VSL Sodba II Cp 1400/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku dosojena odškodnina zviša za 3000 EUR, pri čemer se skupno dosojena odškodnina 7500 EUR izplača v petih enakih obrokih v znesku 1500 EUR, pri čemer se prvi izplača v 30 dneh od izdaje te sodbe, preostali štirje pa zapadejo v plačilo eno leto po zapadlosti prvega oziroma prejšnjega obroka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu poleg 9000 EUR pavšalne odškodnine, prejete v upravnem postopku za 181 mesecev izbrisa, prisodilo 4500 EUR odškodnine z obrestmi od vložitve tožbe dalje, in sicer v petih enakih letnih obrokih (I. tč.), višji zahtevek pa zavrnilo (II. tč.). Odločilo je še o stroških postopka (III. in IV. tč.).

2Zoper del zavrnilne sodbe se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo tako, da se mu prisodi še 15.000 nepremoženjske in 3600 premoženjske škode. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Izpostavlja tri argumente; nasprotuje oceni oz. ugotovitvi sodišča, da naj bi pred 24. 12. 1992 in po 17. 4. 1996 ne trpel duševnih bolečin, češ da je v tem obdobju imel veljavni osebni dokument; nasprotuje oceni oz. ugotovitvi sodišča, da poskus samomora in hospitalizacija nista bila povezana z izbrisom in da posledično tudi njegova izguba delazmožnosti ni povezana s tem. Vse navedeno še podrobneje utemeljuje: navaja, da je njegova izpoved, češ da ni imel dokumentov 4 ali 5 let, izpoved preprostega, neukega človeka, ki jo je treba objektivizirati. Zgolj dejstvo, da mu je zadeve urejal delodajalec, da je imel delovno dovoljenje tujca in dovoljenje za začasno bivanje, še ne pomeni, da ni občutil eksistenčnih skrbi. Pred l. 1999 vsekakor ni imel veljavne potne listine, sicer bi gotovo potoval k družini na K. Nadalje pritožnik graja kot napačno, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja v delu, kjer izvedenec 20 % tožnikovih težav pripiše izbrisu. Opozarja, da je bil vpliv izbrisa do leta 1996 40 %, po tem pa 20 %. Trdi, da ni res, da izbris ne bi bil huda travma, ki bi ga obremenjevala. Ker je tako, bi se moralo po mnenju pritožnika sodišče ukvarjati tudi z njegovim premoženjskim zahtevkom. Na več mestih v zvezi s povzetim pritožnik očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presodilo pravilno in zakonito, ko je tožniku priznalo dodatno nepremoženjsko škodo, ne pa tudi premoženjske škode; za drugo pa pravilno ocenilo, da je tožnik ni dovolj določno dokazal s potrebno stopnjo verjetnosti, prvo pa je glede na druge primere in glede na tožnikove specifične okoliščine nekoliko prenizko ovrednotilo.

6ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine in se od upravičenca ne zahteva izkazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava (edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; 1. in 2. odst. 7. čl. ZPŠOIRSP).

7Tistim, ki se s pavšalnim zneskom ne zadovoljijo, pa je omogočeno uveljavljanje dodatnih odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku. ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja denarne odškodnine je položaj izbrisanih oseb, ki od države terjajo odškodnino, pomembno olajšan (le) glede uporabe pravil o zastaranju (2. odst. 11. čl. ZPŠOIRSP), ne pa tudi, kar zadeva pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik v tem postopku torej ni razbremenjen svojega bremena glede zatrjevanja in dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva).¹

8Skladno s 1. odst. 11. čl. ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma Obligacijski zakonik - OZ za kasneje nastalo škodo). Po določbah ZOR oz. OZ bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje izgube na zaslužku prepričljivo dokazati tim. „scenarij nekršitve“, torej kaj in koliko bi po rednem teku stvari, če ne bi bilo izbrisa, zaslužil. Gre res za izjemno težko breme, ki je še toliko težje, ker gre za časovno oddaljene dogodke, in ker so v življenju posameznika vsi dogodki med seboj prepleteni.² Ravno zategadelj pa je ZPŠOIRSP uvedel pavšalno odškodnino, sledeč sodbi Kurić proti Sloveniji; dodatno je možno oškodovancem, ki zgoraj omenjenega dokaznega bremena ne zmorejo, okoliščino brezposelnosti upoštevati tudi pri odškodnini za nepremoženjsko škodo. Ravno to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

9Po 1. odst. 168. čl. OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni slednjega se po 3. odst. istega čl. upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel prepričljivo izkazati svojega konkretnega prikrajšanja na materialnem področju, ki bi bil povezan z izbrisom iz registra stalnega prebivališča. Tega niti v pritožbi jasno ne prikaže.

10Glede nepremoženjske škode je očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo stiske in strahu, ki ga je zaradi neurejenega statusa trpel tožnik, delno utemeljen. Sodišče prve stopnje sicer ni prezrlo nobene okoliščine, ki jo izpostavlja pritožnik, zlasti ne izvedenskega mnenja psihiatra (glej tč. 23. izpodbijane sodbe), pa tudi ne dejstva, da je bil tožnik ločen od svoje najožje družine, kar ga je zelo prizadelo (glej zlasti tč. 27 in 30). Tudi ne drži očitek, da bi pri tem izhajalo iz prekratkega časovnega obdobja oz. da je tega neupravičeno diverzificiralo. Samo natančneje je raziskalo in zapisalo, kakšen je bil v času protipravnega stanja, ki ga je zagrešila Republika Slovenija, tožnikov siceršnji status (glej tč. 13 do tč. 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je povsem ustrezno. Izpodbijana sodba zato nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

11V sodni praksi se je uveljavilo in ustalilo stališče³, da se kot nepremoženjska škoda „Izbrisanim“ prizna enotna oblika škode, pri čemer se poleg časovne dobe protipravnega statusa, ki ga je zagrešila Republika Slovenija, upoštevajo vse osebne okoliščine posameznega oškodovanca, zlasti njegove družinske razmere, morebitna ločenost od družine, njen razpad, prizadetost časti, ugleda in dostojanstva, strah, izgon iz države, brezposelnost, neugodnosti zaradi neurejenih dokumentov, morebitne zdravstvene posledice, odnos okolice, subjektivno doživljanje situacije in podobno.

12Tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi učinkov prepleta vseh navedenih negativnih posledic izbrisa, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in jih jasno, natančno, izčrpno in transparentno obrazložilo (jedrnato so povzeti v 35. tč. obrazložitve), je glede na sodno prakso nekoliko prenizka.

13Za 15 let ugotovljenih neugodnosti, pri čemer ni zanemarljiv njihov vpliv na res izjemno težke psihične posledice, ki jih je utrpel tožnik, je slednji upravičen do višje odškodnine, kot jo odraža znesek 13.500 EUR, in kar ustreza približno 11 mesečnim neto plačam na zaposlenega v RS. Odškodnino kot satisfakcijo za tožnikovo nepremoženjsko škodo je bilo treba zvišati za 3000 EUR, da je ta vsaj primerljiva oz. bolj skladna z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi.⁴

14Pritožbeni očitki se tako izkažejo za delno utemeljene, zato je bilo treba na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP). V izpodbijanem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 2. odst. 154. ZPP. Glede na delni uspeh je upoštevajoč vse okoliščine te pravde (narava zadeve, predhodni upravni postopek, spornost temelja in višine, pomanjkanje sodne prakse glede opredeljevanja višine zahtevka), najbolj ustrezno, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

¹ Prim. tudi obrazložitev v zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1062/2020 in drugih.
² Iz podatkov v pravdnem spisu je denimo razvidno, da je bil tožnik dolgotrajno izpostavljen nasilju v družini; ni dvoma, da je na rešitev pred to situacijo neugodno vplivalo tudi dejstvo, da ni imel urejenega statusa.
³ Glej odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017.
⁴ Prim. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 (za 15 let je oškodovanec prejel odškodnino v vrednosti cca. 20 neto mesečnih plač) in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017, II Ips 221/2017, ter odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cp 1934/2019 ter VSL II Cp 1672/2022.