UPRS Sklep I U 1580/2021-5

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožniki so 27. 10. 2021 vložili tožbo, s katero sodišču predlagajo, naj ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, in ga odpravi. S tožbo predlagajo tudi, naj sodišče ugotovi, da je bilo s toženkinim dejanjem, to je s sprejemom navedenega sklepa na 12. seji Mestnega sveta 4. 5. 2020 in z vložitvijo zahtev za omejitev lastninske pravice z dne 17. 9. 2021 na podlagi navedenega sklepa, ki se vodijo pred Upravno enoto Ljubljana in v katerih so bili izdani sklepi o uvedbi postopka, na njihovi podlagi pa vpisana zaznamba razlastitvenega postopka pri nepremičninah tožnikov, poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, in sicer v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Sodišču predlagajo še, naj toženki naloži umik zahtev za omejitev lastninske pravice, ki pred Upravno enoto Ljubljana tečejo zoper tožnike, naj ji prepove nadaljevati z navedenimi dejanji zoper tožnike in sprožanje postopkov pred državnimi organi zoper tožnike, predvsem pa vlaganje zahtev za omejitev lastninske pravice ali drugih podobnih zahtev zoper tožnike na podlagi navedenega sklepa o ugotovitvi javne koristi. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

2V tožbi navajajo, da so bili na podlagi tožničine zahteve za omejitev lastninske pravice pred Upravno enoto Ljubljana zoper tožnike začeti nujni postopki za omejitev lastninske pravice za potrebe gradnje komunalne infrastrukture - pravice uporabe za čas gradnje za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo povezovalnega kanala C0, da je Okrajno sodišče v Ljubljani po uradni dolžnosti pri nepremičninah tožnikov vpisalo zaznambo razlastitvenega postopka in da so bili z upravnim postopkom seznanjeni, ko so prejeli obvestilo o postopku omejitve nepremičnin in sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice ter sklep o zaznambi razlastitvenega postopka. Vse zahteve so bile vložene na podlagi sklepa o ugotovitvi javne koristi z dne 4. 5. 2020.

3Pojasnjujejo, da tožbo vlagajo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da z njo izpodbijajo navedeni posamični akt in dejanje toženke (to je sprejem posamičnega akta in vložitev zahtev za omejitev lastninske pravice), zoper katera jim ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Trdijo, da je bilo z njima poseženo v ustavni pravici iz 22. in 33. člena Ustave, kršeni pa so bili tudi 69. člen Ustave, 194. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in 35. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS).

4Navajajo, da je bil izpodbijani sklep že predmet postopka pred Ustavnim sodiščem. To je s sklepom Up-804/20-4, U-I-355/20-4 z dne 21. 9. 2020 ustavno pritožbo in pobudo sicer zavrglo, v obrazložitvi pa med drugim navedlo, da gre za posamični (deklaratorni upravni) akt, ki kljub temu, da konkretno (z navedbo ID znakov) opredeljuje nepremičnine, na katere se nanaša ugotovitev o nujni potrebnosti in izkazani javni koristi gradnje, še ne vpliva na lastninska upravičenja pritožnikov, zlasti ne na način, ki bi imel za posledico omejitev njihove lastninske pravice. Ustavno sodišče še navaja, da bo do posega v to njihovo pravico in s tem do spremembe pravnega položaja tožnikov lahko prišlo šele, ko bo pristojni organ v postopku na podlagi 210. in 211. člena ZUreP-2 (ki ga bo skladno z 2. členom izpodbijanega sklepa sprožil župan) ob upoštevanju s sklepom ugotovljene javne koristi odločil, da se na nepremičninah tožnikov ustanovi pravica začasne uporabe oziroma služnost v javno korist.

5Trdijo, da je bilo z izpodbijanim sklepom, ki ga je toženka realizirala z vložitvijo zahtev za omejitev lastninske pravice tožnikov, z začetkom posameznih nujnih upravnih postopkov za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice in z vpisom zaznambe razlastitvenega postopka grobo poseženo v njihove pravice iz 33., 22. in 70. a člena Ustave. Navajajo namreč tudi, da zaznamba razlastitvenega postopka že pomeni (določeno) omejitev lastninske pravice, saj s svojimi nepremičninami ne morejo prosto razpolagati, trasa nameravanega posega pa se nahaja na območju s strogim vodovarstvenim režimom z oznako VVO IIA po Uredbi o območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja.

6Uveljavljajo tudi, da je bil izpodbijani sklep sprejet v nasprotju s 194. členom ZUreP-2. V zvezi s tem toženki očitajo, da pred sprejemom sklepa z njimi ni sklenila pravnega posla ali jih razlastila oziroma pridobila služno ali pravico do začasne uporabe v skladu z zakonom. Trdijo, da je bil izpodbijani sklep sprejet, ne da bi prostorski akt predvideval gradnjo, ki je predmet izpodbijanega sklepa (trasa izgradnje povezovalnega kanala C0 in uporaba delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča ter transportne poti), in ne da bi bila taka gradnja z ustreznim upravnim dovoljenjem dovoljena. Menijo, da navedena gradnja ni nujno potrebna in v javno korist, saj naj bi v zvezi z njo tekli inšpekcijski postopki in postopki sodne ureditve meje. Poleg tega za poseg ne obstoji pravnomočno upravno dovoljenje. Ker je poseg predviden na občutljivem vodnem in potresnem območju, bi morala biti pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljena tudi celovita presoja vplivov na okolje in pridobljeno okoljevarstveno soglasje. Javni koristi pa nasprotuje tudi pravica do pitne vode iz 70. a člena Ustave. Toženki očitajo tudi kršitve ZUreP-2 in občinskega poslovnika glede postopka sprejema izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem zatrjujejo poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

7Hkrati s tožbo vlagajo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in sodišču predlagajo, naj odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Navajajo, da jim bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, ki se kaže v izpodbijanem dejanju, katerega rezultat je že omejitev lastninske pravice tožnikov na obravnavanih nepremičninah, prizadejana težko popravljiva škoda. Trdijo, da jim težko popravljive škodljive posledice nastajajo, ker je njihova lastninska pravica na nepremičninah, na katere posega izpodbijani sklep dejansko izničena. S svojimi nepremičninami v tem trenutku ne morejo prosto razpolagati, jih uporabljati, posedovati in izkoriščati. Dodajajo, da so v nekaterih upravnih postopkih, ki tečejo zoper njih že razpisane ustne obravnave, kar pomeni, da se bodo postopki, ki so nujni, zaključili še preden bo sodišče odločalo o tej tožbi, ki je edino pravno sredstvo, ki ga imajo zoper izpodbijani sklep in dejanje. Menijo, da je začasna odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa skladna z načelom sorazmernosti. Toženka z njo ne bo utrpela nobenih znatnih posledic, saj se ji glede na to, da je postopke zoper tožnike sprožila po skorajda letu in pol po sprejemu izpodbijanega akta, z njegovo izvršitvijo ne mudi.

8Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe predlaga njegovo zavrnitev.

K I. točki izreka

9Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 mora sodišče na procesne predpostavke iz prvega odstavka istega člena paziti po uradni dolžnosti.

10Tožba zoper izpodbijani sklep je prepozna, tožba zoper izpodbijano dejanje vložitve zahtev za omejitev lastninske pravice pa ni dovoljena.

Glede izpodbijanega sklepa

11Izpodbijani sklep je, kot izhaja iz 5. točke sklepa Ustavnega sodišča Up-804/20, U-I-355/20, na katerega se v tožbi sklicujejo tožniki, posamični akt, sprejet pa je v obliki predpisa. Sprejel ga je namreč občinski mestni svet na podlagi drugega odstavka 194. člena ZUreP-2 in je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. O zakonitosti takega akta sodišče odloča v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

12Tožniki v tožbi ne navajajo, na kateri pravni podlagi vlagajo tožbo zoper izpodbijani sklep. V tožbi sicer povzemajo prvi odstavek 33. člena ZUS-1, ki se nanaša na t. i. redni upravni spor zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ki po drugem odstavku tega člena zajema tudi akte iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Vendar pa povzemajo tudi drugi odstavek 33. člena ZUS-1, ki se nanaša na subsidiarni upravni spor iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, katerega besedilo prav tako povzemajo. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijani sklep preizkusilo po obeh pravnih podlagah.

13Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. O zakonitosti drugih aktov sodišče v upravnem sporu odloča le, če tako določa zakon. Taka druga zakonska določba je četrti odstavek 5. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

14V skladu s 4. členom sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

15Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Za akt iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 zakon v drugem odstavku 23. člena določa, da ta rok prične teči z objavo akta. Ker je bil izpodbijani akt objavljen v Uradnem listu RS, št. 65/20 z dne 8. 5. 2020, je tožba, ki je bila zoper izpodbijani akt priporočeno po pošti vložena 27. 10. 2021, prepozna.

16Tožba zoper izpodbijani sklep je prepozna tudi, če jo tožniki vlagajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tridesetdnevni rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 namreč velja tudi za tožbe na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.¹ Iz prvega odstavka 23. člena ZUS-1 sicer izhaja, da v subsidiarnem upravnem sporu rok za vložitev tožbe zoper posamičen upravni akt prične teči z vročitvijo akta stranki. Ker pa gre v tem primeru za posamični akt, ki je bil sprejet v obliki predpisa in je bil objavljen v Uradnem listu RS, ta rok začne teči z njegovo objavo. Glede na čas te objave, pa je tožba, kot že rečeno, prepozna.

17Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 tudi ni dovoljena. Kot izhaja iz citiranega besedila prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je namreč tožba na navedeni podlagi dopustna le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo zoper posamične akte, izdane v obliki predpisa, za kar gre v obravnavanem primeru, pa je zagotovljeno v rednem upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Iz enakega razloga tudi ni dopustna tožba zoper dejanje sprejema izpodbijanega sklepa, kar tožnik izrecno uveljavlja v prvi alineji 3. točke tožbenega zahtevka, saj je sprejem akta dejanje v postopku njegove izdaje in zato predmet sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

Glede izpodbijanega dejanja

18Tožniki tožbo vlagajo zoper ravnanje toženke, ki se kaže v tem, da je 17. 9. 2021 zoper vse tožnike vložila vsebinsko enake zahteve za omejitev lastninske pravice, na podlagi katerih je bil uveden postopek za omejitev lastninske pravice in so bile pri nepremičninah tožnikov vpisane zaznambe razlastitvenega postopka, ter na tej podlagi zatrjujejo poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.

19Glede na citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dejanj javnih oblasti in nosilcev javnih pooblastil (npr. U-I-47/94), s katerimi ti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pa zoper ta dejanja ni drugega sodnega varstva.

20Vložitev zahteve za omejitev lastninske pravice po določbah 210. in 211. člena ZUreP-2 je procesno dejanje predlagatelja zahteve v upravnem postopku. O omejitvi lastninske pravice v javno korist namreč po določbi 196. člena v zvezi z devetim odstavkom 211. člena ZUreP-2 upravna enota odloča v upravnem postopku, torej po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

21Po prvem odstavku 2. člena ZUP upravni organi v upravnih postopkih odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizičnih ali pravnih oseb oziroma drugih strank na področju upravnega prava. Upravni postopek se skladno s prvim odstavkom 125. člena ZUP začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Zoper upravne akte, ki jih upravni organ izda v upravnem postopku in s katerimi se posega v pravni položaj fizičnih in pravnih oseb in drugih strank, pa je skladno s citirano določbo 2. člena ZUS-1 dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je, kadar upravni organ odloči v upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke, sodno varstvo zoper tako zahtevo zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper v takem postopku izdan upravni akt, s katerim upravni organ odloči o pravici in obveznosti (druge oziroma nasprotne) stranke.

22Glede na navedeno do posega v pravni položaj tožnikov ne pride že na podlagi vložitve zahteve, temveč šele z upravnim aktom, s katerim upravi organ odloči o zahtevi in z njim poseže v pravni položaj stranke. Enako izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča Up-804/20-4, U-I-355/20-4, na katerega se sklicujejo tožniki. Ustavno sodišče namreč v 5. točki obrazložitve navedenega sklepa pojasnjuje, da bo do posega v pravico in s tem do spremembe pravnega položaja pritožnikov lahko prišlo šele, ko bo o zahtevi toženke, vložene na podlagi v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, odločil pristojni upravni organ v upravnem postopku.

23Glede na tožbene navedbe o posegu v ustavne pravice iz 22., 33. in 70. a člena Ustave, sodišče z vidika učinkovitosti sodnega varstva v upravnem sporu zoper upravne akte izdane v postopkih, začetih na podlagi izpodbijanega dejanja, dodaja, da tožniki lahko v njem podajo vse ugovore glede morebitnih kršitev ustavnih pravic v postopku izdaje posameznega upravnega akta.

24Navedeno pomeni, da imajo tožniki zoper izpodbijano dejanje zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper upravni akt, s katerim bo v postopku začetem na podlagi toženkinih zahtev, odločeno o pravicah in obveznostih tožnikov. Tožba zoper izpodbijano dejanje (materialni akt) zato ni dopustna.

Sklepno

25Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže, če je bila vložena prepozno. Zoper izpodbijano dejanje pa na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K II. točki izreka

26Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, če zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba).

27Iz navedene določbe 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi tožnikov. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče zato zavrglo (smiselno 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

28Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 30/2018, I Up 79/2015.