VSRS Sodba I Ips 22776/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti III K 22776/2019 z dne 6. 1. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti III K 22776/2019 z dne 12. 5. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22776/2019 z dne 12. 7. 2022, razveljavita.

A.

1Okrožno sodišče v Murski soboti je s sodbo III K 22776/2019 z dne 8. 5. 2019, pravnomočno 28. 5. 2019, obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora in denarno kazen v višini 1.150,00 EUR, ki jo sme obsojenec plačati v enakih zaporednih obrokih v dveh letih od pravnomočnosti sodbe. S sodbo II Ks 22776/2019 z dne 28. 8. 2019, pravnomočno dne 17. 9. 2019, je v postopku t. i. neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV K 17587/2017 z dne 28. 9. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 17587/2017 z dne 28. 8. 2018, s katero je bila obsojencu izrečena kazen pet mesecev zapora, in sodbo z dne 8. 5. 2019 v odločbi o kazni spremenilo tako, da se obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen deset mesecev zapora. S sklepom z dne 6. 1. 2020, pravnomočnim dne 24. 1. 2020, je odločilo, da denarna kazen izrečena obsojencu s sodbo z dne 8. 5. 2019 v višini 1.150,00 EUR, v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti sklepa, ter s sodbo z dne 12. 5. 2022 razsodilo, da se obsojencu stranska denarna kazen, izrečena s pravnomočno sodbo z dne 8. 5. 2019 v višini 1.150,00 EUR, izvrši tako, da se mu določi petindvajset dni zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12. 7. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo z dne 12. 5. 2022 zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 6. 1. 2020 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 12. 5. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 12. 7. 2022, zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, iz razloga kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 47. člena KZ-1 in prvim odstavkom 87. člena KZ-1, drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP ter kršitve 19. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep z dne 6. 1. 2020 in sodbo z dne 12. 5. 2022, v zvezi s sklepom z dne 12. 7. 2022, razveljavi.

3Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo poslalo v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B-1.

4Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kršitev kazenskega zakona je podana tudi, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

B-2.

5Vrhovni državni tožilec glede zatrjevane kršitve navaja, da je zunajobravnavni senat pri odločanju o združitvi kazni očitno prezrl, da je bila obsojencu s sodbo z dne 8. 5. 2019 izrečena kazen zapora in denarna kazen. S spremembo v postopku neprave obnove kazenskega postopka je sodba z dne 8. 5. 2019 izgubila svojo samostojnost in postala sestavni del sodbe z dne 28. 8. 2019, zato ne predstavlja več samostojne in zakonite pravne podlage za odločanje o denarni kazni, ki v novi pravnomočni odločbi ni zajeta. Odločitvi sodišča o odreditvi takojšnjega plačila denarne kazni s sklepom z dne 6. 1. 2020 ter njeni spremembi v kazen 25 dni zapora, zato predstavljata prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar je spregledalo tudi sodišče druge stopnje, ki bi moralo na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bil v škodo obsojenca prekršen kazenski zakon. S tem je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Poudarja, da izpodbijani sodni odločbi skozi kršitev kazenskega zakona posegata v obsojenčevo pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave in kršita načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Izpostavlja še načeli pravne države in pravičnosti.

6Na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka (neprava obnova postopka), če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen (drugi odstavek 407. člena ZKP). Pri tem uporabi pravila o steku kaznivih dejanj iz 53. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 določi sodišče storilcu, ki je z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa za vsa kazniva dejanja enotno kazen. Če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, za druga kazniva dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen (5. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1).

7V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zaradi odprave določenih pomanjkljivosti ali napak, storjenih pri izreku kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je po prej navedenih pravilih upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost,¹ zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo, izdano v postopku neprave obnove kazenskega postopka. Sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti III K 22776/2019 z dne 8. 5. 2019 in sodba Okrožnega sodišča v Celju IV K 17587/2017 z dne 28. 9. 2017 sta bili s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II Ks 22776/2019 z dne 28. 8. 2019 v izreku o kazni spremenjeni tako, da je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen 10 mesecev zapora. Pri tem je očitno spregledalo stransko denarno kazen, izrečeno obsojencu s sodbo z dne 8. 5. 2019. Upravičenci do pritožbe se zoper sodbo niso pritožili, zato sta z njeno pravnomočnostjo dne 17. 9. 2019 spremenjeni sodbi v izreku o kazni izgubili svojo samostojnost. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s sodbo z dne 8. 5. 2019, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti, sodišče pa je kljub temu z izpodbijanima pravnomočnima sklepom z dne 6. 1. 2020 in sodbo z dne 12. 5. 2022 pristopilo k njenemu izvrševanju, čeprav za to v zakonu ni imelo ustrezne pravne podlage.

C.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca utemeljena, saj je sodišče prve stopnje z izvrševanjem stranske denarne kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijana pravnomočna sklep in sodbo.

9Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 10326/2017 z dne 28. 10. 2021 in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 10545/2012 z dne 7. 3. 2013.