VSC Sodba Cp 385/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z dne 31. 5. 2022¹ (ponovno) izdano zamudno sodbo razsodilo, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) odpoveduje najemno pogodbo številka 3523-0009/2010-11, sklenjeno dne 15. 1. 2013, za stanovanje v stanovanjski hiši ..., številka stanovanja ..., prvo nadstropje, v izmeri 44,20 m2 in da je toženec dolžan navedeno stanovanje izročiti tožnici praznega stvari in oseb ter sanitarno čistega v 60- dneh od pravnomočnosti sodbe.

2Toženec je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

V pritožbi je navajal, da tožencu tožba ni bila vročena, saj ni prejel nikakršnega sodnega pisanja, s svojim podpisom pa tudi ni potrdil prejema kakšne sodne pošiljke. Zato za izdajo zamudne sodbe niso bili podani zakonski pogoji in je zaradi njene izdaje podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi tožencu onemogočenega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje pa tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi manjka sicer odločilno dejstvo o datumu vložene tožbe. Toženec opomina pred tožbo z dne 17. 6. 2021 nikoli ni prejel in je zato napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica toženca predhodno opozorila na kršitev najemne pogodbe in mu naložila rok za odpravo kršitev ter da je bil ta opomin tožencu vročen. Teh dejstev sodišče prve stopnje namreč ni moglo zanesljivo ugotoviti, ker tožnica tega ni izkazala s tem, da bi tožbi priložila tudi vročilnico ali drug dokaz, da je takšno opozorilo tožencu res poslala in da ga je toženec res prejel. Zaključek sodišča prve stopnje o podanem krivdnem razlogu za odpoved najemne pogodbe je zato napačen, saj je sodišče prve stopnje zgolj sledilo neresničnim pavšalnim tožbenim navedbam tožnice. Ker tožnica predhodnega opozorila po tretjem odstavku 103. člena SZ-1 ni izkazala, je tako vložila tožbeni zahtevek, s katerim ne more razpolagati. Hkrati pa tudi utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb oziroma so te v nasprotju z dokazi oziroma teh tožnica sploh ni predložila oziroma se do njih sodišče ni opredelilo. Toženec ni prejel tudi nobenih opominov in vabil na razgovor, tožnica pa tega tudi ni izkazala. Zamudna sodba razlogov o tem tudi nima.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je tožencu posredovala opomin pred tožbo z dne 17. 6. 2021 in je tožbi priložila kopijo opomina in vročilnico o vročitvi tega opomina tožencu.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v prvem odstavku 318. člena določa pogoje za izdajo zamudne sodbe in sicer določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na tožbo v 30 dneh od vročitve tožbe ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1.) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, 2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4.) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in z dejstvi, ki so splošno znana. Posebnost zamudne sodbe je namreč v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno pomembnih dejstvih v tožbi sploh ne preizkuša, saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (nevložitvijo odgovora na tožbo) priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta v tožbi opira svoj zahtevek. Sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe tako kot podlago za presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe vzame dejansko stanje kot je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zaradi takšnih izhodišč zamudne sodbe se ta ne more pritožbeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 388. člena ZPP). Na slednje so bile pravdne stranke v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Zato pa so nedopustne in neupoštevne pritožbene trditve, da pritožnik uveljavlja tudi takšen pritožbeni razlog in o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o tožničinem predhodnem opozorilu toženca o kršitvah z opominom 17. 6. 2021 in njegovi vročitvi tožencu, ker bi naj sodišče teh dejstev ne moglo dovolj zanesljivo ugotovitvi, ker tožnica tožbi ni priložila dokazila o vročitvi tega opomina tožencu, toženec pa takšnega opomina in drugih zatrjevanih opominov in vabil na razgovor, sicer ni prejel. S takšnimi trditvami namreč pritožnik uresničuje takšen nedopusten pritožbeni razlog. Ne glede na navedeno pa sicer pritožbene trditve toženca, da tožnica tožbi ni priložila dokazila o vročitvi opomina z dne 17. 6. 2021 tožencu, tudi niso resnične. Kot je razvidno iz podatkov spisa (in navedb tožnice v sami tožbi), je tožnica tožbi kot dokaz svojih trditev priložila ob izvodu opomina pred tožbo z dne 17. 6. 2021 tudi kopijo poštne vročilnice (priloga A 3) oziroma kopijo ″obvestila organu o vročitvi‶ tega opomina tožencu. S tem je poštni vročevalec tožnico (z obvestilom z dne 8. 7. 2021) obvestil o vročitvi opomina pred tožbo 3523-3/2021-1 naslovniku - tožencu, naslov ..., to pa tako, da je po neuspešnem poskusu vročitve opomina naslovniku 22. 6. 2021 tega dne v hišnem predalčniku naslovnika pustil sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora prevzeti v 15. dneh, sicer se bo vročitev štela za opravljeno s potekom tega roka, ker pa naslovnik tega pisma v danem roku ni prevzel, mu je bilo po poteku tega roka pismo z opominom puščeno v hišnem predalčniku.

6Iz poštne vročilnice, pripete k tožbi (list. št. 1), je razvidno, da je bila pošiljka s tožbo skupaj s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo, tožencu vročena po pošti s povratnico, iz katere izhaja, da je bila ta po poštnem vročevalcu 22. 8. 2021 naslovniku (tožencu) A. A. osebno vročena in kar je prejemnik z lastnim zapisom datuma prejema te pošiljke in lastnim podpisom na vročilnici tudi potrdil. Po stališču sodne prakse ima pravilno izpolnjena vročilnica² lastnost javne listine. Za javne listine pa velja domneva (224. člen ZPP), da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa, torej tudi samo vročitev in datum vročitve. Gre za zakonsko domnevo, ki jo stranka sicer lahko izpodbije, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Toženec samo s pritožbenim zanikanjem prejema tožbe oziroma s trditvami, da ni potrdil prejema vročitve kakšne sodne pošiljke, tako ne more omajati verodostojnosti takšne vročilnice. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o neizkazanosti pogoja iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP in posledično o podanosti bistvenih kršitev iz 7 in 8 točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Izpolnjenost pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (t. i. sklepčnost tožbe) zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbeno zatrjevanih dejstev: da sta tožnica in toženec 15. 1. 2003 sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas za konkretno stanovanje, s katero se je toženec (v 8. in 11. členu pogodbe) zavezal, da bo do 20. dne v mesecu za tekoči mesec plačeval dogovorjeno mesečno najemnino in ostale stroške (obratovalne stroške); da toženec pogodbenih obveznosti plačila mesečnih najemnih in ostalih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine ter obratovalnih stroškov tožnici ni izpolnjeval; da mu je zato tožnica po predhodnih večih pozivih z mesečnimi opomini in vabili na razgovor, 17. 6. 2021 poslala opomin pred tožbo za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja ter poziv, da v 15-dneh po prejemu opomina poravna neporavnane obveznosti iz naslova najemnin za obdobje od 1. 9. 2020 do 7. 6. 2021 v znesku 654,09 EUR, in ga opozorila na posledice neplačila dolga v tem roku; da toženec tudi v tem danem roku navedenega dolga ni plačal; zato pa mu je tožnica z (dne 26. 7. 2021) vloženo tožbo odpovedala najemno pogodbo in zahtevala izpraznitev stanovanja (kar je vsebina njenega tožbenega predloga), pravilno zaključilo o podanosti sklepčnosti tožbe. Na podlagi vsebine pogodbenih določil najemne pogodbe (8. in 11. člena), določil tretjega in četrtega odstavka 103. člena SZ-1 (katerih vsebine je sodišče prve stopnje tudi povzelo) in prvega odstavka 113. člena SZ-1, je namreč pravilno zaključilo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, ki izhaja iz tožbenih trditev tožnice o sklenjeni najemni pogodbi, toženčevi kršitvi takšne pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti plačevanja najemnin in obratovalnih stroškov, tožničinem opozorilu z opominom z dne 17. 6. 2021 na kršitev pogodbe in pozivu k plačilu dolga v določenem roku, opozorilom na posledice v primeru neplačila (odprave kršitve) v danem roku, toženčevi neodpravi te kršitve v danem roku in tožničini odpovedi najemne pogodbe ter zahtevani izročitvi stanovanja. Pritožbene trditve o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o sklepčnosti tožbe so tako neutemeljene. Glede na to, da je tožnica za svoje tožbene trditve o 17. 6. 2021 poslanem opominu in pozivu tožencu in da toženec tudi po prejemu tega v danem roku dolga ni plačal, predlagala in predložila kot dokaze opomin z dne 17. 6. 2021 z vročilnico o njegovi vročitvi tožencu (kot je predstavljeno že zgoraj), pa so neutemeljene pritožbene trditve toženca, da priloženi dokazi tožbenih trditev o toženčevem prejemu opomina z dne 17. 6. 2021 ne potrjujejo oziroma so z njimi v nasprotju in s takšnimi trditvami utemeljevani pritožbeni očitki o neizpolnjenosti pogojev iz 2. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Za izpolnjenost pogoja iz tretjega odstavka 103. člena SZ-1 mora biti opomin najemniku stanovanja res vročen, vendar pa pri tem ni pomembno, kakšen način vročanja opomina lastnik izbere³. Zato zadošča tudi pustitev opomina v hišnem predalčniku najemnika. Zato pa tožničina priložitev poštne vročilnice o puščenem opominu in obvestilu tožencu v hišnem predalčniku, tudi ne pomeni, da je ta predložen dokaz v nasprotju s tožbenimi navedbami tožnice.

8Datum vložene tožbe tožnika ni pravno odločilno dejstvo po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe. Zato so neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki toženca o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker razlogi sodbe ne vsebujejo tudi navedbe datuma tožbe tožnice.

9Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov, pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

11Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

¹ V uvodu sodbe zmotno naveden kot datum izdaje sodbe 31. 5. 2021
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 322/2007, II Ips 325/2011, II Ips 75/2019 in druge.
³ Primerjaj VS RS II Ips 575/2006, II Dor 379/2012, VSL I Cp 2086/2013.