RS) II Ips 263/2015 usklajena, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo plačil v rezervni sklad že na podlagi zakona (šesti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, tretji odstavek 44. člena Stanovanjskega zakonika – SZ-1). Zadeva VSL sklep I Cp 1334/2021, na katero se sklicuje tožena stranka, v nasprotju z navedeno sodno prakso zavzema stališče, da upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, kot stranka pa etažni lastniki. Iz splošne določbe pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ, na katero se sklicuje višje sodišče v navedeni zadevi, izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih, ki se tičejo pravic in koristi etažnih lastnikov, vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Vendar prav omenjena določba po mnenju VS RS kaže, da lahko upravnik vlaga tožbe za vplačila v rezervni sklad v svojem imenu. Namreč, v primeru, da tretji odstavek 44. člena SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. člena SPZ razlagamo zgolj na način, da lahko upravnik za vplačila v rezervni sklad vlaga zgolj tožbe v imenu etažnih lastnikov, bi bila ta določba povsem odveč, ker to izhaja že iz četrtega odstavka 118. člena SPZ.² Upravnik tako v tovrstnih sporih nastopa sicer za račun etažnih lastnikov (oziroma mora zahtevati plačilo na račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada), vendar v svojem imenu. Ker torej tožeča stranka, upravnik, ki je pravna oseba, v obravnavni zadevi nastopa v svojem imenu, gre v skladu s prvo točko prvega odstavka 481. člena ZPP za gospodarski spor. Zato sodišče prve stopnje ni prekršilo 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je odločalo v obravnavani zadevi.

9Bistvo nadaljnjih pritožbenih navedb tožene stranke predstavlja očitek, da vhod na Ulici 7 nima statusa večstanovanjske stavbe in lahko kot večstanovanjsko stavbo v konkretnem primeru štejemo zgolj stavbo v etažni lastnini na naslovih Ulica 6 in 7, ki je kot taka že vrsto let vpisana v uradne evidence z identifikacijsko številko 000. Zaradi slednjega bi morale biti vse odločitve etažnih lastnikov (tudi sklepi o povečanju vplačila v rezervni sklad) sprejete z ustrezno večino na ravni celotne večstanovanjske stavbe in ne zgolj na ravni posameznega vhoda. Nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje, da so bili sklepi o povečanju vplačila v rezervni sklad sprejeti z zadostno večino, saj gre za rezervni sklad vhoda na naslovu Ulica 7 in ne za rezervni sklad celotne stavbe.

10Držijo pritožbene navedbe, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da morajo biti odločitve etažnih lastnikov v primeru večstanovanjskih stavb z več vhodi sprejete z večino etažnih lastnikov celotne stavbe in ne posameznega vhoda.³ Kljub navedenemu, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine obravnavanega primera, za odločitve v zvezi z rezervnim skladom za vhod na naslovu Ulica 7 zadostuje večina etažnih lastnikov na omenjenem naslovu in ne na ravni celotne stavbe. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje obrazložilo, da etažni lastniki celotne večstanovanjske stavbe (še) niso imenovali upravnika za celotno stavbo in tudi ne sklenili pogodbe o upravljanju, kar pa ne pomeni, da obstaja ovira, da imata do ureditve razmerij vsak posamezen vhod svojo pogodbo o upravljanju in zaradi tega tudi svoj obvezen rezervni sklad.⁴ Ker so etažni lastniki vhoda na naslovu Ulica 7 leta 1995 sklenili pogodbo o upravljanju, ki z uveljavitvijo SZ-1 ni prenehala veljati, in je bila tožeča stranka stranka imenovana za upravnika vhoda (in ne celotne večstanovanjske stavbe), ni v nasprotju s SZ-1, če do ureditve enotnega rezervnega sklada vodi sredstva obveznega rezervnega sklada posebej za ta vhod. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (novela SZ-1E)⁵ v 41. členu uredil situacije, kot je obravnavana. V prvem odstavku namreč določa, da etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona določenih več upravnikov (po vhodih), v petih letih od uveljavitve tega zakona določijo enega upravnika, ki za večstanovanjsko stavbo vzpostavi en rezervni sklad. Pritožba sicer nasprotuje uporabi navedenega člena v konkretni situaciji, saj naj bi ta urejal primere, ko ima vsak vhod v večstanovanjski stavbi drugega upravnika, v obravnavanem primeru pa je upravnik za oba vhoda enak. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča zgolj to, da so etažni lastniki obeh vhodov izbrali istega upravnika, še ne pomeni, da v obravnavani situaciji ne pride v poštev navedeni člen novele SZ-1E. Določbe namreč ni mogoče razlagati tako ozko, da bi moral biti za vsak vhod imenovan drug upravnik, temveč je bistveno to, da so etažni lastniki odločitve o imenovanju upravnika in pogodbe o upravljanju sprejeli za vsak posamezni vhod posebej, četudi so se odločili za istega upravnika. Prav dejstvo, da je novela SZ-1, ki je bila sprejeta (šele) leta 2021, v prvem odstavku 41. člena določila prehodno obdobje, da se za večstanovanjsko stavbo oblikuje en rezervni sklad, potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da je bilo tudi po sprejetju SZ-1 možno, da je imela stavba z več vhodi tudi več rezervnih skladov (in upravnikov).

11Zaključek sodišča prve stopnje, da so bili sklepi o povišanju rezervnega sklada sprejeti z zadostno večino etažnih lastnikov na ravni posameznega vhoda, pa potrjujeta določbi tretjega in četrtega odstavka 41. člena novele SZ-1E. Tretji odstavek določa, da se sredstva, ki jih etažni lastniki do vzpostavitve enotnega rezervnega sklada stavbe zberejo v rezervne sklade po vhodih, uporabijo za vzdrževanje skupnih delov teh vhodov. Prav tako za izvršbo na sredstva, zbrana po vhodih stavbe velja, da jo je mogoče dovoliti le do višini sredstev, ki so jih zbrali etažni lastniki posameznega vhoda, zoper katere teče izvršba. Glede na navedeno, je po mnenju pritožbenega sodišča edino logično, da tudi odločitve o sredstvih posameznega vhoda sprejemajo etažni lastniki posameznega vhoda in ne celotne stavbe (dokler se ne oblikuje enotni rezervni sklad oziroma ne poteče prehodno obdobje). To je skladno tudi z namenom instituta rezervnega sklada, ki služi zagotavljanju finančnih sredstev za bodoče izdatke, ki bodo nastali z vzdrževanjem skupnih delov (posameznih vhodov) v etažni lastnini. Ker je bistvo zbiranja sredstev v rezervnem skladu njihova namenskost (vzdrževanje, potrebne izboljšave in odplačevanje v te namene prejetih posojil, prim. tudi četrti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ ),⁶ je torej logično, da če je bil rezervni sklad oblikovan posebej za vhod Ulica 7, bodo o namenu (povišanju prispevka) odločali tisti etažni lastniki, ki bodo tega namena deležni (etažni lastniki vhoda in ne celotne stavbe). Vse navedeno velja, dokler se za celotno večstanovanjsko stavbo ne vzpostavi en rezervni sklad, skladno s prvim odstavkom 41. člena novele SZ-1E. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili sklepi o povišanju rezervnega sklada sprejeti z zadostno večino in tako zavezujejo tudi toženo stranko, ki je prispevke v rezervni sklad dolžna plačati (prvi odstavek 41. člena SZ-1).

12Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je napačno odločilo, da so bili sklepi sprejeti ustrezno, saj v vabilih za ponovljene zbore lastnikov ni bilo navedenih dobesednih odločitev. Kot je ustrezno že pojasnilo sodišče prve stopnje, iz vseh vabil (priloga spisa B3 do B6) izhajajo tudi predlogi sklepov, med katerimi je navedeno, da se sprejme petletni načrt vzdrževanja in določi višina vplačil v rezervni sklad. Neutemeljeno pritožba navaja, da bi morala biti odločitev navedena dobesedno v obliki, ki se bo potrjeval. Sodba VSL I Cp 4460/2010, na katero se sklicuje pritožba, sicer poudarja, da mora biti v predlogu sklepa konkretno navedeno, kaj bo v primeru izglasovanja sprejeto, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da mora biti odločitev navedena tudi z dobesednim besedilom sklepa. V zadevi, ki jo citira pritožba, je bilo v vabilu navedeno zgolj, da bo na zboru predstavitev načrta vzdrževanja stavbe, brez navedbe, da se bo sploh razpravljalo o povišanju prispevka v rezervni sklad. Za razliko od navedenega, je v obravnavanem primeru že v vabilih pisalo, da se bo sprejel petletni načrt vzdrževanja in določila višina vplačil v rezervni sklad. To je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretno, da zadosti kriterijem iz petega odstavka 37. člena SZ-1.

13Pritožba tožene stranke glede na vse navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).⁷ V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁸ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁹

15Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ni bil potreben za odločanje višjega sodišča (155. člen ZPP).

¹ Glej na primer VSL sodba II Cp 448/2021, VSL sklep I Cp 937/2020, VSL sklep II Cp 2205/2016 in druge.
² Sodba II Ips 263/2015 (točka 22 obrazložitve).
³ Glej na primer VSL sodba I Cp 1952/2020, VSL sodba in sklep II Cp 348/2017, VSL sklep I Cpg 1531/2014.
⁴ Glej tudi VSL sodba I Cp 1952/2020, UPRS sodba I U 1967/2014.
⁵ Uradni list RS 90-1868/2021.
⁶ Primerjaj VSL sklep in sodba II Cpg 70/2021.
⁷ Tako se pritožbeno sodišče ni izrekalo o očitkih kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, o očitkih (ne)ločenosti oblasti.
⁸ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁹ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).