VSM Sklep I Ip 664/2022-2

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika A. A. z dne 11. 1. 2022 zoper sklep o izvršbi šteje za umaknjen.

2Dolžnik A. A. je zoper sklep vložil pravočasno in dovoljeno pritožbo. Predlagal je razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma vrnitev v fazo ponovnega vročanja plačilnega naloga. Navedel je, da sta prvi in drugi dolžnik vložila enoten samostojen ugovor, ki sta ga podpisala oba dolžnika. Sodišče prve stopnje je po prejemu ugovora izdalo dva plačilna naloga, in sicer vsakemu od dolžnikov. Sodna taksa se je glasila na enako vrednost. Dolžnika sta že v več izvršilnih zadevah ugovor vložila na enak način kot v obravnavani zadevi, takso po plačilnih nalogih, ki jih je sodišče poslalo obema dolžnikoma, pa sta vedno plačala le po enem plačilnem nalogu in je sodišče nato odločilo o ugovoru. Le v predmetni zadevi je sodišče na presenečenje prvega dolžnika izdalo sklep, s katerim je njegov ugovor štelo za umaknjen, ker naj taksa ne bi bila plačana. Prvi dolžnik ni vedel in ni mogel vedeti, da bo sodišče ugovora obravnavalo ločeno za prvega in drugega dolžnika. To tudi iz prejetih plačilnih nalogov ni izhajalo, dolžnika pa bi z vidika načela enakosti in enakega varstva pravic morala biti opozorjena na dejstvo, da bo sodišče zadevi obravnavalo ločeno. V tem primeru bi tudi prvi dolžnik poravnal takso za postopek ugovora.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je bila izvršba dovoljena zoper prvega in drugega dolžnika (glavnega dolžnika in solidarnega poroka) kot solidarna dolžnika, in sicer na podlagi izvršilnega naslova – sodbe Okrožnega sodišča v Kopru P 101/2015 z dne 9. 6. 2017. Solidarni dolžniki v postopku nimajo položaja enotnih sospornikov, temveč položaj navadnih (materialnih) sospornikov (1. točka prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Vsak od njih tako nastopa kot samostojna stranka postopka ter dejanja in opustitve enega dolžnika ne koristijo in ne škodijo drugemu dolžniku (195. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).¹ Vsak od solidarnih dolžnikov lahko sklep o izvršbi tako izpodbija s samostojnim ugovorom in uveljavlja drugačne ugovorne razloge² ter z učinkom le zase (če se ugovor izkaže za utemeljen) doseže razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo. Sodišče lahko v zvezi z vsakim od dolžnikov sprejme drugačno odločitev o utemeljenosti izdaje sklepa o izvršbi zoper njega. Če posamezni dolžnik ugovora ne vloži, pa vložitev ugovora s strani sodolžnika ne prepreči nastopa pravnomočnosti sklepa o izvršbi v razmerju do dolžnika, ki ugovora ni vložil.

5Ne glede na to, da sta dolžnika v obravnavani zadevi ugovora vložila v isti vlogi, je treba vlogo glede na njeno vsebino in upoštevaje procesni položaj dolžnikov obravnavati kot dve samostojni pravni sredstvi, tj. kot dva samostojna ugovora vsakega od dolžnikov,³ o katerih mora sodišče sprejeti tudi samostojni odločitvi in sklep o izvršbi, če so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo ugovorov, upoštevaje razloge, ki jih je v ugovoru uveljavljal posamezni dolžnik, in uradoma upoštevne razloge preizkusiti ločeno v razmerju do posameznega dolžnika. Ker Zakon o sodnih taksah (ZST-1) nima izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, za taksno obveznost vsakega od dolžnikov velja prvi odstavek 3. člena ZST-1, ki določa, da s tem zakonom predpisane takse plača tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, če ta zakon ne določa drugače. Za vsakega od dolžnikov je zato že z vložitvijo vloge z dne 11. 1. 2022 nastala samostojna obveznost za plačilo sodne takse za postopek o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1; prvi odstavek 29.b člena ZIZ), zaradi česar v obravnavani zadevi tudi ni podlage za uporabo desetega odstavka 3. člena ZST-1. Ta namreč nerazdelno plačilo sodne takse določa za primer, ko mora več oseb skupaj plačati takso, za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

6Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je vsakemu od dolžnikov izdalo in vročilo samostojni plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 55,00 EUR, odmerjene po tarifni številki 4021 taksne tarife ZST-1. Ker prvi dolžnik sodne takse z referenco, navedeno v plačilnem nalogu, ni plačal in tudi ni zaprosil za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, pa je sodišče z izpodbijanim sklepom tudi pravilno odločilo, da se na podlagi petega odstavka 29.b člena ZIZ ugovor prvega dolžnika zoper sklep o izvršbi šteje za umaknjen. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo, da s plačilom sodne takse (zgolj) po plačilnem nalogu, izdanem drugemu dolžniku, ni izpolnjena tudi taksna obveznost prvega dolžnika.

7Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da takšna odločitev za dolžnika predstavlja popolno presenečenje in da mu je bila s tem, ko je sodišče ugovora in v zvezi z njima izdana plačilna naloga za prvega in drugega dolžnika obravnavalo ločeno, kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic. Iz izdanih plačilnih nalogov namreč jasno izhaja, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse po posameznem plačilnem nalogu (tj. po plačilnem nalogu z referenco SI00 25011-430050810 A. A. in po plačilnem nalogu z referenco SI00 25011-430051115 B. B.; pri tem pa v plačilnih nalogih tudi ni bilo navedeno, da sta dolžnika sodno takso dolžna plačati nerazdelno), kakšna je višina odmerjene sodne takse (55,00 EUR), rok za njeno plačilo (8 dni) ter podatki za nakazilo. Prav tako je v plačilnih nalogih naveden izrecni poziv naslovniku za plačilo sodne takse. Prvi dolžnik tako v prejetem plačilnem nalogu ni imel nobene podlage za sklepanje, da mu sodne takse, ki mu je naložena v plačilo, ni treba plačati oziroma da bo s plačilom sodne takse po plačilnem nalogu, izdanem drugemu dolžniku, izpolnjena tudi njegova taksna obveznost. Ob tako izdanih plačilnih nalogih sodišče dolžnikov tudi ni bilo dolžno še posebej poučiti, da sta sodno takso, ki jo je vsakemu od dolžnikov z njemu izdanim plačilnim nalogom naložilo v plačilo, res dolžna plačati tako, kot to izhaja iz plačilnih nalogov. Ne glede na to, kako je sodišče morebiti postopalo v drugih izvršilnih postopkih, v katerih sta bila doslej udeležena dolžnika (dolžnik v zvezi s tem ni niti določno navedel, v katerih postopkih naj bi sodišče postopalo drugače, niti v zvezi s tem ni predložil dokazov), je bil dolžnik v obravnavanem postopku dolžan ravnati v skladu z jasnim pozivom v zvezi s plačilom sodne takse, navedenim v plačilnem nalogu.

8Dolžnik, ki sodne takse kljub pravilni vročitvi plačilnega naloga ni plačal v danem roku, ne glede na razlog, zaradi katerega sodne takse ni plačal, v pritožbenem postopku ne more doseči vrnitve postopka v fazo ponovnega vročanja plačilnega naloga, kot si to prizadeva s pritožbo. Sicer pa je vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljena le v primerih, ko je zamujen rok za pritožbo ali ugovor (36. člen ZIZ). Za takšen primer pa v obravnavani zadevi, ko dolžnik v danem roku ni plačal sodne takse za sicer pravočasno vloženi ugovor, ne gre.

9Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo prvega dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. K obrazloženemu sodišče druge stopnje še dodaja, da glede na njeno vsebino vloga z dne 11. 1. 2022 v delu, v katerem jo je sodišče obravnavalo kot ugovor prvega dolžnika zoper sklep o izvršbi, predstavlja tudi predlog prvega dolžnika za omejitev izvršbe na nepremičnino z ID znakom parcela X in na 12 parcel, ki se nahajajo v k.o. Y (drugi odstavek 34. člena ZIZ). V nadaljevanju postopka bo moralo zato sodišče prve stopnje odločiti še o tem predlogu.

¹ VSM sklep I Ip 812/2020 z dne 4. 12. 2020; VSL sklep II Ip 2210/2017 z dne 25. 8. 2017; VSL sklep III Ip 2237/2014 z dne 9. 7. 2014; VSL sklep I Cpg 314/2016 z dne 26. 4. 2016.
² Tudi v obravnavani zadevi sta dolžnika v vlogi, ki sta jo kot ugovor zoper sklep o izvršbi skupaj vložila 11. 1. 2022, ločeno uveljavljala razloge v utemeljitev ugovora prvega dolžnika (predlog za omejitev izvršbe na nepremičnine, ki ne predstavljajo stanovanja, v katerem prvi dolžnik živi; neobstoj rubljivih premičnin in nesmiselnost dovolitve izvršbe na premičnine) in ločeno (drugačne) razloge v utemeljitev ugovora drugega dolžnika (neobstoj pravnega razmerja z upnikom; pomanjkanje premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačati upnikovo terjatev; slabo zdravstveno stanje drugega dolžnika).
³ Poleg tega pa glede na vsebino vloge tudi kot predlog prvega dolžnika za omejitev izvršbe (glej točko 10 obrazložitve).