UPRS Sklep I U 1738/2019-23

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je v zadevi priznanja odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu z izpodbijano odločbo na podlagi 5. in 12. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA) odločila, da je A. A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - mezoteliom, v znesku 49.129,59 EUR (1. točka izreka); z 2. točko izreka je odločila, da Republika Slovenija na podlagi doseženega sporazuma izplača A. A. odškodnino v znesku 29.477,75 EUR; s 3. točko izreka je še odločila, da B., d.d., Ljubljana (sedaj tožnik), kot delodajalec izplača A. A. odškodnino v znesku 19.651,84 EUR; s 4. točko izreka je odločila, da se A. A. povrnejo stroški za delo pooblaščenega zdravnika v znesku 105,00 EUR in da se mu navedeni znesek izplača v breme državnega proračuna, pri čemer je s 5. točko izreka ugotovila, da v postopku drugi posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da je A. A. (v nadaljevanju tudi upravičenec) vlogi za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu priložil Mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 7. 7. 2019 (v nadaljevanju Mnenje/2019) in račun za opravljeno ekspertizo. Iz vloge in Mnenja/2019 izhaja, da je Interdisciplinarna komisija strokovnjakov (v nadaljevanju ISS) verificirala dve poklicni bolezni - mezoteliom in plevralni izliv ter zmanjšanje življenjskih funkcij težje stopnje upravičenca, ki je bil izpostavljen azbestu pri delodajalcu B., d.d., Ljubljana (v nadaljevanju tudi delodajalec) na delovnem mestu: pripravništvo v laboratoriju za organske sinteze. Tožnik je po prejemu obvestila delodajalcu z dne 23. 7. 2019, s katerim ga je tožena stranka obvestila o vlogi upravičenca in ga pozvala k vložitvi pisne izjave o celotni vlogi, prejela tožnikovo sporočilo z dne 31. 7. 2019, da delodajalec priglaša udeležbo v postopku, vendar zahteva še dodatno dokumentacijo. Po prejemu obvestila z dne 7. 8. 2019, da tožena stranka z dodatno dokumentacijo ne razpolaga, je tožnik z vlogo z dne 14. 8. 2019 obvestil toženo stranko, da še ni prejel dokumentacije, s katero razpolaga ISS in da delodajalec ne more biti odgovoren za nastalo poklicno bolezen. Tožena stranka je na 74. seji 30. 9. 2019 na podlagi vloge in mnenja ugotovila, da upravičenec izpolnjuje predpisane zakonske pogoje iz 5. člena ZOPDA, ki določa poklicne bolezni in odgovornost delodajalca, v konkretnem primeru tožnika, in da je skladno z določili 10. člena ZOPDA upravičenec v roku dveh mesecev po podpisu sporazuma upravičen do izplačila odškodnine v navedenih zneskih, določenih skladno z določili 6. člena Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine, ob upoštevanju, da gre za najtežjo obliko verificirane poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - mezoteliom.

3Tožnik, B., d.d., Ljubljana, se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja svoje razloge, zaradi katerih meni, da je izkazan njegov pravni interes za vložitev tožbe, češ da izpodbijana odločba posega v ugled in dobro ime ter poslovni ugled tožnika, zato bi sprejem odločitve o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pomenila kršitev njegove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Tožnik izrecno nasprotuje stališčem sodišča v izpostavljeni sodni odločbi glede (ne)obstoja pravnega interesa delodajalcev in posledičnega zavrženja tožb zoper odločbe Komisije o upravičenosti do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi ZOPDA. Prav tako nasprotuje stališčem sodišča v še nekaterih drugih izpostavljenih sodnih odločbah, s katerimi so bile tožbe delodajalcev prav tako zavržene vendar na drugih pravnih podlagah, in sicer na podlagi 4. in 5. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Zato meni, da sodna praksa višjih sodišč ni enotna in ker mu ni znano, da bi Vrhovno sodišče v zvezi s pravnim vprašanjem (ne)obstoja pravnega interesa delodajalcev za vložitev tožb zoper odločbe tožene stranke o upravičenosti do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu doslej sploh že odločalo, tožnik predlaga, naj naslovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o pravdnem postopkom (v nadaljevanju ZPP) prekine predmetni upravni spor in Vrhovnemu sodišču predlaga izdajo svetovalnega mnenja glede (ne)obstoja pravnega interesa delodajalcev za vložitev tožbe zoper odločbe Komisije o upravičenosti do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi ZOPDA, v konkretnem primeru zoper izpodbijano odločbo. Toženi stranki tožnik očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, zlasti temeljnega načela zaslišanja stranke in načela materialne resnice ter nepravilno uporabo določb materialnega prava (ZOPDA) ter posledično nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, češ da v postopku pred toženo stranko ni mogoče s potrebno stopnjo prepričanja zaključiti, da je pri upravičencu diagnosticirana bolezen v vzročni zvezi z njegovim delom pri tožniku, kar naj bi se odražalo v izreku izpodbijane odločbe na način, da bi se tožnik omenil zgolj tako, da je bil povabljen, da priglasi svojo udeležbo v postopku in da njegova odgovornost za upravičenčevo bolezen ni bila ugotovljena v upravnem postopku, zato se zahteva upravičenca v tem delu zavrne.

4V tožbenem zahtevku tožnik primarno predlaga, naj sodišče po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom predlaganih listinskih dokazov in zaslišanjem priče C. C., ki je pri tožniku zaposlen kot direktor za področje "Zdravje, varnost okolje", izpodbijano odločbo spremeni tako, da zavrne Zahtevo upravičenca za priznanje odškodnine po določilih ZOPDA v delu, ki se nanaša na odškodnino, ki bi jo moral plačati tožnik kot delodajalec. Podredno tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude paricijskega roka.

5Tožena stranka je na zahtevo sodišča predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

6Upravičenec A. A. je v odgovoru na tožbo poudaril, da je bil izpostavljen delcem azbesta prav pri delu v laboratoriju tovarne B., kjer je bil zaposlen in so v tistem času uporabljali azbest kot filtrski material v gorilnih mrežicah, ki so se z uporabo krhale in razpadale; z azbestom so bile izolirane tudi grelne kalote za večje laboratorijske posode, iz azbesta pa so bile narejene tudi požarne zastirke in še marsikaj, ker se v tistem času azbestni izdelki niso šteli za nevarne, medtem ko je zdaj jasno, da teoretično za kontaminacijo zadostuje že eno samo azbestno vlakno, da sproži eno najtežjih oblik azbestne bolezni, mezoteliom, za katerim boluje tudi sam upravičenec, čeprav nikjer drugje ni bil izpostavljen azbestu, ne v delovnem in tudi ne v domačem okolju. Navaja še, da je prognoza njegove bolezni zelo slaba, zato z odločitvijo sodišča on sam niti ne bo neposredno prizadet. Glede tožbenih navedb o škodi, ki bi jo utrpel tožnik kot farmacevtska tovarna zaradi izplačila sporne odškodnine, upravičenec meni, da bi bil tožnik oziroma "mogočni" Č. težko prizadet zaradi dogodkov izpred 40 let, ki so se dogajali v malem laboratoriju takrat konkurenčnega podjetja, oziroma nasprotno, da bi si tožnik z razumevajočim pristopom in pripravljenostjo na sporazumevanje zgolj utrjeval svoje dobro ime. Tudi višina sporne odškodnine v znesku 19.651,84 EUR se upravičencu ne zdi tako visoka, da bi za farmacevtsko podjetje predstavljala preveliko breme, upravičencu pa bi, glede na njegovo slabo zdravstveno stanje, olajšala zadnje dni.

7Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi sodišče obvestil, da je po njegovem vedenju upravičenec A. A. preminil, kar naj sodišče upošteva pri nadaljnjem postopanju v zadevi, sicer pa tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih, kar še dodatno utemeljuje tudi v nadaljnji drugi pripravljalni vlogi

8Sodišče je prvo pripravljalno vlogo tožnika poslalo na naslov upravičenca ter v odgovor prejelo vlogo D. D. z dne 23. 1. 2020, s katero sodišče obvešča, da vztraja pri upravičenem zahtevku za odškodnino, ki je sporna za tožnika kot delodajalca njenega pokojnega moža A. A., ki je umrl dne 11. 12. 2019.

9Tožba ni dopustna.

10V konkretnem primeru je predmet sodne presoje odločba tožene stranke o upravičenosti do izplačila odškodnine upravičencu A. A. (ki je pozneje preminil dne 11. 12. 2019), zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi določil ZOPDA. Vendar sodišče v upravnem sporu lahko meritorno odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (1. odstavek 2. člena ZUS-1), zgolj v primeru, če ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da so kumulativno podane vse procesne predpostavke (formalni pogoji), ki so taksativno predpisane z določili 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11Za začetek in tek upravnega spora morajo namreč biti kumulativno izpolnjeni prav vsi temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih je zakonodajalec taksativno določil z določili prve do osme točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je tudi pogoj, da je izkazan tožnikov pravni interes za vložitev in meritorno presojo tožbe v upravnem sporu (šesta točka prvega odstavka 36. člena v zvezi z drugim členom ZUS-1).

12V upravnem sporu sodišče odloča (le) o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1; upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1); razen tega se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

13Po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora, oziroma ali je položaj stranke, ki toži, takšen, da dopušča odločanje o njeni tožbi. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je namreč sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper takšne dokončne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon, kar torej pomeni, da ni mogoče dopustiti tožbe zoper vsakršen upravni akt, ampak le zoper tistega oziroma zgolj v primeru, če gre za akt, s katerim se posega v pravno varovan položaj tožnika, kar je v primerljivih zadevah sodišče že večkrat izpostavilo, med drugim v sklepu št. III U 93/2014 z dne 8. 1. 2015 .

14V konkretnem primeru tožnik sam pove (in o tem niti ni spora), da ni bil sklenjen sporazum med njim in upravičencem A. A., pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine (v višini 40% na način iz 6. člena istega zakona določenega zneska), ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec (sedaj tožnik) kot upravičenec (sedaj pok. A. A.). Po osmem odstavku istega člena je (šele) sporazum o odškodnini izvršilni naslov, kar pomeni, da se 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne izvršuje, kar nenazadnje izhaja tudi iz besedila obrazložitve izpodbijane odločbe, po kateri se izplačilo odškodnine izvede na podlagi doseženega sporazuma, torej ne neposredno na podlagi izpodbijane odločbe same po sebi. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi same odločbe, kot je izpodbijana. Slednja ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo torej ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pa nadalje tudi pomeni, da se z odločanjem o tožbi tožnikov pravni položaj ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile, in da tako pravni interes tožnika za tožbo ni izkazan. Enako stališče je v bistveno enaki sodišče izrazilo tudi v sklepu št. I U 2027/2017 z dne 6. 11. 2018, s katerim je odstopilo od svojih stališč v starejši upravno sodni praksi, na primer v zadevi št. I U 1161/2014.

15Sodišče v obravnavani zadevi, enako kot v izpostavljenem sklepu št. I U 2027/2017 z dne 6. 11. 2018, kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da bi izpodbijana odločitev kakorkoli prejudicirala odločitev v morebitnem odškodninskem sporu v pravdnem postopku po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj se ugotovljeni pogoji za izplačilo odškodnine po ZOPDA nanašajo zgolj na navedene postopke in so različni od pogojev za obstoj odškodninskega delikta po OZ (nastanek škode, ki izvira iz protipravnega ravnanja/opustitve, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem/opustitvijo ter odgovornost povzročitelja škode (krivda)) in zato izpodbijana odločba tudi v morebitnem civilnem postopku ne bi mogla vplivati na ugotavljanje tožnikove odškodninske odgovornosti in višine škode.

16Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na 23. člen Ustave, s tem ko (hipotetično) uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, kolikor bi sodišče njegovo tožbo zavrglo. Kljub temu velja tožniku pojasniti, da do kršitve 23. člena Ustave že pojmovno ne bi moglo priti, saj so pravice iz 23. člena Ustave zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi izostala. Enako stališče je v primerljivi zadevi izrazilo Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 63/2018 z dne 18. 4. 2018 (pod tč. 11).

17Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik z vloženo tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja in je zato tožbo na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena zavrglo kot nedovoljeno. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.